Jedro

V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno prvostopno sodbo odpravljena odločba tožene stranke zato ima tožena stranka - revident položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje, dolžnost ravnanja po pravnomočni sodni odločbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo.

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nadaljnji, ZUS) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 6.7.2005 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 15.7.2004, izdano v postopku odmere dohodnine za leto 2003. Prvostopni upravni organ pri odmeri dohodnine za leto 2003 ni upošteval razmejitve dohodkov, kot jo je tožnik predlagal v davčni napovedi.

Sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik v davčni napovedi predlagal obdavčenje po 13. členu Zakona o dohodnini (ZDoh). Ta določba ZDoh je v delu, ko govori o dohodkih iz preteklih let, pomensko odprta. Zato je treba njeno vsebino razlagati in upoštevati tudi določbe drugih predpisov, kot je to naredila tožena stranka. Vendar je v obravnavanem primeru treba pri razlagi upoštevati tudi načela pravne varnosti, predvidljivosti urejanja pravnih razmerij in določnosti predpisov. Razlaga vsebine 13. člena ZDoh in tudi praksa davčnih organov je bila do leta 2003 drugačna, kar potrjuje vsebina dopisa Davčnega urada L. z dne 1.9.2004, da se pri odmeri dohodnine za leto 2003 tovrstni dohodki ne bodo več šteli za dohodke, ki izvirajo iz prejšnjih let. Sprememba stališča sama po sebi sicer ni nepravilnost, če so za to utemeljeni razlogi. V obravnavanem primeru pa teh ni. Pravilnik, katerega sestavni del je obrazec napovedi za odmero dohodnine za leto 2003, ki so mu bila priložena navodila za vpis podatkov (na katera se sklicuje tudi davčni organ v navedenem dopisu) in navedeno novo stališče v zvezi z razlago vsebine 13. člena ZDoh, je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 1/2004 z dne 10.1.2004, kar je po poteku leta, za katerega se v obravnavanem primeru dohodnina odmerja.

Tožena stranka vlaga revizijo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Zatrjuje, da gre za pomembno pravno vprašanje, in sicer, ali sme upravno sodišče ugotoviti, da je odločitev upravnih organov sicer v skladu z veljavnimi zakoni, hkrati pa ugotoviti, da je v nasprotju z načeli pravne varnosti, predvidljivosti urejanja pravnih razmerij in določnosti predpisov. Zatrjuje, da je novela Zakona o gospodarskih družbah, ki se je začela uporabljati 2003, določila, da je v vsakem poslovnem letu predmet odločanja skupščine družbe uporaba bilančnega dobička tekočega leta, morebitni preneseni dobiček iz preteklih let pa se v bilanco stanja vključi še pred izračunom bilančnega dobička, kar pomeni, da družba I. d.d. v letu 2003 ni odločala o delitvi bilančnega dobička za pretekli leti 1995 in 1997, temveč le o delitvi bilančnega dobička za leto 2003. V zahtevi za izdajo začasne odredbe predlaga, da se odloži izvršitev pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje do odločitve o reviziji, ker bi bila z izvršitvijo izpodbijane sodbe prizadeta javna korist v večji meri kot bi lahko nastala tožniku težko popravljiva škoda.

K 1. točki izreka: Revizija ni dovoljena.

Revizija je po določbi 1. odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji. Njen namen je zagotoviti pravilno uporabo procesnega in materialnega prava v konkretnem upravnem sporu (ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja) ter preko tega prispevati k enotnosti pravnega reda in enotni uporabi predpisov. Uresničevanje tega namena je možno, ko je postopek odločanja v upravni zadevi zaključen in je izdana dokončna odločitev, ki v skladu s 1. členom ZUS-1 omogoča sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic in posameznikov ter organizacij proti odločitvam organov javne oblast, čemur je upravni spor kot sodni postopek tudi namenjen.

V obravnavani zadevi je s pravnomočno prvostopno sodbo bila odpravljena odločba tožene stranke, s katero je bilo odločeno o pritožbi tožnika zoper odločbo prvostopnega upravnega organa. Nasproti strankam je učinek pravnomočnosti prvostopne sodbe nastopil z njeno vročitvijo (2. odstavek 320. člena ZPP). Če pa se upravna odločba druge stopnje odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (3. odstavek 64. člena ZUS-1) in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o pritožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta druge stopnje so določene tudi v 1. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. V obravnavani zadevi pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke vrnitev v stanje, ko o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem postopku še ni dokončno odločeno. Ker je s pravnomočnostjo prvostopne sodbe odpravljena odločba tožene stranke de iure in de facto prenehala obstajati, bo morala tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej, v 30 dneh od vročitve prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka (4. odstavek 64. člena ZUS-1), zaključiti s sprejemom nove odločitve. V 4. odstavku 64. člena določa namreč ZUS-1 učinke pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugodeno tožbi in odpravljen v upravnem sporu izpodbijani upravni akt ter zadeva vrnjena v ponovno odločanje), ki pristojnemu organu (v obravnavani zadevi toženi stranki) zapovedujejo določena ravnanja. ZUS-1 pa omogoča tudi tožniku, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa druge stopnje (2. odstavek 28. člena ZUS-1), če pristojni organ v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršljivostjo (84. člen).

Res je v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 tudi določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, vendar ima upravni organ kot organ izvršilne oblasti, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti tudi v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, če ima za to utemeljene razloge pri ravnanju po načelu zakonitosti, kar mora tudi navesti v svoji odločitvi. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči nasprotno že izraženemu mnenju in stališčem sodišča. V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj, nima pa na razpolago druge možnosti varstva svojih pravic v upravnem sporu. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje, dolžnost ravnanja po pravnomočni sodni odločbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Podvajanje sodnega varstva pred upravnim sodiščem (vložitev tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred vrhovnim sodiščem pa tudi ni dopustno. Prav tako ostaja izid ponovnega odločanja do nove odločitve pristojnega organa negotov tudi zato, ker v novem odločanju lahko pride do spremembe dejanskega stanja, zato pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča. Zato je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

K 2. točki izreka: Za odločanje o začasni odredbi, vloženi po 2. odstavku 84. člena ZUS-1, morajo biti izpolnjene procesne predpostavke dovoljene in pravočasne revizije, ki je vložena po upravičeni osebi. Te pa v obravnavnem primeru niso podane, ker vložena revizija po ZUS-1 ni dovoljena. Zato ni pogojev za odločanje o začasni odredbi.