Jedro

V fazi upravnega pritožbenega postopka in upravnega spora zastaranje ne more nastopiti, saj dokončnost oziroma pravnomočnost prvostopne odmerne odločbe za vprašanje odmere davka nista relevantni, kajti tožena stranka in sodišče zgolj preverjata zakonitost odločbe glede na pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo ob njeni izdaji in vročitvi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 1. 2006, s katero je tožena stranka v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, ugodila revidentovi pritožbi zoper odločbo Davčnega urada Maribor z dne 8. 10. 1997, v preostalem delu pa je revidentovo pritožbo zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnila. Z izpodbijano prvostopno odločbo je bilo revidentu naloženo plačilo davka od dobička pravnih oseb za leto 1994, zamudnih obresti od akontacij premalo plačanega davka od dobička pravnih oseb za leto 1995 ter davka od prometa storitev za leta 1994 do 1996. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da Zakon o davčnem postopku - ZDavP določa le rok, v katerem je davčni organ pooblaščen odmeriti davek, ne določa pa, da bi v tem roku odmerna odločba morala biti tudi že dokončna oziroma pravnomočna.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, v kateri se sklicuje na revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Upravno sodišče je odločalo o obveznostih, glede katerih je nastopilo zastaranje že pred izdajo izpodbijane odločbe DURS. Glede na datum odločanja DURS 11. 1. 2006 je nastopilo absolutno zastaranje za odmero davka od prometa storitev za leto 1994 do 1995, absolutni zastaralni rok za odmero davka od dobička pravnih oseb za leto 1996 pa je nastopilo pred odločanjem prvostopnega sodišča. Sklicuje se tudi na 111. člen Kazenskega zakonika - KZ.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki jo revizijsko sodišče upošteva za presojo izpolnjevanja vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije, znaša 33.840.498,44 SIT oziroma 141.213,90 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Revident neutemeljeno uveljavlja zastaranje pravice do odmere prometnega davka in davka od dobička pravnih oseb. Predmet obravnavane zadeve je odmera davka od dobička pravnih oseb za leto 1994, akontacij premalo plačanega davka od dobička pravnih oseb za leto 1995 ter davka od prometa storitev za leta 1994 do 1996. Po podatkih spisa je bila odmerna odločba revidentu vročena dne 16. 10. 1997, njegovemu pooblaščencu pa 17. 10. 1997, torej v okviru 5-letnega relativnega in 10-letnega absolutnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 60. in prvega odstavka 62. člena ZPD za prometni davek in torej tudi v okviru 10-letnega zastaralnega roka iz 112. člena ZDavP za davek od dobička pravnih oseb.

9. V fazi upravnega pritožbenega postopka in upravnega spora zastaranje ne more nastopiti, saj dokončnost oziroma pravnomočnost prvostopne odmerne odločbe za vprašanje odmere davka nista relevantni, kajti tožena stranka in sodišče zgolj preverjata zakonitost odločbe glede na pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo ob njeni izdaji in vročitvi. To stališče temelji na ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sodba I Up 1496/2003 z dne 4. 4. 2006 in sodba Ips 269/2006 z dne 23. 4. 2009).

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident v obravnavani zadevi ne more uspeti s sklicevanjem na določbe, ki se nanašajo na zastaranje kazenskega pregona, saj gre za drug institut, ki ni primerljiv z odmero davčne obveznosti. Prav tako ne more uspeti s sklicevanjem na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, ki se nanašajo na dokončnost in pravnomočnost odločb, saj ZDavP kot specialen predpis glede na ZUP vsebuje posebno določbo o nesuspenzivnosti pritožbe v upravnem davčnem postopku, ki jo je Vrhovno sodišče upoštevalo pri presoji obravnavane zadeve.

11. Ker niso podani razlogi za utemeljenost revizije, ki jih navaja revident, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.