Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da glasi:

1. Tožena stranka Z. T. d.d. je dolžna plačati tožeči stranki J. M. odškodnino v višini 7.709,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2006 dalje do plačila.

2. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroški postopka na prvi stopnji v znesku 2.397,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

4. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 410,18 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku J. M. odškodnino v višini 10.506,00 EUR s pripadajočimi obrestmi. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je glede stroškov postopka odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 52,53 EUR.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v 1. točki izreka spremeni tako, da tožniku prisodi odškodnino v znesku 10.506,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2006 dalje do plačila oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je prisojena odškodnina glede na ugotovljene dejanske okoliščine bistveno prenizka. To velja zlasti za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa tudi za strah in skaženost. Sodišče namreč pri odločanju ni v zadostni meri upoštevalo okoliščin, da je pri tožniku ugotovljena 15 % invalidnost in da ima zelo hude poklicne omejitve. Prisojena odškodnina je tudi v nasprotju s podobnimi primeri v sodni praksi. Pritožnik je zahteval povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Predmet pritožbenega preizkusa je primernost prisojene višine denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, strah, duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter posledično pravilnost odločitve o pravdnih stroških.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri odločitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije, določene v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). To so stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine in pomen prizadete dobrine, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in ob primerjavi z odškodninami za primerljivo škodo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 29.6.2005 v prometni nezgodi utrpel odprt večdelen zlom leve golenice, strganje kite sprednje golenične mišice leve goleni, poko šiljastega odrastka leve podlahtnice, strganje kite sprednje golenične mišice desne goleni, rano na desnem stopalu, pretres možganov, odrgnine zgornje veke levega očesa, udarnine obeh kolen, rano nad petnico in opeklino na desnih mečih. Zaradi zdravljenja poškodb je bil v bolnici do 11.7.2005, nato pa ponovno v maju 2006 zaradi odstranitve osteosintetskega materiala. Zaradi poškodb je trpel telesne bolečine, ki so bile zelo hude v trajanju tri dni, hude prav tako tri dni, v srednje hudi obliki so trajale 9 dni, v lahki obliki stalno 7 tednov, nato pa občasno vse do konca zdravljenja v mesecu juliju 2006. Občasne bolečine tožnik trpi tudi po končanem zdravljenju, zlasti ob fizičnih obremenitvah in spremembah vremena in jih bo tudi v bodoče. Tožnik je v času zdravljenja trpel številne nevšečnosti, saj je bil dvakrat operiran v regionalni anesteziji, prejemal je infuzije tekočin pri prvem in drugem posegu, opravljeni so bili prevezi številnih ran po obeh nogah in odstranjeni šivi, večkrat mu je bila odvzeta kri za krvne preiskave, dobival je zdravila proti strjevanju, kombinacije analgetikov in antibiotikov ter transfuzijo krvi. Nehodilno mavčevo longeto in škorenj na levi nogi je nosil sedem tednov, nato je dobil peronealno opornico, pet mesecev je moral nogo razbremenjevati z berglami, 24x je bil na rentgenu, opravljal je fizioterapijo v ambulanti 21x in v zdravilišču Laško 16x. Šestkrat je bil na kontrolnem pregledu pri specialistu in sedemkrat pri osebnem zdravniku. Ves čas zdravljenja do odstranitve osteosintetskega materiala je imel težave z omejeno gibljivostjo levega gležnja in palca leve noge, imel je tudi parastezije po notranji strani meč. Sodišče prve stopnje je za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti priznalo odškodnino v znesku 9.000,00 EUR, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino tako po objektivnem kot subjektivnem kriteriju. Zato je pritožbo v tem delu zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Po presoji pritožbenega sodišča pa sodišče prve stopnje glede odločitve o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti ter za strah ni v zadostni meri upoštevalo niti ugotovljenih subjektivnih okoliščin na strani oškodovanca, niti sodne prakse v podobnih primerih.

Sodišče prve stopnje je glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke. Ta je v pisnem mnenju in dopolnitvi mnenja pojasnil, da so pri tožniku ostale trajne posledice poškodb v funkcionalnem smislu, in sicer omejena gibljivost levega skočnega sklepa v smislu dorzifleksije za 15° v primerjavi z desno nogo. Zaradi poškodb so prisotne bolečine v predelu levega gležnja spredaj, v predelu kite sprednje golenične mišice pri daljši hoji in pri podobnih obremenitvah zaradi zarastlin okrog te kite in kite iztegovalke levega palca na nogi in bolečine v sprednjem delu kolena v smislu potravmatske hondromalacije pogačice. Tožnik ne more delati v počepu, s povečanimi napori hodi navkreber ali premaguje različne nivoje, izvaja športne aktivnosti v omejenem obsegu in krajši čas. Njegovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti je ocenil na 15 %. Zaradi takšnih posledic je sodni izvedenec ugotovil, da tožnik delo slikopleskarja sicer lahko opravlja, vendar s povečanimi napori in s funkcionalnimi prilagoditvami. Tožnik se lahko rekreativno ukvarja s športnimi aktivnostmi s povečanimi napori in v omejenem obsegu, tako časovno kot v smislu intenzivnosti. Za aktivni šport ni več sposoben.

Tožnik je bil ob prometni nezgodi star 24 let. Po poklicu je slikopleskar z nedokončano srednjo gradbeno šolo. Pred nezgodo se je veliko ukvarjal s športom, saj je igral nogomet, tenis, hokej, hodil je v hribe, rolal, smučal in podobno.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o višini denarne odškodnine upoštevalo ugotovljeno zmanjšanje sposobnosti zlasti na področju športnih aktivnosti. Tudi to zmanjšanje nedvomno predstavlja razlog za duševno trpljenje, saj je tožnik na tem področju očitno imel določene ambicije, ki jih sedaj ne more uresničiti. Glede na njegovo starost je življenjsko sprejemljivo, da bi se s športnimi aktivnostmi tudi vnaprej ukvarjal rekreativno, vendar je sedaj to početje omejeno ali povezano z bolečinami. Bistveno večje prikrajšanje pa je tožnik utrpel na poklicnem področju. Res je sicer, da svoj poklic z omejitvami lahko še vedno opravlja. Te omejitve pa so glede na naravo dela slikopleskarja hude. Slikopleskar mora namreč delo opravljati tudi v počepu, premagovati mora nivojske razlike, saj poteka delo tudi na višini, delo je fizično naporno, zato je povezano z bolečinami. Ob takšnem stanju pa ni dvoma, da je tožnik pri opravljanju poklicne dejavnosti močno omejen, zato nedvomno hudo duševno trpi. Povsem sprejemljiva pa je tudi njegova trditev, da je omejen tudi pri nekaterih vsakodnevnih hišnih opravilih, pri katerih je potrebno delo v počepu, na višini ali je povezano s fizičnimi obremenitvami. Z ugotovljenim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti in posledično duševnim trpljenjem bo moral tožnik živeti celo življenje, saj je do poškodbe prišlo že na začetku aktivnega življenja povprečnega človeka. Glede na trajanje in intenzivnost duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožbeno sodišče sodi, da je zahtevana odškodnina v znesku 10.500,00 EUR povsem primerna, tako ob upoštevanju subjektivnih okoliščin konkretnega oškodovanca kot objektivnega kriterija. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo v celoti in tožniku priznalo še razliko do celotne zahtevane odškodnine, to je znesek 7.900,00 EUR.

Ob ugotovitvi, da je tožnik utrpel intenziven primarni strah v krajšem trajanju ter strah in zaskrbljenost za izid zdravljenja, ki je bil intenziven v času obeh operacij in občasno v času izvajanja terapije, v milejši obliki pa je zaskrbljenost občasno trajala vse do konca zdravljenja, prisojena odškodnina v znesku 400,00 EUR ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Tožnik je utrpel hude poškodbe. Za zdravljenje poškodb so bile potrebne operacije. Zdravljenje je bilo dolgotrajno. Res je sicer, da posebnih zapletov med zdravljenjem ni bilo, vendar pa ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje prisojo odškodnine iz tega naslova v celotnem zahtevanem znesku 1.250,00 EUR. Pritožbeno sodišče je tudi v tem delu pritožbi ugodilo in prisojeno odškodnino zvišalo za 850,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnik zaradi zdravljenja poškodb brazgotine po sprednji in notranji strani notranje goleni, v višini kolena in nad gležnjem, ter na obeh stopalih. Tožniku je verjelo, da trpi duševne bolečine v zvezi z brazgotinami okrog levega in desnega gležnja ter da te brazgotine predstavljajo skaženost. Ob upoštevanju tožnikove starosti je zaključilo, da bo tožnik trpel duševne bolečine zaradi skaženosti še dolgo. Te pa so intenzivnejše glede na dejstvo, da je tožnik mlad, saj so brazgotine za mladega človeka relativno bolj moteče. Ob ugotovitvi, da tožnik trpi duševne bolečine zaradi skaženosti, je po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina prenizka, zato je tudi v tem delu pritožbi ugodilo v celoti in tožniku iz tega naslova priznalo odškodnino še v znesku 350,00 EUR.

Sodišče druge stopnje je prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo za 9.100,00 EUR. Odločitev temelji na določbi 358. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožniku prisodilo denarno odškodnino v prenizkem znesku, zmotno uporabilo materialno določbo 179. člena OZ.

Ob upoštevanju spremembe sodbe pravična denarna odškodnina za vse vrste škod, ki jih je tožnik uveljavljal, znaša 22.806,45 EUR. Tožena stranka je dne 19.12.2006 plačala tožniku nesporni del odškodnine v znesku 13.800,03 EUR. Ker je bilo o višini pravične denarne odškodnine odločeno po kriterijih v času sojenja, je potrebno plačani del odškodnine valorizirati na ta čas, saj je le tako mogoče ugotoviti, kolikšen del obveznosti je tožena stranka z delnim plačilom odškodnine že poravnala. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju aplikacije Statističnega urada Republike Slovenije za revalorizacijo denarnih zneskov ugotovilo, da 19.12.2006 plačani znesek 3.307.040,00 SIT dne 1.3.2010 predstavlja 15.097,24 EUR. V takšni višini je pritožbeno sodišče upoštevalo delno plačilo in ga odštelo od zneska odškodnine, do katere je tožnik upravičen (22.806,45 EUR) in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku še odškodnino v znesku 7.709,21 EUR. Tožnik je na podlagi 379. člena OZ upravičen tudi do plačila zamudnih obresti, saj je zamudil z izpolnitvijo denarne obveznosti. Ob upoštevanju 2. odst. 299. člena OZ pride dolžnik v zamudo, ko upnik na ustrezen način zahteva izpolnitev obveznosti. Tožnik je od tožene stranke že v letu 2006 zahteval plačilo odškodnine. Tožena stranka mu je del zahtevane odškodnine plačala 19.12.2006, za razliko pa je vložil tožbo in upravičeno od 20.12.2006 zahteval plačilo zamudnih obresti.

Zaradi spremembe sodbe je moralo pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP odločiti o stroških postopka na prvi in drugi stopnji. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo zneska 10.506,00 EUR, prisojen mu je bil znesek 7.709,21 EUR, kar pomeni, da je v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku uspel s 73 %. Ob upoštevanju določbe 2. odst. 154. člena ZPP mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške v takšnem deležu, tožnik pa toženi stranki 27 % stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje je o stroških postopka odločilo v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. V postopku na prvi stopnji so tožniku nastali stroški v zvezi s plačilom nagrade in stroškov odvetniku v višini 4.368 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,46 EUR znaša 2.009,28 EUR. Tožniku so nastali stroški v zvezi s povrnitvijo potnih stroškov odvetniku, plačilom sodne takse za tožbo in sodbo in plačilom izvedenca v skupnem znesku 1.294,61 EUR. Skupno so mu nastali stroški v višini 3.303,89 EUR. Ob upoštevanju njegovega uspeha v postopku je upravičen do povrnitve stroškov v višini 2.411,84 EUR. Toženi stranki so v postopku na prvi stopnji nastali stroški v višini 52,53 EUR, zato je upravičena do povrnitve zneska 14,18 EUR, kar predstavlja 27 % njenih stroškov. Po pobotu priznanih pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške postopka na prvi stopnji v znesku 2.397,66 EUR.

V pritožbenem postopku so tožniku nastali stroški v zvezi s plačilom nagrade in materialnih stroškov odvetnika, kar vse znaša 765 točk ali 351,90 EUR. Plačati je moral tudi sodno takso za pritožbo v znesku 210,00 EUR, zato so mu skupno nastali stroški v znesku 561,90 EUR. Ob upoštevanju njegovega uspeha v pritožbenem postopku je upravičen do povrnitve stroškov v znesku 410,18 EUR.