Jedro

Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Potrebno je izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Prikrajšanje ima lahko različne izraze. Lahko predstavlja izgubo določene pravice, plačilo določenega denarnega zneska, zmanjšanje pravice na določeni stvari, povečanje dolga ali bremena, nastanek novih obveznosti ali povečanje obstoječih, lahko pa je tudi v zmanjšanju vrednosti stvari, ki je posledica njene neupravičene uporabe. Na drugi strani pa ni pomembno ali za obogatenega pridobitev oziroma uporaba stvari pomeni objektivno korist oziroma ali bi se s stvarjo lahko okoristil, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od uporabljene stvari. Profitno stanovanje je tisto stanovanje, ki ga lastnik oddaja zaradi pridobivanja profita; neprofitno stanovanje pa tisto, ki je zgrajeno oziroma oddano na način iz drugega odstavka 93. člena tega zakona, torej s strani neprofitne stanovanjske organizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice zoper toženko v znesku 8.322,48 EUR (1,994.400,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.03.2003 do plačila; da obstoji terjatev toženke zoper tožnico v znesku 394,50 EUR (94.538,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.01.2003 dalje do plačila, v presežnem delu pa pobotni ugovor zavrnilo; ob pobotanju obeh terjatev pa je toženki naložilo, da tožnici plača znesek 7.914,35 EUR (1,896.595,90 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 07.03.2003 dalje z nakazilom na transakcijski račun njenega pooblaščenca v roku 15 dni, v pobotanem obsegu pa tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I. izreka sodbe). Hkrati je sodišče prve stopnje naložilo toženki, da v roku 15 dni plača tožnici znesek 417,29 EUR (100.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje izpodbijane sodbe, to je od 19.03.2007 dalje z nakazilom na transakcijski račun njenega pooblaščenca, v presežnem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka sodbe). Nazadnje je sodišče prve stopnje še odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 1.860,50 EUR (445.850,20 SIT), v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila z nakazilom na transakcijski račun njenega pooblaščenca. V presežku je obrestni del zahtevka od pravdnih stroškov zavrnilo (točka III. izreka sodbe).

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje našlo razlog preprečitve souporabe stanovanja tožnici s strani toženke v dejstvu, da naj toženka ne bi tožnici hotela izročiti ključev stanovanja. Vendar pa prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo na kakšen način naj toženka ne bi hotela izročiti ključev. Če medsebojni odnosi pravdnih strank niso bili idilični, to še ne daje utemeljene podlage za zaključek, da toženka tožnici ni hotela izročiti ključev stanovanja. Tudi tožnica sama ni nikoli navajala, da naj bi od toženke zahtevala izročitev ključev stanovanja. Tožnica je zaslišana kot stranka na glavni obravnavi dne 17.11.2004 zgolj navedla, da naj bi od toženke zahtevala souporabo stanovanja, in sicer enkrat v letu 1998, pri čemer se ni spomnila niti datuma, niti okoliščin, v katerih naj bi do takšne zahteve prišlo. V nasprotju s tem je toženka vseskozi zatrjevala, da je sama razpolagala zgolj s svojim izvodom ključev stanovanja, do katerih je bila kot solastnica stanovanja vsekakor upravičena. Toženka drugega izvoda ključev ni imela in ga tako tudi ni mogla izročiti tožnici. Tožnica pa ni nikoli posedovala svojega izvoda ključev, ker v stanovanju pač ni živela. Ker pa se v izpodbijani sodbi kot ključno izpostavlja vprašanje nehotene izročitve ključev s strani toženke, pa mora pritožnica vendarle izpostaviti dejstvo, da sta obe pravdni stranki zastopala kvalificirana pooblaščenca. Če je že tožnica pozabila od toženke pisno zahtevati, da se ji omogoči uporaba stanovanja z izročitvijo ključev, je toliko manj verjetno, da takšne zahteve, če je to res bila tožničina želja, ne bi na toženko oziroma na njenega pravnega pooblaščenca naslovil tožničin pooblaščenec v obdobju več kot štirih let. Sicer pa na dejstvo, da tožnici dejansko ni šlo za to, da bi uporabljala stanovanje kaže, da je predmetno tožbo vložila več kot tri in pol leta po smrti svojega očeta. Interes tožnice je zato lahko samo v ustvarjanju pritiska na toženko. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe tudi zapisalo, da je povsem irelevantno, ali je toženka stanovanje tudi uporabljala, ker naj bi bila pomembna korist, ki bi jo toženka lahko imela od stanovanja, ki ga je pridobila. Očitno se je sodišče prve stopnje pri tem oprlo na določilo 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Ker pa se je toženka po moževi smrti odselila v Švico in stanovanja sploh ni uporabljala vse do srede leta 2000, ni jasno, kako naj bi v tem obdobju toženka uporabljala tujo stvar (stanovanje) v svojo korist in v čem naj bi se odražala njena korist v neuporabi stanovanja. Toženka namreč stanovanja ni uporabljala in ga tudi ni oddajala v najem. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je pomembna korist, ki bi jo toženka lahko imela od stanovanja, ki ga je pridobila, zato ni jasna in tudi nima nikakršne podlage v zakonu. Nadalje toženka opozarja, da je že v svojih pripravljalnih vlogah prerekala, da bi tožnici šla pravica do uveljavljanja tržne uporabnine za stanovanje. Sodišče prve stopnje je sicer odločilo, da je tožničin zahtevek, s katerim je uveljavljala tržno uporabnino utemeljen, vendar v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni najti razlogov za takšno odločitev. Povrhu vsega pa sodišče prve stopnje izvedencu sploh ni zastavilo vprašanja o vrsti uporabnine, ki naj jo izračuna, zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo tudi o zahtevku tožnice za plačilo nepremoženjske škode v zvezi z dogodkom z dne 02.09.2007. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje odločitev, s katero je delno ugodilo tožbenemu zahtevku utemeljilo tudi s sklicevanjem na zapisnik o zaslišanju priče v kazenskem postopku. Ker pa sodišče prve stopnje pri tem ni navedlo nobenih tehtnih okoliščin iz 217. člena ZPP zakaj naj bi se dokaz z zaslišanjem te priče izvedel posredno in to z vpogledom v drug (kazenski) spis (česar dejansko sploh ni mogoče šteti kot izvedbo dokaza pred zaprošenim sodnikom), je vsled opisane kršitve načela neposrednosti zagrešilo še bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa prvostopenjsko sodišče tudi ni obrazložilo, v čem naj bi se odražal intenziven kratkotrajni strah tožnice in je celo zapisalo, da ne verjame tožnici, da bi se strah odražal skozi glavobole in prebavne motnje. Ker pa je zapisalo tudi, da bi se takšnega fizičnega napada in groženj marsikdo ustrašil, iz tega izhaja logičen zaključek, da ni nujno, da bi se obravnavanega kritičnega dogodka ustrašila tudi tožnica. Poleg tega je pritožnica še mnenja, da prisojena odškodnina za strah ne more predstavljati realne odmene. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka ni podala odgovora na pritožbo nasprotne stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z izpodbijano odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je po tehtni in skrbni presoji vseh izvedenih dokazov in ob pravilni uporabi materialnega prava zaključilo, da tožnici pripada pravica do povračila koristi, ki jo je imela oziroma bi jo lahko imela toženka v obdobju od leta 1996 do leta 2002 (74 mesecev) in to v višini profitne najemnine za eno polovico stanovanja na naslovu v Mariboru. Pritožba sicer izpodbija prvostopenjsko odločitev tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa pritožbeno sodišče po proučitvi zadeve na drugi stopnji ugotavlja, da niso podane niti v pritožbi zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka, niti tiste, na katere mora v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP paziti po uradni dolžnosti. Tako sodišče druge stopnje kljub nasprotnim pritožbenim zatrjevanjem v celoti pritrjuje izčrpno obrazloženim razlogom prvostopenjske sodbe, zgolj v odgovor in v pojasnilo pritožbi pa povzema naslednje ugotovitve in dodaja: V skladu z določilom prvega odstavka 14. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Med pravdnimi strankami ni spora, da je tožnica solastnica stanovanja na naslovu Vrazova ulica 58 v Mariboru do 1/2 in da ga v obdobju od 1996 do 2002 ni uporabljala. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je toženka po očetovi smrti dne 1996 z menjavo ključavnice preprečila uporabo stanovanja in po mnenju pritožbenega sodišča v zvezi z zahtevkom za plačilo uporabnine to tudi uspela dokazati.

Po določilu 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR ima lastnik pravico do nadomestitve koristi, ki jo je imel drugi zaradi uporabe lastnikove stvari. Za uspešnost zahtevka po 219. členu ZOR, ki ga je treba razumeti tudi v kontekstu 210. člena ZOR in v njem določenih splošnih predpostavk ugotovitvenega zahtevka, pa je potrebno izkazati korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja ter prikrajšanje na strani tistega, ki solastne stvari ne uporablja. Prikrajšanje ima lahko različne izraze. Lahko predstavlja izgubo določene pravice, plačilo določenega denarnega zneska, zmanjšanje pravice na določeni stvari, povečanje dolga ali bremena, nastanek novih obveznosti ali povečanje obstoječih, lahko pa je tudi v zmanjšanju vrednosti stvari, ki je posledica njene neupravičene uporabe. Na drugi strani pa ni pomembno ali za obogatenega pridobitev oziroma uporaba stvari pomeni objektivno korist oziroma ali bi se s stvarjo lahko okoristil, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od uporabljene stvari.

Sledeč navedenim izhodiščem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka 74 mesecev neupravičeno uporabljala tožničino polovico stanovanja in ji je zato dolžna povrniti eno polovico mesečne profitne najemnine za to obdobje. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka oziroma iz tožničine izpovedbe, ki ji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo, je tožnica v letu 1997 zahtevala od toženke uporabo stanovanja, vendar toženka v to ni privolila, niti se ni strinjala, da bi tudi tožnica uporabljala polovico stanovanja. Ker pa je tudi toženka že v odgovoru na tožbo navedla, da tožnica ni imela ključev od stanovanja, tožnica pa je že 1997 vložila tožbo zaradi ugotovitve obsega zapuščine, pa pritožbeno sodišče tako kot sodišče prve stopnje ne verjame toženki, da je tožnica ni nikoli pozvala, da ji preda ključe stanovanja, ampak nasprotno, da je to zahtevala, a je toženka njeno zahtevo zavrnila, s čimer je povzročila prikrajšanje na strani tožnice kot solastnice stanovanja. Tožnica je namreč v prvi pripravljalni vlogi z dne 07.03.2003 pojasnila, da je toženka s tem, ko ji ni nikoli izročila ključev, preprečila, da bi stanovanje oddala v najem. Prikrajšala jo je torej v pridobivanju koristi v višini polovice mesečne profitne najemnine, ki bi sicer šla tožnici kot solastnici stanovanja.

Toženka je sicer zanikala uporabo stanovanja v spornem obdobju z izgovorom, da se je po moževi smrti odselila v Švico, a kot že omenjeno zgoraj in kot izhaja iz sodne prakse je pomembna predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od uporabljene stvari in ne ali bi se obogateni lahko s stvarjo okoristil, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Prav zato je toženka, ki je brezplačno uporabljala stanovanje v celoti, torej tudi tisti del, ki pripada tožnici, tej dolžna povrniti korist, ki je tožnici neupravičeno izostala, torej eno polovico mesečne profitne najemnine.

Pritožnica tako kot v postopku na prvi stopnji (v odgovoru na tožbo z dne 13.12.2001) tudi sedaj nasprotuje pravici do uveljavljanja tržne uporabnine, a ji tudi v tem delu ne gre slediti. V skladu z določilom prvega odstavka 62. člena Stanovanjskega zakona - SZ plačuje najemnik za uporabo najemnega stanovanja lastniku stanovanja najemnino, ki se določi z najemno pogodbo. Po določilu drugega odstavka 4. člena SZ pa je profitno stanovanje tisto stanovanje, ki ga lastnik oddaja zaradi pridobivanja profita; neprofitno stanovanje pa tisto, ki je zgrajeno oziroma oddano na način iz drugega odstavka 93. člena tega zakona, torej s strani neprofitne stanovanjske organizacije. Ker pa ni spora o dejstvu, da je sporno stanovanje zasebna last, pritožbeno sodišče ne vidi razloga za dvom v pravilnost prvostopenjskega postopanja, ki je sledilo sodnemu izvedencu za gradbeništvo Božidarju Kastelicu in v njegovem izvedenskem mnenju ocenjeni višini profitne najemnine. Povrhu vsega pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je toženka po prejemu izvedenskega mnenja v pripravljalnem spisu z dne 27.10.2004 kot nerelevantne štela tako izračune sodnega izvedenca v višini profitne kot tudi neprofitne najemnine, v nadaljevanju vloge pa celo po izvedencu ugotovljeno višino profitne najemnine, to je 4,00 EUR/m2 uporabila za postavitev svojega pobotnega ugovora (to je plačilo uporabnine za tožničino domnevno nezakonito uporabo stanovanja od 01.01.2003, ko se je toženka po sodbi Višjega sodišča v Mariboru opr. št. z dne izselila iz stanovanja pa do, ko je z vložitvijo revizije uspela v postopku pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije).

In nazadnje pritožnica graja še odločitev, s katero je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer 417,29 EUR (100.000,00 SIT) za strah, ki ga je tožnica utrpela v škodnem dogodku z dne, ko jo je toženka med zapuščinsko obravnavo po vstopu v razpravno dvorano z obema rokama zgrabila za vrat in jo z glavo stisnila ob razpravna vrata, pri tem pa še zmerjala. Pritožbeno sodišče sledi prvostopenjskemu zaključku, da je tožnica ob takem dogodku nedvomno utrpela intenziven in kratkotrajen primarni strah. Verjeti gre tožnici in njeni izjavi, ki jo je podala že v kazenskem postopku, opr. št., da se je toženkinega napada in grožnje močno prestrašila. Tako opisani strah, torej zelo intenziven in kratkotrajen pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča izpolnjujejo vse kriterije za pravno priznano škodo, ki jo je dolžna povrniti toženka kot povzročiteljica. Glede na stopnjo in intenzivnost strahu, ki ga je utrpela tožnica ter še upoštevajoč načelo objektivizacije v smislu primerjave z drugimi primeri sodne prakse, pa je pritožbeno sodišče prepričano tudi, da prisojeni znesek 417,29 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino, odmerjeno v skladu z določilom 200. člena ZOR.

Kar pa zadeva pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo oprlo na izpovedbo priče, podano v kazenskem postopku, opr. št., pa naj pritožbeno sodišče le doda, da je dokaz z vpogledom v navedeni kazenski spis predlagala prav toženka in sicer v odgovoru na tožbo z dne 13.12.2001. Ker je sama predlagala vpogled v kazenski spis, pa je vsekakor šteti, da je predlagala tudi vpogled v vsebino tam izvedenih dokazov, ki ji je bila očitno poznana, saj v nasprotnem primeru takega dokaza ne bi predlagala. Sodišču prve stopnje, ki je tako z vpogledom v kazenski spis zgolj sledilo dokaznemu predlogu toženke, torej ni mogoče očitati kršitve načela neposrednosti kot izhaja iz pritožbe.

Vsled vseh zgoraj navedenih razlogov, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v skladu z določilom 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker toženka s svojo pritožbo ni uspela, je dolžna v skladu z določilom prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške.