Jedro

Po 149. členu SZ se pridobi pravica do nadaljnjega bivanja v stanovanju le, če bi imetnica stanovanjske pravice oddala stanovanje v nasprotju z 58. členom zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR) in bi do uveljavitve SZ (to je pred 19.10.1991) že poteklo dve leti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku prve tožnice V.R. in tožencema odpovedalo podnajem stanovanja št. 4, na R. 40 ter jima naložilo, da se morata iz tega stanovanja izseliti in ga praznega, v roku 60 dni od pravnomočnosti sodbe, izročiti prvi tožnici. Zavrnilo pa je enak tožbeni zahtevek druge tožnice F. B. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu (njen prvi in drugi odstavek) potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da se je F. B. iz stanovanja izselila z izjavo, da se v stanovanje ne bo več vrnila. Pri tem se sklicuje na soglasje Združenja borcev NOB z dne 19.6.1989. Po mnenju tožencev iz tega soglasja izhaja, da imata uporabnika pravico prositi za izdajo stanovanjske odločbe. Zato ni utemeljeno sklicevanje na 3. točko tretjega odstavka 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Tožena stranka nadalje trdi, da se je sodišče zmotno oprlo na 57. člen stanovanjskega zakona. Po njenem mnenju bi se sodišče moralo opreti na 39. in 147. člen tega zakona. Navedeni odločbi namreč zavezujeta tožečo stranko, da sklene s tožencema najemno pogodbo in ne obratno, kot ugotavlja sodišče druge stopnje. Toženca še trdita, da bi sodišče moralo uporabiti tudi 149. člen stanovanjskega zakona, ker jima je bilo stanovanje oddano v celoti 19.6.1989. Stanovanje tako uporabljata že več kot dve leti in imata že iz tega razloga pravico do sklenitve najemne pogodbe. Toženca zato predlagata, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njuni pritožbi ugodi, prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije in nasprotni stranki (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Javni tožilec se o reviziji ni izjavil, nasprotna stranka pa je na revizijo odgovorila. Predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je sklicevanje tožene stranke na soglasje z dne 19.6.1989 nedovoljena revizijska novota. Tožena stranka je v reviziji uveljavljala le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, po 387. členu ZPP pa so dopustne novote le takrat, kadar revident uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Pravno odločilno dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji, revizijsko sodišče veže. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP namreč izpodbijanje ugotovitev dejanske narave v revizijskem postopku ni več dovoljeno. Po ugotovitvah na prvi in drugi stopnji pa toženca v času uveljavitve stanovanjskega zakona dne 19.10.1991 (Ur. l. RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ) nista imela statusa imetnika stanovanjske pravice. V času uveljavitve SZ sta bila toženca podnajemnika, kar v reviziji tudi sama priznavata. Če pa sta bila tedaj podnajemnika, revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Tako se toženca neutemeljeno sklicujeta na 39. in 147. člen SZ. Določba 39. člena obravnava najemna razmerja po uveljavitvi SZ, ko se lastnik odloči, da bo svoje stanovanje oddal v najem. Določba 147. člena pa ureja razmerja v prehodnem obdobju za tiste upravičence, ki so v času uveljavitve SZ imeli stanovanjsko pravico. Le v takšnem primeru bi bila lastnica stanovanja (prva tožnica) zavezana k sklenitvi najemne pogodbe.

Toženca sicer izvajata svojo stanovanjsko pravico iz 149. člena SZ. Toda to pravico bi pridobila le, če bi jima imetnica stanovanjske pravice oddala stanovanje v nasprotju z 58. členom zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 15/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR) in bi do uveljavitve SZ (to je pred 19.10.1991) že poteklo dve leti. Vendar je bilo v postopku ugotovljeno, da je imetnica stanovanjske pravice F. B. tudi po oddaji stanovanja s pogodbo z dne 31.5.1989 ostala še naprej imetnica stanovanjske pravice. To pa pomeni, da so obstajali razlogi iz 3. točke tretjega odstavka 58. člena ZSR, ki preprečujejo oziroma so preprečevali izgubo njene stanovanjske pravice. Če pa je F. B. stanovanjsko pravico kljub oddaji celega stanovanja še vedno imela, se toženca na 149. člen SZ ne moreta sklicevati. Imetnica stanovanjske pravice v tem sporu je namreč svojo pravico izgubila šele tedaj, ko je njena hči (prva tožnica) to stanovanje kupila.

Sodišče druge stopnje se ni oprlo na 57. člen SZ. Nanj se tudi ni oprlo prvostopno sodišče, tako da odgovor revizijskega sodišča na ta ugovor ni potreben.

Če pa so obstajali razlogi po 3. točki tretjega odstavka 58. člena ZSR, in torej 149. člena SZ v tem sporu ni mogoče uporabiti, je odločitev na prvi in drugi stopnji materialnopravno pravilna in zato revizija neutemeljena. Ko revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na 154. in 155. členu v zvezi s 166. členom ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, nasprotna stranka pa v odgovoru na revizijo le ponavlja stališča iz prve in druge stopnje.