Jedro

Če je lastnik objekta in upnik ista oseba, je stvar njegove odločitve kateremu svojemu interesu bo dal prednost. V tem primeru je predlagatelj očitno dal prednost lastniškemu interesu, saj je vložil predlog za izbris.

Če razlogov za sum poskusa zlorabe ni, prevlada interes lastnika objekta nad interesom upnikov družbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo predlog za izbris (prva faza) subjekta vpisa. Ugotovilo je, da je predlagatelj lastnik objekta na naslovu, ki je v sodni register vpisan kot poslovni naslov subjekta vpisa. Med predlagateljem kot najemodajalcem in subjektom vpisa kot najemnikom je obstajalo najemno razmerje, iz katerega izhaja neporavnana denarna terjatev predlagatelja do subjekta vpisa. Ker je predlagatelj upnik subjekta vpisa, ni upravičen predlagatelj začetka postopka izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije. Takšno je enotno stališče sodne prakse (sklepi VSL IV Cpg 1539/2015, IV Cpg 1538/2015, IV Cpg 1540/2015, IV Cpg 890/2014).

2.Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo predlagatelj po pooblaščeni odvetniški družbi brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1) ter 19. členom Zakona o sodnem registru (v nadaljevanju: ZSReg). V pritožbi navaja, da je bil v zakonodajnem postopku opredeljen namen prvega odstavka 433. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) kot odziv na pojav fiktivnih sedežev in neurejenih poslovnih naslovov, ki so povzročali pravno negotovost. Cilj zakonodajalca je bil zagotoviti učinkovito pravno varstvo lastniku objekta, ki se neposredno sooča s posledicami zlorabe poslovnega naslova ter mu omogočiti, da sproži postopek, s katerimi se pravni red očisti neresničnih in navideznih vpisov poslovnih naslovov. Če bi sledili razlagi sodišča prve stopnje, bi lastnik izgubil to pravico že zato, ker ima do subjekta vpisa terjatev iz najemnega ali podobnega razmerja. To je v praksi najpogostejša situacija. S tem bi bila določba prvega odstavka 433. ZFPPIPP v veliki večini primerov izničena, neuporabna in brez realnega učinka, saj bi bila prav tista kategorija oseb, ki jo je zakon želel zaščititi (lastniki objektov), skoraj vedno izključena iz kroga upravičenih predlagateljev. Pravica, ki jo zakon zagotavlja lastniku, je v celoti izvotljena, saj je ne more učinkovito uveljavljati ravno tisti, ki ga zakon varuje. Razlaga v sodni praksi ni skladna z namenom zakonodajalca in temeljnimi načeli pravne varnosti. Smiselna uporaba tretjega odstavka 433. člena ZFPPIPP je logično omejena na primere, ko se upnik sklicuje zgolj na obstoj terjatve, ne pa tudi na položaj lastnika objekta, kjer ima družba vpisan poslovni naslov. V primeru, ko je oseba hkrati lastnik objekta in upnik, se njen pravni položaj bistveno razlikuje od položaja navadnega upnika. Razlaga, ki izključuje lastnika zgolj zato, ker je hkrati upnik, je v nasprotju z argumentom a minori ad maius. Če je aktivna legitimacija dana že lastniku objekta, ki nima nobene terjatve do subjekta vpisa, jo je še toliko bolj treba priznati lastniku, ki je poleg stvarnopravne povezanosti tudi upnik iz naslova neplačane najemnine. Tak lastnik je neposredno prizadet zaradi fiktivnega sedeža, saj v registru ostaja kot poslovni naslov vpisan njegov objekt, čeprav družba tam dejansko ne posluje več. Restriktivna razlaga tretjega odstavka v razmerju do prvega odstavka 433. člena ZFPPIPP vodi v protislovje. Zakon najprej izrecno določi, da je lastnik objekta upravičen predlagatelj, nato mu zaradi običajnega položaja, da ima terjatev iz naslova neporavnane najemnine, pravico odvzame. To izniči namen in praktično učinkovitost prvega odstavka 433. člena ZFPPIPP, hkrati pomeni nesorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS ter kršitev načela pravne varnosti po 2. členu Ustave RS. Sodišče bi moralo uporabiti teleološko razlago, skladno z namenom in ciljem zakona. Lastniku objekta, ki je hkrati tudi upnik, ni mogoče odreči aktivne legitimacije, saj je on edini, ki lahko učinkovito sproži postopek za odpravo fiktivnega vpisa.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje se strinja z argumenti v pritožbi, zlasti z namensko razlago 433. člena ZFPPIPP. Predlagatelj je lastnik objekta na naslovu, ki je v sodni register vpisan kot poslovni naslov pravne osebe in hkrati njen upnik. ZFPPIPP v prvem in tretjem odstavku 433. člena določa, da začetek postopka izbrisa lahko predlaga oseba, ki je lastnik objekta na naslovu, ki je v sodni register vpisan kot poslovni naslov pravne osebe. Začetka postopka izbrisa ne more predlagati niti družbenik niti upnik pravne osebe. ZFPPIPP izhaja iz situacije, da sta lastnik objekta ter upnik ločeni osebi in kot kaže je bila to za zakonodajalca tipična situacija. Ne ureja pa situacije, kot je v tem primeru, čeprav je lahko ta še bolj pogosta v vsakdanjem življenju.

5.V sklepu povzeta sodna praksa je preveč omejujoča. Če je lastnik objekta in upnik ista oseba, je stvar njegove odločitve kateremu svojemu interesu bo dal prednost. V tem primeru je predlagatelj očitno dal prednost lastniškemu interesu, saj je vložil predlog za izbris. Zaradi neuspeha izvršilnega postopka morda celo ve, da subjekt vpisa nima nobenega premoženja in se je (kot upnik) sprijaznil, da ne bo poplačan.

Ampak kot lastnik ima še vedno pravno korist, da doseže izbris poslovnega naslova pravne osebe na njegovem objektu. Njegov interes sicer ni nujno izbris pravne osebe, temveč je v prvi vrsti izbris poslovnega naslova pravne osebe na njegovem objektu. Ta ga lahko prekomerno obremenjuje pri izvrševanju lastninske pravice. Vendar, če pravna oseba ne uredi prostovoljno spremembe poslovnega naslova, lastnik objekta nima druge pravne možnosti, kot da predlaga izbris.

6.V tem primeru je predlagatelj na slabšem, ker je v predlogu navedel več kot bi moral. Če bi napisal manj in se osredotočil samo na izbrisni razlog, da pravna oseba ne posluje na poslovnem naslovu, sodišče prve stopnje verjetno ne bi imelo razloga za zavrženje predloga. Prestroga razlaga ZFPPIPP sili predlagatelja k obidu zakona, da začasno razpolaga s terjatvijo, s čimer bi postal samo lastnik objekta. Po izbrisu subjekta vpisa pa bi s povratno cesijo terjatve ponovno postal upnik, čeprav za tak vezani posel ne bi bilo ekonomskega razloga.

7.Razumljivo je, da predlagatelj ne bo mogel hkrati vlagati ugovora proti sklepu o začetku postopka izbrisa, ker bi to pomenilo venire contra factuum proprium in s tem zlorabo procesne pravice. Če razlogov za sum poskusa zlorabe ni, prevlada interes lastnika objekta nad interesom upnikov družbe.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi, razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo odločanje (tretja točka 39. člena ZSReg).

8.V novem odločanju naj sodišče prve stopnje ponovno presodi predlog in če je predlagatelj podal zadostne argumente, da subjekt vpisa ne posluje več na njegovem naslovu, začne postopek izbrisa.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 433, 433/1, 433/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.