Jedro

Oseba, odgovorna za varnost in zdravje pri delu, ni nujno le delodajalec, temveč je to lahko tudi druga oseba, ki bi morala v delovnem procesu zagotoviti varne delovne pogoje. Tako je tudi v skladu s sodno prakso odgovorna oseba v smislu drugega ostavka 201. člena KZ-1 lahko na primer strokovni sodelavec, pooblaščen za področje varnosti pri delu, ali pa vodja del na delovišču, vodja gradbišča, vodja strojne delavnice, torej oseba, pooblaščena za vodenje določenega obrata. Vendar pa mora biti takšen prenos pooblastil na področju varnosti in zdravja pri delu konkretno ugotovljen oziroma izkazan.

V obravnavanem primeru delodajalec oškodovanca svoje odgovornosti na področju varnosti pri delu - vsaj ne z notranjimi delovnopravnimi akti - ni razdelil in ustrezno prenesel na svoje delavce, konkretno na obdolženca. Nadalje pa takšen prenos pooblastil ni razviden niti iz njunih pogodb o zaposlitvi niti na to ne nakazujejo drugi izvedeni dokazi. Dokazni postopek ni izkazal, da bi bile na obdolženca dejansko prenesene zadolžitve na področju varnosti in zdravja pri delu in da bi bila obdolženca v času nezgode odgovorni osebi v smislu določbe drugega odstavka 201. člena KZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolžena A. A. in B. B. iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in četrtem odstavku 201. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca C. C. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje „in odločitev“ drugemu sodniku, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca spozna za kriva očitanega kaznivega dejanja ter vsakemu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. 3. Na pritožbo so odgovorili zagovorniki obeh obdolžencev in predlagali njeno zavrnitev. Zagovorniki obdolženega B. B. so v odgovoru na pritožbo izrazili tudi prošnjo, da se jih obvesti o „morebitni“ seji pritožbenega senata, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da strank o pritožbeni seji ni obvestilo, saj predsednica senata oziroma senat nista spoznala, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (prvi odstavek 445. člena ZKP), slednjega pa v svoji prošnji niso zatrjevali niti zagovorniki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je obdolženca oprostilo očitanega kaznivega dejanja na podlagi ugotovitve, da nista bila odgovorni osebi za varnost in zdravje pri delu v družbi X. d. o. o., kjer se je zgodila obravnavana delovna nesreča. 6. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po drugem odstavku 201. člena KZ-1 stori oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v rudnikih, tovarnah, delavnicah, na gradbiščih ali drugih delovnih krajih in ne postavi varnostnih naprav ali ne skrbi za njihovo brezhibnost ali ne poskrbi za njihovo delovanje, kadar je potrebno, ali sicer ne ravna po predpisih ali tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih in tako povzroči nevarnost za življenje ljudi.

7. Kdo je oseba, odgovorna za varnost in zdravje pri delu, je določeno s predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu, pri čemer kot temeljni zakon to področje ureja Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1). V skladu s prvim odstavkom 5. člena tega zakona (na katerem temelji tudi opis v obtožnem predlogu) mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Če je delodajalec fizična oseba, je ta tudi odgovorna za varnost in zdravje pri delu, če pa gre za pravno osebo, je v tem smislu odgovoren zakoniti zastopnik delodajalca. Toda delovni proces in različne naloge znotraj tega so lahko predmet notranje organizacije in s tem notranjih predpisov delodajalca. Že 8. člen ZVZD-1 predvideva, da lahko delodajalec strokovne naloge na področju varnosti pri delu prenese na strokovnega delavca ali zunanjo strokovno službo. Prav tako ni mogoče izključiti (še toliko bolj pa je to pričakovano in razumljivo v večjih organizacijah), da delodajalec za določene obrate ali različna delovna okolja naloge varnosti in zdravja pri delu razdeli in jih prenese na več različnih delavcev, predvsem vodje enot, kar stori z notranjimi delovnopravnimi akti. Pritožbeno sodišče se zato strinja s pritožnikom, da odgovorna oseba ni nujno le delodajalec, temveč je to lahko tudi druga oseba, ki bi morala v delovnem procesu zagotoviti varne delovne pogoje. Tako je tudi v skladu s sodno prakso oseba, odgovorna za varnost in zdravje pri delu v smislu drugega ostavka 201. člena KZ-1, lahko na primer strokovni sodelavec, pooblaščen za področje varnosti pri delu, ali pa vodja del na delovišču, vodja gradbišča, vodja strojne delavnice, torej oseba, pooblaščena za vodenje določenega obrata. Vendar pa mora biti takšen prenos pooblastil na področju varnosti in zdravja pri delu konkretno ugotovljen oziroma izkazan.1

8. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju izvedenskega mnenja sodne izvedenke s področja varnosti in zdravja pri delu ugotovilo, da delodajalec oškodovanca, družba X. d. o. o., v času obravnavane nesreče ni imel izdelane in sprejete ustrezne izjave o varnosti z oceno tveganja delovnih mest, niso bile določene obveznosti in odgovornosti odgovornih oseb delodajalca za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, imenovanja odgovornih oseb so bila nejasna, odgovorne osebe pa niso bile ustrezno in pisno nedvoumno določene. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pritožbenimi navedbami, da področje varnosti v družbi ni bilo ustrezno urejeno in da je prihajalo do zmede še tudi kasneje, pri dostavi dokumentacije sodišču, kar izhaja iz izpovedbe D. D. So pa v tem delu neutemeljeni očitki pritožbe sodišču prve stopnje, da se do njene izpovedbe ni opredelilo, saj v izpostavljenem delu ni niti bistvena za odločitev v obravnavani zadevi, sodišče prve stopnje pa je tudi sicer, na podlagi izvedenskega mnenja, ugotovilo pomanjkljivosti pri ureditvi tega področja. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem, da se družba ne more razbremeniti odgovornosti zgolj zato, ker ni imela sprejetih ustreznih izjav in pisno določenih odgovornosti oseb, vendar pa gre očitek, da delodajalec tovrstnih predpisov in aktov ni sprejel, usmeriti predvsem nanj. Posledično pa odsotnost tovrstnih aktov pomeni tudi, da delodajalec oškodovanca svoje odgovornosti na področju varnosti pri delu – vsaj ne z notranjimi delovnopravnimi akti – ni razdelil in ustrezno prenesel na svoje delavce, konkretno na obdolženca.

9. Nadalje pa takšen prenos pooblastil ni razviden niti iz njunih pogodb o zaposlitvi niti na to ne nakazujejo drugi izvedeni dokazi, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče na tem mestu zavrača še očitke pritožbe, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanske vloge obdolžencev v družbi, temveč je izhajalo zgolj iz listinske ureditve v družbi. Poleg ureditve družbe in preostale listinske dokumentacije, ki jo v svoje mnenje zajema tudi sodna izvedenka, je sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo še pogodbe o zaposlitvi obdolžencev, predvsem pa je svoj zaključek, da obdolženca v predmetni družbi nista bila odgovorni osebi, oprlo tudi na izpovedbe prič E. E., F. F., G. G. in H. H. _Podrobneje glede obdolženega A. A._

10. Obtožni akt obdolženemu A. A. očita, da naj bi kot tehnični direktor družbe X. d. o. o. ter na podlagi pogodbe o zaposlitvi zadolžen za nadzor nad sredstvi za varnost pri delu in nadzorovanje postopkov v zvezi s tem ter za nadzor usposabljanja zaposlenih oseb, ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 5. člena ZVZD-1 (ker delavcema ni zagotovil varnega dela), 12. in 23. členom Pravilnika o varstvu pred nevarnostjo električnega toka (ker ni poskrbel za prepoved vstopa v električna obratovališča delavcem brez posebnih pooblastil in da bi bila takšna prepoved označena z ustreznimi opozorili, kot tudi ne za ustrezno hrambo in izdajanje ključev od prostorov elektroenergetskih postrojev) ter 16. in 56. člena istega Pravilnika (da ni poskrbel, da bi bilo posluževanje električnih naprav nad 1 kV dovoljeno samo ustrezno usposobljenim delavcem ter ni zagotovil, da bi se dela na takšnih napravah in opremi izvajala samo na podlagi predpisanih dokumentov – pisni delovni nalog, dovoljenje ali obrazec).

11. Pritožnik zatrjuje, da je obdolženec dejansko nadziral področje varnosti pri delu in imel pri tem hierarhični primat, svoje stališče pa opira na njegovo pogodbo o zaposlitvi, obdolženčev zagovor in izpovedbe prič.

12. Iz 2. člena Pogodbe o zaposlitvi (list. št. 178) je razvidno, da je bil obdolženec tehnični direktor oziroma tehnični vodja podjetja, njegovo delo pa je med drugim obsegalo tudi nadzor nad sredstvi za varnost pri delu in nadzorovanje postopkov v zvezi s tem (točka f) in nadzor izbire, usposabljanja zaposlenih oseb in njihove delovne učinkovitosti (točka g). Vendar pa je konkretna 2f) določba obdolženčeve pogodbe o zaposlitvi po presoji pritožbenega sodišča tako splošna, da je ni mogoče razlagati v smeri, da je bila z njo na obdolženca prenesena odgovornost za varnost in zdravje pri delu na konkretnem delovnem kraju. Takšno razlago potrjuje mnenje sodne izvedenke, ki je pojasnila, da ji ta določba strokovno ne daje dovolj jasnih napotil, v katero smer je določena in na kaj se ta odgovornost nanaša, pa tudi izpovedba E. E., takratne kadrovske direktorice družbe, ki je pojasnila, da je obdolženca ta določba zavezovala zgolj k splošnemu nadzoru (če je npr. mimogrede videl delavca brez čelade in ga je na to opozoril), ni pa imel na področju varnosti in zdravja pri delu nobenih konkretnih nalog. Tudi določba 2g) pogodbe o zaposlitvi, ki določa „nadzor nad usposabljanjem“, po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da bi moral obdolženec poskrbeti za strokovno usposobljenost vseh oseb, ki so dostopale v območje energetskih postrojev nad 1 kV, kot to trdi pritožba. Kot izhaja iz izpovedbe G. G., je bila namreč odločitev, kateri od delavcev bo šel na usposabljanje in kdaj, v presoji vodje oddelka, to je I. I., uredil pa je to B. B. 13. Drži, da je obdolženec v svojem zagovoru navedel, da je ukrepal, če so bile potrebne kakšne spremembe, če je bilo kaj narobe, če postopki niso bili primerni, vendar pa je iz celotnega zagovora obdolženca razvidno, da so bile njegove zadolžitve predvsem v smislu organizacije in koordinacije. Obdolženec je jasno povedal, da je bil o tem, da nekaj ni bilo primerno, obveščen s strani varnostnega inženirja, ki je skrbel za področje varnosti pri delu. Njegov zagovor potrjuje izpovedba F. F., ki jo državni tožilec v pritožbi povzema selektivno. Izpostavlja namreč zgolj del njegove navedbe, da je bil A. A. dolžan zagotoviti, da le pooblaščene osebe vstopajo v transformator, pa tudi, da je bil A. A. odgovoren za ustrezno organizacijo na področju varnosti pri delu, vendar pa ni mogoče spregledati, da je ob tem večkrat poudaril, da bi tehnični direktor A. A. moral ukrepati šele tedaj oziroma ob predpostavki, da je bil na napako opozorjen. Na vprašanje, kdo bi moral opozoriti, da je nekaj narobe, pa je imenoval varnostnega inženirja G. G. Zaslišani F. F. je pojasnil, da je bil varnostni inženir dolžan opozoriti na vse v zvezi z organizacijo varnosti in zdravja pri delu, da je moral pregledati, ali so zaščitna sredstva primerna, redno preverjati, ali so posamezna delovišča označena z opozorilnimi tablami in nalepkami, ter vodje večjih organizacijskih enot sproti opozarjati na nevarnosti. Odgovornost za varnost in zdravje pri delu bi se na obdolženca prenesla v primeru, če ga je G. G. opozoril na določene pomanjkljivosti, pa napake ne bi odpravil. Netočno pritožba povzema tudi izpovedbo priče E. E., češ da je obdolženi A. A. dnevno hodil skozi proizvodnjo in preverjal. Pritožnik namreč spregleda nadaljevanje njene izpovedbe, da je obdolženec preverjal predvsem z vidika, ali naprave delujejo pravilno. Sicer pa je tudi navedena priča kot osebo, ki je bila pooblaščena za zagotavljanje varnosti pri delu in ki bi morala poskrbeti za vsa opozorila o dovoljenosti vstopa v transformatorsko postajo ter ki je tudi dejansko opravljala nadzor nad delavci, izpostavila G. G. Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da izpovedbi navedenih prič ne utemeljujeta odgovornosti obdolženega A. A., kot jo zatrjuje pritožba.

14. Družba X. d. o. o. je imela zaposlenega varnostnega inženirja G. G. V njegovi pogodbi o zaposlitvi so izrecno opredeljene naloge s področja varnosti pri delu, med drugim nadzor nad varnostjo in zdravjem pri delu, izdelovanje programa ukrepov izboljšav pogojev dela, izvajanje in spoštovanje predpisov na področju varnosti pri delu, kontroliranje varnosti vseh elementov organizacije dela in proizvodnje. G. G. je na glavni obravnavi glede svojih delovnih zadolžitev sam izpovedal, kar deloma povzema tudi pritožba, da je sestavljal pravilnike, dajal priporočila, opozarjal na težave in na odstopanja od varnosti pri delu, v ta namen je bil dnevno v stiku z vodji, da so šli čez pomanjkljivosti, povedal je tudi, da je hodil po proizvodnji in preverjal. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi, da je bilo ugotavljanje in opozarjanje na morebitne pomanjkljivosti na področju varnosti in zdravja pri delu naloga varnostnega inženirja.2 Se pa pritožbeno sodišče strinja z državnim tožilcem, da G. G. nato ni imel nadaljnjih pooblastil za sprejetje potrebnih ukrepov in da je bila odgovornost za implementacijo ukrepov na direktorju družbe oziroma direktorjih posameznih oddelkov, tudi na obdolženemu A. A. (to je nenazadnje razvidno že iz njegovega zagovora in izpovedbe F. F.). Vendar pa pritožbeno sodišče kot bistveno ugotavlja, da obdolženec na napake pri dostopu do transformatorja, kjer se je zgodila obravnavana nesreča, oziroma pomanjkljivosti, ki bi od njega terjale ukrepanje, s strani varnostnega inženirja (ali druge osebe) ni bil opozorjen. Posledično pa mu ni mogoče očitati, da priporočil ni upošteval oziroma predlaganih ukrepov ni implementiral. 15. Pritožnik poudarja izpovedbo G. G., da vodstveni kader ni imel posluha za njegova priporočila in predloge izboljšav, vendar pa je ta navedba G. G. povsem splošna, saj konkretnega delovnega okolja, kjer je prihajalo do nepravilnosti, in ukrepov, na katere je opozarjal in jih vodstvo družbe naj ne bi upoštevalo, ni izpostavil. Izrecno vprašan glede transformatorske postaje, ali je kdaj zaznal problem v zvezi z dostopnostjo ključa, vpisnikom in dovolilnicami za vstop, pa se tega ni spomnil, prav tako tudi ne, da bi kdaj o teh pomanjkljivostih poročal nadrejenim osebam ali obdolžencema. Navedeno potrjuje izpovedba priče F. F., da je varnostni inženir G. G. sicer opozarjal na pomanjkljivosti na drugih deloviščih, nikoli pa ni dobil informacije, da bi bilo glede varnosti in zdravja pri delu karkoli narobe na delovišču transformatorja. Tudi v pritožbi izpostavljeno elektronsko sporočilo z dne 11. 9. 2013 (priloga C857), ki ga je G. G. naslovil na obdolženca, po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja opozorila na morebitne že ugotovljene konkretne kršitve (nepooblaščene vstope oziroma izvrševanje dela nepooblaščenih delavcev), temveč gre le za splošno navodilo glede režima vstopanja v transformatorsko postajo. To le še potrjuje izpovedba G. G., da mu do obravnavanega dogodka ni bilo znano, da na transformatorski postaji delajo tudi nepooblaščene osebe.

16. Na tem mestu sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje v tem delu ni opredelilo do izpovedbe G. G. V izpodbijani sodbi (str. 17 in 18) je izrecno izpostavilo zadolžitve G. G., kot izhajajo iz njegove izpovedbe (ne zgolj pogodbe o zaposlitvi), med drugim ni spregledalo, da je bila njegova naloga opozarjati na napake in da bi stvari nato morala izpeljati I. I. in obdolženi A. A. Vendar pa je ugotovilo, da konkretnih ukrepov G. G. ni izpostavil in da prav tako ni ugotovil kršitev glede dela nepooblaščenih oseb na transformatorski postaji in nanje tudi ni opozarjal. Glede na navedeno niso utemeljeni očitki, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le z njegovo pogodbo o zaposlitvi in ne tudi z njegovo vlogo v družbi.

17. Ker glede na pojasnjeno ni izkazano, da bi bile na obdolženca (z akti delodajalca, pogodbo o zaposlitvi ali drugo listinsko dokumentacijo) prenesene naloge na področju varnosti in zdravja pri delu v obsegu, kot ga določa zakonski znak drugega odstavka 201. člena KZ-1, iz izpovedb prič, ki nakazujejo dejansko stanje v družbi, pa je razvidno, da bi bil obdolženec kot tehnični direktor dolžan ukrepati le v primeru, ko bi ga na napake s področja varnosti pri delu opozoril za to zadolženi varnostni inženir, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo, mu tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče pripisati lastnosti odgovorne osebe.

18. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je oškodovani C. C. že prej opravljal to delo na transformatorju in da so se z obdolženim A. A. že kregali, da za to niso usposobljeni, pa to ni bilo upoštevano, pritožbeno sodišče pripominja, da oškodovančeva izpovedba v tem delu ni potrjena z izpovedbami preostalih prič. Čeprav je oškodovanec v množini zatrjeval, da so se kregali s A. A., pa o tem ni izpovedal nihče od drugih zaslišanih delavcev, I. I. pa je celo izrecno zatrdil, da ni bil obveščen, da bi kdo od njegovih podrejenih delavcev nasprotoval oziroma se pritoževal nad tem, da hodijo v transformator. Izpostavljen del izpovedbe oškodovanca po presoji pritožbenega sodišča nima takšne teže in odločilnega vpliva na zaključke sodišča prve stopnje, zato slednjemu, kljub temu da se do njega ni izrecno opredelilo, ni mogoče očitati bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

19. Pritožnik ob sklicevanju na izpovedbe C. C., F. F., J. J., K. K. in H. H. nadalje navaja, da je bil ključ za vstop v transformator na voljo vsem, da že 25 let visi na istem mestu, da ni bilo nobene pisne evidence glede vstopanja v transformator in da se protokoli niso spoštovali, opozarja pa še, da se tudi po nesreči ni kaj dosti spremenilo. Pritožbeno sodišče ne zanika opisanih nedoslednosti in pomanjkljivosti na področju varnosti pri delu na predmetnem transformatorju, vendar pa le te ne spreminjajo zgornjih ugotovitev in ne utemeljujejo pritožbenega zaključka, da je bil zanje odgovoren obdolženec.

20. Brez uspeha so tudi pritožbene trditve, da je obdolženec do svoje odgovornosti povsem nekritičen, kar pritožnik utemeljuje s povzemanjem njegovega zagovora, da bi delo na transformatorju lahko opravljal tudi ključavničar, da bi organizacija na tem področju lahko potekala z ustnim prenosom informacij ter da vodenje posebne knjige ni bilo obvezno. Pritožbeno sodišče ne zanika, da je bilo tovrstno opisovanje pravil delovnega procesa napačno, saj iz izpovedb inšpektorja H. H. ter prič G. G., J. J. in I. I. izhaja nasprotno, in sicer, da lahko v takšen prostor vstopi le stikalničar, da se mora voditi posebna knjiga beleženja nalogov za delo in da mora biti delo odrejeno v pisni obliki. Kljub navedenemu pa to ne vpliva na bistveno vprašanje v obravnavani zadevi, ali je bil obdolženec odgovorna oseba za področje varnosti pri delu. Ob že obrazloženi ugotovitvi pritožbenega sodišča, da obdolženec ni bil odgovorna oseba, so tovrstne pritožbene navedbe brezpredmetne.

_Podrobneje glede obdolženega B. B._

21. Obdolženemu B. B. obtožni predlog očita, da kot vodja energetike ter odgovoren za varno delo delavcev v elektroenergetskih prostorih, napravah in opremi, kjer se mora izvajati dela v breznapetostnem stanju, in uporabo varnostnih ukrepov v družbi, v nasprotju s prvim odstavkom 5. člena ZVZD-1 ni izvedel ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, in v nasprotju s 27. členom Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme ni zagotovil, da se vzdrževalna dela izvajajo samo takrat, ko je delovna oprema izključena, ker je oškodovancu C. C. ustno naročil, da mora opraviti vzdrževalna dela – doliti olje v transformator elektro obločne peči ter v nasprotju z 28. členom Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka, pred začetkom dela v breznapetostnem stanju tudi ni poskrbel, da bi bilo po za to usposobljenem delavcu mesto dela zavarovano v skladu s petimi varstvenimi pravili, zato je transformator, ko sta oškodovanec in M. M. izvajala vzdrževalna dela, ostal pod električno napetostjo, zaradi česar je prišlo do udara električnega toka v oškodovanca.

22. Državni tožilec v tem delu pritožbe izpostavlja predvsem ravnanje obdolženca, ki naj bi oškodovancu odredil delo, kljub védenju, da C. C. zanj ni bil usposobljen. Zaključka prvostopenjskega sodišča, da obdolženi B. B. ni oseba, odgovorna za varnost in zdravje pri delu v družbi X. d. o. o., pa konkretno niti ne napada. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v točki 7 te odločbe, lahko očitano kaznivo dejanje ogrožanja varnosti v skladu z določbo 201. člena KZ-1 stori le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v skladu z ustreznimi predpisi,3 zato bi bilo treba tudi glede obdolženega B. B. primeroma ugotoviti obstoj njegove odgovornosti na področju varnosti. Pri tem ne gre za posamične dolžnosti vsakega delavca za izvajanje oziroma zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, temveč za odgovornost za sistemsko ureditev tega področja na posameznih delovnih krajih. Zgolj izpostavljena odreditev dela oškodovancu ne zadošča za obstoj kaznivega dejanja, kar nenazadnje izhaja že iz obtožnega predloga, ki obdolžencu v prvem odstavku očita, da je bil _odgovoren za varno delo delavcev v elektroenergetskih prostorih, napravah in opremi ter uporabo varnostnih ukrepov v družbi, in da je bil dolžan izvesti ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu v skladu s prvim odstavkom 5. člena ZVZD-1_. Da bi bile na obdolženega B. B. kot vodjo energetike (ki glede na organigram družbe ni imel podrejenih delavcev in ni bil vodja nobenemu zaposlenemu delavcu) dejansko prenesene takšne zadolžitve na področju varnosti pri delu, kot to izhaja iz obtožnega akta, po presoji pritožbenega sodišča ni izkazano, ne z listinsko dokumentacijo družbe, tudi ne z mnenjem sodne izvedenke in z zadolžitvami, ki izhajajo iz njegove pogodbe o zaposlitvi, o njegovi odgovornosti za izvajanje ukrepov na tem področju, pa niso izpovedale niti zaslišane priče. 23. Ob navedenih ugotovitvah, na katerih temelji zaključek izpodbijane sodbe in jim pritožnik konkretno ne nasprotuje, pritožbene navedbe glede nadaljnjih očitkov obdolžencu v zvezi z odreditvijo dela oškodovancu na dan obravnavane nesreče niso bistvene. Neutemeljeni so zato tudi pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do izpovedbe oškodovanca in prič, ki jih v tem delu izpostavlja pritožba. Prvostopenjsko sodišče se namreč ob ugotovitvi, da obdolženec ni bil odgovorna oseba po 201. členu KZ-1, s presojo nadaljnjih obtožbenih očitkov ni bilo dolžno ukvarjati.

24. Poleg navedenega pa je pritožbeno sodišče ob preizkusu pritožbenih navedb glede poteka dogodka obravnavanega dne podvomilo tudi v prepričljivost izpovedbe oškodovanca, da ga je poklical obdolženi B. B. in mu naročil, naj dolije olje v transformator. Oškodovani C. C. je v svoji izpovedbi zatrjeval, da njemu in ostalim delavcem dela ni naročal samo I. I. kot njihov delovodja, temveč tudi obdolženi B. B., kar da so vsi spoštovali. Vendar pa pritožbeno sodišče ne more spregledati, da ta izpovedba oškodovanca nima podpore v izpovedbah ostalih prič. Zaslišani M. M. je izpovedal, da je B. B. odrejal delo samo ob nadomeščanju, sicer pa ne, priča N. N. je povedal, da jim naloge daje I. I. in da gre vse preko njega, tudi iz izpovedbe J. J. ne izhaja, da bi mu delo kdaj odredil obdolženi B. B. Enako je odrejanje dela mimo I. I. zanikal zaslišani F. F., I. I. pa je izpovedal, da spotoma, če kdo koga sreča, mu reče za kakšno malenkost, „na primer poglejte tisto luč ali vrata“, sicer pa je poudaril, da obdolženca A. A. in B. B. obvestita njega, če je treba kaj postoriti, in potem delo planirajo. Ob sklicevanju na oškodovančevo izpovedbo, da mu je B. B. že pred obravnavanim dogodkom kdaj naročil, da mora opraviti takšno delo, pritožnik netočno navaja, da je tudi I. I. izpovedal, da je C. C. to že počel. I. I. je res navedel, da je oškodovanec predhodno že opravljal delo v transformatorju, v kar pritožbeno sodišče tudi sicer ne dvomi, tako je namreč izpovedal tudi M. M., vendar pa iz izpovedbe I. I. ne izhaja, da bi to delo moral opraviti na zahtevo B. B. 25. Pritožbeno sodišče ob navedenem zavrača navedbe pritožnika, da ni bilo nič neobičajnega, da je B. B. odrejal delo. Treba je namreč poudariti, da je tako ravnal zgolj ob nadomeščanju I. I. (kar ni obravnavani primer), sicer pa ne. Glede pritožbenih poudarkov, da si oškodovanec dela ni upal zavrniti zaradi strahu pred izgubo službe, pa pritožbeno sodišče ne more prezreti oškodovančeve (in pritožbene) navedbe, da so se glede opravljanja del večkrat kregali z direktorjem A. A. Če se je oškodovanec kregal s A. A. kot nadrejenim tehničnim direktorjem, se zdi nekoliko neprepričljiva navedba, da si ni upal zoperstaviti B. B. oziroma odkloniti dela, odrejenega z njegove strani, saj je bil B. B. hierarhično nižje kot A. A. Nadalje pa pritožbeno sodišče ne prezre niti izjave z dne 2. 4. 2015, posredovane Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (priloga B3-B4), v kateri je oškodovanec glede obravnavanega dogodka opisal, da ga je na delo (doliti olje) poslal delovodja (to je I. I.), pri čemer oškodovanec ob predočenju te izjave na glavni obravnavi ni znal pojasniti, zakaj je tedaj navajal drugače. Vse obrazloženo pritožbenemu sodišču vzbuja pomislek v prepričljivost oškodovančeve izpovedbe in posledično v očitano ravnanje obdolženca, kot ga zatrjuje pritožnik.

26. Pritožnik v nadaljevanju opisuje, kakšen bi moral biti protokol pri delu na transformatorski postaji, o čemer sta izpovedala inšpektor H. H. in kriminalistični tehnik K. K. Pritožbeno sodišče temu ne nasprotuje, ni namreč sporno, da za varnost pri delu na področju transformatorja, kjer se je zgodila nesreča, ni bilo pravilno poskrbljeno. Ni pa ta del njunih izpovedb bistven za odločitev in presojo, kdo je bil za to odgovorna oseba. Posledično so neutemeljeni tudi očitki, da se sodišče prve stopnje do njunih izpovedb ni posebej opredelilo. Glede navedbe sodišča prve stopnje, da H. H. ni podal kazenske ovadbe zoper obdolženega B. B., ki ji pritožba očita neobrazloženost, pa je še dodati, da sodišče prve stopnje res ni podrobneje obrazložilo njegovega poznavanja kazenske odgovornosti, je pa obrazložilo njegovo odločitev, zakaj zoper B. B. ni podal ovadbe, in sicer z navedbo, da glede na njegovo usposobljenost in določila pogodbe o zaposlitvi ni bil odgovorna oseba. Sicer pa postopanje H. H. pri vlaganju kazenske ovadbe ni odločilno in jo je tudi sodišče prve stopnje izpostavilo (povsem na koncu sodbe) predvsem v podkrepitev dotedanjim ugotovitvam.

_Sklepno_

27. Zaključkov prvostopenjske sodbe pritožnik ne more izpodbiti z navedbami na koncu pritožbe, v katerih pojasnjuje izjemno hudo poškodbo oškodovanca kot posledico obravnavane nesreče, kar pritožbeno sodišče sicer v celoti sprejema. Prav tako so brezpredmetna tudi nadaljnja pritožbena pojasnila o ustrezni konkretizaciji zakonskih znakov v opisu očitanega kaznivega dejanja, saj sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo pomanjkljivosti oziroma neustrezne konkretizacije opisa dejanja.

28. Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje in ob tem pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da dokazni postopek ni izkazal, da bi bila obdolženca v času nezgode odgovorni osebi za varnosti in zdravje pri delu v družbi X. d. o. o. v smislu določbe drugega odstavka 201. člena KZ-1. Ob takšni ugotovitvi, ki je pritožba ni uspela izpodbiti, je obdolženca pravilno in utemeljeno oprostilo obtožbe za očitano kaznivo dejanje. Prav tako se je sodišče prve stopnje, kot je podrobneje že obrazloženo tekom te odločbe, opredelilo do vseh okoliščin, ki so po presoji pritožbenega sodišča zmožne bistveno vplivati na dokazni zaključek o odgovornosti obdolžencev, zato so nasprotni pritožbeni očitki in smiselno uveljavljanje kršitev določb kazenskega postopka neutemeljeni.

29. Pritožbeno sodišče ob pojasnjenem zaključuje, da so pritožbene navedbe neutemeljene, in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP ni zaznalo kršitev, je pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Tako Višje sodišče v Ljubljani tudi v odločbi VII Kp 42452/2014 z dne 9. 10. 2019. 2 Tudi ZVZD-1 v 7. točki prvega odstavka 29. člena določa, da strokovni delavec za varnost pri delu opravlja notranji nadzor nad izvajanjem ukrepov za varno delo. 3 Tako tudi Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 395.