Jedro

Ker tožnik kot inšpekcijski zavezanec ni izkazal, da bi upošteval higienske standarde pri pripravi živil v gostinskem lokalu, je inšpekcijski organ upoštevaje ugotovitve na kraju samem ravnal pravilno, ko mu je naložil, naj v določenem roku izvede dela, ki bodo zagotovila higiensko ustreznost lokala, naložil pa mu je tudi obveznost izvajanja kontrole pri pripravi živil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni inšpekcijski organ tožniku odredil, da mora v kuhinji gostinskega obrata X., stropove in stropne obloge izvesti in izdelati tako, da se prepreči nabiranje umazanije, zmanjša kondenzacija, nastanek neželjene plesni in luščenje delcev, stenske površine pa je treba vzdrževati v dobrem stanju. Rok ureditve je bil 29. 6. 2009 (1. točka izreka). V 2. točki izreka je bilo določeno, da mora takoj od vročitve odločbe v kuhinji navedenega gostinskega obrata vzpostaviti in izvajati učinkovite postopke spremljanja na kritičnih točkah – KKT tudi v postopku toplotne obdelave in ohlajevanja. Iz izreka iz citirane prvostopne odločbe je nadalje razvidno, da mora o ukrepu iz 1. in 2. točke izreka takoj obvestiti inšpekcijski organ prve stopnje in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi podrobneje navaja ugotovitve organa prve stopnje in razloge ter pravno podlago za njegovo odločitev oziroma odreditev ustreznih ukrepov. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za zdravje s svojo odločbo, št. 021-50/2009-2 z dne 30. 11. 2009. Odgovarja na pritožbene navedbe, da je iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 27. 5. 2009, ki je bil opravljen pri tožniku, nesporno razvidno, da stene in stropi niso vzdrževani v dobrem stanju, da je na stropovih in stenah v delu kuhinje vidna plesen in da iz stropa kaplja tudi kondenz, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 4. člena, priloga II, poglavje 2 Uredbe o izvajanju delov določenih Uredb skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili (Uredba, Uradni list RS, št. 120/05 s spremembami). V drugem poglavju priloge II Uredbe je določeno, da morata v prostorih, v katerih se živila pripravljajo, obdelujejo ali predelujejo zasnova in razporeditev omogočati izvajanje dobre higienske prakse, vključno z zaščito pred kontaminacijo med različnimi delovnimi postopki in med delovnim postopkom samim. V zvezi s pritožbenimi navedbami, v kateri fazi je bilo živilo v ohlajevanju ali v pogrevanju, organ druge stopnje ugotavlja, da nadziranje temperature, kot jo skuša prikazati tožnik, ni bilo predmet inšpekcijskega nadzora, temveč se je pri inšpekcijskem pregledu ugotovilo, da ni zagotovil in ne izvajal učinkovitih postopkov spremljanja na kritičnih kontrolnih točkah, kot je termična obdelava in ohlajevanje. O tem tudi ni na razpolago nobenih zapisov. Tožena stranka pri tem tudi ugotavlja, da je tako iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu kot tudi iz citirane prvostopne odločbe razvidno, da ob inšpekcijskem pregledu ni bilo na razpolago termometra za merjenje središčne temperature živil, iz česar izhaja, da niti ni mogel nadzirati nobene v pritožbi navedenih temperatur. V 5. členu Uredbe je določeno, da nosilec živilske dejavnosti vzpostavi, izvaja in vzdržuje stalni postopek ali postopke, ki temeljijo na načelih HACCP. V drugem odstavku 5. člena Uredbe je določeno kaj načela HACCP vključujejo. V četrtem odstavku 5. člena Uredbe pa je določeno, da morejo nosilci živilske dejavnosti pristojnemu organu predložiti dokazila o upoštevanju navedenih načel, zagotoviti da so vsi dokumenti, ki opisujejo postopke vedno osveženi in da so tudi ustrezno hranjeni.

Tožnik s tožbo izpodbija odločitev inšpekcijskega organa prve stopnje in se sklicuje na pripombe, ki jih je dal na zapisnik o inšpekcijskem pregledu. V zvezi z evidencami navaja, da se za hrano po naročilu pripravljeno za zaužitje ali ki jo gost nese domov, nikjer ne vodijo evidence. Opozarja tudi, da kuhajo v podjetju malico strogo samo po naročilu in da so v tem podjetju zaposleni samo štirje, tako da so v resnici manjši kot marsikateri s.p. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe in tudi preklic plačilnega naloga, ki je bil izdan dva dni po izdaji izpodbijane odločbe z datumom 17. 6. 2009 in katerega kopijo prilaga k tožbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem dodatno še navaja, da je tožnik res podal pripombe na zapisnik, v katerih pa je samo navedel, da so stene v kuhinji in pomivalnici iz keramičnih ploščic, da so v dobrem stanju brez vidne plesni in primerno vzdrževane. Pri tem pa ni podal nikakršnega dokaza v podkrepitev svojih navedb, kot je to tožena stranka pojasnila že v odločbi z dne 30. 11. 2009. V zvezi z ugovorom glede zagotavljanja termometra tožena stranka poudarja, da tožnik ob rednem inšpekcijskem pregledu prav tako pa tudi ob kontrolnem inšpekcijskem pregledu dne 13. 11. 2009 kontrole na kritičnih točkah ni izvajal in tudi ne spremljal. Sistem HACCP je instrument, ki pomaga nosilcem živilske dejavnosti, da dosežejo višji standard varnosti hrane, tožnik sam je identificiral kritične kontrolne točke, ki pa jih v nadaljevanju ni ustrezno izvajal in ni vzpostavil učinkovitih postopkov spremljanja. Tožnik ob inšpekcijskem pregledu dne 27. 5. 2009 ni imel na razpolago termometra s katerim bi lahko izmeril in nadziral temperaturo živil, tako posledično te temperature tudi ni mogel voditi oziroma spremljati. Prisotnost termometra zato se ni preverjala, da bi organ prve stopnje lahko izmeril temperaturo temveč zgolj zato, da bi se tožniku pojasnilo oziroma dokazalo, da ni mogel spremljati temperature živil, saj se le-ta brez ustrezne naprave za merjenje temperature ne da. V zvezi s tožbenimi navedbami glede zaposlenih v podjetju in da kuhajo samo malico strogo po naročilih, obravnavali pa so jih kot velika podjetja, tožena stranka pripominja, da že sama Uredba (ES), št. 852/2004 evropskega parlamenta in sveta o higieni živil v točkah a., b. in d. prvega odstavka 1. člena določa, da je za varnost hrane odgovoren predvsem nosilec živilske dejavnosti, da je nujno zagotoviti varnost hrane v celotni živilski verigi, začenši s primarno proizvodnjo, da splošno izvajanje postopkov, ki temeljijo na načelih HACCP in uporaba dobre higienske prakse morata okrepiti odgovornost nosilcev živilske dejavnosti. Glede tožnikovih navedb o neenakovrednem položaju v postopku pa tožena stranka poudarja, da tožnik v obravnavanem upravnem postopku ni zahteval izločitve uradne osebe v skladu s 35. členom Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka samo pripominja, da je bil plačilni nalog v predmetni zadevi izdan v prekrškovnem in ne v upravnem postopku zato se do tožnikovih navedb, ki se nanašajo na plačilni nalog tožena stranka ni opredeljevala.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, sodišče pa soglaša z razlogi, s katerimi sta svojo odločitev utemeljila organa prve in druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006in 62/2010). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: V zadevi iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je bil sporen inšpekcijski prvostopni akt izdan na podlagi ugotovitev uradnega zdravstvenega nadzora nad živili po 20. členu Uredbe o izvajanju delov določenih uredb skupnosti glede živil, higiene živil in uradnega nadzora nad živili (Uredba, Uradni list RS, št. 120/2005, 66/2006, 70/2008) ter določil 15., 18. in 19. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji (ZZdrI, Uradni list RS, št. 59/06) in Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZdZPZ, Uradni list RS, št. 52/00 s spremembami in dopolnitvami). Niti v postopku pri upravnem organu prve stopnje niti v tožbi tožnik ne navaja dokazov v podkrepitev svojih navedb, glede stanja na stropovih in stenah (ugotovljena je bila vidna plesen, iz stopa kaplja kondenz....). V zvezi z ugotovitvami inšpekcijskega organa, da tožnik ni zagotovil in da ne izvaja postopkov spremljanja na kritičnih kontrolnih točkah, kot je termična obdelava in ohlajevanje, tudi po presoji sodišča zgolj sklicevanje na to, da bi moral inšpektor sam imeti pri sebi termometer in zgolj na podlagi dokazane meritve na licu mesta sklepati na neustreznost kontrole pri termični obdelavi in ohlajevanju živil, sodišče soglaša s stališčem tožene stranke v izpodbijani drugostopni odločbi, da predmet inšpekcijskega postopka ni bilo nadziranje temperature živil, pač pa se je pri inšpekcijskem pregledu zgolj ugotovilo, da tožnik kontrole oziroma spremljanja na kritičnih kontrolnih točkah, kot je termična obdelava in ohlajevanje, nima zagotovljene. Niti v postopku pri toženi stranki, pa tudi v tožbi, ne navaja zapisov, ki bi dokazovali, da je takšen nadzor, kot ga določa Uredba in ki temelji na načelih HACCP, bil vzpostavljen. Kot neutemeljene in nerelevantne za odločanje v tem upravnem sporu sodišče zavrača tudi tožbene navedbe v zvezi z zahtevo za preklic plačilnega naloga. Plačilni nalog je bil izdan v prekrškovnem postopku (sicer v zvezi s kršitvami ugotovljenimi v upravni zadevi uradnega zdravstvenega nadzora nad živili), zato ne more biti predmet presoje v predmetnem upravnem sporu, v katerem sodišče presoja zakonitost izrečenih inšpekcijskih ukrepov.

Glede na vse navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.