Jedro

Sodna praksa kupcu (ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ) ne glede na dikcijo 1. točke prvega odstavka 468. člena OZ priznava pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, pri čemer kupec lahko zahteva povrnitev stroškov tudi, če napake še ni odpravil. Izostanek opravljenega velikega servisa pri vozilu ni lastnost, ki bi ovirala običajno rabo vozila, lahko pa predstavlja odliko stvari, ki je bila med pogodbenima strankama dogovorjena. Dokazno breme, da gre za lastnost, ki je bila za kupca pri nakupu bistvena in brez katere vozila ne bi kupil, je na tožnici.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o primarnem tožbenem zahtevku (I. točka izreka sodbe) spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka A. J. je dolžna plačati tožeči stranki K. K. iz naslova povrnitve stroškov odprave napak na vozilu X, št. šasije 0000, znesek 850,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2017 dalje do plačila.

2. Tožena stranka A. J. je dolžna plačati tožeči stranki K. K. odškodnino iz naslova stroškov prevoza v višini 72,15 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2017 dalje do plačila.

3. Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka." Sicer se pritožba tožnice glede primarnega tožbenega zahtevka zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi odločitev sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o podrednem tožbenem zahtevku se razveljavi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, s katerima je tožnica od toženke zahtevala: (1.) povrnitev stroškov odprave napak na vozilu X v višini 1.950,95 EUR in plačilo odškodnine iz naslova stroškov prevoza v višini 72,15 EUR (primarni zahtevek) oziroma (2.) znižanje kupnine po kupoprodajni pogodbi za omenjeno vozilo na znesek 1.950,00 EUR, vračilo preveč plačane kupnine v enaki višini ter plačilo odškodnine v višini 72,15 EUR (podredni zahtevek). Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 1.386,56 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. V zvezi z utemeljenostjo zahtevka glede neopravljenega "velikega servisa" graja dokazno oceno in podrobno povzema izpovedi posameznih strank in prič ter meni, da so toženka ter priči D. J. in N. B. J. prihajali sami s seboj v nasprotje, medtem ko sta tožnica in njen mož ves čas izpovedovala skladno. Ocena sodišča, da je ravnanje tožnice, ki niti ob ogledu vozila niti pri prevzemu ni vztrajala, da bi ji toženka predložila račun, neobičajno, ni utemeljen razlog za zavrnitev zahtevka v zvezi z opravo velikega servisa, saj je tožnica pojasnila, da je zahtevala račun in ji je bilo zagotovljeno, da ji ga bodo poslali po pošti, ko ga najdejo. Toženka pri pogovorih ni bila prisotna, zato bi sodišče moralo njeno pričanje oceniti kot neverodostojno. Pri odločanju o zahtevku na odpravo napak na vozilu se je sodišče osredotočilo zgolj na en stavek iz izvedeniškega mnenja, in sicer, da je vozilo na dan ogleda glede na ohranjenost in obseg napak ter poškodb vredno 3.807,03 EUR, vozilo brez napak in pomanjkljivosti pa bi bilo vredno 4.631,06 EUR. Pri tem ni obrazložilo, zakaj naj bi na podlagi tega stavka odločilo, da tožbeni zahtevek zavrne, in je sodba v tem delu neobrazložena. Toženka ni navajala, da bi bila kupnina v višini 3.900,00 EUR določena zaradi napak na vozilu, temveč je trdila, da je bilo vozilo ob prodaji brez napak. Ne drži tudi zaključek, da je imela tožnica možnost napake zaznati že ob vizualnem pregledu motornega vozila in njegovem preizkusu. Sodišče v tem delu ni upoštevalo mnenja izvedenca. Pri tem je tudi kršilo določbe pravdnega postopka in odločalo mimo trditvene podlage toženke. Tožnica in njen mož nista strokovnjaka na področju vozil, napake niso bile vidne ob običajnem pregledu vozila, zato jih nista mogla zaznati. To je potrdila priča D. K., ki je potem, ko se je pri vožnji v hrib pričelo kaditi iz motorja, vozilo najprej odpeljal k mehaniku v B., ta ga je napotil k mehaniku v C., slednji pa na V. Napak torej niti strokovnjaki niso znali oceniti in zaznati ob pregledu vozila. Tudi izvedenec je potrdil, da sta napaki v puščanju olja desnega para valjev in netesnosti hidravlične cevi prisotni že dalj časa, pri čemer puščanje olja pri vožnji v klanec v potniški kabini povzroča smrad in pojav svetlega dima. Napaka se je torej lahko ugotovila šele pri dalj časa trajajoči vožnji v klanec, zato gre za skrito napako, za katero odgovarja toženka. Odgovarjala bi tudi v primeru očitnih napak skladno s 460. členom OZ, saj je zagotovila, da je vozilo brezhibno. Toženka ni prerekala ugotovitev izvedenca, sodišče pa je izdelano mnenje napačno interpretiralo ter ga ni ustrezno povzelo s pravnimi pravili o odgovornosti za stvarna napake. Ker je odločitev oprlo na nezatrjevano trditveno podlago, je pritožnici onemogočilo učinkovito obrambo. Iz izvedeniškega mnenja izhaja strošek popravila napak na vozilu, ki brez poprave izboklin karoserije znaša 1.321,21 EUR, strošek oprave velikega servisa pa 596,01 EUR. Glede na ugotovitev izvedenca je toženka torej tožnici dolžna plačati 1.917,22 EUR. Če bi bilo treba amortizerje zamenjati z enakimi, kot so v vozilu že sedaj, bi bila tožnica dejansko upravičena še do povračila dodatnih 709,16 EUR. Tožbeni zahtevek je glede na navedeno v celoti utemeljen, kar velja tudi za odškodnino v znesku 72,15 EUR iz naslova stroškov kilometrine. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da zadevo razveljavi in jo vrne v novo sojenje pred drugega sodnika.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica, ki je od toženke 27. 11. 2016 kupila štirinajst let staro osebno vozilo, s primarnim tožbenim zahtevkom zahteva plačilo za odpravo skritih napak in povračilo škode, nastale s stroški prevoza avtomobila do servisa. Sodna praksa kupcu (ob analogni uporabi tretjega odstavka 639. člena OZ) ne glede na dikcijo 1. točke prvega odstavka 468. člena OZ priznava pravico odpraviti napako na stroške prodajalca, pri čemer kupec lahko zahteva povrnitev stroškov tudi, če napake še ni odpravil.1

6. Tožnica v zvezi z odpravo napak uveljavlja dva sklopa stroškovnih postavk, in sicer povračilo stroškov zaradi neopravljenega velikega servisa v višini 596,01 EUR in povračilo stroškov popravila vozila v višini 1.354,94 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da opravljen veliki servis na vozilu ni bila dogovorjena lastnost predmeta pogodbe, ostale zatrjevane napake pa so bile očitne in bi jih tožnica lahko ugotovila že ob nakupu vozila.

7. Po določilu 459. člena OZ ima stvar stvarno napako med drugim, če nima lastnosti, ki so potrebne za njeno običajno rabo ali promet (1. točka) ali če nima lastnosti ali odlik, ki so bile izrecno ali molče dogovorjene oziroma predpisane (3. točka). Izostanek opravljenega velikega servisa pri vozilu ni lastnost, ki bi ovirala običajno rabo vozila, lahko pa predstavlja odliko stvari, ki je bila med pogodbenima strankama dogovorjena. Dokazno breme, da gre za lastnost, ki je bila za kupca pri nakupu bistvena in brez katere vozila ne bi kupil, je na tožnici. Ker se je sodišče po izvedenih dokazih znašlo v spoznavni krizi, saj sta tožnica in njen mož zatrjevala, da sta dobila zagotovilo o opravljenem velikem servisu, medtem ko so toženka in priči N. B. J. ter D. J. trdili nasprotno, je ob upoštevanju odsotnosti tovrstnega dogovora v tekstu prodajne pogodbe in pravila o odločanju po dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP, odločitev sodišča prve stopnje, da dogovorjena lastnost vozila ni izkazana, pravilna. Pritožbeno sodišče pri tem soglaša z razlogi sodišča, da indic o tem, da oprava servisa ni bila izrecno dogovorjena lastnost vozila, predstavlja tudi ravnanje tožnice, ki ni vztrajala pri predložitvi dokumentacije o tako opravljenem servisu, niti ni pojasnila, kaj naj bi ta zajemal. Nasprotne pritožbene navedbe, v katerih pritožnica obširno in segmentirano povzema posamične izpovedbe in zatrjuje njihovo neskladnost, ne izkazujejo neverodostojnosti toženke in z njene strani predlaganih prič, zato dokaznega zaključka sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti.

8. Ugotavljanje obstoja in vrste napak na vozilu je strokovno vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje poverilo sodnemu izvedencu cestnoprometne in avtomobilske stroke I. K. Iz njegove analize okvar in stanja vozila z dopolnitvijo izhaja, da izvedenec pri preizkusni vožnji po ravnem ali klancu navzdol ni zaznal vidnega dimljenja in sežiganja olja, so se pa ti znaki pokazali pri vožnji v strm klanec. Izvedenec je pojasnil, da gre za netesnost tesnila na desnem pokrovu desnega para valjev, zaradi katere olje kaplja na tla ali na zaščito dna motornega prostora, pri vožnji v klanec pa se kot padca spremeni in kapljice kapnejo na izpušno odvodno cev. Zato pride do njihovega izgorevanja, kar povzroči smrad (tudi v potniški kabini) in pojav svetlega dima. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne more sprejeti razlogov sodišča prve stopnje, da gre za očitno napako, ki bi jo tožnica lahko zaznala že ob nakupu vozila. Toženka je njen obstoj zanikala, pri preizkusni vožnji po ravnem ali pri vžganem motorju brez obremenitve pa napake ni bilo mogoče ugotoviti. Gre torej za skrito napako, ki jo je tožnica pravočasno grajala2 in za katero odgovarja prodajalka. Glede na naravo te napake pri žganju olja nastajata smrad in dim, česar nedvomno ni mogoče upoštevati kot običajne lastnosti vozila, poleg tega vzbuja občutek nevarnosti, zato ni mogoče šteti, da gre za normalno obrabo vozila, ki bi jo tožnica morala pričakovati.

9. Drugačno je dejansko stanje glede druge očitane pomanjkljivosti vozila, in sicer zamenjave amortizerjev. Glede slednjih je izvedenec v svojem izvedeniškem mnenju pojasnil, da ti med preizkušnjo vožnjo niso delovali kot novi, vendar so še opravljali svojo nalogo in zagotavljali varno vožnjo. Glede na starost vozila štirinajst let in obrabljenost so bili funkcijsko na nivoju ostalih elementov in sistemov vozila. Po oceni pritožbenega sodišča glede na tako podane ugotovitve izvedenca stanje amortizerjev ne predstavlja stvarne napake vozila, zato strošek njihove zamenjave toženke ne more bremeniti.

10. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in ji, upoštevajoč izvedeniško mnenje, priznalo stroške nadomestnih delov za popravilo priznane okvare v višini 517,25 EUR (brez amortizerjev in vzmeti zadnje preme) in strošek šestih ur zahtevnega mehanskega dela v višini 180,00 EUR, kar skupno, povečano za davek na dodano vrednost, znaša 850,64 EUR. V tem obsegu je primarnemu tožbenemu zahtevku glede povračila stroškov odprave napak ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi 2. alineje 358. člena ZPP. Hkrati je odpravilo utemeljeno očitane procesne kršitve določb postopka v zvezi s prekoračitvijo trditvene podlage in odločitvijo v nasprotju z razpravnim načelom ter kršitve v zvezi s pomanjkanjem razlogov glede izvedeniškega mnenja, zato se do njih podrobneje ne opredeljuje.

11. Med strankama ni sporno, da je tožnica vozilo morala odpeljati na servis, ki je naknadno napake tudi odpravljal. S prevozom vozila ji je nastala škoda v višini stroškov kilometrine za skupno 195 km (po 0,37 EUR). Toženka tožbenemu zahtevku obrazloženo v tem obsegu ni ugovarjala. Pritožbeno sodišče je zato upoštevajoč drugi odstavek 214. člena ZPP višino te škode štelo za priznano, zato je skladno z določilom drugega odstavka 468. člena OZ ugodilo tudi tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine v višini 72,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2017, torej od poteka izpolnitvenega roka po pozivu, ki ga je toženka prejela 27. 1. 2017. 12. Po določilu tretjega odstavka 182. člena ZPP lahko tožeča stranka z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov tudi tako, da sodišče ugodi naslednjemu, če spozna, da je zahtevek pred njim neutemeljen. Ker je sodišče v konkretnem primeru odločilo o primarnem tožbenemu zahtevku in mu delno ugodilo, je odločitev o eventualnem podrednem tožbenem zahtevku razveljavilo. Tak zahtevek je bil namreč postavljen le za primer, če bo primarni zahtevek v celoti zavrnjen.

13. Po povedanem je pritožbeno sodišče delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožnice in toženki naložilo, da ji je dolžna povrniti skupno znesek 922,79 EUR z obrestmi, ki tečejo od 5. 4. 2017 dalje (358. člen ZPP), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o podrednem tožbenem zahtevku je razveljavilo.

14. Odločitev o stroških prvostopnega in pritožbenega postopka je sodišče sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Ker je tožnica uspela z nekaj manj kot polovico tožbenega zahtevka, hkrati pa je v postopku imela več stroškov od toženke, je ustrezna odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške tega pravdnega postopka.

1 Primerjaj odločbe VSL II Cp 76/2017, VSM I Cp 722/2016, VSK Cp 867/99. 2 Med strankama ni sporno, da je tožnica dim opazila pri vožnji domov in takoj kontaktirala prodajalko.