Jedro

Ob vložitvi nasprotne tožbe posebno pooblastilo za zastopanje odvetniku ni potrebno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo nasprotno tožbo, ki jo je tožnica vložila skupaj s prvo pripravljalno vlogo v zadevi istega sodišča, opr. št. P 493/2007. Tako je odločilo, ker pooblaščenec tožnice po nasprotni tožbi, ki je odvetnik, nasprotni tožbi ni priložil posebnega pooblastila za zastopanje (5. odstavek 98. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP-D, v nadaljevanju ZPP).

V pravočasni pritožbi je tožnica uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Nasprotna tožba je bila namreč vložena v zadevi P 439/2007, kjer pa je pooblaščenec imel pooblastilo stranke. Po logiki prvostopenjskega sodišča bi moral pooblaščenec k odgovoru na tožbo, ki bi vseboval tudi nasprotno tožbo, priložiti dve pooblastili, kar je nesmiselno. Sodišče bi moralo pred izdajo izpodbijanega sklepa odločiti ali nasprotno tožbo dovoli ali ne. Ker gre v obeh zadevah za vprašanje pravice do dostopa do skupnih delov pravdnim strankam solastne stavbe, bi moralo sodišče nasprotno tožbo obravnavati in reševati v postopku P 493/2007, saj je smisel nasprotne tožbe v načelu smotrnosti in zmanjšanju pravdnih stroškov. Glede na specifičnost situacije, bi moralo sodišče pooblaščenca pred izdajo sklepa pozvati na predložitev posebnega pooblastila za nasprotno tožbo. Ker tega ni storilo, je podana relativna bistvena kršitev določb 98. člena ZPP. Tožnica ni mogla vedeti, da sodišče nasprotne tožbe ne bo obravnavalo v skupnem postopku s tožbo.

O pritožbi je odločalo Višje sodišče v Ljubljani na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 o prenosu pristojnosti. Zadevo je obravnavalo na seji senata skladno z 3. odstavkom 166.a člena ZPP, ker gre za pravno vprašanje, glede katerega še ni sodne prakse.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi v sodni praksi uveljavljenega stališča, da je nasprotna tožba, ki ni le obrambno sredstvo zoper tožnikovo tožbo, samostojna tožba. Zato mora imeti tudi vse tožbene sestavine. Vendar pa to po prepričanju pritožbenega sodišča velja le za tiste sestavine tožbe, ki jih mora vsebovati vsaka tožba, da jo je sploh mogoče obravnavati. Gre za obvezne sestavine tožbe določene v 180. členu ZPP. To so sestavine tožbe, ki omogočajo individualizacijo konkretnega primera in s tem identifikacijo tožbenega zahtevka ter njegovo ločitev od drugih zahtevkov. Dejansko so to sestavine, ki omogočajo vsebinsko obravnavo tožbe.

ZPP pa določa tudi formalne predpostavke za vložitev tožbe: plačilo sodne takse ter predložitev pooblastila. Obveznost plačila sodne takse ob vložitvi nasprotne tožbe je izrecno predpisana v 1. odstavku 105.a člena. Sankcija zavrženja vloge, če ni priloženo pooblastilo odvetniku, pa je predpisana le za tožbo in pravna sredstva (5. odstavek 98. člena). Analogna uporaba določb v procesnem pravu ni dopustna. Zato glede na besedilo 5. odstavka 98. člena ZPP prvo sodišče ni imelo podlage za zavrženje nasprotne tožbe.

Bilo bi nesmiselno, če bi zakonodajalec predpisal sankcijo zavrženja tudi v primeru, če ni priloženo pooblastilo odvetniku ob vložitvi nasprotne tožbe. S pooblastitvijo odvetnika za zastopanje nastane med njim in stranko mandatno razmerje. Odvetnik kot prevzemnik naročila pa mora ves čas paziti na naročiteljeve interese (768. člen Obligacijskega zakonika), v konkretnem primeru torej interese toženke v pravdi P 493/2007. Nasprotna tožba sicer vsebinsko predstavlja samostojno tožbo, vendar pa je vložena kot sredstvo obrambe. Skladno s 183. členom ZPP se namreč nasprotna tožba vloži v "odprti" pravdni zadevi, ko gre za na nek način povezane zahtevke pravdnih strank. Torej tožena stranka s tem, ko pooblasti odvetnika za obrambo v določeni zadevi, odvetnika pooblasti tudi za vložitev nasprotne tožbe. Če je zahtevek iz nasprotne tožbe vsebinsko povezan s tožbenim zahtevkom, so podani vsi pogoji za združitev obeh zadev (300. člen ZPP). Glede na načelo ekonomičnosti in smotrnosti postopka bo tako postopanje sodišča pravzaprav nujno. To pa pomeni, da bi morala tožnica (v tej, zaenkrat od zadeve P 493/2007 ločeni zadevi) po stališču prvega sodišča dejansko v isti pravdi odvetnika za zastopanje pooblastiti dvakrat, kar je, kot opozarja pritožba, nesmiselno.

Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbi ugoditi ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče naj po združitvi obeh postopkov odloči o tožbi in nasprotni tožbi ob upoštevanju trditvene in dokazne podlage strank.