Jedro

Ob ugotovitvi, da je direktor tožeče stranke toženca dejansko in brezpogojno odslovil z dela, je tožencu prenehalo delovno razmerje brez upoštevanja v pogodbi o zaposlitvi določenega odpovednega roka iz razlogov na strani tožeče stranke, ne pa zaradi neupravičenih izostankov toženca. Zato ni podana toženčeva odškodninska odgovornost za plačilo pavšalne odškodnine zaradi kršitve določb o odpovednem roku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo tolarske protivrednosti 25.000 DEM iz naslova kršitve šestmesečnega odpovednega roka, z obrestmi in stroški postopka ter tožeči stranki naložilo povračilo toženčevih stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovitvijo, da je tožencu prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki iz razlogov na njeni strani, v skladu z določno izraženo ustno odredbo zastopnika tožeče stranke in zato tožencu ni mogoče očitati samovoljne kršitve določb iz pogodbe o zaposlitvi glede odpovednega roka, posledično pa tudi ni bila podana njegova odškodninska odgovornost iz tega naslova.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnja vlaga tožeča stranka revizijo, formalno iz vseh razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002), dejansko pa v reviziji uveljavlja le bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP in revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navedeno bistveno kršitev revidentka vidi v dokaznem zaključku obeh nižjih sodišč, da tožencu ni bil vročen sklep tožeče stranke o prenehanju delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, 14/90, 5/91 in 71/93), saj brez vročitve tega sklepa tožencu ni bilo mogoče zaključiti delovne knjižice oziroma bi se toženec brez tega sploh ne mogel zaposliti drugje. Hkrati je toženec prav na podlagi tega sklepa oblikoval nasprotni zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas odpovednega roka, o katerem sodišče sploh ni odločalo. Sodišče pa je pri presoji prenehanja delovnega razmerja tožnika tudi sicer materialno pravo zmotno uporabilo, saj bi moralo na podlagi dejanskih ugotovitev samo zaključiti, da je toženec samovoljno izostal in da mu je zato delovno razmerje prenehalo v skladu s 6. točko 1. odstavka ZDR (1990).

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker dejansko stanje ne more biti predmet revizije, je revizijsko sodišče pri svoji presoji vezano na ugotovitev pravno pomembnih dejstev pred sodiščem prve stopnje, ki so bila podlaga za pravno presojo sodišča druge stopnje.

Obe nižji sodišči sta navedli bistvene razloge, zakaj štejeta, da je tožencu delovno razmerje prenehalo iz razlogov na strani tožeče stranke in da vročitev sicer pomanjkljivega ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenih izostankov (po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR (1990)) tožencu pred vložitvijo tožbe v tem sporu ni izkazana. Zato ta sklep ni postal dokončen in pravnomočen. Zatrjevanje revizije, da tak zaključek sodišč ni logičen, ker se toženec brez tega sklepa ne bi mogel zaposliti drugje, oziroma da mu tožeča stranka brez tega sklepa ne bi mogla zaključiti delovne knjižice, ni utemeljeno, saj v skladu z veljavno zakonodajo o delovnih razmerjih toženčeva zaposlitev pri drugem delodajalcu ni bila pogojena z vročitvijo sklepa o načinu prenehanja delovnega razmerja pri tožeči stranki. Prav tako ne drži revizijski očitek, da sodišče ni odločalo o toženčevem nasprotnem zahtevku za plačilo nadomestila plače za čas odpovednega roka, saj takšnega nasprotnega zahtevka toženec med postopkom ni izrecno oblikoval. Tudi sicer pa bi lahko tak zahtevek gradil le na prenehanju delovnega razmerja in kršitvi odpovednega roka iz razlogov na strani tožeče stranke. V reviziji konkretno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP pri izdaji izpodbijane sodbe torej ni bila podana.

Ob ugotovitvi, da je direktor tožeče stranke dne 30.05.1996 toženca dejansko in brezpogojno odslovil z dela, je sodišče utemeljeno zaključilo, da je tožencu delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo brez upoštevanja v pogodbi o zaposlitvi dogovorjenega odpovednega roka iz razlogov na strani tožeče stranke, ne pa na podlagi toženčevih neupravičenih izostankov. Posledično je utemeljeno štelo, da toženec ni bil odgovoren za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala, ker ni ostal na delu za čas dogovorjenega odpovednega roka, oziroma da ni bila podana njegova odškodninska odgovornost za plačilo pavšalne odškodnine iz tega naslova.

Ker revizijski razlogi niso bili podani, je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.