Jedro

Prodaja nepremičnine na dražbi ter obstoj stanovanjskega problema sama po sebi ne predstavljata nastanka nenadomestljive škode oz. težko nadomestljive škode, saj gre le za dejstvi, ki pomenita posledico izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Dolžnica sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je prvo sodišče zavrnilo dolžničin predlog za odlog izvršbe.

Dolžnica v pravočasni pritožbi zoper gornjo odločitev uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sklepa z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču ter naložitvijo povrnitve stroškov upniku. Priglaša tudi pritožbene stroške. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno izhodišče utemeljenosti pritožbenih navedb, s katerimi pritožba izpodbija prvostopno odločitev glede predlaganega odloga izvršbe, je v prvem odstavku 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), ki določa vsebinske pogoje za odlog v taksativno naštetih primerih, pri čemer mora dolžnik izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku.

Nastanek nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode je pravni standard, o obstoju katerega odloči sodišče po presoji vseh okoliščin posameznega primera. Povedano še drugače to pomeni, da škoda, ki nastane zaradi uskladitve protipravnega dejanskega stanja z vsebino sodne odločbe lahko predstavlja razlog za odlog le v primeru, če po opravljeni izvršbi škodljivih posledic sploh ne bi bilo več mogoče popraviti oziroma bi jih bilo mogoče težko popraviti. Nastanka kakšne takšne škode pa dolžnica v svojem predlogu konkretno ni niti zatrjevala. Navajala je namreč le, da bi zaradi prodaje nepremičnine na javni dražbi, ko bi v pravdnem postopku uspela s tožbenim zahtevkom na nedopustnost izvršbe na del nepremičnine, utrpela nenadomestljivo škodo, pri čemer nima nobene druge rešitve stanovanjskega problema, prav tako pa tudi nima premoženja večje vrednosti, da bi lahko svoj stanovanjski problem v primeru prodaje nepremičnine v kratkem roku uredila. S takšnimi ohlapnimi navedbami dolžnica že kakšnih dejstev, iz katerih bi bilo moč izvajati sklep o nastanku škode, ni navedla, še manj pa kakšnih takšnih dejstev, iz katerih bi bilo moč sklepati, da bo ta škoda nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva. Sama prodaja nepremičnine na dražbi ter obstoj stanovanjskega problema to nista.

Ker je že neobstoj gornje predpostavke za odlog izvršbe razlog za zavrnitev predloga, se pritožbene trditve, ki so usmerjene v izpodbijanje pravilnosti prvostopnih razlogov glede 9. točke prvega odstavka 71. člena ZIZ ter glede škode, ki bi zaradi odloga lahko nastala upniku, izkažejo za nebistvene.

Ker se je tako izkazalo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena in prvi odstavek 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v postopku izvršbe uporablja na podlagi 15. člena ZIZ), je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 353. člen ZPP).

Stroške, ki so dolžnici nastali z vložitvijo pritožbe, mora dolžnica trpeti sama, saj s pritožbo ni uspela, ter zato ni upravičena do povrnitve (prvi odstavek 165. člena ZPP in šesti odstavek 38. člena ZIZ).