Jedro

Pritožnica ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v letu 2013 prejela od tožnika 88.000,00 in 59.200,00 EUR, v letu 2016 pa na svoj fiduciarni račun iz naslova lastništva investicijskih kuponov 409.508,69 EUR. Že samo to zadošča za pravilnost zaključka, da je sposobna dolžno sodno takso plačati takoj in brez škode za lastno preživljanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženke za oprostitev plačila sodne takse za revizijo, ker je ocenilo, da za to ni izkazala pogojev po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1).

2. Zoper sklep se toženka pritožuje in predlaga, da se jo plačila takse oprosti ali pa dovoli odlog plačila. Nasprotuje razlogom za zavrnitev njenega predloga, češ da ima nepremičnine, vredne skoraj 1.000.000,00 EUR, četudi so obremenjene, in da je prejela večje vsote denarja od svojega bivšega moža. Navaja, da je denar, ki ga je prejela od svojega moža, v celoti izplačala njegovim upnikom. Glede lastništva nepremičnine parc. 1 v k. o. X navaja, da je njena solastnica družba A. in ne ona, polovični solastnik pa tožnik, zato nepremičnine ne more oddajati. Enako velja za nepremičnino v B., ki je v tretji gradbeni fazi. Glede nepremičnine parc. št. 2 in 3 je poleg prepovedi odtujitve in obremenitve na njej še pravica dosmrtnega uživanja v korist tožnika, zato tudi teh ne more oddajati.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo relevantna dejstva, namreč premoženjsko stanje prosilke, ter pravilno ocenilo, da glede na ugotovljeno ta ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodnih taks v tem postopku (11. čl. ZST-1).

5. Ni izpodbijano, da dolžna sodna taksa znaša 1.227,00 EUR, prosilka pa je upokojenka s 650,00 EUR mesečne pokojnine. Dalje pritožnica ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v l. 2013 prejela od tožnika (ali gre za nekdanjega ali za aktualnega zakonca tu ni pomembno) 88.000,00 in 59.200,00 EUR, v l. 2016 pa na svoj fiduciarni račun iz naslova lastništva investicijskih kuponov 409.508,69 EUR. Že samo to zadošča za pravilnost zaključka, da je sposobna dolžno sodno takso plačati takoj in brez škode za lastno preživljanje. Pritožbene navedbe, da je denar, prejet od tožnika (tega od investicijskih kuponov niti ne omenja), porabila za poplačilo dolgov, so pavšalne in z ničemer izkazane. Zato niti ni pomembno, ali so nepremičnine, ki jih ima v lasti in so obremenjene s pravicami tretjih, lahko še dodatna podlaga za pridobivanje denarnih sredstev.

6. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku).