Jedro

Pri vročanju dokumentov pravni osebi ne gre za osebno vročanje zakonitemu zastopniku v smislu določb 87. člena ZUP-UPB2, temveč gre za vročanje pooblaščencu za sprejem na sedežu pravne osebe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00 in 45/06 - odločba US) v zvezi z drugim odstavkom 105. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper odločbo prvo tožene stranke z dne 10.5.2006, kot prepozno vloženo. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbe tožeče stranke zoper odločbo drugo tožene stranke z dne 23.1.2006, s katero je bila v ponovnem postopku zavržena zahteva tožeče stranke za revizijo javnega razpisa za podelitev koncesije za odvzem naplavin v strugi reke ... na območju občine...

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožnica sporno odločbo tožene stranke z dne 10.5.2006 prejela 19.5.2006, kar je razvidno iz vročilnice, ki se nahaja v upravnem spisu. Vročilnica ima vse obvezne sestavine, da jo je moč šteti kot verodostojen dokaz vročitve izpodbijane upravne odločbe tožnici, saj po določbah 97. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06-UPB2) v zvezi z določili 4. člena Pravilnika o obliki ovojnice za obvezno osebno vročanje v splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 11/02) žig pravne osebe ni obligatorna sestavina vročilnice. Iz vročilnice sicer ne izhaja, da je bila oseba, ki je na sedežu tožnice prevzela izpodbijano odločbo, določena za sprejemanje dokumentov, tožnica pa trdi, da vročilnice ni podpisal njen direktor in da zato vročitev ni bila pravilno opravljena, pri čemer ne trdi, da bi vročilnico podpisala njej neznana oseba. V določbi prvega odstavka 91. člena ZUP-UPB2 ni predpisano, da mora biti vročilnica podpisana s strani direktorja, tega pa ne predpisujejo niti Zakon o gospodarskih družbah, Zakon o pravdnem postopku in Zakon o poštnih storitvah. Vročilnica, ki je javna listina, v obravnavanem primeru dokazuje, da je bila izpodbijana odločba tožene stranke z dne 10.5.2006 tožnici na naslovu njenega registriranega sedeža vročena dne 19.5.2006. Ker se je rok za vložitev tožbe iztekel s pretekom 19.6.2006, je tožba, vložena priporočeno po pošti 29.6.2006, prepozna, zaradi česar jo je bilo treba po uradni dolžnosti zavreči. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 75. členu ZUS-1. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom vrhovnega sodišča in se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bilo sporno pisanje vročeno zakonitemu zastopniku oziroma komu je bilo vročeno in ali je ta oseba pooblaščena za njegov sprejem ali pa je pooblaščen le direktor. Poudarja, da njen zakoniti zastopnik zaradi pomena zadeve ni dal pooblastila za sprejem pošiljke nikomur drugemu, zato bi morala biti pošiljka vročena njemu osebno. Meni, da je tudi vrhovno sodišče želelo opozoriti, da ni nujno, da ima pravna oseba poleg zakonitega zastopnika za sprejemanje pisanj pooblaščeno še neko drugo osebo. Iz razlogov izpodbijanega sklepa naj bi bilo mogoče razbrati, da sodišče šteje za pravilno vročitev komurkoli od zaposlenih v pravni osebi. Vztraja, da ji odločba ni bila pravilno vročena, kar je razvidno iz primerjave podpisov zakonitega zastopnika s podpisom na vročilnici. Iz odločbe vrhovnega sodišča, opr. št. U 198/93, izhaja, da je vročitev oziroma prejem odločbe mogoče dokazovati tudi z drugimi dokazi, ne le z vročilnico, s tem, da se šteje, da je vročitev opravljena, ko je stranka odločbo dejansko prejela. Zato meni, da bi sodišče moralo raziskati, kdaj je zakoniti zastopnik izvedel za pošiljko, ki je bila nepravilno vročena nekomu drugemu. Prvostopno sodišče ni odgovorilo na navedbe o izrecnem napotilu osebne vročitve zakonitemu zastopniku, ki ga je dal drugostopni upravni organ. Poudarja, da v spisu ni posebnega pooblastila zakonitega zastopnika kateremukoli delavcu tožeče stranke za prevzem pošiljk v zvezi z obravnavanim upravnim postopkom. Prav zaradi življenjskega pomena koncesije za obstoj in poslovanje družbe direktor nikogar ni pooblastil za sprejem pošiljk v obravnavani zadevi. Iz razgovorov z direktorji drugih vodnogospodarskih podjetij je seznanjen, da prvo tožena stranka odločbe v zvezi s koncesijami vroča osebno zakonitim zastopnikom, kar je razvidno tudi iz navodila ministra dr. G.V. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo v ponovnem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 134/2008 z dne 23.4.2008. V obrazložitvi navedenega sklepa je vrhovno sodišče pojasnilo, da se vročitev pravni osebi opravi po določbi prvega odstavka 91. člen ZUP-UPB2, ki ureja vročanje (med drugim) tudi pravnim osebam. Vročitev dokumentov pravni osebi je pravilno opravljena, če je dokument vročen osebi, ki je z notranjim aktom organa pravne osebe določena za sprejemanje dokumentov. Po ustaljeni sodni praksi je pravilno vročeno pisanje, če je vročeno fizični osebi, ki ji je zaupano razpolaganje s pečatom stranke, neodvisno od tega, v kakšnem razmerju je ta oseba s stranko v postopku. Vročitev pa je pravilno opravljena tudi, če je dokument vročen zakonitemu zastopniku pravne osebe, saj je pooblastilo za sprejemanje dokumentov zajeto že v pooblastilu za zastopanje, ki ga ima zakoniti zastopnik v okviru svojega splošnega pooblastila, da zastopa pravno osebo.

Ker v obravnavani zadevi iz vročilnice, pripete k izpodbijani odločbi z dne 10.5.2006, ne izhaja, da je bila oseba, ki je prevzela sporno pošiljko, določena za sprejemanje dokumentov, niti vročilnica ni opremljena z odtisom pečata tožeče stranke, je vrhovno sodišče presodilo, da obstaja dvom v pravilnost opravljene vročitve. Vrhovno sodišče je zato z navedenim sklepom z dne 23.4.2008 sodišču prve stopnje naložilo, da v ponovnem postopku ugotovi, ali je bila sporna vročitev opravljena skladno z določbo prvega odstavka 91. člena ZUP-UPB2. Sodišče prve stopnje pa v ponovnem postopku ni upoštevalo omejenih navodil vrhovnega sodišča, saj je tožbo kot prepozno zavrglo, ne da bi ugotavljalo, ali je bila sporna vročitev opravljena skladno z določbami prvega odstavka 91. člena ZUP-UPB2. Ker torej kršitev, zaradi katere je vrhovno sodišče v obravnavani zadevi že razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, ni bila odpravljena, je vrhovno sodišče moralo izpodbijani sklep ponovno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prave stopnje, da opravi nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti, ali je bila vročitev sporne odločbe tožeči stranki kot pravni osebi pravilno opravljena. Pri tem pa vrhovno sodišče še poudarja, da pri vročanju dokumentov pravni osebi ne gre za osebno vročanje zakonitemu zastopniku v smislu določb 87. člena ZUP-UPB2, temveč gre za vročanje pooblaščencu za sprejem na sedežu pravne osebe. Pooblastila osebi, ki je v smislu prvega odstavka 91. člena ZUP-UPB2 določena za sprejemanje dokumentov, pa ni mogoče omejiti z izvzetjem sprejema pisanj v posameznih postopkih, in sicer ne glede na pomen teh postopkov za stranko. Določba prvega odstavka 91. člena ZUP-UBP2 upoštevaje načelo zakonitosti delovanja uprave, kot izhaja iz določb drugega odstavka 120. člena in četrtega odstavka 153. člena Ustave RS ter 6. člena ZUP-UPB2, zavezuje vse upravne organe, zato je vročitev, opravljena v skladu z določbo prvega odstavka 91. člena ZUP-UPB2, zakonita, ne glede na morebitno drugačno odredbo tožene stranke ali navodilo ministra.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, na podlagi določbe 77. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev (četrti odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Uradni list RS, št. 73/04-UPB3 in 45/08, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).