Jedro

Obdolženec je bil že večkrat predkaznovan tudi za istovrstna kazniva dejanja in je torej specialni povratnik, na katerega niti do sedaj izrečene pogojne obsodbe niti prostostne kazni niso toliko vplivale, da bi ga odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj zoper premoženje.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega E.H. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi E.H. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega E.H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Izrečena mu je bila kazen osem mesecev zapora, pri čemer se v izrečeno kazen zapora všteje tudi čas odvzema prostosti in čas prebit v priporu od 19. 12. 2018 do 27. 3. 2019. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo obdolžencu naloženo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, kot je to podrobneje opredeljeno v izreku izpodbijane sodbe, oškodovanka S.J. s.p. pa je bila v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi odmere kazenske sankcije pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče kazensko sankcijo opozorilne narave.

3. Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je podal odgovor okrajni državni tožilec s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Obdolženčev zagovornik napada odločbo o kazenski sankciji z navedbami, da sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, "ki govorijo v prid nekoliko nižji, oziroma drugačni vrsti kazenske sankcije". Pritožnik pri tem izpostavlja, da je obdolženec spoznal, da je v preteklosti ravnal napak in so ga do sedaj izrečene kazenske sankcije že izučile, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Sedaj živi v Republiki Nemčiji, kjer si je poiskal tudi zaposlitev, je v rednem delovnem razmerju, tako da preživlja svojo družino, najmlajši izmed otrok pa je star komaj dva meseca. Uvidel je, da je delo tisto, ki prinaša prihodnost družini in otrokom, izpostavlja pa tudi, da pomaga svojemu ostarelemu očetu, ki z nizkimi prihodki prav tako živi v Republiki Nemčiji. Kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, tako da resocializacija pri obsojencu ni več potrebna, ker se je resocializiral sam, poprijel je za delo in kot že rečeno, sam preživlja številno družino. Predlaga, da se mu izreče pogojna obsodba z maksimalno preizkusno dobo, lahko tudi s posebnim pogojem plačila 3.422,63 EUR povzročene škode oškodovanki S.J. s.p. 6. S pritožnikom ni mogoče soglašati.

7. Kot je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo že prvostopno sodišče in kot to v svojem odgovoru na pritožbo izpostavlja tudi okrajni državni tožilec, je bil obdolženec že večkrat predkaznovan tudi za istovrstna kazniva dejanja in je torej specialni povratnik, na katerega niti do sedaj izrečene pogojne obsodbe niti prostostne kazni niso toliko vplivale, da bi ga odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj zoper premoženje. Obdolženec razpolaga z izredno obsežnim, štiri strani obsegajočim izpiskom iz kazenske evidence, od koder izhaja, da je bil obsojen tudi že zaradi drugovrstnih kaznivih dejanj, kar nedvomno predstavlja obteževalne okoliščine, ki kljub olajševalnim okoliščinam, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik, ne dajejo podlage za izrek pogojne obsodbe, kar v pritožbi predlaga obdolženčev zagovornik. Za izrek pogojne obsodbe je namreč potrebna določena mera zaupanja storilcu, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Takšnega zaupanja pa obdolženi E.H., glede na njegovo dosedanjo obsežno predkaznovanost, nikakor ne more biti deležen. Olajševalne okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženčev zagovornik, pa so v obilni meri prišle do izraza že v na prvi stopnji odmerjeni zaporni kazni obdolžencu, saj mu je prvostopno sodišče več kot očitno osemmesečno zaporno kazen za tokrat izvršeno kaznivo dejanje izreklo ob obilnem upoštevanju olajševalnih okoliščin.

8. Glede na vse navedeno, in ker je torej tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolžencu na prvi stopnji izrečena zaporna kazen primerna in tudi pravična in je nikakor ne gre spreminjati obdolžencu v korist, je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v zaključke prvostopnega sodišča in ker tudi pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. V skladu s prvim odstavkom 95. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in taksno tarifo, pri tem pa upoštevalo tudi premoženjske razmere obdolženca.