Jedro

Sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne zunajobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Murski Soboti v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo K 26/2004 z dne 10.12.2008 zoper obdolženega J.H. zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), o stroških pa odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) tisti iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni obdolženčevi izdatki ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Predsednik senata je na podlagi drugega odstavka 93. člena ZKP s sklepom K 26/2004 z dne 10.12.2008 na predlog obdolženčevega zagovornika o stroških odločil tudi po višini, tako da je obdolžencu priznal potrebne izdatke za zagovornika v skupnem znesku 1.168,46 EUR odločil, da se po pravnomočnosti sklepa odmerjeni znesek nakaže na račun obdolženčevega zagovornika, odvetnika S.P. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je zunajobravnavni senat zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika.

3. Zoper ta pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Poudarja, da je sklep sodišča druge stopnje nezakonit, ker je kot predsednik senata o njem odločal sodnik, ki je predhodno izdal s pritožbo izpodbijani sklep. Navaja tudi, da je pravno zmotno stališče v napadenem pravnomočnem sklepu, da je obdolženec glede uveljavljanja stroškov v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je bila dne 21.8.2008 obtožba pravnomočno zavrnjena, za obdobje pred 20.10.2003, prekludiran, ker je zamudil rok iz 93. člena ZKP. Poudarja, da stroškov v zvezi s tem dejanjem ni bilo mogoče priglasiti, preden je sodišče o tem odločilo s pravnomočno odločbo. Zato meni, da je tudi v tem obsegu stroške priglasil pravočasno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da obdolžencu prizna in odredi povrnitev stroškov tudi za obdobje pred 20.10.2003, kolikor so ti stroški nastali v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je bila nazadnje zavrnjena obtožba.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru navaja, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena prepozno. Poleg tega obsojenec zahteve za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija sodno odločbo o stroških, ne more vložiti. Zato ocenjuje, da jo je treba vsekakor zavreči. 5. Obdolženčev zagovornik v izjavi v odgovoru vrhovnega državnega tožilca navaja, da je zahteva pravočasna in dovoljena.

B.

6. Po tretjem odstavku 421. člena ZKP smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz drugega odstavka 367. člena tega zakona vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih od zadnje vročitve pravnomočne sodne odločbe obdolžencu oziroma zagovorniku (četrti odstavek 120. člena ZKP). Če zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe, se ta rok šteje od pravnomočnosti te odločbe.

7. Iz vročilnic v spisu je razvidno, da je obdolženčev zagovornik pravnomočno odločbo prejel dne 2.2.2009, obdolženec pa še dan kasneje. Glede na določbo tretjega odstavka 88. člena ZKP, po kateri se roki, ki so določeni po mesecih, iztečejo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je začel rok teči po drugem odstavku tega člena, je treba ugotoviti, da se je ta rok iztekel dne 3.5.2009. Tega dne pa je bila nedelja, zato je v skladu s četrtim odstavkom 88. člena ZKP rok iztekel s pretekom prvega prihodnjega delovnika, to je dne 4.5.2009. Obdolženčev zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil 4.5.2009, torej pravočasno.

8. Po prvem odstavku 420. člena ZKP se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so naštete procesne predpostavke za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v konkretni zadevi podane, saj je zahteva vložena zoper pravnomočen sklep o stroških po pravnomočno končanem kazenskem postopku iz razlogov iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

9. Pritrditi je treba vložniku, ko v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave in narekuje razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje. Ta kršitev je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. - 5. točka 39. člena ZKP). Sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo. Po prvem odstavku 403. člena ZKP se za postopek s pritožbo zoper sklep smiselno uporabljajo tudi določbe 371. člena ZKP. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je sklep o odmeri stroškov izdal sodnik B.P. kot predsednik senata, nato pa je predsedoval zunajobravnavnemu senatu, ki je odločal o zagovornikovi pritožbi zoper ta sklep o stroških. Zahteva ima zato prav, ko trdi, da je pri odločanju o pritožbi zoper sklep o stroških sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen in da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti v tem pogledu utemeljena in je zato na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP sklep sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo zunajobravnavnemu senatu v novo odločanje.

10. V postopku odločanja o pritožbi obdolženčevega zagovornika zoper prvostopenjski sklep bo moral zunajobravnavni senat znova presoditi vložnikove navedbe, in zavzeti stališče tudi glede vprašanja, ali je obdolženec v zvezi z uveljavljanjem stroškov za kaznivo dejanje, za katero je bila nazadnje zavrnjena obtožba, zamudil rok iz prvega odstavka 93. člena ZKP.