Jedro

Toženčeva obveznost za plačilo vtoževane terjatve temelji na določbi prvega odstavka 100. člena ZSV v zvezi s prvim odstavkom 124. člena ZZZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo v plačilo 382,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2018 dalje ter pravdne stroške tožeče stranke v znesku 413,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

2. Toženec vlaga pritožbo. Predlaga, da ji pritožbeno sodišče v celoti ugodi. Upošteva naj, da je sam 100% invalid, ki potrebuje pomoč pri opravilih, kar mu povzroča visoke stroške. Plačila prispevka za institucionalno varstvo A. A. ne zmore. Sodišče naj izvede javno in pošteno sojenje. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo glavne obravnave, so mu bile kršene ustavne in konvencijske pravice do poštenega sojenja. Sklicuje se na sodbe ESČP. Sodišče naj upošteva, da je država vsakomur dolžna nuditi socialno varstvo, torej mora upoštevati njegovo socialno stanje. Ustava ne določa, da so otroci dolžni preživljati starše. Sodišče ga ni v zadostni meri poučilo o teku osemdnevnega pritožbenega roka. Ta rok je glede na 30 dnevni rok za državne organe prekratek. Našteva določbe Ustave, ZPP1, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter Listine EU o temeljnih pravicah, ki bi jih moralo sodišče upoštevati.

3. Tožeča stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 343. člena ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Odločilno je dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo brez razpisa naroka po ugotovitvi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi pisnih dokazov in da nobena od strank ni pravočasno predlagala izvedbe naroka. Navedena odločitev, ki jo pritožba graja, je pravilna. V postopkih majhne vrednosti glavna obravnava ni obvezna. Sodišče lahko izda sodbo brez nje, čeprav so med strankama sporna dejanska vprašanja, če ugotovi, da jih je mogoče razjasniti že na podlagi predloženih listinskih dokazov. Za tako ravnanje mora biti izpolnjen še nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 445. člena ZPP: da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka ne v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo ter v pravočasnih pripravljanih vlogah. Po drugem odstavku 452. člena ZPP je v sporu majhne vrednosti poleg tožbe in odgovora na tožbo vsaki stranki dovoljena le še ena pripravljalna vloga, saj sta v tem postopku poudarjeni načeli pisnosti in ekonomičnosti. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da izvedbe naroka izrecno ni zahtevala nobena pravdna stranka. Tožeča stranka je predlagala le izvedbo listinskih dokazov, tudi toženec v svojih vlogah ni predlagal dokazov, ki bi se izvajali ustno. Tako se izkaže, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za odločanje brez naroka po drugem odstavku 454. člena ZPP. Absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in očitanih kršitev ustavnih in konvencijskih pravic sodišče ni zagrešilo.

7. Tožnica kot izvajalka socialnovarstvene storitve insitucionalnega varstva toženčeve matere (upravičenke) zahteva od toženca kot drugega zavezanca v smislu prvega odstavka 100. člena ZSV2 doplačilo opravljenih storitev – stroškov institucionalnega varstva, in sicer po računih, ki mu jih je za čas od 7. 3. 2017 do 8. 3. 2018 izdala upoštevaje višino njegovega prispevka po treh odločbah pristojnega CSD, izdanih v postopku odločanja o oprostitvah plačila institucionalnega varstva.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v postopku odločanja o oprostitvi plačila institucionalnega varstva pred pristojnim CSD ugotovljeno, da plačilna sposobnost toženčeve matere, kot upravičenke do socialnovarstvene storitve, ne zadošča za plačilo celotne storitve; da je bila ugotovljena plačilna sposobnost toženca in njegovega brata (kot drugih zavezancev); in da je bila ob upoštevanju meja socialne varnosti in njunih dohodkov določena višina prispevka oziroma doplačila obeh otrok k stroškom institucionalnega varstva njune matere, kar je tožnica upoštevala pri izdaji vtoževanih računov tožencu. Na te dejanske ugotovitve je pritožbeno sodišče vezano.

9. Pritožnik jih s ponovnim sklicevanjem na svojo invalidnost in nezmožnost plačevanja institucionalnega varstva matere v pritožbenem postopku ne more več izpodbijati. V prvi vrsti zato, ker izpodbijanje dejanskega stanja (o ugotovljeni plačilni sposobnosti toženca za doplačevanje institucionalnega varstva glede na njegove socialne razmere) ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti. Po drugi strani pa zato, ker je odločanje o oprostitvi njegovega prispevka za plačilo institucionalnega varstva za mamo predmet posebnega upravnega postopka (pred pristojnim CSD) in ne predmet tega pravdnega postopka. Ustavne pravice do socialnega varstva oziroma do socialne varnosti država ureja z zakoni. Socialnovarstvena dejavnost, ki obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, je urejena v ZSV. Pravice iz socialnega varstva po tem zakonu obsegajo storitve in ukrepe, namenjene preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk in težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva (3. člen ZSV). Med storitve, namenjene odpravljanju socialnih stisk in težav, ki jih država zagotavlja po navedenem zakonu, sodi tudi institucionalno varstvo (5. točka 11. člena ZSV). Zakon pa hkrati določa, da so storitev institucionalnega varstva dolžni plačati upravičenci in drugi zavezanci (prvi odstavek 100.člena ZSV). Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, so določena v Uredbi o merilih za določanje oprostitve pri plačilih socialnovarstvenih storitev3. Ta v 6. členu določa, da pravico do oprostitve lahko uveljavljajo tako upravičenci kot zavezanci, če po merilih uredbe ne morejo plačati celotne vrednosti opravljene storitve. Določen je naslednji vrst red plačil: 1. storitve plača upravičenec; 2. upravičenec ima pravico do oprostitve plačila, če plačilo presega njegovo plačilno sposobnost; 3. znesek, za katerega je upravičenec oproščen plačila, plača zavezanec, razen če zavezancev ni; 4. zavezanec, ki je fizična oseba, ima pravico do oprostitve plačila, če plačilo presega njegovo plačilno sposobnost in v drugih primerih, ki jih določa uredba. V teh okvirih torej država zagotavlja in uresničuje pravico do socialnega varstva oziroma socialne varnosti tako upravičencem kot zavezancem (konkretno: tožencu) v okviru zagotovljenih socialnovarstvenih storitev. V primeru (popolne) oprostitve upravičenca oziroma zavezanca (kadar njuna plačilna sposobnost ne omogoča lastnega prispevka k plačilu socialnovarstvene storitve) pa plača razliko do vrednosti storitve Republika Slovenija ali občina (tretji odstavek 6. člena Uredbe). Ker po ugotovitvah sodišča prve stopnje zaračunano doplačilo storitve institucionalnega varstva temelji na odločbi, izdani na podlagi ZSV, so pritožbeni očitki o nespoštovanju ustavnih in konvencijskih pravic neutemeljeni.

10. Toženčeva obveznost za plačilo vtoževane terjatve torej temelji na določbi prvega odstavka 100. člena ZSV v zvezi s prvim odstavkom 124. člena ZZZDR4. Tudi preživninska obveznost otrok do staršev je določena z ustreznim zakonom – konkretno v 124. členu ZZZDR, ki se uporablja tudi v tem sporu. Polnoletni otrok je dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno. Izjema od tega pravila je določena le v drugem odstavku 124. člena ZZZDR, ki določa, da polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Da bi šlo v obravnavani zadevi za tak primer, pa toženec ni ne trdil, ne dokazoval. Sodišča morajo spoštovati zakon, saj so po 125. členu Ustave RS in 3. členu ZS5 pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon. Razlogov za dvom o skladnosti zakonske določbe o preživninski obveznosti polnoletnih otrok do svojih staršev z Ustavo RS pa pritožbeno sodišče ne najde.

11. Pritožbeni očitki o nezadostnem pravnem pouku so nerazumljivi, saj je pritožnik v zakonskem – 8 dnevnem roku - vložil pritožbo, kar pomeni, da je imel možnost učinkovite obrambe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil o pravici do pritožbe v pravnem pouku pravilno in popolno poučen. Tudi ta rok je določen z zakonom (tretji odstavek 458. člena ZPP) in ga je sodišče, ki je tudi v tem pogledu vezano na zakon, dolžno spoštovati.

12. Pritožbenih razlogov torej ni. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna in ni obremenjena z uveljavljanimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami ali s kršitvami ustavnih in konvencijskih pravic pritožnika. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

13. Odločanje o pritožbenih stroškov pritožnika je odpadlo, ker jih ni priglasil. Izrek o priglašenih stroških tožeče stranke pa temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o socialnem varstvu, Uradni list RS, št. 114/06 s spremembami. 3 Uradni list RS, št. 110/04. 4 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami. 5 Zakon o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/1994 s spremembami.