Jedro

Če tožnica navaja, da predstavljajo ugotovitve revizije tožene stranke ugotovitve o novih dejstvih, ki pred tem niso bila znana in s tem obnovitveni razlog, bi ta dejstva lahko uveljavila s predlogom za obnovo postopka, ki bi ga morala vložiti pravočasno. Ni pa zakonske podlage za to, da bi vložila le zahtevo za ponovno odmero pokojnine, saj po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom (tako kot je storil v tem primeru) zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

Možnost naknadnega spreminjanja podatkov v matični evidenci, kar določa 43. člen ZMEPIZ, izven postopkov z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki se nanašajo na odločanje o pravici do pokojnine in njeni odmeri, ne predstavlja podlage za ponovno oziroma drugačno odmero že priznane in odmerjene pokojnine upravičencu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo odločb tožene stranke z dne 11. 5. 2011 in 22. 7. 2011, da je tožena stranka dolžna tožnici na novo odmeriti pokojnino od 4. 5. 2011 dalje in pri tem dodatno upoštevati še znesek 6.673,18 EUR, v roku trideset dni od pravnomočnosti te sodbe, in da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in novo odmerjeno pokojnino od 4. 5. 2011 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da tožnica nosi sama svoje stroške postopka.

2. Sodišče je obrazložilo, da je bila tožnici z odločbo z dne 22. 4. 2005 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 3. 2005 dalje, in sicer z upoštevanjem najugodnejših let pokojninske osnove (obdobje od 1979 do 1993). Odločba je postala pravnomočna, dne 4. 5. 2011 pa je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine, ki jo je tožena stranka s prvostopenjskim sklepom z dne 11. 5. 2011 zavrgla in se pri tem sklicevala na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.). Sodišče je presodilo, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in zakonita in se oprlo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Med drugim je navedlo, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) v nasprotju s prej veljavnim zakonom ne vsebuje posebnih določb o razveljavitvi ali spremembi dokončne oziroma pravnomočne odločbe o priznanju pravic iz zavarovanja, niti ne omogoča več neprave obnove postopka (ki ni bila vezana na rok). Zato se je tožena stranka pri odločanju o ponovni zahtevi tožnice pravilno oprla na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in pravilno upoštevala tudi, da pravnomočnost prejšnje odločbe v primeru priznanja pravic oziroma naložitve obveznosti obsega vsa dejstva, ki so nastala do izdaje te odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava, in ne le dejstev, ki so bila v tej odločbi ugotovljena. Morebitna nova dejstva in dokaze bi stranka lahko uveljavljala le z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka, vendar v rokih, ki jih določa 263. člen ZUP. Sodišče je tudi obrazložilo, da pravne podlage za ponovno odmero pokojnine ne predstavlja določba 180. člena ZPIZ-1. 3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje ter poudarilo, da dejstvo, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ni upoštevala zneskov, namenjenih za nakup obveznic, ni bilo novo, le tožnica zanje pri odmeri pokojnine očitno ni vedela in se zato zoper odločbo ni pritožila. V takšnem primeru pa ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine, temveč je mogoče zahtevati obnovo postopka - pod pogojem, da dejstev, zaradi katerih se predlaga obnova postopka, stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v prejšnjem postopku. Kot zmotno je zavrnilo tudi pritožbeno stališče, da bi tožena stranka zaradi narave pravic iz obveznega zavarovanja morala upoštevati zneske izplačil na račun delavcev iz naslova dobička podjetja pri izračunu pokojninske osnove po uradni dolžnosti.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Navaja, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, da sistem zavarovanja temelji na načelih solidarnosti in vzajemnosti, da so prispevki zavarovancev obvezni, iz tega pa izhaja tudi utemeljeno pričakovanje zavarovancev, da se bodo njihovi dohodki, ki se po zakonu vštevajo v pokojninsko osnovo in od katerih so bili tudi plačani ustrezni prispevki, odrazili v višini pokojnine. V tem primeru ne more prevladati načelo pravnomočnosti, zlasti zato, ker tožnica zahteva novo odmero pokojnine šele od vložitve zahteve in ne za nazaj. Odločitev je postala pravnomočna le v delu in za tiste dohodke, ki so navedeni in so bili upoštevani ali pa so bili izločeni v predpisanem postopku, ne pa tudi za druge. Iz prve odločbe o odmeri pokojnine ni razvidno, da bi se odločitev nanašala tudi na sporni znesek, ki ga je treba upoštevati pri izračunu pokojninske osnove. Naknadna sprememba podatkov je mogoča, kar izhaja tudi iz 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 in nadalj.). Iz zapisnika o opravljeni reviziji tožene stranke izhaja, da bi le-ta zneske izplačil na račun delavcev iz naslova dobička podjetja morala upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, hkrati pa je bilo toženi stranki naloženo, da te pomanjkljivosti odpravi v tridesetih dneh. Tožena stranka bi morala to izvesti po uradni dolžnosti, sicer bi to pomenilo, da bi prispevke obdržala in bi bila neupravičeno obogatena, tožnica pa oškodovana. Sklicuje se na postopkovne določbe ZPIZ-1 in navaja, da ta zakon res nima posebne določbe o možnosti posebnih postopkov v primerih, kot je navedeni, vendar tudi nima določb, da to ne bi bilo mogoče, posebno z učinkom za naprej. 180. člen ZPIZ-1 ne določa, da ponovna odmera pokojnine ni mogoča tudi v drugih primerih; če bi šlo za pravno praznino, bi jo bilo treba zapolniti z upoštevanjem načel, ki veljajo za zavarovanja, ne pa ravnati zavestno v škodo zavarovancev. V skladu s temeljnim načelom upravnega postopka mora organ varovati pravice strank. Uveljavlja tudi, da je z izpodbijano odločitvijo prišlo do kršitev 4., 50. in 33. člena Ustave RS. Z nepriznavanjem nove odmere gre za poseg v pravico do socialne varnosti, ta poseg pa ni ustavno dopusten, saj za takšno ravnanje ni stvarno upravičenega cilja. Opozarja tudi na načelo enakega obravnavanja zavarovancev, pri čemer navaja, da je tožena stranka različno obravnava enake situacije, saj je zavarovancem, ki so bili upokojeni do leta 1994, v pokojninsko osnovo priznala vse, kar je bilo izplačano. Opozarja tudi na primere sodne prakse pritožbenega sodišča, po katerih je pomembna vsebina odločb toženca, ne pa tisto, kar v obrazložitvi ni navedeno. Uveljavlja tudi poseg v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave RS, saj se pravica do pokojnine realizira na podlagi plačil prispevkov. Kršeno je tudi načelo zaupanja v pravo. Tožnica je bila namreč prepričana, da je tožena stranka pri odmeri pokojnine upoštevala vse zakonske norme, ne pa da jih je razlagala arbitrarno in mimo zakona.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Po določbi prvega odstavka 12. člena in 249. člena ZPIZ-1 so za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da dejanskega stanja, ki je podlaga za priznanje pravic oziroma za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka na podlagi podatkov napačno izračuna pokojninsko osnovo, se stranka lahko pritoži ali uveljavlja nova dejstva in dokaze po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom - obnovo postopka (1). Če tožnica navaja, da predstavljajo ugotovitve revizije tožene stranke ugotovitve o novih dejstvih, ki pred tem niso bila znana in s tem obnovitveni razlog, bi ta dejstva lahko uveljavila s predlogom za obnovo postopka, ki bi ga morala vložiti pravočasno. Ni pa zakonske podlage za to, da bi vložila le zahtevo za ponovno odmero pokojnine, saj po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom (tako kot je storil v tem primeru) zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

8. Tožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na določbi 180. in 181. člena ZPIZ-1, saj se 180. člen nanaša na ponovno odmero pokojnine iz ponovnega zavarovanja, 181. člen pa na primer naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Neutemeljeno se tudi sklicuje na določbo 43. člena ZMEPIZ, saj možnost naknadnega spreminjanja podatkov v matični evidenci, kar določa 43. člen ZMEPIZ, izven postopkov z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ki se nanašajo na odločanje o pravici do pokojnine in njeni odmeri, ne predstavlja podlage za ponovno oziroma drugačno odmero že priznane in odmerjene pokojnine upravičencu.

9. Tožnica se tudi neutemeljeno sklicuje na kršitev njenih ustavnih pravic. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka nekatere zavarovance obravnavala drugače, samo po sebi ne predstavlja kršitve enakosti pred zakonom, v zvezi s tem pa se tožnica tudi neupravičeno sklicuje na nekatere sodne odločbe pritožbenega sodišča. Vrhovno sodišče je namreč obravnavalo večje število sporov, ki so se nanašali na isto pravno problematiko - torej problem naknadne odmere pokojnine po tem, ko so uživalci pokojnin naknadno ugotovili, da pri toženi stranki določenih zneskov niso upoštevali pri izračunu pokojninske osnove - in je v vseh teh primerih odločilo enako (kot v tej zadevi) in v teh primerih vzpostavilo enako sodno prakso. Tudi tožena stranka v teh primerih ni ravnala arbitrarno, temveč je upoštevala obstoječo ureditev v ZPIZ-1 (v nasprotju s prejšnjim zakonom), kar je ustrezno obrazložilo že sodišče druge stopnje.

10. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 147/2010, VIII Ips 263/2010, VIII Ips 116/2011, VIII Ips 147/2011, VIII Ips 151/2011, VIII Ips 66/2012, itd.