Jedro

Če razlogi v obrazložitvi odločbe narekujejo drugačno odločitev kot je odločeno z izrekom, sta si izrek ter obrazložitev v nasprotju, kar pomeni bistveno kršitev postopka in razlog za odpravo odločbe.

Izrek

1.Postopka v zadevah z opr. št. U 408/94 in z opr. št. 884/95 se združita. 2.Tožbama se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 20.4.1995 odpravi.

Obrazložitev

Prva tožeča stranka - denacionalizacijska upravičenka je dne 9.3.1994 vložila tožbo v smislu 26. člena zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju: ZUS) zaradi molka tožene stranke v zvezi s pritožbo zaradi molka organa prve stopnje, ker ta do vložitve tožbe ni odločil o zahtevku za denacionalizacijo za vrnitev v last in posest 1) nekdanjega društvenega doma, stoječega na parceli št. 1026/2 (nova), vložek številka 851, ki je bil podržavljen brez pravnega naslova, in 2) parcele št. 1031/1, ki je bilo prvotno v naravi njiva, ob vložitvi zahteve telovadišče. Ker je organ prve stopnje po vložitvi tožbe zaradi molka delno odločil o stvari in vrnil zemljišče prej navedeno v točki 2) (odločba upravnega organa občine z dne 20.7.1994), je zaradi molka organa prve stopnje glede preostalega dela zahtevka - za vrnitev stavbe odločila tožena stranka v lastni pristojnosti na podlagi 246. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) z izpodbijano odločbo. Odločila je, (1. točka izreka) da se pri nepremičnini parc. št. 1026/2 vložek št. 851 vzpostavi lastninska pravica v korist osebe z imenom: N. in 2.), da se zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero se prepove razpolaganje z nepremičnino parc. št. 1026/2, zavrne. V obrazložitvi izpodbijana odločba navaja, da je bil nekdanji društveni dom podržavljen na podlagi predpisa, ki je naveden v 10. točki 1. odstavka 3. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) in je kot podržavljen prešel najprej v last Zveze fizkulturnih društev Slovenije, v letu 1976 kot last "Partizan" zveze za telesno vzgojo Slovenije v Ljubljani, kasneje pa v premoženje Telovadnega društva. Tožena stranka je opravila poizvedbe pri Mestnem sekretariatu za notranje zadeve mesta, pridobila statut društva, katerega prečiščeno besedilo je sprejel občni zbor društva leta 1979, opravila ogled hiše ter zaslišala pričo. Športnemu društvu, v čigar korist je bila v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe, je dne 1.2.1995 poslala zahtevo za vračilo hiše in ga pozvala, da se o zahtevi izjavi. Pisanja kot tudi vabila na ustno obravnavo društvu ni bilo mogoče vročiti. Na obravnavi, ki je bila na kraju samem, je tožena stranka ugotovila, da je hiša nevzdrževana in v zapuščenem stanju, da na njej ni nobene oznake, ki bi kazala, da je v hiši sedež društva. M.J. je kot priča izjavil, da je društvo potem, ko je bil v bližini zgrajen nov športno rekreacijski center, svojo dejavnost preselilo tja in da so zadnjih deset let obiskovalci hiše neznani. Po določilih statuta druge tožeče stranke društvo preneha, če število članov postane manjše od 10. Zakon o društvih (Uradni list SRS št. 37/74 in 42/86) v 8. členu določa, da je delo društva javno. Po 5. členu istega zakona lahko vsakdo ob enakih pogojih postane član društva na način, ki je določen v pravilih. Društvo bi torej vsakomur moralo zagotavljati možnost, da o društvu pridobi ustrezne informacije. V primeru druge tožeče stranke ni tako. Tožena stranka se je z ogledom kraja prepričala, da na naslovu, kjer naj bi bil sedež društva, ni ničesar, kar bi obstoj društva potrjevalo. Na podlagi zapuščenega stanja hiše, izpovedbe priče in dejstva, da društva ni bilo mogoče obvestiti o postopku denacionalizacije, tožena stranka ugotavlja, da druga tožeča stranka kot društvo ni več aktivno, da nima članstva, ki bi delovalo po pravilih. Tožena stranka je odločila kot o predhodnem vprašanju, da druga tožeča stranka več ne obstaja. Za hišo, ki je sodila v premoženje druge tožeče stranke, je štela, da je postala premoženje občine, ki je zato zavezanec za vračilo premoženja. Ker ni bilo ovir za vračilo premoženja v naravi, je odločila kot v 1. točki izreka. Predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka je tožena stranka zavrnila, ker vlagatelj kljub pozivu na dopolnitev predloga ni obrazložil in ker ni bila izkazana nevarnost, da bo zavezanec vračilo premoženja onemogočil ali izpolnitev obveznosti znatno otežil. Prva tožeča stranka je tožbo zaradi molka dne 2.6.1995 razširila na izpodbijano odločbo dne 20.4.1995. Uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka. Pripominja, da tožena stranka ni razložila, zakaj ni odločila, da se nepremičnina ne vrača tudi v posest in da se vzpostavlja le lastninska pravica, čeprav iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da ni bilo ovir za vrnitev stvari v naravi, saj je objekt postal premoženje občine, ker društva več ni in bi občina morala izročiti tudi ključe. Obrazložitev je zato v nasprotju s 1. točko izreka izpodbijane odločbe. Prva tožeča stranka pa izpodbija tudi 2. točko izreka izpodbijane odločbe - zavrnitev začasne odredbe, ker tožena stranka za zavrnitev ni imela ne dejanske ne pravne podlage. Prva tožeča stranka je svojo prvotno vlogo oprto na določbe zakona o izvršilnem postopku uskladila z 68. členom ZDen in sodno prakso. Razlogi za izdajo začasne odredbe so izhajali tudi iz prvih vlog za vrnitev društvenega doma. Če organ prve stopnje teh listin toženi stranki ni dostavil, to ne more biti v škodo prvi tožeči stranki. Prav zato je prva tožeča stranka menila, da je zahtevi tožene stranke zadostila.

Zoper izpodbijano odločbo je vložila tožbo tudi druga tožeča stranka kot zavezanec za vrnitev stavbe. Uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da hiša morda res izgleda nevzdrževana, saj društvo brez dotiranih sredstev ni moglo vzdrževati stavbe v popolnosti. Opravili so najnujnejša dela na vodovodu, kanalizaciji, elektrifikaciji ter notranji opremi v okviru možnosti. Na hiši res ni oznake, ki bi dokazovala, da v tej hiši deluje druga tožeča stranka. Občani so za društvo na tem naslovu vedeli. Res je, da je v bližini zgrajen nov center, ki pa je sedaj last mestne občine Ljubljana. Ni res, da bi bili uporabniki hiše zadnjih deset let neznani. Prostore v stavbi uporabljajo člani druge tožeče stranke in občani. Podrobneje pojasnjuje uporabo igrišča ob stavbi ter same stavbe po klubih, ki so člani druge tožeče stranke. V letu 1994 so v drugi tožeči stranki združevali interese štirje klubi in rekreacija, v istem letu je plačalo članarino društvu 702 člana. Zato ne drži ugotovitev tožene stranke, da je bilo v drugi tožeči stranki manj kot 10 članov. Zato ni pogojev za sklep tožene stranke, da društvo ni več aktivno. Res pa je, da so vsi člani druge tožeče stranke amaterji, ki sodelujejo v prostem času. Zato v dopoldanskem času ob ogledu v domu nikogar ni bilo. Predlaga odpravo izpodbijanega akta in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

Prva tožeča stranka je kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo druge tožeče stranke (zadeva z opr. št. U 884/95) prerekala tožbene navedbe. Kar zadeva tožbene navedbe o delovanju klubov, je možno, da so delovali kje drugje, v zadnjih štirih letih pa klubi v prostorih društva niso imeli treningov in ne sestankov. Predlaga, da sodišče odloči kot je predlagano v razširjeni tožbi prve tožeče stranke.

Tožbi sta utemeljeni.

Odločitev v 1. točki izreka izpodbijane odločbe, da se na podržavljeni stavbi, stoječi na parceli št. 1026/2, vzpostavi lastninska pravica v korist denacionalizacijskega upravičenca, in navedba v obrazložitvi iste odločbe, da ni bilo ovir za vračilo premoženja v naravi, sta si v nasprotju, saj bi obrazložitev odločbe morala obsegati razloge, ki narekujejo odločbo v izreku, na kar je utemeljeno opozorila prva tožeča stranka, ki je uveljavljala kršitev pravil postopka. Razlogi za izrek odločbe pa morajo izhajati iz pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ta bistvena kršitev pravil postopka v smislu 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list SFRJ št. 47/86) je bila tudi razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

Sodišče pa ima pomisleke, ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. To velja zlasti glede sklepa tožene stranke, da je stavba, ki je po izpodbijani odločbi predmet vračanja, prešla med sredstva občine Ljubljana (brez navedbe pravnega temelja) zato, ker naj bi druga tožeča stranka, v katere korist je nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi, prenehala obstajati. Sodišče dvomi v pravilnost zaključka, da je druga tožeča stranka prenehala obstajati, saj je bilo toženi stranki predloženo pooblastilo predstavnika druge tožeče stranke pooblaščencu za udeležbo v obravnavanem postopku (18.5.1995), čeprav že po izdaji izpodbijane odločbe (20.4.1995). Temu je bila hkrati vročena tudi izpodbijana odločba. Zato so utemeljene tožbene navedbe tudi druge tožeče stranke, ki se v opisanem obsegu nanaša na ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja druge tožeče stranke, ob protislovnih navedbah obeh tožečih strank pa je nezanesljiva tudi ugotovitev glede obsega dejanske uporabe stavbe in dejanska potreba po izdaji začasne odredbe v zavarovanje (2. točka izreka izpodbijane odločbe). To bo morala tožena stranka sama ali pa organ prve stopnje ugotoviti v dopolnitvi postopka in v skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem odločiti o zahtevi za vračilo navedene stavbe, glede katere ima po podatkih izpodbijane odločbe druga tožeča stranka pravico uporabe, kar po podatkih spisov ni sporno. Pri ponovni odločitvi o zahtevi z vidika oblike vračila glede na protislovnost izreka in obrazložitve v izpodbijani odločbi pa bo tožena stranka morala upoštevati dejansko stanje, ki ga bo ugotovila v dopolnitvi postopka. To velja tudi za označbo zavezanca v smislu 51. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS št. 27/91, 31/93), na katerega kršitev se nanaša v tožbi uveljavljana kršitev materialnega zakona. Po vsem navedenem je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more rešiti spora, zato ker so ugotovljene dejanske okoliščine v nasprotju s spisi in ker so v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, kar bi lahko vplivalo na odločitev o stvari. Zato je tožbama ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki se enako kot ZUP, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS št. 1/91-I, smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.