Jedro

Za skupno premoženje zakoncev velja domneva iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR. V konkretnem primeru je tožnica že v tožbi pojasnila, da sta pravdni stranki gradili na zemljišču, ki je bilo posebno premoženje toženca in je iz tega razloga na vsem nepremičnem premoženju (tudi na zemljiščih, ki niso predmet revizije in so bile kupljene v času trajanja zakonske zveze), zahtevala delež 4/10. Njenemu zahtevku je bilo ugodeno na podlagi ugotovitev, da je bil prispevek toženca pri pridobitvi (vsega) nepremičnega premoženja večji od tožničinega, vendar izključno v višini vrednosti v fond skupnega premoženja vloženih parc. št. 134/1 in 135/1 k.o. ..., v preostalem pa sta bila prispevka obeh pravdnih strank enakovredna. Vložek posebnega premoženja je imel za posledico sodbo, da solastninski delež toženca presega tožničinega in znaša 6/10 od celote. Dejanske ugotovitve so narekovale prav takšno odločitev, kakršno je sprejelo prvostopenjsko in potrdilo drugostopenjsko sodišče.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da so v izreku njegove sodbe navedene nepremičnine (te v naravi predstavljajo stanovanjsko hišo na parc. št. 135/1, delavnice na parc. št. 135/1, 134/1 in 395/4, garaži na parc. št. 395/1 in 395/4 ter na parc. št. 135/1 in 395/4, skladišče na parc. št. 135/1, 134/1 in 395/4, vse k.o. ...) in premičnine (glede na njihov namen razdeljene v sklope spadajo v prvi sklop oprema, gospodinjski pripomočki in drugi predmeti za zasebno rabo, v drugi sklop predvsem stroji in orodja za potrebe toženčeve dejavnosti ter v tretjega osebni in tovorni avto) predstavljajo skupno premoženje strank, pri čemer znašata na nepremičninah deleža tožnice 4/10 in toženca 6/10, na premičnem premoženju pa sta njuna deleža enaka. Toženca je zavezalo tožnici izstaviti odločitvi o njenem deležu na prej navedenih nepremičninah ustrezno zemljiškoknjižno listino.

Drugostopenjsko sodišče je takšno sodbo v pretežnem delu potrdilo; razveljavilo jo je le glede dela premičnega premoženja (dveh rezkalnih in enega fotokopirnega stroja), sicer pa je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo.

Toženec sodbo drugostopenjskega sodišča z revizijo izpodbija, kot je razvidno iz njene obrazložitve, v delu, s katerim je potrjena odločitev prvostopenjskega sodišča, da sta parc. št. 134/1 in 135/1 k.o. ... skupno premoženje pravdnih strank in da znaša solastninski delež tožnice na teh parcelah 4/10 od celote. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo z ugoditvijo pritožbi ter razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe prvostopenjskega sodišča in vrnitev zadeve slednjemu v novo sojenje.

Navaja, da je odločitev glede parc. št. 135/1 k.o. ... obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek v nasprotju z izvedenimi dokazi, razlogi so pomanjkljivi, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sklicuje se na izročilno pogodbo, s katero mu je oče izročil zemljišče leta 1969 v izključno last in na izpovedi posameznih prič ter ponudi na njihovi podlagi dejanske zaključke o odsotnosti praktično vsakršnega prispevka tožnice v delu ali v sredstvih, ki bi terjali presojo, da je navedena nepremičnina njegovo posebno premoženje. Glede parc. št. 134/1 ponovno trdi, da je bila last njegovega očeta, da jo je sam podedoval leta 1974, ko je bil na njej že zgrajen kozolec in da sta to zgradbo s tožnico med trajanjem zakonske zveze zgolj obila z deskami; tudi ta nepremičnina je zato njegovo posebno premoženje. Poudarja, da tožnica ob nastanku ekonomske skupnosti pravdnih strank ni imela nobenih prihrankov, sam pa je imel prihranke, za 1/3 boljšo plačo od nje in zaslužek od popoldanskega dela. Zaključi s trditvijo, da je glede parc. št. 391/1 k.o. ... odločeno preko tožbenega zahtevka; če pa gre zgolj za pisno napako, bi se lahko nižji sodišči potrudili vsaj toliko, da bi jo odpravili.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (373. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni odločbi drugostopenjskega sodišča. Namenjena je predvsem odpravi pravnih napak v sojenju pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem, zato jo je mogoče vložiti le zaradi z zakonom točno določenih procesnih kršitev (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Slednje pomeni, da vrhovno sodišče opravi formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe samo, če revident tiste procesne kršitve, ki po določbah 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP predstavljajo revizijski razlog, uveljavlja izrecno in obrazloženo.

Iz abstraktnega opisa kršitev je razvidno, da toženec uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke (in ne iz 13. točke, kot je zapisal v reviziji) drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Sodba pritožbenega sodišča vsebuje obširne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato je povsem nekonkretizirana revizijska trditev o pomanjkljivostih neutemeljena. Prav tako v reviziji ni pojasnjeno, na katera odločilna dejstva naj bi se nanašalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V situaciji, ko je izrek (torej odločitev sodišča) v nasprotju z izvedenimi dokazi, pa ne gre za napako v postopku, ampak za napako v sojenju.

Po določbi drugega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ta prepoved se nanaša tudi na oceno dokazov o relevantnih dejstvih. Revizijsko sodišče je na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale preizkus pred drugostopenjskim sodiščem, vezano. Zato so neupoštevne vse tiste revizijske dejanske trditve, ki po toženčevem mnenju utemeljujejo zaključek, da je vse sporno premoženje njegovo (stran 2 revizije).

Skupno premoženje je tisto, ki je bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, št. 69/2004, v nadaljevanju ZZZDR). Iz zakonskih določb, da premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga (prvi odstavek 51. člena ZZZDR) in da v sporu o višini deležev zakoncev na skupnem premoženju sodišče ne upošteva le dohodka vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena ZZZDR) izhaja v teoriji in v sodni praksi nesporno stališče, da je skupno le tisto v času trajanja zakonske zveze pridobljeno premoženje, ki je bilo ustvarjeno s skupnim delom in sredstvi. In vse tisto premoženje, ki je predmet revizije, je bilo po ugotovitvah nižjih sodišč pridobljeno prav na ta način. Stanovanjsko hišo ... in nestanovanjski rabi namenjene objekte na parc. št. 134/1 in 135/1 k.o. ... sta pravdni stranki zgradili v času trajanja zakonske zveze, gradnjo sta financirali z zaslužki obeh in pri njej sodelovali tudi s fizičnimi deli. Stavbišča, ki so bila pridobljena na ta način, tako glede na zgoraj navedeno brez dvoma predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank.

Za skupno premoženje zakoncev velja domneva, da sta deleža zakoncev na njem enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (drugi odstavek 59. člena ZZZDR). V konkretnem primeru je tožnica že v tožbi pojasnila, da sta pravdni stranki gradili na zemljišču, ki je bilo posebno premoženje toženca in je iz tega razloga na vsem nepremičnem premoženju (tudi na zemljiščih, ki niso predmet revizije in so bile kupljene v času trajanja zakonske zveze), zahtevala delež 4/10. Njenemu zahtevku je bilo ugodeno na podlagi z revizijo neizpodbojnih nadaljnjih dejanskih ugotovitev, da je bil prispevek toženca pri pridobitvi (vsega) nepremičnega premoženja večji od tožničinega, vendar izključno v višini vrednosti v fond skupnega premoženja vloženih parc. št. 134/1 in 135/1 k.o. ..., v preostalem pa sta bila prispevka obeh pravdnih strank enakovredna. Vložek posebnega premoženja je imel za posledico sodbo, da solastninski delež toženca presega tožničinega in znaša 6/10 od celote. Dejanske ugotovitve so, v nasprotju s toženčevim prepričanjem, narekovale prav takšno odločitev, kakršno je sprejelo prvostopenjsko in potrdilo drugostopenjsko sodišče: obe sta materialnopravno pravilni in revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Na parc. št. 391/1 k.o. ... nanašajoč se zapis v reviziji je očitno posledica nepoznavanja spisa. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je pri izdelavi pisnega odpravka sodbe prišlo do pisne pomote tako, da je bila namesto parc. št. 395/1 v izreku navedena parc. št. 391/1 k.o. ... ter je napako odpravilo s popravnim sklepom z dne 5.7.2004 (list. št. 323 spisa), ki je bil pooblaščencu toženca vročen 7.7.2004, zaradi česar je tudi pritožbeno sodišče na trditve, da je bil tožbeni zahtevek prekoračen, ko je bilo odločeno o parc. št. 391/1 k.o. ..., pojasnilo, da je šlo zgolj za napako v izreku sodbe glede označbe parc. št. 395/1 k.o. ..., ki je s prej navedenim popravnim sklepom sanirana. Revidentov očitek, da bi se lahko prvostopenjsko in nato še višje sodišče potrudili vsaj toliko, da bi napako odpravili, je tako povsem odveč.

Toženčeva revizija je neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker tožnik z revizijo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).