Jedro

Tožnik je odškodninsko odgovoren toženi strani za škodo zaradi uničenja priklopnega vozila, uničenega tovora, odstranitve poškodovanega vozila, prevoza poškodovanega vlečnega in priklopnega vozila ter pridobitve sodno overjenih prevodov zapisnikov o preiskavi kaznivega dejanja, ki je toženi stranki nastala v prometni nesreči, ki jo je tožnik povzročil pod vplivom alkohola.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka spremeni tako, da se stroški postopka (II. točka) odmerijo v višini 3.097,73 EUR, v preostalem pa se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 73.988,51 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2013 dalje do plačila. Višji znesek (znesek 2.079,00 EUR in zakonske zamudne obresti od nastanke posamične škode) je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške tega postopka v znesku 4.537,94 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo in navaja, da je pravna podlaga za odločitev 1. odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče je zaključilo, da je protipravnost ravnanja tožene stranke v tem, da je dne 19. 2. 2013 okoli 22.00 ure pod vplivom alkohola (1,33 gramov/liter krvi) povzročila prometno nesrečo. Sodišče je svoje zaključke o alkoholiziranosti tožene stranke oprlo na zapisnik o preiskavi o očitanem kaznivem dejanju in na listino po odvzemu krvi, pri čemer je navedlo, da nima nobenih razlogov, da bi dvomilo v pravilnost opravljene preiskave, saj naj tožena stranka ne bi dokazala svojih navedb o oporečnosti vzorca in pozni analizi. Dokazni zaključek sodišča je v nasprotju z 8. členom ZPP. Tožena stranka sama odpustnega pisma ni mogla pridobiti, predlagala je, naj odpustno pismo z dne 20. 2. 2013 v skladu z 228. členom ZPP pridobi sodišče. Nepravilen je zaključek sodišča, da ni razlogov za dvom v pravilnost opravljene preiskave o analizi krvi. Sodišče je nepravilno zaključilo, da je podana vzročna zveza med alkoholiziranostjo tožene stranke in povzročitvijo prometne nesreče, pri čemer je svojo odločitev oprlo na zapis Državne žandarmerije, ki naj bi kot vzrok prometne nesreče ugotovila vožnjo pod vplivom alkohola, prehitro vožnjo in nezadosten počitek. Po prepričanju sodišča so bile sposobnosti tožene stranke za vožnjo zaradi zaužitega alkohola zmanjšane, zaradi česar naj bi sunkovito obrnil volan in povzročil prometno nesrečo. Kaj je dejansko bil vzrok prometne nesreče v predmetnem postopku ni bilo izkazano, zato bi moralo sodišče zavrniti tožbeni zahtevek v celoti. Eden izmed pogojev, da je podana krivdna odgovornost, je tudi ta, da je povzročitelj škode prišteven (136. člen OZ). Tožena stranka je tekom postopka kot podredni ugovor zatrjevala, da za povzročeno škodo ne bi mogla odgovarjati zaradi bistveno zmanjšane prištevnosti. V kolikor bi res držalo, da je bila tožena stranka tako alkoholizirana, da je bilo njeno zaznavanje močno zmanjšano, kot to trdi tožeča stranka, potem bi bila gotovo tudi prištevnost tožene stranke bistveno zmanjšana. Tožena stranka je alkohol pila zato, ker je mislila, da se bo na počivališču ustavila za več časa in da bo celo noč prespala v tovornjaku. Sodišče je toženi stranki naložilo plačilo škode zaradi popolnega uničenja priklopnega vozila - prikolice ... v višini 17.458,68 EUR, pri čemer se sodišče ni opredelilo do ugovorov, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je zatrjevana škoda sploh nastala. Tožeča stranka ni predložila fotografij, da so dejansko nastale takšne poškodbe priklopnega vozila kot to izhaja iz cenitvenega poročila. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da so zaračunani stroški dejansko nastali. Iz naslova škode zaradi uničenega tovora - mesa je sodišče prisodilo tožeči stranki odškodnino v višini 25.000,63 EUR, pri čemer se sklicuje na račun št. ... z dne 28. 2. 2013. V kolikor je tožeča stranka plačala nekaj, kar ni bila dolžna, to ne more iti v škodo tožene stranke. Ni nujno, da stranski živalski proizvodi gredo na uničenje, ampak se lahko uporabijo za druge namene. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo glede prevoza poškodovanega vozila na relaciji A. - B. - A., pri čemer je priznalo odškodnino v višini 4.633,20 EUR in višino škode oprlo na račun, ki ga je tožeča stranka izdala sama sebi. Nepravilno je odločeno o stroških prevodov v znesku 638,40 EUR. Prav tako je sodišče nepravilno priznalo stroške predpravdnega odškodninskega zahtevka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje pri čemer je delno zmotno odločilo o stroških postopka.

5. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter imenovalo izvedenca za cenitev škod na vozilih C.C., ki je izdelal cenitveno poročilo, vpogledalo je v spis opr. št. Pd 153/2013 ter prebralo listine, ki jih je na poziv sodišča poslala bolnišnica iz Francije in prevode teh listin, zaslišalo direktorja tožeče stranke in toženo stranko. Tožena stranka je bila zaposlena pri tožeči stranki kot voznik kamiona, pri čemer je povzročila nesrečo v Franciji dne 19. 2. 2013 okrog 22.00 ure na način, da je izgubila nadzor nad težkim motornim vozilom, prečkala ločilni pas, se prevrnila čez vozišče in trčila v osebno vozilo, nato pa je vanj trčilo drugo vozilo. Analiza krvi je pri tem pokazala, da je imel toženec v času odvzema krvi 1,33 gramov alkohola na liter krvi. Sodišče po oceni pritožbenega sodišča pravilno ni dvomilo v pravilnost analize krvi, saj tožena stranka tudi ni podprla navedenega z ustreznimi dokazi. Tožena stranka je bila tudi pravnomočno obsojena v Republiki Franciji in odslužila 3 mesečno zaporno kazen, pri čemer mu je bila izrečena 18 mesečna prepoved vožnje.

6. Pritožbeno sodišče je tudi vpogledalo v spis tožeče stranke D.D. proti toženi stranki E. d.o.o., zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi opr. št. Pd 153/2013, opr. št. Pdp 1027/2014 ter vpogledalo tudi v sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v navedeni zadevi VIII Ips 81/2015 z dne 8. 6. 2015. V predmetni zadevi je sodišče odločalo o identičnem dogodku, prometni nezgodi v Franciji. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 14. 3. 2013, pri čemer je tožena stranka tožniku zaključila delovno razmerje s 5. 4. 2013 in je sodišče tožniku priznalo delovno razmerje in pravice na njegovi podlagi do 24. 4. 2013. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je soglašalo, da je tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi storjene hujše kršitve delovnih obveznosti iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, ker je dne 19. 2. 2013 kot voznik tovornjaka tožene stranke v Franciji v vinjenem stanju povzročil prometno nezgodo z večjo materialno škodo in telesnimi poškodbami dveh drugih udeležencev prometne nezgode. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo delovno razmerje do 18. 4. 2013, ker je tožnik sam priznal, da mu je bila tega dneva vročena sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče RS je revizijo tožnika zavrnilo, pri čemer iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 81/2015 izhaja, da je bolnišnica v B. (Francija) na zaprosilo sodišča posredovala obsežno dokumentacijo o tožnikovem zdravljenju po sporni prometni nezgodi, v kateri ni bilo podatkov o tožnikovi vinjenosti ob sprejemu v bolnico. Revizijsko sodišče je navedlo, da tožnik pritožbenemu sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni sledilo njegovemu predlogu za dodatno zaprosilo bolnišnici za posredovanje posebnega odpustnega dokumenta. Na podlagi drugih dokazov iz dokumentacije o obravnavi tožnikove nezgode in njegovi odgovornosti s strani francoskih državnih organov, iz katere izhaja, da je bila tako z alkotestom kot na podlagi analize odvzete krvi ugotovljena presežena stopnja alkoholiziranosti tožnika tudi po francoskih normativih (po slovenskih normativih poklicni voznik ne sme opravljati voženj ob kakršnikoli zaznavni stopnji alkoholiziranosti) in da je pred francoskimi organi uživanje alkohola (vina) pred nezgodo tudi priznal, je imelo sodišče dovolj podlage za dokazni zaključek, da je tožnik prometno nezgodo povzročil, ko je bil pod vplivom alkohola in je zato njegov dodatni dokazni predlog v zvezi s tem zavrnilo.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. - ZDR) v 182. členu ureja odškodninsko odgovornost delavcev in določa, da delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, jo je dolžan povrniti. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti podani štirje elementi in sicer obstoj škode, protipravnost, vzročna zveza ter krivda. Sodišče je v predmetni zadevi tako pravilno štelo, da je tožena stranka dne 19. 2. 2013 okoli 22.00 ure v Republiki Franciji vozila pod vplivom alkohola, pri čemer je bila koncentracija alkohola 1,33 gramov/liter krvi, kar je ugotovila tudi Državna žandarmerija, pri čemer je sodišče pravilno štelo, da bi tožena stranka v primeru, ko bi vozila v treznem stanju, odreagirala drugače in ne bi obračala volana tako sunkovito. Nedvomno vožnja pod vplivom alkohola pri profesionalnem vozniku pomeni hudo malomarnost, pri čemer je podana tudi toženčeva krivda, nenazadnje je bila tožena stranka obsojena na 3 mesece zapora v Franciji in pri tem tudi izrečena 18 mesečna prepoved vožnje.

8. Tožeča stranka je uveljavljala odškodnino zaradi uničenja priklopnega vozila - prikolice ... v višini 27.458,68 EUR, škodo zaradi uničenega tovora v višini 16.896,00 EUR, škodo zaradi odstranitve poškodovanega vozila ter uničenje tovora v višini 16.896,00 EUR, škodo zaradi uničenega tovora - meso v vrednosti 25.000,63 EUR ter škodo zaradi prevoza poškodovanega vlečnega in priklopnega vozila na relaciji A. - B. (Francija) - A. v višini 4.633,20 EUR, ter škodo zaradi pridobitve sodno overjenih prevodov zapisnikov o preiskavi kaznivega dejanja v višini 638,40 EUR.

9. Sodišče je tožeči stranki priznalo škodo zaradi uničenja priklopnega vozila v višini 27.458,68 EUR, pri čemer je cenilec, ki ga je postavilo sodišče, podal svoje cenitveno poročilo in ocenil, da znaša škoda zaradi popolnega uničenja priklopnega vozila 40.660,00 EUR. Ob navedenem ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom tožene stranke o tem, da bi tožeča stranka morala predložiti tudi fotografije poškodovanega vozila. Pooblaščeni sodni cenilec za motorna vozila in cenitev škod na vozilih pri Ministrstvu F. C.C. je podal cenitveno poročilo in škodo na vozilu ocenil na 40.660,00 EUR, tako da je sodišče tožeči stranki pravilno priznalo vtoževano višino priklopnega vozila ... v višini 27.458,68 EUR. Sodišče je tožeči stranki pravilno priznalo tudi škodo zaradi odstranitve poškodovanega vozila ter uničenja tovora v višini 16.896,00 EUR, kar je tožeča stranka izkazala z računom .... Prav tako je sodišče pravilno priznalo tožeči stranki višino škode zaradi uničenja tovora - mesa v vrednosti 25.000,63 EUR. Tožeča stranka je znesek delno poravnala v višini 16.800,63 EUR, nato pa preostali znesek v višini 8.200,00 EUR s kompenzacijo prevozov tožeče stranke do te družbe v višini 5.900,00 EUR in 2.300,00 EUR, kot to izhaja iz konto kartice. Pravilno je sodišče priznalo tudi škodo nastalo zaradi prevoza poškodovanega vlečnega vozila na relaciji A. - B. (Francija) - A., pri čemer je tožeča stranka škodo dokazovala z lastnim računom, ker so bili tako stroški nižji, pred tem pa je tožeča stranka pridobila ponudbo drugih ponudnikov, pri čemer je znesek veliko večji.

10. Sodišče je pravilno odločalo o stroških postopka na podlagi določil 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, ki določata, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti njene stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni. Tožeča stranka je v sporu uspela v višini 97,27 %, uspeh toženca pa je 2,73 %. Stroške je sodišče odmerilo na podlagi določil Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj. - ZOdvT). Sodišče je pravilno upoštevalo vrednost spora ter pravilno priznalo stroške sodnih prevodov v znesku 638,40 EUR, saj je morala tožeča stranka prevesti listine v slovenski jezik. Utemeljena je pritožbena navedba, tožene stranke, da je sodišče nepravilno priznalo stroške predpravdnega odškodninskega zahtevka v znesku 1.440,21 EUR sklicujoč se na taksno tarifo št. 2200 ZOdvT, pri čemer nagrada za posel po tarifni št. 2200 stranki pripada za sklenitev izvensodnega dogovora, ne pa sestavo odškodninskega zahtevka, ki je enak tožbenemu zahtevku. Sicer pa se tudi nagrada za predsodni postopek všteva v nagrado za postopek, ki jo je sodišče ustrezno priznalo. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o stroških postopka in jih znižalo na znesek 3.097,73 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede odločitve o glavni stvari zavrnilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP, delno pa je spremenilo odločitev o stroških postopka in jih znižalo na ustrezno višino.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj je njen uspeh v pravdi neznaten. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.