Jedro

Sodišče je pri izdaji dodatnega sklepa o dedovanju vezano na pravnomočni sklep o dedovanju. Ker pa so dediči v zapuščinskem postopku sklenili dedni dogovor, s katerim so svoje dedne deleže odstopili v korist zapustnikove vdove, je treba presoditi, kakšna je bila tedaj njihova volja glede pozneje najdenega premoženja.

Dedna izjava o odstopu dednega deleža se lahko nanaša le na znano zapuščinsko premoženje in ne tudi na pozneje najdeno premoženje. Iz zapisa dednega dogovora v obravnavanem primeru ni razvidno, da bi se ta nanašal tudi na tisto zapustnikovo premoženje, za katerega dediči ob sklepanju dednega dogovora niso vedeli. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je od dedičev zahtevalo nove dedne izjave

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo, da novo odkrita zapuščina obsega nepremičnino s parc. št. ... (ID 000) k.o. X, ki jo je na podlagi pravnomočnih sklepov o dedovanju (O 35/1967 z dne 31. 5. 1967, O 1/1976 z dne 25. 6. 1976 in D 25/2011 z dne 25. 3. 2011) ter podanih dednih izjav preneslo na zakonita dediča, zapustnikovega sina A. A. do 2/3 in zapustnikovo hčer B. B. do 1/3. Napovedalo je, da bo po pravnomočnosti sklepa ustrezno vknjižbo lastninske pravice na dediča odredilo po uradni dolžnosti.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil dedič A. A. V pritožbi se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče je neutemeljeno pozivalo B. B. in C. C. k dedni izjavi. Upoštevati bi moralo prvotni sklep o dedovanju po zapustniku D. D. Na podlagi tega sklepa je vse nepremičnine s pritiklinami in premičnine po dogovoru med sodediči prevzela zapustnikova vdova E. E. Njen dedič je bil pritožnik, saj sta se druga dva dediča odpovedala dedovanju v njegovo korist. Tudi novo najdeno premoženje bi tako moral dedovati pritožnik.

3. Odgovora na pritožbo ni bilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tudi naknadno najdeno premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini, pravilno razdelilo med zapustnikove dediče. V skladu s prvim odstavkom 221. člena Zakona o dedovanju (ZD) je to storilo na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju O 35/67 z dne 31. 5. 1967. Iz navedenega sklepa je pravilno povzelo, da je bilo po zapustniku opravljeno zakonito dedovanje in da zapustnikova vdova E. E. ni bila edina dedinja, kot poskuša prikazati pritožba. Poleg nje so bili zakoniti dediči tudi zapustnikovi otroci, in sicer pritožnik, ki se je odpovedal dedovanju v materino korist, pritožnikov brat F. F. in pritožnikova hči B. B. Res pa so dediči na zapuščinski obravnavi sklenili dedni dogovor, po katerem je vse zapuščinsko premoženje prevzela zapustnikova vdova, z izjemo travniške parcele št. ... k. o. Y, ki je pripadla pritožnikovemu bratu, in denarnega zneska (takratnih 5.000 N. din), ki je pripadel pritožnikovi sestri.

6. Sodišče je pri izdaji dodatnega sklepa o dedovanju vezano na pravnomočni sklep o dedovanju. Ker pa so dediči v zapuščinskem postopku sklenili dedni dogovor, s katerim so svoje dedne deleže odstopili v korist zapustnikove vdove, je treba presoditi, kakšna je bila tedaj njihova volja glede pozneje najdenega premoženja.1 Po ustaljenem stališču sodne prakse se namreč dedna izjava o odstopu dednega deleža lahko nanaša le na znano zapuščinsko premoženje in ne tudi na pozneje najdeno premoženje. Iz zapisa dednega dogovora v obravnavanem primeru ni razvidno, da bi se ta nanašal tudi na tisto zapustnikovo premoženje, za katerega dediči ob sklepanju dednega dogovora niso vedeli. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je od dedičev zahtevalo nove dedne izjave.2

7. Ne zadošča torej, da je bil pritožnik edini dedič po materi oziroma zapustnikovi vdovi E. E. Izjava pritožnikovih sorojencev, brata F. F. in sestre B. B., ki sta se dedovanju po materi odpovedala, je učinkovala le v zapuščinskem postopku po pokojni E. E. Predmet tokratnega dedovanja pa je nepremičnina, katere lastnik je bil ob svoji smrti zapustnik D. D., le da se ob izdaji sklepa o dedovanju za to premoženje še ni vedelo. Ker se je zdaj dedovanju v korist pritožnika odpovedal samo C. C. kot pravni naslednik pritožnikovega brata F. F., medtem ko se pritožnikova sestra B. B. o dedovanju naknadno najdene nepremičnine ni izjavila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dediščino sprejema.

8. Potemtakem odločitev o dedovanju naknadno najdene nepremičnine ne more biti drugačna od tiste, ki jo vsebuje izpodbijani sklep. Pritožbeni očitki o njegovi nepravilnosti in nezakonitosti so brez podlage. Ker v postopku na prvi stopnji ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Po prvem odstavku 174. člena ZD v zapuščinskem postopku vsaka stranka sama trpi svoje stroške, pritožnik pa je za povrh s svojo pritožbo propadel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen.

1 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1052/2003 z dne 11. 6. 2003 in sklep istega sodišča II Cp 1126/2011 z dne 6. 4. 2011. 2 Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4496/2010 z dne 30. 3. 2011in sklep istega sodišča II Cp 4038/2011 z dne 16. 5. 2012.