Jedro

Objekta, ki ga ni, ni mogoče rekonstruirati v pomenu, kot ga opredeljuje 7.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Glede na to, da se zahteva za spremembo nanaša na gradbeno dovoljenje, s katerim je dovoljena rekonstrukcija, dozidava in nadzidava obstoječega objekta, bi se moral upravni organ najprej opredeliti do vprašanja, ali se predlagane spremembe nanašajo na tisti del veljavnega gradbenega dovoljenja, s katerim je dovoljena rekonstrukcija. Šele, če bi ugotovil, da se predlagane spremembe nanašajo na ta del gradbenega dovoljenja, bi lahko ob ugotovitvi, da del objekta, ki naj bi se rekonstruiral, ne obstoji več, zavrnil zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Izpodbijana odločba pa ne vsebuje dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da so predlagane spremembe gradbenega dovoljenja tiste, ki privedejo do novogradnje, ki po prostorskem aktu ni dovoljena.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Izola št. 351-125/2010 z dne 24. 12. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Izola je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja za stanovanjsko hišo ... – rekonstrukcija, prizidava in nadzidava. V obrazložitvi navaja, da je bilo tožnici po gradbenem dovoljenju št. 351-57/2008/G-08/51 z dne 28. 10. 2008 dovoljeno: odstranitev dela objekta ..., rekonstrukcija ohranjenega dela kletne etaže in dozidava te, ter nadzidava rekonstruirane in dozidane kletne etaže za pritličje in dve nadstropji z maksimalnimi tlorisnimi dimenzijami. V postopku odločanja o zahtevi za spremembo gradbenega dovoljenja je organ na podlagi odločb gradbenega inšpektorja z dne 9. 2. 2009 in z dne 1. 7. 2010, vpisa v gradbeni dnevnik nadzornega gradbenega inženirja v novembru 2008 in na podlagi zapisa v tehničnem poročilu načrta arhitekture ugotovil, da gradnja, ki jo tožnica izvaja, ni rekonstrukcija, temveč novogradnja, ker je bil objekt v celoti odstranjen. Pri tem je organ upošteval opredelitev pojma „rekonstrukcija“ po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in pojasnil, da gre za rekonstrukcijo lahko le na obstoječem objektu. Če je objekt popolnoma odstranjen, gre za novogradnjo, ki pa po prostorskem aktu (Ureditveni načrt Simonov zaliv v Izoli – v nadaljevanju Odlok) ni dovoljena, saj 6. člen Odloka določa, da so v notranji ureditveni coni D2, v katero je uvrščena obravnavana lokacija, dopustne rekonstrukcije, dozidave in nadzidave obstoječih individualnih stanovanjskih in počitniških objektov.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in pritrdil stališču upravnega organa prve stopnje, da odstranjenega objekta ni mogoče rekonstruirati.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bil objekt na naslovu ... odstranjen zgolj toliko, kot je bilo predvideno v projektni dokumentaciji in kolikor je izhajalo iz gradbenega dovoljenja, preostali del pa je bil rekonstruiran. Toženka naj bi v svojih odločbah večkrat poudarila, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno v celoti, oziroma da naj bi bilo še vedno sporno, ali gre za rekonstrukcijo ali ne. Zato tožnica meni, da je izpodbijana odločitev preuranjena in da toženka v primeru dvoma ne bi smela odločiti v njeno škodo. Da so bila dela izvedena skladno z dovoljeno rekonstrukcijo, naj bi izhajalo iz strokovnih mnenj sodne izvedenke za arhitekturo ... in dr. ..., upravni organ pa naj bi glede teh mnenj navedel le, da jih ni mogel upoštevati, ker da ne pojasnijo, da je šlo za rekonstrukcijo. Takšno ravnanje organa naj bi bilo arbitrarno, saj naj bi strokovna mnenja potrjevala tožničine trditve, morebitne nejasnosti pa bi morala uradna oseba odpraviti z ustreznimi dejanji v postopku. Upravnemu organu zato očita kršitev načela materialne resnice.

V tožbi opisuje tudi potek inšpekcijskega postopka in pojasnjuje, da je inšpektorju kot laična stranka izročila neaktualne PZI projekte, te pomote pa naj v inšpekcijskem postopku ne bi mogla pojasniti. Zato meni, da ugotovitve inšpektorja nimajo podlage in da so v nasprotju z dejanskim stanjem na gradbišču in z veljavno PGD in PZI dokumentacijo. Tudi v zapisniku inšpektorja o ogledu, na katerega se sklicuje kot na javno listino, naj ne bi bilo navedeno, da je objekt v celoti odstranjen. Iz podatkov, ugotovljenih v zapisniku, naj bi torej izhajalo, da se gradnja ni izvajala v nasprotju s pogoji, določenimi v gradbenem dovoljenju. Zato tožnica meni, da toženka svoje odločitve ne more opreti na inšpekcijsko odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, Upravno sodišče pa naj bi odločbo inšpektorja tudi odpravilo. Kot dokaz o navedenem predlaga zaslišanje prič in vpogled v zapisnike, strokovno mnenje, pojasnilo k pritožbi, elaborat projektanta in vpogled v spis inšpekcijske zadeve. Ugotovitev, da je bil prvotni objekt v celoti odstranjen, naj bi bila v nasprotju tudi z določbami ZGO-1, ki določajo, da je objekt odstranjen, ko je porušen in je vzpostavljeno prejšnje stanje na zemljišču. Da navedeno ni bilo storjeno, naj bi izhajalo iz fotografij obstoječega stanja.

Tožnica v tožbi navaja še, da niti iz upravnega spisa niti iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je predloženi projekt v nasprotju s prostorskimi akti. Trdi, da se sprememba gradbenega dovoljenja ne nanaša na rekonstruirani del objekta, temveč le na dozidani in nadzidani del, izvedba teh del pa naj ne bi bila sporna. Pojasnjuje, da rekonstrukcija ni bila predmet zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja, da pa je na poziv prvostopenjskega organa zahtevo dopolnila s pojasnilom, kateri posegi so bili v okviru rekonstrukcije opravljeni, na kakšen način in s kakšnimi materiali, ter s strokovnimi mnenji, pojasnila, zakaj je tak poseg rekonstrukcija. Zavrača sklicevanje upravnih organov na sodbo Upravnega sodišča I U 1431/2009 z dne 15. 4. 2010, ker da je šlo v tej zadevi za drugačno dejansko stanje.

Tožnica izpodbijani odločbi očita pomanjkljivo obrazložitev o odločilnih dejstvih in zato tudi kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave. Ker naj bi toženka odločila samovoljno, arbitrarno in brez pravne podlage, naj bi kršila tudi ustavna načela iz drugega odstavka 14. člena in iz 15. člena Ustave in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, in toženki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

K I. točki izreka Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet presoje zakonitost odločitve o zavrnitvi zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja. ZGO-1 v 73. členu določa, da se gradbeno dovoljenje lahko spremeni. Če se po izdaji pravnomočnega gradbenega dovoljenja projekt za izvedbo spremeni tako, da pomeni to za objekt, ki se gradi, spremembo pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem in elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali spremembo predpisanih bistvenih zahtev, je investitor dolžan vložiti zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. V tem primeru se gradbeno dovoljenje lahko spremeni samo po enakem postopku, kot je bilo to dovoljenje izdano. Nova odločba, ki deloma nadomesti gradbeno dovoljenje, se omeji samo na predlagane spremembe, če zaradi predlaganih sprememb, ki vplivajo na lokacijske pogoje, ni potrebno izdati novega gradbenega dovoljenja.

Tožnica je vložila zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja, s katerim je bila dovoljena rekonstrukcija, dozidava in nadzidava stanovanjskega objekta. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa je razvidno, da po projektni dokumentaciji za spremembo gradbenega dovoljenja spremembe obsegajo spremembo sestave in materiala fasade, spremembo konstrukcijske zasnove terase, spremembo klasifikacije objekta (namesto tristanovanjskega enostanovanjski objekt), prilagoditev jugozahodnega vogala objekta odmiku 2 m od parcelne meje in odstranitev izvedenega podzemnega hranilnika tople vode ob zahodni fasadi (slednje zaradi neskladnosti z gradbenim dovoljenjem).

Izpodbijana odločitev o zavrnitvi take spremembe gradbenega dovoljenja temelji na stališču, da gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta ni mogoče izdati, če je objekt v celoti odstranjen, gradnje novih objektov pa prostorski akt ne dovoljuje. Tako stališče je po presoji sodišča pravilno, če gre za vlogo, ki se nanaša na rekonstrukcijo že odstranjenega ali porušenega objekta ali dela objekta, tj. objekta, ki ne obstaja več. Na drugačno stališče ne more vplivati opredelitev pojma „odstranitve objekta“ iz 7.4. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, na katero se tožnica sklicuje. Če objekta ni, vanj tudi ni mogoče posegati. Zato za presojo možnosti rekonstrukcije ni odločilno, ali je po odstranitvi vzpostavljeno prejšnje stanje ali ne. Navedeno pomeni, da objekta, ki ga ni, ni mogoče rekonstruirati v pomenu, kot ga opredeljuje 7.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1. Pomen pojmov gradnje novega objekta in rekonstrukcije je torej opredeljen v ZGO-1 (točki 7.1. in 7.2. prvega odstavka 2. člena). Odločanje, pod katerega od teh dveh zakonskih pojmov je mogoče uvrstiti ugotovljeno dejansko stanje (namreč obseg del, izvedenih na objektu), pa pomeni uporabo materialnega prava in ne ugotavljanja ali razjasnjevanja dejstev, ki se dokazujejo z izvedencem.

Vendar pa je v obravnavanem primeru vprašanje, ali objekt, na katerega se nanaša rekonstrukcija, obstoji ali ne (še) ni odločilno, saj je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali se predlagana sprememba gradbenega dovoljenja sploh nanaša na del, ki ga je po veljavnem gradbenem dovoljenju dovoljeno rekonstruirati. Nova odločba o spremembi gradbenega dovoljenja namreč gradbeno dovoljenje spremeni le v okviru predlaganih sprememb, če zaradi predlaganih sprememb, ki vplivajo na lokacijske pogoje, ni treba izdati novega gradbenega dovoljenja.

Da bi šlo za postopek izdaje novega gradbenega dovoljenja zaradi vsebine predlaganih sprememb, iz izpodbijane določbe ne izhaja. Izpodbijana odločba namreč ne vsebuje dejstev in okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da so predlagane spremembe gradbenega dovoljenja tiste, ki privedejo do novogradnje, ki po prostorskem aktu ni dovoljena. Dejstva in okoliščine, ki jih je organ ugotavljal, se nanašajo zgolj na ugotavljanje, ali je bil objekt odstranjen v celoti, torej tudi v tistem delu, v katerem je bila predvidena rekonstrukcija in ne njegova odstranitev. Postopek odločanja o zahtevi za spremembo gradbenega dovoljenja pa ni postopek ugotavljanja, ali investitor gradi v skladu z izdanim gradbenim dovoljenje ali ne.

Glede na to, da se zahteva za spremembo nanaša na gradbeno dovoljenje, s katerim je dovoljena rekonstrukcija, dozidava in nadzidava obstoječega objekta, bi se moral upravni organ najprej opredeliti do vprašanja, ali se predlagane spremembe nanašajo na tisti del veljavnega gradbenega dovoljenja, s katerim je dovoljena rekonstrukcija. Šele, če bi ugotovil, da se predlagane spremembe nanašajo na ta del gradbenega dovoljenja, bi lahko ob ugotovitvi, da del objekta, ki naj bi se rekonstruiral, ne obstoji več, zavrnil zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, da bi se upravni organ z vprašanjem, na kateri del gradbenega dovoljenja se predlagana sprememba nanaša, sploh ukvarjal, čeprav je v obrazložitvi svoje odločbe vsebino tožničine zahteve povzel. Ugotovitev organa, da se opis obstoječega stanja v tekstualnem delu vodilne mape priloženega PGD ne sklada z dejanskim stanjem, kot izhaja iz odločbe inšpekcijskega organa, iz vpisa v gradbeni dnevnik in iz zapisa v tehničnem poročilu načrta arhitekture v zvezi z zidovi, ki naj bi bili po osnovnem PGD ohranjeni, še ne pomeni, da se predlog sprememb gradbenega dovoljenja nanaša na rekonstrukcijo odstranjenega dela objekta. Ugotavljanje, ali del objekta, ki naj bi bil ohranjen in rekonstruiran, obstoji ali ne, pa je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja odločilno le, če se zahteva za spremembo gradbenega dovoljenja nanaša na ta del objekta.

Tožnica v tožbi zatrjuje, da se zahteva za spremembo gradbenega dovoljenja ne nanaša na rekonstruirani del objekta, sodišče pa ugotavlja, da izpodbijana odločba tega preizkusa ne omogoča. Dejansko stanje, ki ga je upravni organ ugotavljal, se ne nanaša na vsebino sprememb v primerjavi z izdanim gradbenim dovoljenjem. Iz obrazložitve ni razvidno niti, da bi upravni organ zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja sploh obravnaval po določbah 73. člena ZGO-1. Prvostopenjski organ navedene določbe ZGO-1 niti ne omenja, drugostopenjski organ pa vsebino te določbe sicer povzema, ne pojasni pa, zakaj se odločanje o zahtevi za spremembo gradbenega dovoljenja ni omejilo le na predlagane spremembe, oziroma zakaj šteje, da se predlagane spremembe nanašajo na del, ki je po veljavnem gradbenem dovoljenju predviden za rekonstrukcijo.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi česar je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, odpravilo (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za spremembo gradbenega dovoljenja iz 73. člena ZGO-1 in ugotoviti, ali se nova odločba lahko omeji le na predlagane spremembe. Pri tem bo moral ugotoviti tudi, ali se predlagane spremembe gradbenega dovoljenja skladajo s predloženo projektno dokumentacijo in v tem okviru pojasniti, kakšen je pomen zapisa o rekonstrukciji v tehničnem poročilu načrta arhitekture, če se zahteva za spremembo gradbenega dovoljenja po tožničinih trditvah na rekonstrukcijo ne nanaša. Če bo po tako dopolnjenem ugotovitvenem postopku ugotovil, da se nova odločba lahko omeji na predlagane spremembe, bodo predmet presoje izpolnjevanja pogojev iz 66. člena ZGO-1 le te spremembe. Zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja bo torej lahko zavrnil le, če bo ugotovil, da predlagane spremembe gradbenega dovoljenja privedejo do novogradnje, ki s prostorskim aktom ni dovoljena.

K II. točki izreka Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu s 5. členom Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo v skladu z Zakonom o pravdnem postopku in s podzakonskimi predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče pojasnjuje še, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).