VSL Sklep I Cpg 163/2024

Jedro

Pritožnica izpovedbe prič napada v odnosu do z njene strani postavljenih tožbenih argumentov, ki v izpodbijani sodbi niso soočeni in so ostali nepojasnjeni do te mere, da je pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP prerasel v kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je zato zadevo v novo sojenje vrnilo sodišču prve stopnje, ki naj se opredeli tudi do trditev in dokazov, ki jih je prezrlo.

Izrek

I.Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

Obrazložitev

I.Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi:

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

"Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 8.809.051,21 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 5. 2018 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo."

II.Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 23.821,24 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

I.Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi:

III.Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 76.116,18 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

"Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno plačati znesek 8.809.051,21 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 5. 2018 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo."

2.Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožila tožnica in priglasila stroške pritožbenega postopka.

II.Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 23.821,24 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Toženki sta na pritožbo odgovorili in priglasili stroške pritožbenega postopka.

III.Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki plačati njene pravdne stroške v višini 76.116,18 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

3.Prva toženka je vložila pritožbo zoper sklep o stroških.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Obe sta priglasili stroške pritožbenega postopka.

2.Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pritožila tožnica in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba je utemeljena.

Toženki sta na pritožbo odgovorili in priglasili stroške pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi tožnice:

3.Prva toženka je vložila pritožbo zoper sklep o stroških.

5.Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izdaji izpodbijane sodbe izdalo popravni sklep, v katerem pa je v izreku izpodbijane sodbe napačno navedeni znesek zahtevka popravilo s prav tako napačnim zneskom. Ker bo o izdaji popravnega sklepa odločilo sodišče prve stopnje (peti odstavek 328. člena ZPP), višje sodišče na pritožbene trditve tožnice s tem v zvezi ni odgovarjalo.

6.Tožnica je ponudnica mobilnih telekomunikacij in za opravljanje svoje osnovne dejavnosti potrebuje radijske frekvence, ki jih dodeljuje prva toženka. Na večfrekvenčni dražbi prve toženke (ta je bila zaključena 28. 4. 2014), je poleg ostalih pridobila tudi frekvence v frekvenčnem pasu 800 MHz s posebnimi obveznostmi pokrivanja. Te so tožnici naložile obveznost s širokopasovnimi mobilnimi storitvami pokriti 95 % prebivalstva v treh letih od dodelitve frekvenc, znotraj tega pa omogočiti končnim uporabnikom uporabo širokopasovnega dostopa do interneta preko tako imenovanih priključkov FWBA (Fixed Wireless Broadband Access), in sicer na območju 225 od 300 lokacij (naselij oziroma skupine naselij), določenih v prilogi 1 Odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc - ODRF, ki je bila tožnici s strani prve toženke izdana 26. 5. 2014. Ni sporno, da je tožnica svoje obveznosti po ODRF pravočasno izpolnila.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Obe sta priglasili stroške pritožbenega postopka.

7.Tožnica uveljavlja povračilo škode zaradi nestrokovno, pomanjkljivo in nepravilno pripravljenega ter zavajajočega javnega razpisa v delu, ki se je nanašal na opredelitev naselij iz priloge 1 ODRF in zaradi nadaljnjih ravnanj toženk po izdaji ODRF. Po tožbenih trditvah so bile posebne obveznosti pokrivanja določene na podlagi strateških usmeritev druge toženke, obe toženki pa naj bi razpolagali z vsemi potrebnimi dejanskimi podatki in imeli pristojnosti natančno določiti seznam skladno z resničnim dejanskim stanjem tako, da so se dražitelji na dražbi lahko utemeljeno zanesli, da na teh območjih ni prisotnih drugih fiksnih širokopasovnih omrežij. Naslovi na teh področjih so zato predstavljali prodajni potencial za storitev FWBA. Ta bi delno upravičila investicijo v postavitev omrežja na teh odročnih lokacijah. Na podlagi teh podatkov je tožnica vzpostavila poslovni model trženja FWBA in ocenila vrednost frekvenčnega bloka s posebno obveznostjo pokrivanja. Zaradi protipravnega ravnanja toženk ob oblikovanju seznama pa je po izgradnji prve skupine baznih postaj, ko je bilo mogoče začeti ponujati FWBA na terenu, ugotovila, da je večina naselij že pokrita z omrežji širokopasovnega dostopa do interneta na fiksni lokaciji in zato ob upoštevanju stroškov izpolnjevanja posebne obveznosti pokrivanja ne bo mogla realizirati načrtovanih prihodkov od prodanih FWBA paketov, na kar je utemeljeno računala ob pridobitvi frekvence. Gradnja baznih postaj je tako povzročila zmanjšanje premoženja, ki ga tožnica s trženjem FWBA ni mogla niti delno nadomestiti. Tožbeni očitek je, da bi morali toženki ob zavedanju, da so podatki nepopolni, bodisi odložiti javno dražbo do popolne ugotovitve dejanskega stanja bodisi opustiti naložitev posebne obveznosti pokrivanja. Z objavo točnih podatkov bi se znižala izhodiščna vrednost frekvenčnega pasu, ki jo je prva toženka določila glede na pas brez posebnih obveznosti pokrivanja, upoštevajoč stroške gradnje omrežja na področju belih lis in prodajni potencial za povrnitev teh stroškov. Skupna vtoževana škoda predstavlja nedoseženo utemeljeno pričakovano prodajo FWBA paketov in stroške prodaje na teh lokacijah, zaradi spremembe strategije malo po dražbi in gradnje infrastrukture, ki bo skrajšala upravičeno pričakovano dobo trajanja naročniškega razmerja z javnimi sredstvi, pa tudi dodatno škodo iz naslova pričakovanih prihodkov.

4.Pritožba je utemeljena.

8.Sodišče prve stopnje je prvič na podlagi med pravdnimi strankami nespornega dejstva, da tožnica zoper ODRF ni uporabila nobenega pravnega sredstva (kar v obravnavani zadevi izključuje protipravnost ravnanja toženk), zahtevek zavrnilo. Odločitev je višje sodišče razveljavilo,

K odločitvi o pritožbi tožnice:

saj tudi z zahtevo za obnovo upravnega postopka tožnica ne bi odpravila očitanega protipravnega ravnanja pri pripravi javnega razpisa niti ne njegovih posledic in torej obnova ni pomenila učinkovitega pravnega sredstva.

5.Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izdaji izpodbijane sodbe izdalo popravni sklep, v katerem pa je v izreku izpodbijane sodbe napačno navedeni znesek zahtevka popravilo s prav tako napačnim zneskom. Ker bo o izdaji popravnega sklepa odločilo sodišče prve stopnje (peti odstavek 328. člena ZPP), višje sodišče na pritožbene trditve tožnice s tem v zvezi ni odgovarjalo.

9.V tej zadevi torej tožnica zatrjuje škodo, ki ji je nastala zaradi ravnanj državnih organov. Iz 26. člena Ustave Republike Slovenije - URS izhaja, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Država je dolžna povrniti nastalo škodo, če so izpolnjene predpostavke iz 26. člena URS (protipravno ravnanje državnega organa pri delu ali v zvezi z opravljanjem dela) in so poleg tega podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ.

Te so protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza med njima in krivda na strani povzročitelja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločitvi zato materialnopravno zmotno ocenilo, da je odškodninsko odgovornost toženk treba presojati po pravilnih o poslovni odškodninski odgovornosti iz 239. člena OZ.

6.Tožnica je ponudnica mobilnih telekomunikacij in za opravljanje svoje osnovne dejavnosti potrebuje radijske frekvence, ki jih dodeljuje prva toženka. Na večfrekvenčni dražbi prve toženke (ta je bila zaključena 28. 4. 2014), je poleg ostalih pridobila tudi frekvence v frekvenčnem pasu 800 MHz s posebnimi obveznostmi pokrivanja. Te so tožnici naložile obveznost s širokopasovnimi mobilnimi storitvami1 pokriti 95 % prebivalstva v treh letih od dodelitve frekvenc, znotraj tega pa omogočiti končnim uporabnikom uporabo širokopasovnega dostopa do interneta preko tako imenovanih priključkov FWBA (Fixed Wireless Broadband Access), in sicer na območju 225 od 300 lokacij (naselij oziroma skupine naselij), določenih v prilogi 1 Odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc - ODRF, ki je bila tožnici s strani prve toženke izdana 26. 5. 2014. Ni sporno, da je tožnica svoje obveznosti po ODRF pravočasno izpolnila.

6.Tožnica je ponudnica mobilnih telekomunikacij in za opravljanje svoje osnovne dejavnosti potrebuje radijske frekvence, ki jih dodeljuje prva toženka. Na večfrekvenčni dražbi prve toženke (ta je bila zaključena 28. 4. 2014), je poleg ostalih pridobila tudi frekvence v frekvenčnem pasu 800 MHz s posebnimi obveznostmi pokrivanja. Te so tožnici naložile obveznost s širokopasovnimi mobilnimi storitvami 1 pokriti 95 % prebivalstva v treh letih od dodelitve frekvenc, znotraj tega pa omogočiti končnim uporabnikom uporabo širokopasovnega dostopa do interneta preko tako imenovanih priključkov FWBA (Fixed Wireless Broadband Access), in sicer na območju 225 od 300 lokacij (naselij oziroma skupine naselij), določenih v prilogi 1 Odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc - ODRF, ki je bila tožnici s strani prve toženke izdana 26. 5. 2014. Ni sporno, da je tožnica svoje obveznosti po ODRF pravočasno izpolnila.

10.Pri vprašanju, ali je država oziroma njen organ ravnala protipravno, je treba izhajati iz značilnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov, pri tem pa imeti pred očmi tehtanje nasprotujočih si interesov pravdnih strank. Protipravnost ravnanja pomeni tako protipravna dejanja kot protipravne opustitve, potrebna pa je ugotovitev, da je subjekt ravnal v nasprotju s svojo dolžnostjo oziroma ni ravnal tako, kot bi bilo v konkretnih okoliščinah prav (kaj je prav, pa določajo tudi upravičena pričakovanja tretjih oseb.

7.Tožnica uveljavlja povračilo škode zaradi nestrokovno, pomanjkljivo in nepravilno pripravljenega ter zavajajočega javnega razpisa v delu, ki se je nanašal na opredelitev naselij iz priloge 1 ODRF in zaradi nadaljnjih ravnanj toženk po izdaji ODRF. Po tožbenih trditvah so bile posebne obveznosti pokrivanja določene na podlagi strateških usmeritev druge toženke, obe toženki pa naj bi razpolagali z vsemi potrebnimi dejanskimi podatki in imeli pristojnosti natančno določiti seznam skladno z resničnim dejanskim stanjem tako, da so se dražitelji na dražbi lahko utemeljeno zanesli, da na teh območjih ni prisotnih drugih fiksnih širokopasovnih omrežij. Naslovi na teh področjih so zato predstavljali prodajni potencial za storitev FWBA. Ta bi delno upravičila investicijo v postavitev omrežja na teh odročnih lokacijah. Na podlagi teh podatkov je tožnica vzpostavila poslovni model trženja FWBA in ocenila vrednost frekvenčnega bloka s posebno obveznostjo pokrivanja. Zaradi protipravnega ravnanja toženk ob oblikovanju seznama pa je po izgradnji prve skupine baznih postaj, ko je bilo mogoče začeti ponujati FWBA na terenu, ugotovila, da je večina naselij že pokrita z omrežji širokopasovnega dostopa do interneta na fiksni lokaciji in zato ob upoštevanju stroškov izpolnjevanja posebne obveznosti pokrivanja ne bo mogla realizirati načrtovanih prihodkov od prodanih FWBA paketov, na kar je utemeljeno računala ob pridobitvi frekvence. Gradnja baznih postaj je tako povzročila zmanjšanje premoženja, ki ga tožnica s trženjem FWBA ni mogla niti delno nadomestiti. Tožbeni očitek je, da bi morali toženki ob zavedanju, da so podatki nepopolni, bodisi odložiti javno dražbo do popolne ugotovitve dejanskega stanja bodisi opustiti naložitev posebne obveznosti pokrivanja. Z objavo točnih podatkov bi se znižala izhodiščna vrednost frekvenčnega pasu, ki jo je prva toženka določila glede na pas brez posebnih obveznosti pokrivanja, upoštevajoč stroške gradnje omrežja na področju belih lis in prodajni potencial za povrnitev teh stroškov. Skupna vtoževana škoda predstavlja nedoseženo utemeljeno pričakovano prodajo FWBA paketov in stroške prodaje na teh lokacijah, zaradi spremembe strategije malo po dražbi in gradnje infrastrukture, ki bo skrajšala upravičeno pričakovano dobo trajanja naročniškega razmerja z javnimi sredstvi, pa tudi dodatno škodo iz naslova pričakovanih prihodkov.

Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti,

8.Sodišče prve stopnje je prvič na podlagi med pravdnimi strankami nespornega dejstva, da tožnica zoper ODRF ni uporabila nobenega pravnega sredstva (kar v obravnavani zadevi izključuje protipravnost ravnanja toženk), zahtevek zavrnilo. Odločitev je višje sodišče razveljavilo,2 saj tudi z zahtevo za obnovo upravnega postopka tožnica ne bi odpravila očitanega protipravnega ravnanja pri pripravi javnega razpisa niti ne njegovih posledic in torej obnova ni pomenila učinkovitega pravnega sredstva.

8.Sodišče prve stopnje je prvič na podlagi med pravdnimi strankami nespornega dejstva, da tožnica zoper ODRF ni uporabila nobenega pravnega sredstva (kar v obravnavani zadevi izključuje protipravnost ravnanja toženk), zahtevek zavrnilo. Odločitev je višje sodišče razveljavilo, 2 saj tudi z zahtevo za obnovo upravnega postopka tožnica ne bi odpravila očitanega protipravnega ravnanja pri pripravi javnega razpisa niti ne njegovih posledic in torej obnova ni pomenila učinkovitega pravnega sredstva.

pri naravi protipravnosti pa je treba upoštevati konkretne okoliščine in naravo dela nosilca oblasti. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje te materialnopravne podlage ni uporabilo, zato v izpodbijani sodbi iz teh izhodišč ni zastavilo zgornje premise za sporni primer.

9.V tej zadevi torej tožnica zatrjuje škodo, ki ji je nastala zaradi ravnanj državnih organov. Iz 26. člena Ustave Republike Slovenije - URS izhaja, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Država je dolžna povrniti nastalo škodo, če so izpolnjene predpostavke iz 26. člena URS (protipravno ravnanje državnega organa pri delu ali v zvezi z opravljanjem dela) in so poleg tega podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ.3 Te so protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza med njima in krivda na strani povzročitelja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločitvi zato materialnopravno zmotno ocenilo, da je odškodninsko odgovornost toženk treba presojati po pravilnih o poslovni odškodninski odgovornosti iz 239. člena OZ.4

9.V tej zadevi torej tožnica zatrjuje škodo, ki ji je nastala zaradi ravnanj državnih organov. Iz 26. člena Ustave Republike Slovenije - URS izhaja, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Država je dolžna povrniti nastalo škodo, če so izpolnjene predpostavke iz 26. člena URS (protipravno ravnanje državnega organa pri delu ali v zvezi z opravljanjem dela) in so poleg tega podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ. 3 Te so protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza med njima in krivda na strani povzročitelja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločitvi zato materialnopravno zmotno ocenilo, da je odškodninsko odgovornost toženk treba presojati po pravilnih o poslovni odškodninski odgovornosti iz 239. člena OZ. 4

11.Sodišče prve stopnje se je osredotočilo na presojo utemeljenosti trditev tožnice, da toženki nista zagotovili, da bi bili pogoji oblikovanja seznama določeni glede načina oziroma kriterijev za oblikovanje belih lis. Pritrditi gre pritožbi, da so dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe povsem splošne, in sicer da sta toženki v času javne dražbe dokazali postopek izbire naselij glede pokritosti z jasnimi kriteriji, da sta izvajali analize pokritosti, javna posvetovanja, pozive operaterjem in spletne poizvedbe in da nikomur nista garantirali glede deleža uporabnikov storitev FWBA, tožnica pa da je pri postopku javnih posvetovanj sodelovala in ji je bila znana podlaga oblikovanja seznama naselij, kot tudi pokritost. Za predpostavko, da v naseljih iz seznama gospodinjstva dejansko nimajo možnosti priključitve na širokopasovni dostop do interneta, po stališču sodišča prve stopnje ni relevantne podlage, saj tožnici tega ni nihče zagotavljal. Toženki nista imeli zakonske podlage, da bi področja s posebnimi obveznostmi pokrivanja omejili pred konkurenco.

12.Rdeča nit obširne pritožbe je očitek sodišču prve stopnje, da niti ni presojalo, kaj je bil namen in predmet naložene posebne obveznosti pokrivanja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazni postopek vodilo le v smeri ugotavljanja, kako je oblikovanje seznama dejansko potekalo, medtem ko pritožba uveljavlja, da ne gre za spor o tem, ali je bil na območjih tako imenovanih belih lis zagotovljen širokopasovni dostop do interneta, temveč, da toženki nista opravili analize dejanskega stanja o resničnem obstoju širokopasovnih omrežij, da nobena izmed toženk ni opredelila meril za slabo pokritost in ta dejansko niso bila določena.

10.Pri vprašanju, ali je država oziroma njen organ ravnala protipravno, je treba izhajati iz značilnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov, pri tem pa imeti pred očmi tehtanje nasprotujočih si interesov pravdnih strank. Protipravnost ravnanja pomeni tako protipravna dejanja kot protipravne opustitve, potrebna pa je ugotovitev, da je subjekt ravnal v nasprotju s svojo dolžnostjo oziroma ni ravnal tako, kot bi bilo v konkretnih okoliščinah prav (kaj je prav, pa določajo tudi upravičena pričakovanja tretjih oseb.5). Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti,6 pri naravi protipravnosti pa je treba upoštevati konkretne okoliščine in naravo dela nosilca oblasti. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje te materialnopravne podlage ni uporabilo, zato v izpodbijani sodbi iz teh izhodišč ni zastavilo zgornje premise za sporni primer.

10.Pri vprašanju, ali je država oziroma njen organ ravnala protipravno, je treba izhajati iz značilnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov, pri tem pa imeti pred očmi tehtanje nasprotujočih si interesov pravdnih strank. Protipravnost ravnanja pomeni tako protipravna dejanja kot protipravne opustitve, potrebna pa je ugotovitev, da je subjekt ravnal v nasprotju s svojo dolžnostjo oziroma ni ravnal tako, kot bi bilo v konkretnih okoliščinah prav (kaj je prav, pa določajo tudi upravičena pričakovanja tretjih oseb.5 ). Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti,6 pri naravi protipravnosti pa je treba upoštevati konkretne okoliščine in naravo dela nosilca oblasti. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje te materialnopravne podlage ni uporabilo, zato v izpodbijani sodbi iz teh izhodišč ni zastavilo zgornje premise za sporni primer.

10.Pri vprašanju, ali je država oziroma njen organ ravnala protipravno, je treba izhajati iz značilnosti, ki izvirajo iz oblastvene narave delovanja državnih organov, pri tem pa imeti pred očmi tehtanje nasprotujočih si interesov pravdnih strank. Protipravnost ravnanja pomeni tako protipravna dejanja kot protipravne opustitve, potrebna pa je ugotovitev, da je subjekt ravnal v nasprotju s svojo dolžnostjo oziroma ni ravnal tako, kot bi bilo v konkretnih okoliščinah prav (kaj je prav, pa določajo tudi upravičena pričakovanja tretjih oseb. 5 ). Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti, 6 pri naravi protipravnosti pa je treba upoštevati konkretne okoliščine in naravo dela nosilca oblasti. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje te materialnopravne podlage ni uporabilo, zato v izpodbijani sodbi iz teh izhodišč ni zastavilo zgornje premise za sporni primer.

13.Med pravdnimi strankami ni sporno, da so bile posebne obveznosti pokrivanja v frekvenčnem pasu 800 MHz v razpisno dokumentacijo vključene z namenom zasledovanja Strateške usmeritve

11.Sodišče prve stopnje se je osredotočilo na presojo utemeljenosti trditev tožnice, da toženki nista zagotovili, da bi bili pogoji oblikovanja seznama določeni glede načina oziroma kriterijev za oblikovanje belih lis. Pritrditi gre pritožbi, da so dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe povsem splošne, in sicer da sta toženki v času javne dražbe dokazali postopek izbire naselij glede pokritosti z jasnimi kriteriji, da sta izvajali analize pokritosti, javna posvetovanja, pozive operaterjem in spletne poizvedbe in da nikomur nista garantirali glede deleža uporabnikov storitev FWBA, tožnica pa da je pri postopku javnih posvetovanj sodelovala in ji je bila znana podlaga oblikovanja seznama naselij, kot tudi pokritost. Za predpostavko, da v naseljih iz seznama gospodinjstva dejansko nimajo možnosti priključitve na širokopasovni dostop do interneta, po stališču sodišča prve stopnje ni relevantne podlage, saj tožnici tega ni nihče zagotavljal. Toženki nista imeli zakonske podlage, da bi področja s posebnimi obveznostmi pokrivanja omejili pred konkurenco.

druge toženke. Na podlagi te je bila prva toženka s strani druge pozvana, da v razpis poleg drugih vključi tudi naslednje pogoje in zahteve: - zahtevo po pokrivanju ruralnih območij z mobilnimi komunikacijami tehnologije LTE, ki naj v vlogi zagotavljanja osnovnega dostopa do interneta dopolnjujejo gradnjo fiksne širokopasovne infrastrukture, - da se pri določitvi prednostnih ruralnih področij za pokrivanje s tehnologijo LTE upošteva GOŠO infrastruktura,

12.Rdeča nit obširne pritožbe je očitek sodišču prve stopnje, da niti ni presojalo, kaj je bil namen in predmet naložene posebne obveznosti pokrivanja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje dokazni postopek vodilo le v smeri ugotavljanja, kako je oblikovanje seznama dejansko potekalo, medtem ko pritožba uveljavlja, da ne gre za spor o tem, ali je bil na območjih tako imenovanih belih lis zagotovljen širokopasovni dostop do interneta, temveč, da toženki nista opravili analize dejanskega stanja o resničnem obstoju širokopasovnih omrežij, da nobena izmed toženk ni opredelila meril za slabo pokritost in ta dejansko niso bila določena.

zgrajena s sredstvi ESRR, - investicijski projekti na področju mobilnih komunikacij so dolgoročni projekti, zato naj se frekvence operaterjem dodelijo za najdaljše obdobje 15 let, ki ga dovoljuje Zakon o elektronskih komunikacijah - ZEKom-1. Višje sodišče ugotavlja, da imajo pravdne stranke različne poglede na uresničevanje strategije preko postopka sporne javne dražbe - tožnica jo razume kot standard dolžnega ravnanja, na podlagi katerega se je zanesla, da stroški posebnih obveznosti, ki jih bo morala izpolniti, ne bodo presegli prihodkov, ki jih bo dosegla z zagotavljanjem storitev. Pri tem vsaka od strank drugače interpretira vlogo in pomen tako imenovanih belih lis. Na pojem belih lis se navezujeta prvi dve zahtevi Strateške usmeritve.

14.Pritožnica trdi, da je uporabo izraza bele lise v kontekstu sporne razpisane javne dražbe v postopku pojasnila, prav tako tudi, kako sta ga za sporna območja uporabljali toženki. Trdi, da vsebina dokumentov, na katere se je sklicevala, nasprotuje zaključkom v izpodbijani sodbi, a da se sodišče prve stopnje ne do njenih trditev ne do dokazov ni opredelilo. S tem v zvezi se sklicuje na citate iz različnih dokumentov prve toženke. Iz dokaznega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje dokaze z vpogledom v konkretne listine,

13.Med pravdnimi strankami ni sporno, da so bile posebne obveznosti pokrivanja v frekvenčnem pasu 800 MHz v razpisno dokumentacijo vključene z namenom zasledovanja Strateške usmeritve7 druge toženke. Na podlagi te je bila prva toženka s strani druge pozvana, da v razpis poleg drugih vključi tudi naslednje pogoje in zahteve: - zahtevo po pokrivanju ruralnih območij z mobilnimi komunikacijami tehnologije LTE, ki naj v vlogi zagotavljanja osnovnega dostopa do interneta dopolnjujejo gradnjo fiksne širokopasovne infrastrukture, - da se pri določitvi prednostnih ruralnih področij za pokrivanje s tehnologijo LTE upošteva GO60O infrastrukturo,8 zgrajeno s sredstvi ESRR, - investicijski projekti na področju mobilnih komunikacij so dolgoročni projekti, zato naj se frekvence operaterjem dodelijo za najdaljše obdobje 15 let, ki ga dovoljuje Zakon o elektronskih komunikacijah - ZEKom-1. Višje sodišče ugotavlja, da imajo pravdne stranke različne poglede na uresničevanje strategije preko postopka sporne javne dražbe - tožnica jo razume kot standard dolžnega ravnanja, na podlagi katerega se je zanesla, da stroški posebnih obveznosti, ki jih bo morala izpolniti, ne bodo presegli prihodkov, ki jih bo dosegla z zagotavljanjem storitev. Pri tem vsaka od strank drugače interpretira vlogo in pomen tako imenovanih belih lis. Na pojem belih lis se navezujeta prvi dve zahtevi Strateške usmeritve.

13.Med pravdnimi strankami ni sporno, da so bile posebne obveznosti pokrivanja v frekvenčnem pasu 800 MHz v razpisno dokumentacijo vključene z namenom zasledovanja Strateške usmeritve 7 druge toženke. Na podlagi te je bila prva toženka s strani druge pozvana, da v razpis poleg drugih vključi tudi naslednje pogoje in zahteve: - zahtevo po pokrivanju ruralnih območij z mobilnimi komunikacijami tehnologije LTE, ki naj v vlogi zagotavljanja osnovnega dostopa do interneta dopolnjujejo gradnjo fiksne širokopasovne infrastrukture, - da se pri določitvi prednostnih ruralnih področij za pokrivanje s tehnologijo LTE upošteva GO60O infrastrukturo, 8 zgrajeno s sredstvi ESRR, - investicijski projekti na področju mobilnih komunikacij so dolgoročni projekti, zato naj se frekvence operaterjem dodelijo za najdaljše obdobje 15 let, ki ga dovoljuje Zakon o elektronskih komunikacijah - ZEKom-1. Višje sodišče ugotavlja, da imajo pravdne stranke različne poglede na uresničevanje strategije preko postopka sporne javne dražbe - tožnica jo razume kot standard dolžnega ravnanja, na podlagi katerega se je zanesla, da stroški posebnih obveznosti, ki jih bo morala izpolniti, ne bodo presegli prihodkov, ki jih bo dosegla z zagotavljanjem storitev. Pri tem vsaka od strank drugače interpretira vlogo in pomen tako imenovanih belih lis. Na pojem belih lis se navezujeta prvi dve zahtevi Strateške usmeritve.

13.Med pravdnimi strankami ni sporno, da so bile posebne obveznosti pokrivanja v frekvenčnem pasu 800 MHz v razpisno dokumentacijo vključene z namenom zasledovanja Strateške usmeritve7 druge toženke. Na podlagi te je bila prva toženka s strani druge pozvana, da v razpis poleg drugih vključi tudi naslednje pogoje in zahteve: - zahtevo po pokrivanju ruralnih območij z mobilnimi komunikacijami tehnologije LTE, ki naj v vlogi zagotavljanja osnovnega dostopa do interneta dopolnjujejo gradnjo fiksne širokopasovne infrastrukture, - da se pri določitvi prednostnih ruralnih področij za pokrivanje s tehnologijo LTE upošteva GO1O infrastrukturo,8 zgrajeno s sredstvi ESRR, - investicijski projekti na področju mobilnih komunikacij so dolgoročni projekti, zato naj se frekvence operaterjem dodelijo za najdaljše obdobje 15 let, ki ga dovoljuje Zakon o elektronskih komunikacijah - ZEKom-1. Višje sodišče ugotavlja, da imajo pravdne stranke različne poglede na uresničevanje strategije preko postopka sporne javne dražbe - tožnica jo razume kot standard dolžnega ravnanja, na podlagi katerega se je zanesla, da stroški posebnih obveznosti, ki jih bo morala izpolniti, ne bodo presegli prihodkov, ki jih bo dosegla z zagotavljanjem storitev. Pri tem vsaka od strank drugače interpretira vlogo in pomen tako imenovanih belih lis. Na pojem belih lis se navezujeta prvi dve zahtevi Strateške usmeritve.

ki jih pritožnica našteva, izvedlo, vendar pritožnica utemeljeno uveljavlja, da se do njih ni opredelilo. Iz izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je po stališču sodišča priča Marjan Turk podal jasno definicijo tega izraza, ki ji je tudi verjelo, a v svoji obrazložitvi pomena izraza za odločitev v tej zadevi ni razčistilo. Priči Marjan Turk in Iztok Lampe sta izpovedali (kar je sodišče prve stopnje obširno povzelo v obrazložitev), kako je seznam dejansko nastajal in kako ta ni bil posledica testiranja tržnega interesa,

14.Pritožnica trdi, da je uporabo izraza bele lise v kontekstu sporne razpisane javne dražbe v postopku pojasnila, prav tako tudi, kako sta ga za sporna območja uporabljali toženki. Trdi, da vsebina dokumentov, na katere se je sklicevala, nasprotuje zaključkom v izpodbijani sodbi, a da se sodišče prve stopnje ne do njenih trditev ne do dokazov ni opredelilo. S tem v zvezi se sklicuje na citate iz različnih dokumentov prve toženke. Iz dokaznega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje dokaze z vpogledom v konkretne listine,9 ki jih pritožnica našteva, izvedlo, vendar pritožnica utemeljeno uveljavlja, da se do njih ni opredelilo. Iz izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je po stališču sodišča priča Marjan Turk podal jasno definicijo tega izraza, ki ji je tudi verjelo, a v svoji obrazložitvi pomena izraza za odločitev v tej zadevi ni razčistilo. Priči Marjan Turk in Iztok Lampe sta izpovedali (kar je sodišče prve stopnje obširno povzelo v obrazložitev), kako je seznam dejansko nastajal in kako ta ni bil posledica testiranja tržnega interesa,10 a pritožnica utemeljeno vztraja, da je bila posebna obveznost pokrivanja, naložena z ODRF, zagotoviti nadomestek širokopasovnega dostopa do interneta prav na področjih ruralnih naselij, kjer naj takega dostopa ne bi bilo.

14.Pritožnica trdi, da je uporabo izraza bele lise v kontekstu sporne razpisane javne dražbe v postopku pojasnila, prav tako tudi, kako sta ga za sporna območja uporabljali toženki. Trdi, da vsebina dokumentov, na katere se je sklicevala, nasprotuje zaključkom v izpodbijani sodbi, a da se sodišče prve stopnje ne do njenih trditev ne do dokazov ni opredelilo. S tem v zvezi se sklicuje na citate iz različnih dokumentov prve toženke. Iz dokaznega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje dokaze z vpogledom v konkretne listine,9 ki jih pritožnica našteva, izvedlo, vendar pritožnica utemeljeno uveljavlja, da se do njih ni opredelilo. Iz izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je po stališču sodišča priča Marjan Turk podal jasno definicijo tega izraza, ki ji je tudi verjelo, a v svoji obrazložitvi pomena izraza za odločitev v tej zadevi ni razčistilo. Priči Marjan Turk in Iztok Lampe sta izpovedali (kar je sodišče prve stopnje obširno povzelo v obrazložitev), kako je seznam dejansko nastajal in kako ta ni bil posledica testiranja tržnega interesa, a pritožnica utemeljeno vztraja, da je bila posebna obveznost pokrivanja, naložena z ODRF, zagotoviti nadomestek širokopasovnega dostopa do interneta prav na področjih ruralnih naselij, kjer naj takega dostopa ne bi bilo.

14.Pritožnica trdi, da je uporabo izraza bele lise v kontekstu sporne razpisane javne dražbe v postopku pojasnila, prav tako tudi, kako sta ga za sporna območja uporabljali toženki. Trdi, da vsebina dokumentov, na katere se je sklicevala, nasprotuje zaključkom v izpodbijani sodbi, a da se sodišče prve stopnje ne do njenih trditev ne do dokazov ni opredelilo. S tem v zvezi se sklicuje na citate iz različnih dokumentov prve toženke. Iz dokaznega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje dokaze z vpogledom v konkretne listine, 9 ki jih pritožnica našteva, izvedlo, vendar pritožnica utemeljeno uveljavlja, da se do njih ni opredelilo. Iz izpodbijane sodbe sicer izhaja, da je po stališču sodišča priča Marjan Turk podal jasno definicijo tega izraza, ki ji je tudi verjelo, a v svoji obrazložitvi pomena izraza za odločitev v tej zadevi ni razčistilo. Priči Marjan Turk in Iztok Lampe sta izpovedali (kar je sodišče prve stopnje obširno povzelo v obrazložitev), kako je seznam dejansko nastajal in kako ta ni bil posledica testiranja tržnega interesa,0 a pritožnica utemeljeno vztraja, da je bila posebna obveznost pokrivanja, naložena z ODRF, zagotoviti nadomestek širokopasovnega dostopa do interneta prav na področjih ruralnih naselij, kjer naj takega dostopa ne bi bilo.

a pritožnica utemeljeno vztraja, da je bila posebna obveznost pokrivanja, naložena z ODRF, zagotoviti nadomestek širokopasovnega dostopa do interneta prav na področjih ruralnih naselij, kjer naj takega dostopa ne bi bilo.

15.Na tem mestu višje sodišče pojasnjuje, da je 11. člen tedaj veljavnega ZEKom-1 določal, da se javna sredstva za gradnjo širokopasovnega omrežja lahko zagotovijo in uporabijo le, kadar je kumulativno izpolnjenih več pogojev, od katerih sta za to zadevo pomembna dva: - določeno območje Republike Slovenije ni zadostno pokrito s širokopasovnim omrežjem ali to omrežje ni na voljo vsem pod primerljivimi pogoji glede hitrosti in cene širokopasovnega dostopa kakor na večini drugih območij Republike Slovenije, in - za gradnjo širokopasovnega omrežja ni izkazanega tržnega interesa. V zadevi ni sporno, da pri podelitvi frekvenc ni šlo za posredovanje z javnimi sredstvi (na to se toženki v postopku sklicujeta), a je upoštevaje zgoraj povzeto Strateško usmeritev mogoče zaključiti le, da cilj posebne obveznosti pokrivanja gotovo ni bil v zajemanju področij, ki so s širokopasovnim dostopom do interneta že ustrezno pokrita. Zaključka sodišča prve stopnje, da tožnici ni nihče zagotavljal, da gospodinjstva v naseljih iz seznama dejansko nimajo možnosti priključitve na širokopasovni dostop do interneta in da toženki nista imeli zakonske podlage, da bi področja s posebnimi obveznostmi pokrivanja omejili pred konkurenco (ker ne gre za monopolno ravnanje države), sta zato - glede na to, kaj tožnica s tožbo uveljavlja, za odločitev v zadevi nerelevantna.

16.Pomena izraza bele lise za ta spor sodišče prve stopnje ni podalo. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je priča Marjan Turk potrdil, da je tožnica pravilno razumela in upoštevala uporabljen termin bela lisa, saj je izpovedal, da se je ta termin uporabljal za naselja, kjer 75 % prebivalcev v določenem naselju ni imelo ustreznega priključka in je bil cilj mobilne komunikacije uporabiti za najbolj ruralna območja ter da se uporabnikom na najbolj oddaljenih podeželskih območjih zagotovi vsaj osnovni dostop do interneta. Priča je potrdila (prim. 14. točko obrazložitve na str. 9), da je v strateških usmeritvah pisalo, da gre za ruralna področja s pomanjkljivo infrastrukturo. Pritožnica torej utemeljeno trdi, da sta tudi toženki navedeni termin uporabljali tako, kot ga izpostavlja in uporablja tožnica.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSL Sklep I Cpg 163/2024

ECLI:SI:VSLJ:2025:I.CPG.163.2024 Gospodarski oddelek

Jedro

Jedro

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas