Jedro

Na dobro vero v pravnem prometu se lahko sklicuje le tisti, ki je pridobil zastavno pravico na pogodbeni podlagi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se zato izpodbijana sodba razveljavi v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka na nedopustnost izvršbe na tožničin solastninski delež na nepremičnini - stanovanju v K., v delu, ki se nanaša na ugotovitev tožničinega solastninskega deleža na premičninah ter v odločbi o pravdnih stroških ter se v razveljavljenem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu (kolikor je zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev tožničinega solastninskega deleža na nepremičninah) pa se pritožba zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki je zahtevala od sodišča naj ugotovi, da so izvršbe, ki se vodijo pri Okrajnem sodišču v K. pod opr. št. In 188/2002, In 92/2002, I 587/2002, In 92/2002 in I 188/2002 nedopustne na njen (t.j. polovični) solastninski delež na nepremičnini - stanovanju v K. in na premičninah, navedenih v izreku sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevek na ugotovitev, da naj bi bila tožnica do polovice solastnica stanovanja in vseh premičnin ter da naj bi ji bil peti toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, ki ji bo omogočilo vpis njene solastninske pravice na navedeni nepremičnini na njeno ime. Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, ji je naložilo, da je dolžna povrniti prvi in drugi toženi stranki 280.645,00 SIT pravdnih stroškov, tretji in četrti toženi stranki pa 372.840,00 SIT stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje zgrešena ter da so zgrešeni vsi razlogi sodbe, razen tistih, s katerimi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je stanovanje v B. 12 skupno premoženje nje in petega toženca. Sodba v obravnavanem primeru po stališču tožnice ne more temeljiti na splošnem načelu varstva pravnega prometa in na določilih Zakona o zemljiški knjigi, temveč bi morala temeljiti na določilih Stvarnopravnega zakonika, določilih ZZDR in ZIZ, posebej še glede na namen instituta ugovora tretjega. Pomembno v zadevi je tudi upoštevanje pravice do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave. Sodbi očita pritožba, da je sama s sabo v nasprotju, ker je sodišče najprej ugotovilo, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na stanovanju na podlagi samega zakona, na drugi strani pa ji očita, da je to pravico izgubila, ker se ni pravočasno vpisala v zemljiško knjigo. Gre za dve nasprotujoči si trditvi. Poudarja, da je v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega, ta pa je imel za posledico, da upniki (v obravnavani pravdi toženci) niso bili več dobroverni. V kolikor bo tožnica v tej pravdi uspela, upniki pa bi v nadaljevanju izvršbe prišli do poplačila svoje terjatve iz premoženja, ki ni bilo last dolžnika ampak tretjega, bodo upniki odškodninsko odgovorni, saj morajo tretjemu, če ne prostovoljno, pa prek nove pravde, povrniti vso škodo, ki jo je tretji v izvršbi utrpel. Ta pravda služi temu, da bi se preprečila kršitev ustavne pravice iz 33. člena Ustave. Tožnica ne more izgubiti lastnine na stanovanju zaradi poplačila dolgov, ki niso njeni in to v izvršilnem postopku, v katerem niti ni dolžnica. Očitno je, da sodišče pri odločanju ni imelo pred očmi temeljnega pomena izvršilnega postopka in instituta ugovora tretjega. Sodišče ugotavlja, da naj bi šlo med strankami za opravljanje pravnega prometa, ki mora biti varen in da so v njem stranke ravnale pošteno in v dobri veri. Dejansko pa postopek izvršbe ni pravni promet, kjer bi stranke delovale enakopravno in svobodno ter po načelu vestnosti in poštenja. Zato je načelo varnosti pravnega prometa v obravnavanem primeru brez vsakršne teže, še manj pa načelo dobre vere, na katero se sklicuje sodišče. Upniki so povsem zavestno zavrnili tožničin ugovor v izvršbi in od tega trenutka dalje več niso bili v dobri veri in zato tudi zastavne pravice niso pridobili v dobri veri. V primeru tožničinega uspeha v pravdi jih čakajo vse negativne posledice, ki sledijo iz dejstva, da se v izvršbi zavestno poplačujejo iz premoženja, za katerega vedo, da ni last dolžnika ampak tretjega. Nepomembno je kako se je napram njim izkazoval peti toženec, pomembno bi bilo kvečjemu, ali je to nepremičnino tudi pred samo izvršbo zastavil s pravnim poslom. Dokazni postopek je potrdil, da tega ni storil. Upniki niso pridobili zastavne pravice temveč so to pravico pridobili potem, ko so že vedeli za ugovor tožnice in temu ugovoru nasprotovali in ko je že tekla pravda. To njihovo ravnanje pa ima vse znake nepoštenega ravnanja. Navedba sodišča, da je za tako odločitev kriva tudi tožnica sama, ker se ni pravočasno vpisala kot lastnica v zemljiško knjigo, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Nepomembno je tudi, ali je stanovanje vpisano v zemljiško knjigo ali ne, ker so tožene stranke pridobile zastavno pravico šele z dnem, ko je bil rubež objavljen v uradnem listu. Takrat pa je že tekla pravda, katere namen je bil preprečiti izvršbo. Poleg tega nobeno od stanovanj v objektu B. ni vpisano v zemljiško knjigo. Sodba sodišča pa ima prav, da tožnica glede na svoj delež ne more zahtevati nedopustnost izvršbe na premičninah. Tudi tu pa je zmotno ocenilo, da tožnica nima interesa za ugotovitev solastninskega deleža na vsem premoženju, to je tudi na premičninah, saj do sedaj ni bilo nikjer določeno oz. ugotovljeno, ta ugotovitev pa ima za posledico določitev ključa za delitev izkupička od prodanih stvari v izvršbi, kolikšen je tožničin delež. Ugotovitev deleža na zarubljenem skupnem premoženju zato ni samo stvar tožnice in petega toženca ampak tudi ostalih toženih strank. Tožnica je dokazala, da so vse, v tožbi navedene stvari skupno premoženje, pridobljeno v času zakonske zveze. Temu tožene stranke sploh niso konkretno nasprotovale. Jasno in po logiki stvari je, da gre pri premičnih stvareh, ki so bile zarubljene v skupnem stanovanju, za stvari, ki služijo zadovoljevanju vsakdanjih življenjskih potreb in da imajo tako premoženje vsi zakonci.

Pritožba je delno utemeljena.

Bistveni argument, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe na tožničin solastninski delež na stanovanju, je, da je potrebno v koliziji nevpisane, originarno pridobljene lastninske pravice in kasnejših zastavnih pravic, dati v skladu z načelom varnosti pravnega prometa prednost zastavni pravici. To je bil odgovor sodišča prve stopnje na vprašanje, ali je močnejša originarno pridobljena lastninska pravica tožnice na stanovanju ali pozneje pridobljene zastavne pravice tožencev - upnikov. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče sicer zaključilo, da stanovanje spada v skupno premoženje tožnice in petega toženca, ker so bili izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 51. člena ZZZDR, to je, da je bilo stanovanje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze tožnice in petega toženca, vendar pa tožnica ni poskrbela, da bi bila njena pravica v pravnem prometu navzven zaznavna. V kupoprodajni pogodbi za stanovanje, kupljeno tekom trajanja zakonske zveze, je bil kot kupec naveden le peti toženec, tožnica pa še po več kot desetih letih ni vpisala svoje originarno pridobljene lastninske pravice v zemljiško knjigo, kljub temu da je Zakon o zemljiški knjigi iz leta 1995 predvidel obvezen vpis stvarnih pravic. Na drugi strani pa je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da so upniki - prva do četrta tožena stranka, ravnali pošteno in da je peti toženec pri najemanju posojil pri upnikih ustvaril prepričanje, da je sam izključni lastnik nepremičnine.

Materialnopravni zaključek, da ima v obravnavanem primeru pred tožničino originarno pridobljeno lastninsko pravico prednost zastavna pravica tožencev, pa je po stališču pritožbenega sodišča zgrešen. Razlog je v tem, da so prva do četrta tožena stranka, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje (zadnji odstavek na peti strani sodbe in prvi odstavek na šesti strani sodbe), torej vsi upniki pridobili zastavno pravico na spornem stanovanju šele v izvršilnem postopku po opravljenem rubežu in objavi rubeža na oglasni deski sodišča in v Uradnem listu RS. Na dobro vero v pravnem prometu, na katero se sklicuje pri utemeljevanju svoje odločitve sodišče prve stopnje, pa se lahko sklicuje le tisti, ki je pridobil zastavno pravico na pogodbeni podlagi. Pravno stališče, da pridobitev zastavne (oz. poplačilne) pravice na nepremičnini na pogodbeni podlagi učinkuje tudi zoper v zemljiško knjigo nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri, je v sodni praksi jasno in enotno in ga je preizkušalo tudi Ustavno sodišče, ki je ugotovilo, da takemu pravnemu stališču ni mogoče očitati neskladja s pravico do zasebne lastnine po 33. členu ustave.

Drugače pa je, kadar gre za pridobitev zastavne pravice v izvršilnem postopku. Ustavno sodišče je v odločbi Up 128/2003-27, objavljeni v Ur. l. RS št. 14/2005, zavzelo jasno stališče, da zgolj to, da dobi upnik poplačano svojo terjatev, ne more biti ustavno dopusten razlog za poseg v lastninsko pravico osebe, ki ni dolžnik. Zato se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje le tisti, ki je na pogodbeni podlagi pridobil veljavno zastavno pravico, ne more pa to biti upoštevno v primeru, ko je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Čeprav v obravnavanem primeru stanovanje ni vpisano v zemljiško knjigo, pa ima, glede na to, da so prva do četrta tožena stranka pridobili zastavno pravico šele v izvršilnem postopku, zgoraj povzeto dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, za tožnico enake pravne posledice kot v citirani ustavni odločbi. Po oceni pritožbenega sodišča je zato stališče sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru zahtevek za nedopustnost izvršbe na sporno stanovanje neutemeljen, ker upnikom ni mogoče očitati nepoštenega ravnanja in jim je zato potrebno dati prednost, nepravilno.

Kljub temu pa pritožbeno sodišče sodbe sodišča prve stopnje ni moglo spremeniti, saj so toženci med drugim v postopku zatrjevali tudi, da naj bi bila tožnica solidarna dolžnica terjatve, ki se izterjuje v izvršilnih postopkih v katerih je bila napotena na pravdo. Prvostopenjsko sodišče se s temi trditvami toženih strank ni ukvarjalo, ker je tožbeni zahtevek zavrnilo že iz drugih razlogov. Ker se je izkazalo, da so bili ti zgrešeni, pa je potrebno v postopku odgovoriti tudi na vprašanje, kakšna je narava dolga, katerega poplačilo se zahteva v izvršilnem postopku s prodajo stanovanja, to je, ali gre za dolg enega od zakoncev ali za skupen dolg obeh zakoncev, kot so zatrjevali toženci (355. člen ZPP).

Utemeljeno pa pritožba opozarja tudi na 4. odst. 66. člena ZIZ, po katerem oseba, katere solastninski delež ne presega polovico njene vrednosti, v primeru, ko ji kdo izpodbija delež na stvari, ki je predmet izvršbe, lahko s tožbo zoper upnika zahteva ugotovitev obstoja svojega deleža. Prav to je tožnica zahtevala z drugim delom tožbenega zahtevka in sicer na ugotovitev, da je do polovice solastnica vseh, v tožbenem zahtevku navedenih premičnin. Interes za tak zahtevek ima kljub temu, da so bile nekatere stvari v izvršbi že prodane, saj gre še vedno za vprašanje, kako se bo delil izkupiček od prodanih premičnin. Tretja in četrta tožena stranka sta v odgovoru na tožbo zatrjevali, da tožnica ni predložila nikakršnega dokaza, da bi bile stvari kupljene v času trajanja zakonske zveze, oz. da predstavljajo skupno premoženje zakoncev (list. št. 40 spisa). Prvostopenjsko sodišče je ta del tožbenega zahtevka zavrnilo z utemeljitvijo, da očitno ni bil tožničin namen uporabiti 4. odst. 66. člena ZIZ, ker ni v ničemer podrobneje specificirala kdaj in s kakšnim sredstvi so bile premičnine kupljene. Tožničino vztrajanje pri aktualnosti tega dela tožbenega zahtevka pa je razvidno iz njene navedbe na naroku dne 22.11.2004 (list. št. 84 spisa), ko je navedla, da je to vprašanje zanjo pomembno zaradi delitve izkupička od prodanih premičnin. Poleg tega pa bi sodišče, če je menilo, da v tem delu tožnica ni podala dovolj jasnih in konkretnih navedb, v okviru materialnega procesnega vodstva to moralo od tožnice zahtevati (285. člen ZPP).

Pritožba ne izpodbija konkretno tistega dela sodbe, ki se nanaša na ugotovitev, da naj bi tudi stanovanje spadalo v skupno premoženje tožnice in pete tožene stranke in da naj bi bil njen delež na tem stanovanju 1/2. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu opravilo le uradni preiskus glede pravilne uporabe materialnega prava in glede morebitnih uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pri takem preiskusu nepravilnosti ni ugotovilo. Tožnica od določitve solastninskega deleža na nepremičnini v tej pravdi nima take pravne koristi, kot jo ima zanjo glede na določilo 4. odst. 66. člena ZIZ ugotovitev njenega deleža na premičninah. V tem delu je zato pritožbeno sodišče potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba pa izrecno opozarja, da ne izpodbija dela sodbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na premičninah, zato se pritožbeno sodišče s tem delom prvostopenjske sodbe ni ukvarjalo.

Ker je odločitev o pravdnih stroških odvisna od končnega uspeha strank v pravdi, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločbo, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo.