Jedro

Varstvo pred nalezljivimi boleznimi ima neposreden javno zdravstveni pomen za celotno državo, zato je tožena stranka ravnala prav, ko je v skladu z ZNB ter na njegovi podlagi izdanimi pravilniki, vlogo tožeče stranke za izdajo pooblastila za opravljanje imunoprofilakse in kemoprofilakse proti nalezljivim boleznim za pomorščake, čeprav ima sklenjeno pogodbo za opravljanje pooblaščenega zdravnika za ladjarja, zavrnila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za izdajo pooblastila za opravljanje imunoprofilakse in kemoprofilakse proti nalezljivim boleznim za pomorščake. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka zaprosila za izdajo pooblastila za opravljanje imunoprofilakse in kemoprofilakse v skladu z 20. členom Pravilnika o ugotavljanju in oceni zdravstvene zmožnosti članov posadke na ladjah (Uradni list RS, št. 82/03 in 53/06), ki določa, da imunoprofilakso in kemoprofilakso proti nalezljivim boleznim za pomorščake opravlja zdravstveni zavod, ki ga pooblasti minister pristojen za zdravje. Vlogo tožeče stranke je tožena stranka zavrnila zato, ker je tako pooblastilo že dala Zavodu A. s sklepom št. 512-3/2004. Zavodu A. je pooblastilo dala na podlagi 20. člena Pravilnika o ugotavljanju in oceni zdravstvene zmožnosti članov posadke na ladjah, ki določa da se tako pooblastilo izda zdravstvenemu zavodu v skladu s posebnimi predpisi. Program izvajanja imunoprofilakse in kemoprofilakse pa v 3. točki V. poglavja določa, da cepljenje in kemoprofilakso potnikov, kamor glede na ogroženost nedvomno sodijo tudi pomorščaki, opravljajo območni zavodi za zdravstveno varstvo.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Toženi stranki očita, da ni izvedla ugotovitvenega postopka, v katerem bi imela tožeča stranka možnost predstaviti svoje stališče glede razlike o tem, kaj so pomorščaki kot posadka na trgovskih ladjah in kaj so potniki v potniškem pomorskem prometu. Meni namreč, da pomorščaki ne sodijo med potnike ampak med delavce, saj so zaposleni na ladjah in so njihovi delodajalci ladjarji, zato bi za njih glede opravljanja imunoprofilakse in kemoprofilakse proti nalezljivim boleznim bilo treba uporabiti Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 65/99). Zakon o varnosti in zdravju pri delu v 20. členu določa naloge pooblaščenega zdravnika, med te naloge sodi tudi zaščita pomorščakov proti nalezljivim boleznim. Pooblaščeni zdravnik ima dolžnost, da seznanja delavce s tveganji, ki so povezana z njihovim delom in delovnim mestom, pooblaščeni zdravnik za „splošno plovbo“ pa je B.B. Pomorščaki, ki so v delovnem oziroma pogodbenim razmerjem z delodajalcem in za katere veljajo posebni zdravstveni standardi tudi glede dela, ki ga opravljajo na ladji, niso potniki v mednarodnem potniškem prometu kot to poenostavljeno in zmotno sklepa tožeča stranka v izpodbijani odločbi. Sklicevanje tožene stranke na program imunoprofilakse in kemoprofilakse, ki v V. poglavju določa izključno pravico območnih zavodov za opravljanje te dejavnosti je tako neutemeljeno in nezakonito. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo posegla v pravice tožeče stranke do enakopravnosti, saj je brez razumnega razloga, sklicujoč se na neobstoječe oziroma nezakonite določbe lastnih podzakonskih aktov tožeči stranki onemogočila opravljanje dejavnost za katero je kvalificirana. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ugodi vlogi tožeče stranke za izdajo dovoljenja za opravljanje imunoprofilakse in kemoprofilakse proti nalezljivim boleznim za pomorščake.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in navaja, da imajo nalezljive bolezni neposreden javno zdravstveni pomen za celotno državo. Pri reševanju problematike nalezljivih bolezni gre torej za širše javno zdravstvene ukrepe, katerih cilj je predvsem njihovo preprečevanje. Z ukrepi imunoprofilakse in kemoprofilakse se ne zaščitijo le osebe, ki bi se lahko okužile ali zbolele za določeno nalezljivo boleznijo, temveč tudi osebe, ki bi se z boleznijo okužile preko njih. Oba ukrepa se izvajata skladno s posebnim programom, ki ga vsako leto sprejme minister pristojen za zdravje. S tem programom pa so posebej določeni območni zavodi za zdravstveno varstvo, ki to dejavnost opravljajo za potnike v mednarodnem prometu. Pojem „potniki v mednarodnem prometu“ v smislu varstva pred nalezljivimi boleznimi nedvomno zajema širši krog oseb med katere štejejo vse osebe, ki potujejo v mednarodnem prometu tako turisti, kot tudi pomorščaki in vsi drugi zaposleni, ki jih delodajalec napoti na delo v države kjer so lahko izpostavljeni nalezljivim boleznim. To nedvomno sledi tudi iz Zakona o nalezljivih boleznih, ki v 35. členu določa da se morajo vse osebe, ki potujejo v države, kjer je nevarnost okužbe z nalezljivo boleznijo pred potovanjem, med njim in po vrnitvi iz teh držav zaščititi. Zakon v 25. členu izrecno pooblašča ministra, da v letnem programu določi izvajalce imunoprofilakse in kemoprofilakse. Prereka zatrjevanje tožeče stranke, da zaščita pomorščakoV proti nalezljivim boleznim sodi med naloge pooblaščenega zdravnika. Naloge pooblaščenega zdravnika pri posameznih delodajalcih so opredeljene v 20. členu Zakona o varnosti zdravja pri delu. Med opredeljenimi nalogami pooblaščenega zdravnika pa ni naloge zaščite delavcev pred nalezljivimi boleznimi. V skladu z že navedenim Pravilnikom, ki je specialni predpis v primerjavi s predpisi na področju varstva in zdravja pri delu, naloge imunoprofilakse in kemoprofilakse za pomorščake opravlja zdravstveni zavod, ki ga v skladu s posebnimi predpisi pooblasti minister pristojen za zdravje.

Tožba ni utemeljena.

Pomorski zakonik (Uradni list RS, št. 120/06, uradno prečiščeno besedilo in 88/10, v nadaljnjem besedilu PZ) v 3. odstavku 152. člena določa, da splošne in posebne zdravstvene pogoje za delo na ladji, ki jih mora izpolnjevati član posadke, način, postopek in pogoje opravljanja predhodnih in obhodnih zdravstvenih pregledov ter obvezne imunizacije proti določenim nalezljivim boleznim predpiše minister, pristojen za zdravstvo, v soglasju ministra za promet. Na tej pravni podlagi je minister za zdravje izdal Pravilnik o ugotavljanju in oceni zdravstvene zmožnosti članov posadke na ladjah (Uradni list RS, št. 82/03 in 53/06, v nadaljnjem besedilu Pravilnik), ki v 20. členu določa da se imunoprofilaksa in kemoprofilaksa proti nalezljivim boleznim v skladu s posebnimi predpisi opravlja za pomorščake v zdravstvenem zavodu, ki ga pooblasti minister pristojen za zdravje. Posebni predpis, ki ureja varstvo pred nalezljivimi boleznimi je Zakon o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06, uradno prečiščeno besedilo – ZNB), ki v 25. členu določa, da letni program cepljenja in zaščite z zdravili ter pogoje in način izvedbe letnega programa določi minister, pristojen za zdravje, na predlog Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije. Letni program določi tudi izvajalce ter način nabave in razdeljevanja cepiv ter specifičnih imunoglobulinov. Na tej podlagi je minister izdal Pravilnik o določitvi programa imunoprofilakse in kemoprofilakse za leto 2009, ki je bil osnova za izdajo programa, ki določa, da izvajajo cepljenje in kemoprofilakso območni zavodi za zdravstveno varstvo. Glede na navedeno, je ugovor tožeče stranke, da bi moral biti pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljen Zakon o varnosti in zdravju pri delu, pri čemer bi moral biti upoštevan poseben položaj tožeče stranke, ki ima sklenjeno pogodbo za opravljanje pooblaščenega zdravnika za ladjarja, neutemeljen. Tudi po mnenju sodišča ima varstvo pred nalezljivimi boleznimi neposreden javno zdravstveni pomen za celotno državo, zato je tožena stranka po mnenju sodišča ravnala prav, ko je v skladu z Zakonom o varstvu pred nalezljivimi boleznimi ter na njegovi podlagi izdanimi pravilniki, vlogo tožeče stranke za izdajo pooblastila za opravljanje imunoprofilakse in kemoprofilakse proti nalezljivim boleznim za pomorščake, zavrnila.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker dejansko stanje, ki je bilo relevantno za izdajo izpodbijane odločbe med strankama ni sporno, je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločitev sprejelo na seji.