Jedro

Tožena stranka ni ugotovila, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj, in kakšna je možnost, da bi glede na tožnikove osebne okoliščine na enak način obravnavale tudi njega.

Tožnik ni znal konkretneje in bolj natančno pojasniti, zakaj je sploh pričel opazovati to cerkev in zakaj ravno to cerkev, zaradi česar so izjave o tem, da je izključno zaradi tega pričel razmišljati o spremembi vere, neprepričljive in neverjetne. Tožnik v Iranu se ni dovolj pristno niti dovolj intenzivno zanimal za krščanstvo, da bi lahko na tem gradil svojo željo po spremembi vere oziroma krstu po prihodu v Slovenijo.

Člen 5(3) kvalifikacijske Direktive dopušča le zavrnitev ponovne prošnje in le zavrnitev priznanja statusa begunca, ne pa tudi subsidiarne oblike zaščite, uporaba pa mora biti v skladu s Konvencijo o statusu beguncev in Protokolom o statusu beguncev (Ženevska konvencija). V tožnikovem primeru pa gre za prvo prošnjo, s sklicevanjem na to določbo pa je tožena stranka zavrnila tudi status subsidiarne oblike zaščite.

Kdaj točno naj bi tožnik o spremembi vere povedal svoji ženi in zakaj ravno takrat, tožnik v tožbi ni pojasnil, na glavni obravnavi pa je glede tega bistvenega vprašanja podal izjemno splošne, skope, nekonkretizirane, izmikajoče in nelogične odgovore.

Iz predloženih dokazov ne izhaja potrditev tožnikovih navedb, da je s temi objavami želel zgolj razširiti svojo vero in pokazati svojim prijateljem, da je kristjan, saj je iz okoliščin njihove objave razvidno, da so bili dokazi sestavljeni zgolj za potrebe zatrjevanja, da naj bi bila tožnikova spreobrnitev sedaj javna.

Sodišče ne more zaključiti, da je tožnik dejansko povedal svoji ženi in/ali sorodnikom ter prijateljem za svoj krst oziroma spremembo vere oziroma, da bi ti lahko za to izvedeli na kakšen drug način (npr. preko družabnih omrežij).

Tožnik je izkazal določeno poznavanje krščanske oziroma evangeličanske vere, vendar po drugi strani sodišče ne more spregledati dejstva, da iz tožnikovih preostalih izjav ne izhaja, da bi se v vero prav posebej poglabljal, še posebej, ker tožnik istočasno trdi, da bere sveto pismo, moli, obiskuje bogoslužja in molitveno skupino. Izjave tožnika ne potrjujejo njegovih trditev o tem, da bere sveto pismo, da se poglablja v veri ali da bi pri bogoslužju in/ali na splošno v cerkveni skupnosti sodeloval na način, ki bi od njega zahteval dejansko vključenost v skupnost ter spremljanje in poznavanje molitev ter vere.

Ker tožnikova sprememba vere ni pristna, sodišče zato tudi utemeljeno in logično pričakuje, da tožnik v primeru vrnitve v Iran krščanske vere ne bo izkazoval in prakticiral na kakršenkoli način, ki bi ga lahko ogrozil in pritegnil pozornost oblasti. Tožniku torej iz tega razloga v Iranu ne grozi preganjanje niti resna škoda.

Iz citiranih poročil sodišče sklepa, da za osebo, ki naj bi v tujini spremenila vero oziroma se krstila in ki ob vrnitvi tega ne naznani družini ali javno, ne obiskuje hišnih cerkva, vere ne širi in tudi na kakšen drug način nase ne opozori, ne obstaja nevarnost preganjanja. Sodišče meni, da je takšna oseba tudi tožnik. Tožnik že pred odhodom iz Irana za oblasti ni mogel biti nikakor sumljiv, o svoji spreobrnitvi oziroma krstu ni še nikomur povedal, utemeljeno pa sodišče verjame, da tega tudi ne bo storil, ker njegova sprememba vere ni pristna. Pa tudi če bi iranske oblasti, čeprav po oceni sodišča glede na informacije o izvorni državi izredno malo verjetno, izvedele za tožnikov krst in zatrjevano spreobrnitev v tujini, sodišče sklepa, da bi tožnik oblasti dovolj verjetno lahko prepričal, da spreobrnitev ni bila pristna, še posebej, ker niti pred odhodom iz Irana svoje vere ni prakticiral ne v družini ne javno, in mu zato ne bi grozilo nikakršno preganjanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. V odločbi tožena stranka najprej povzema, kaj je tožnik povedal ob podaji prošnje dne 8. 2. 2016 in kaj na osebnem razgovoru dne 19. 9. 2016, ter ugotavlja, da je tožnikova istovetnost nedvomno izkazana.

2. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s težavami zaradi spremembe vere v povezavi z versko pripadnostjo evangeličanski veri. V skladu s 1. odstavkom 21. člena ZMZ-1 mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Prav tako mora prosilec predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Tožnik ni predložil nobene listinske dokumentacije, ki bi potrjevala dogodke, zaradi katerih naj bi zapustil Iran. Priložil je sicer krstni list Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana z dne 28. 2. 2016, ki pa ne dokazuje dogodkov ali dejstev, zaradi katerih je zapustil svojo izvorno državo. Ker v postopku ni predložil nobenih listinskih dokazov glede zatrjevanega preganjanja, je tožena stranka presojala, ali so podane okoliščine iz 3. odstavka 21. člena ZMZ-1. Tožnik je na vprašanja sicer odgovarjal tekoče, vendar je pri oceni dejstva, ali se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, nemogoče spregledati, da so bili njegovi odgovori izjemno kratki in skopi, ter da ga je morala uradna oseba k obširnejšim odgovorom ves čas vzpodbujati z dodatnimi podrobnimi podvprašanji. Tožnik ni znal navesti nekaterih ključnih podrobnosti glede cerkve, ki naj bi jo opazoval kar dve leti, njegovi odgovori glede zanimanja za krščansko vero pa so bili na splošno neprepričljivi. Tožnik bi se tako lahko bolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje. Tožnik je Iran zapustil približno 50-60 dni pred podajo prošnje, ilegalno je odšel v Turčijo, od tam v Grčijo, kjer je ostal približno 25 dni, nato pa preko Makedonije, Srbije, Hrvaške, Slovenije in Avstrije v Nemčijo. Za mednarodno zaščito ni zaprosil v nobeni od držav, ki jih je prečkal, saj je želel iti naprej proti Evropi. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. V Slovenijo je resda prišel v t.i.»begunskem valu« v času množičnih migracij po »balkanski poti«, vendar je nemogoče prezreti, da je svojo pot preko Avstrije nadaljeval vse do Nemčije. Za mednarodno zaščito ni zaprosil ne na Hrvaškem (prvi državi EU, ki jo je prečkal), ne v Sloveniji (ko je prvič vstopil na njeno ozemlje) in niti v Avstriji ali Nemčiji. Tožnikove navedbe, s katerimi je skušal pojasniti tovrstno ravnanje, so neprepričljive. Ni namreč mogoče sprejeti za verjetno, da se ne v Avstriji in ne v Nemčiji niso hoteli pogovarjati z njim, da ni imel prevajalca in da ga policisti in vojaki niso spustili v kamp. Tožnik ni navedel, da bi mu bila vložitev prošnje na Hrvaškem onemogočena in niti ni imel kakšnih varnostnih zadržkov pred vložitvijo prošnje v tej državi. Od osebe, ki je zaradi domnevnega preganjanja prisiljena zapustiti svojo izvorno državo, je vsekakor mogoče pričakovati, da za zaščito zaprosi v prvi varni državi.

3. V nadaljevanju je tožena stranka opravila presojo skladnosti, verodostojnosti in verjetnosti tožnikovih izjav glede zatrjevanega preteklega preganjanja v povezavi z njegovim zanimanjem za krščansko veroizpoved v izvorni državi. Tožnikove izjave glede tega je tožena stranka ocenila za neprepričljive, malo verjetne ali celo neverjetne in mestoma tudi kontradiktorne. Tožnik je tako ob podaji prošnje kakor tudi na osebnem razgovoru povedal, da je v Iranu zadnji dve leti pred zapustitvijo države od zunaj opazoval neko cerkev. Na osebnem razgovoru je izpostavil, da je to počel skoraj vsakodnevno med službo, saj je imel na tistem področju svoje stranke. Nadalje je navedel, da ne ve, kateri veri je pripadala omenjena cerkev, ter ob tem ugibal, da je bila mogoče ruska cerkev, ker je v bližini ambasada Rusije. To pa je neprepričljivo in neverjetno, namreč, če so resnične tožnikove navedbe, da ga je pogled na ljudi, ki so vstopali v omenjeno cerkev in iz nje, resnično tako prevzel ter v njem vzbudil zanimanje za novo vero, bi bilo kljub temu, da ne pozna črk te cerkve, od njega mogoče pričakovati, da se nekako pozanima glede cerkve, katere vere je to sploh bila. Glede na to, da se je omenjena cerkev nahajala na obljudeni ulici v centru Teherana, bi tožnik to, kateri veri je pripadala ta cerkev, lahko izvedel tudi v povsem neformalnem pogovoru s katerimkoli prodajalcem ali obiskovalcem v npr. prodajalni sadja - zelenjave, fast food lokalu, kamor je zahajal, ali v bližnji cvetličarni, ne da bi se mu bilo pri tem potrebno kakorkoli osebno izpostavljati. Neverjetno je tudi dejstvo, da tožnik dve leti ni storil nobenega koraka proti kateri od oseb, ki so obiskovale to cerkev - v smislu, da bi katerega od njih naključno ogovoril na ulici in tako izvedel vsaj to, cerkev katere vere je to. Glede na dejstvo, da tožnik ni vedel povedati, cerkev katere vere je dve leti opazoval, je po mnenju tožene stranke nemogoče zatrditi, da je omenjena cerkev sploh pripadala katerikoli od krščanskih cerkva, na kar je v svoji zgodbi skušal nakazati tožnik. Zgolj dejstvo, da se v bližini cerkve nahaja ambasada Rusije, v ničemer ne izkazuje, da je omenjena cerkev pripadala ruski pravoslavni cerkvi. Tožnik tudi ni prepričljivo opisal zunanjosti omenjene cerkve, kar bi bilo od nekoga, ki je to cerkev opazoval skoraj vsak dan v obdobju dveh let, vsekakor mogoče pričakovati. Poleg tega so tožnikove navedbe glede tega, koliko časa je trajalo njegovo posamezno opazovanje omenjene cerkve, kontradiktorne. Tožnik je najprej navedel, da je ponavadi čakal pred cerkvijo od začetka cerkvenega obreda do konca, ko so ljudje prihajali ven iz stavbe. Kasneje pa je na vprašanje, koliko časa je postaval in gledal cerkev na posamezni dan, navedel, da je to trajalo od tri do pet minut, saj si več ni upal. Ti dve izjavi tožnika se medsebojno izključujeta. Ni namreč mogoče sprejeti za verjetno, da bi cerkveni obred trajal samo tri do pet minut. Neprepričljive so tudi navedbe, da je tožnik svoje zanimanje za krščansko vero v Iranu izkazoval tudi tako, da je skupaj z družino na satelitski TV gledal filme o Jezusu Kristusu. Tožnik namreč kljub temu, da naj bi te filme gledal dlje časa (eno leto), ni znal navesti imena TV postaje, kjer so bili ti filmi predvajani. Tudi sicer gledanja filmov o Jezusu Kristusu v nobenem primeru ni mogoče šteti za pridobivanje informacij o krščanski veri, na kar je impliciral tožnik s svojimi odgovori. Omenjeni filmi namreč niso bili v farsi jeziku in jih tožnik sploh ni razumel. Nadalje je neverjetno, da sta mu dva neznanca v civilu nekega popoldneva proti večeru sledila ravno zaradi tega, ker je opazoval cerkev. Tožnik se namreč o tem ni z nikomer pogovarjal. Cerkev je stala na prometni ulici, kjer je bilo posebej ob večerih veliko ljudi, zato je izjemno malo verjetno, da bi bil na tožnika med domnevnim opazovanjem cerkve sploh kdorkoli pozoren. Omenjena neznanca ga nista ogovorila, kaj šele da bi mu hotela storiti kaj drugega. Tožnik tako ni prepričljivo in verodostojno izkazal povezave med zasledovanjem teh dveh neznancev in njegovim domnevnim zanimanjem za novo vero, s tem pa ni prepričljivo izkazal razloga, zaradi katerega je zapustil svojo izvorno državo. Tožnika po njegovem odhodu iz Irana nihče ne išče ali po njem ne povprašuje, njegova družina neovirano živi na istem naslovu, njegovi otroci nemoteno hodijo v šolo, njegovo podjetje pa uspešno posluje brez kakršnihkoli težav. Ni torej mogoče sprejeti za verjetno, da se je tožnik v svoji izvorni državi sploh kakorkoli zanimal za krščansko vero. Tožena stranka na podlagi vsega navedenega ocenjuje, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero.

4. Tožena stranka je tudi presojala, ali ima tožnik zaradi dejstva, da se je po prihodu v Republiko Slovenijo krstil v evangeličanski cerkvi, utemeljen strah pred prihodnjim preganjanjem. Iz informacij o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik, namreč izhaja, da se spreobrnitev iz islama v Iranu šteje za odpadništvo in je kaznovano s smrtno kaznijo. Iranska oblast otroka, rojenega muslimanskemu očetu, avtomatično šteje za muslimana. Za tiste muslimane, ki svojo vero spremenijo v krščansko, je predpisana smrtna kazen, preganjajo pa jih varnostne in obveščevalne sile. Tožnik se je dne 28. 2. 2016, le 20 dni po podani prošnji, krstil v evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Čeprav je glede na predloženi krstni list sicer neizpodbitno, da se je tožnik na omenjeni datum res krstil, pa tožena stranka na podlagi tožnikovih navedb in ravnanj ocenjuje, da so imele njegove dejavnosti od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Samo krstni list še ne pomeni resničnega spreobrnjenja, ampak je potrebno pri oceni dejstva, ali je tožnik res spremenil vero ali pa gre zgolj za zlorabo postopka priznanja mednarodne zaščite, upoštevati in razčleniti tudi tožnikove osebne okoliščine, njegove navedbe in tudi ravnanja. Tožnik je navedel, da si je krst v evangeličanski cerkvi srčno želel. Tožena stranka dvomi v pristnost te želje, sploh ob hkratnem upoštevanju dejstva, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil aktiven glede zanimanja za krščansko vero, in tudi dvomi, da bi se tožniku želja po krstu v evangeličanski cerkvi lahko pojavila v tako kratkem času po prihodu v Republiko Slovenijo. Sprememba vere ni majhen ali nepomemben korak v življenju posameznika, sploh če ta prihaja iz tako tradicionalne družbe, kakor je Iran. Glede na to, da tožnik ni prepričljivo in verodostojno izkazal zanimanja za krščansko vero v svoji izvorni državi, ravno tako pa ni verodostojno in prepričljivo izkazal, da bi imel dogodek, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, sploh kakšno povezavo z njegovim domnevnim opazovanjem cerkve v Iranu, ob tem pa je bil že 20 dni po podaji prošnje krščen v evangeličanski veroizpovedi, pred tem pa je 2-3-krat obiskal evangeličansko cerkev ter se tam srečal z župnikom, bi se morala torej ta njegova želja po krstu v evangeličanski veroizpovedi vzbuditi po prihodu v Republiko Slovenijo, kar pa tožena stranka glede na odsotnost njegovih poprejšnjih aktivnosti v tej veri ocenjuje za izjemno neprepričljivo in neverjetno. Tožnik je krst v evangeličanski verski skupnosti zgolj izkoristil v namen lažje pridobitve statusa begunca. Tožnik se je namreč izredno kmalu (po njegovih navedbah že nekaj dni po tem, ko je v Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito) pridružil skupini prosilcev za mednarodno zaščito iz Irana, ki so mu rekli, da gredo v cerkev. Tožnik torej sploh ni iskal kakšne točno določene cerkve v Sloveniji niti ni izkazal samoiniciativnosti, da bi se tako cerkev potrudil poiskati, tako da so njegove navedbe o želji po krstu ravno v evangeličanski cerkvi toliko bolj neprepričljive. Tožnik pred samim krstom v evangeličanski cerkvi ni bil deležen kakšnega posebnega verskega pouka ali priprav na krst. Vprašanjema o tem, koliko je pred krstom sploh vedel o evangeličanski veri oziroma ali mu je o tej veri pred krstom sploh kdo karkoli povedal, se je tožnik izmikal, saj je na obe vprašanji odgovoril le, da je s fanti od prvega dne hodil v to cerkev. Tožnik je sicer navedel, da svojo vero poglablja in prebira sveto pismo, vendar pa ni znal odgovoriti na nekaj ključnih vprašanj o krščanski veri in obredih, kar bi po sedmih mesecih obiskovanja obredov in poglabljanja vere moral znati. Na podlagi 2. odstavka 30. člena ZMZ-1 je tožena stranka zaključila, da so imele dejavnosti tožnika od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite, priznanje za mednarodno zaščito pa ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih. Tožnik zato ni upravičen do podelitve statusa begunca, iz istega razloga pa tožnik tudi ni upravičen do podelitve statusa subsidiarne oblike zaščite na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Tožnik tudi ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. V Iranu situacija mednarodnega ali oboroženega spopada ne obstaja, zato ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1. 5. V tožbi tožnik odločbo izpodbija iz vseh razlogov iz prvega dostavka 27. člena ZUS-1. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Tožena stranka v zvezi z vprašanjem, koliko časa je trajalo opazovanje cerkve v Teheranu, tožniku očita kontradiktornost, vendar mu tožena stranka na osebnem razgovoru ni dala priložnosti, da bi pojasnil očitano kontradiktornost, niti ga ni na to opozorila. Tožnik se kontradiktornosti ni zavedal, saj je vprašanje razumel popolnoma drugače. Tožnik zatrjuje, da je cerkev opazoval večkrat, skoraj 2 leti, pri čemer se je to dogajalo ob različnih trenutkih, tudi včasih, ko v cerkvi ni bilo obreda (nikoli ni izjavil, da je cerkev opazoval samo takrat, ko se je v notranjosti odvijal obred), in je logično to opazovanje takrat trajalo krajši čas. Kdaj drugič, ko pa je bil v cerkvi obred, pa je tožnik počakal pred cerkvijo do konca obreda, kar je logično trajalo dlje. Odločba je torej »zgrajena« zgolj na navidezni kontradiktornosti, glede katere pa je tožena stranka tožniku odvzela pravico do izjave. Tožnik se s tem zvezi sklicuje tudi na odločbo Vrhovnega sodišča, da je ustaljena upravno sodna praksa, da če so v izjavah (oziroma v ravnanjih) prosilca za azil pomembne nekonsistentnosti in neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oziroma nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti. Tožena stranka mu prav tako ni dala priložnosti, da bi s pomočjo zemljevida konkretneje opisal lokacijo opazovane cerkve v Teheranu, kar je še dodatna absolutna bistvena kršitev. Pravna podlaga za uporabo zemljevidov je izrecno podana v ZMZ-1 (v 5., 6,. in 9. alineji prvega odstavka 23. člena). Zaradi neuporabe zemljevidov pride do bistvenih kršitev postopka, ki vplivajo na zakonitost odločb, saj prosilcem ni dana priložnost soočenja z zemljevidom, ki bi jim omogočila, da konkretneje pokažejo sporne lokacije in s tem utrdijo svojo verodostojnost. Tožnik zatrjuje tudi bistveno kršitev postopka, ker tožena stranka npr. tožniku v zvezi z lokacijo cerkve, ki jo je opazoval v Teheranu, ni dala priložnosti, da bi s pomočjo zemljevida Teherana predstavil in pojasnil lokacijo opazovanja. Tožnikova pooblaščenka je s tožnikom imela krajši pogovor, pri čemer je na zemljevidu Teherana, ki je prosto dostopen na spletu, skupaj s tožnikom poiskala Rusko ambasado in odkrila, da gre pravzaprav za ulico z imenom » NofelLoshato « in ne »NuphelNeuchateau«, kot je navedeno v zapisniku o osebnem razgovoru. Tožnik s tem v zvezi prilaga tudi dve skici sporne cerkve v Teheranu, ki jih je narisal na roko, pri čemer je imena ulic zapisal v svojem jeziku in zahteva, da jih tožena stranka prevede v slovenski jezik. V zvezi s cerkvijo navaja, da je s pomočjo zemljevida prišel do zaključka, da je šlo za cerkev »St. Marry Armenain Church « v Teheranu. Tožnik navaja še, da je skupaj s svojo pooblaščenko na zemljevidu odkril tudi restavracijo s hitro prehrano, v katero je zahajal, gre za restavracijo z imenom » RezaLoghmeh « in ne »Reza Loghme«, kot je zapisano v zapisniku o osebnem razgovoru. Tožnik navaja, da ne gre za tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1 oziroma so le te dopustne, gre za to, da se tožena stranka ni dovolj potrudila in ga soočila z zemljevidom Teherana. Tožnik nima računalnika, njegov dostop do interneta je omejen, nahaja se v tuji državi in se ne znajde, nima tiskalnika in ne govori slovenskega jezika, doslej se ni zavedal, da je predložitev zemljevidov tako pomembna oziroma je zaupal toženi stranki, da ga bo s tem ona soočila, tožnik ima končanih šest razredov osnovne šole. Tožnik zatrjuje, da je zaradi neuporabe zemljevidov v tej konkretni zadevi tožena stranka kršila tudi prvi odstavek 37. člena ZMZ-1, saj osebnega razgovora ni vodila na način, da bi lahko tožnik celovito predstavil osebne okoliščine na njegovi strani oziroma ga ni soočila z zemljevidi, ki bi tožniku omogočili, da pojasni, kje v Teheranu je opazoval sporno cerkev, kje je sporna ulica, kje je restavracija s hitro prehrano v bližini. To je vplivalo na nezakonitost izpodbijane odločbe. Tožnik zatrjuje še dodatno absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 27. člena (2. točka prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom) ZUS-1, saj odločbe na določenih mestih ni mogoče preizkusiti in je s tem podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožena stranka ga sploh ni spraševala o tem, kaj mu grozi v Iranu, če bi kdo od njegovih bližnjih izvedel, da je spremenil vero. Da je to ena izmed bistvenih okoliščin oziroma dejstev, ki jih je potrebno zelo natančno raziskati, izhaja tudi iz nedavne odločbe ESČP v zadevi F.G. proti Švedski. Tožena stranka ni celovito raziskala, kakšen odnos bo imel tožnik do svoje nove vere v Iranu. V primeru, da tega ne bo skrival, mu namreč grozi smrtna kazen. Tožnik zatrjuje, da tega, da je po prihodu v Evropo spremenil svojo vero in postal evangeličan, ne namerava skrivati, posledično mu grozi smrtna kazen. Splošno znano namreč je, da je »versko odpadništvo« v Iranu kaznivo.

6. Tožena stranka v nasprotju s 47. členom ZMZ-1 o prošnji tudi ni odločila v najkrajšem možnem času oziroma tožnika ni pisno obvestila o zamudi in razlogih za zamudo. Tožnik s tem v zvezi navaja, da je bila prošnja vložena 8. 2. 2016, odločba pa je bila tožniku vročena 18. 10. 2016, kar je celo več kot 8 mesecev kasneje.

7. Ne drži, da je goreč vernik, in kaj takšnega ni nikdar izjavil. Celo nasprotno, tožnik je večkrat izjavil, da je vera zanj osebna stvar (str. 11 zapisnika o osebnem razgovoru). Nadalje ne drži, da tega, da je tožnik spremenil vero, nihče ne ve. Tožnik je o spremembi vere povedal ženi, poleg tega je na svojem profilu na Facebook-u javno objavil več slik, ki ga prikazujejo v evangeličanski cerkvi v Sloveniji. O tem so nekateri njegovi sorodniki že spraševali tudi njegovo ženo. Poleg tega pa tožnik kot dopustno tožbeno novoto navaja še to, da se je s svojima sostanovalcema v Azilnem domu, ki oba prihajata iz Irana, sprl, pri čemer sta oba vedela za to, da je tožnik v Sloveniji spremenil vero. Tožnik zatrjuje, da se glede na to, da sta oba sostanovalca pobegnila nazaj v Iran, lahko zgodi, da bosta oblastem povedala, da je spremenil vero. Ni izključeno, da mogoče delata za vlado in da sta ga zasledovala oz. vohunila in bosta informacije prenesla naprej vladi v Iran, da bi si rešila življenje, saj sta tudi onadva v Sloveniji spremenila vero. Tožnik tožbi prilaga tudi potrdilo evangeličanske cerkve iz Ljubljane, ki dokazuje, da se tožnik redno udeležuje obredov in se aktivno vključuje v skupnost. Tožnik prilaga tudi fotografijo biblije, ki jo ima pri sebi in jo redno prebira. Tožnik v zvezi s temi trditvami zatrjuje, da je glede na odločbo ESČP v zadevi F.G. proti Švedski dokaze glede osebnih okoliščin, ki se nanašajo na spremembo vere, možno predložiti kadarkoli, saj je vera osebna stvar, odnos do nje pa se lahko spreminja in ni nekaj stalnega. Tožena stranka tudi ni upoštevala UNHCR-ovih smernic iz leta 2004, ki zadevajo obravnavo prošenj za mednarodno zaščito v zvezi z verskimi razlogi. Iz 29. odstavka teh smernic je npr. razvidno, da so veliko bolj kot preverjanje podrobnosti posamezne religije pomembna splošna načela vere. Iz izpodbijane odločbe je npr. mogoče razbrati, da tožniku tožena stranka očita, da ni znal povedati, kje se je rodil Jezus Kristus, in da je napačno navedel, da je imel Jezus štiri brate. Tožeča stranka s tem v zvezi navaja, da je iz UNHCR-ovih smernic GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION: Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 28. 4. 2004 razvidno, da na tak način prosilcev ni priporočljivo zasliševati in da je veliko bolj pomembno, kaj npr. v tem primeru za pritožnika pomeni evangeličanska vera oz. kakšna načela, smernice za življenje in delovanje posameznika predvideva oz. kako jih razume vsak posameznik in kakšen odnos ima do njih in v čem je to drugače od npr. muslimanske vere oz. načel, ki veljajo v Iranu. Iz zapisnika o osebnem razgovoru tako npr. jasno izhaja, da tožnik neprestano govori o tem, da mu je nova vera vzbudila druga čustva, da ga pomirja, da zanj ni toliko pomembno, da razume jezik, kot pa to, kaj mu vera vzbuja v srcu.

8. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo tožene stranke odpravi ter mu prizna mednarodno zaščito, oziroma podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. V prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka opozorila na novejše poročilo o Iranu organizacije ACCORD iz julija 2018, tožena stranka pa je v svojem odgovoru poudarila, da tožnik v Iranu ni bil izpostavljen in aktiven v krščanski veroizpovedi, zato se njegov primer razlikuje od oseb, ki so organizirali hišne cerkve, ustanavljali verske skupine oziroma bili kako drugače javno versko dejavni.

11. Tožena stranka ne verjame, da je tožnik o spremembi vere komurkoli povedal, njegova sprememba vere pa ni pristna, zato je tudi v ob vrnitvi v Iran ne bo prakticiral. Če preganjanje ne grozi niti pristnim spreobrnjencem, ki so glede svoje vere diskretni, potem preganjanje še toliko manj grozi tožniku, ki svoje vere dejansko ni spremenil. 12. Preganjanje mu ne grozi niti zaradi objav na Facebooku. Na to je tožeča stranka odgovorila, da ne drži, da tožnik ni bil že v Iranu kakorkoli aktiven v krščanski veroizpovedi, da je kar dve leti opazoval krščansko cerkev, povod za zapustitev države pa je bilo zasledovanje s strani tajne policije. Če ga je policija zasledovala takrat, ga bo še toliko bolj verjetno, ko se bo vrnil. Poleg tega se je tožnik sedaj "evropeiziral" in prevzel določene načela in vrednote, ki so drugačne od muslimanskih, zaradi česar je v Iranu prav tako ogrožen.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Upravno sodišče je v obravnavani zadevi že izdalo sodbo I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018, s katero je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Bistveni očitek toženi stranki je bil, da ni presojala, ali tožniku grozi preganjanje oziroma povzročitev resne škode zaradi njegovih dejavnosti, povezanih s spremembo vere po zapustitvi Irana (krst, javna objava fotografij, zatrjevana seznanitev družine s spremembo vere), in to ne glede na to, da tožena stranka tožniku ni verjela, da je njegova sprememba vere pristna. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, tj. drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, ter ni upoštevala določb 8., 9. in 10. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, zaradi česar je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.

15. Vrhovno sodišče je s sklepom I Up 74/2018 z dne 13.6. 2018 po pritožbi tožene stranke omenjeno sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in vrnilo sodišču v ponovni postopek. Vrhovno sodišče se s stališčem Upravnega sodišča glede kršitve materialnega prava ni strinjalo, je pa ocenilo, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje, ker je spregledala objektivni vidik spremembe vere (simbolni pomen krstitve) in ker ni ugotovila, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj ter kakšna je možnost, da bi glede na tožnikove subjektivne okoliščine na enak način obravnavale tudi njega. Vrhovno sodišče je Upravnemu sodišču naložilo, da na podlagi izrecne določbe prvega odstavka 75. člena ZMZ opravi glavno obravnavo, kar je sodišče v ponovljenem postopku dne 29. 3. 2019 storilo in na njej zaslišalo tožnika.

16. Preden se sodišče spusti v ponovno presojo zakonitosti izpodbijanega akta in podrobno ter ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj (člen 46(3) Procesne direktive 2013/321), sodišče za izhodišče povzema predvsem za konkretni primer relevantne in temeljne usmeritve glede pojma veroizpovedi ter „pristnosti“ spremembe le-te, kakor izhajajo iz slovenske sodne prakse in sodne prakse Sodišča EU ter Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in priporočil št. 6 UNHCR.2

17. Po izdaji sodbe Upravnega in Vrhovnega sodišča v tej zadevi je SEU prav v povezavi z zatrjevano spremembo vere prosilca iz Irana izdalo sodbo v zadevi Fathi (C-56/17 z dne 4. 10. 2018). V njej je v zvezi z razlago člena 10(1)(b) Kvalifikacijske direktive 2011/95,3 ki ustreza tretjemu odstavku 27. člena ZMZ-1 in pravi, da pojem veroizpovedi zajema zlasti teistična, neteistična in ateistična prepričanja, sodelovanje ali nesodelovanje pri zasebnih ali javnih formalnih verskih obredih posamično ali v skupnosti drugih oseb, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki temelji na kakršnem koli verskem prepričanju ali izhaja iz njega, poudarilo, da ta določba vsebuje široko opredelitev pojma "veroizpoved", saj združuje vse njene sestavine ne glede na to, ali so javne ali zasebne, skupinske ali posamične.4 Nadalje je SEU navedlo, da se glede vseh primeroma naštetih elementov oziroma sestavin pojma veroizpovedi od prosilca ne more zahtevati, da v utemeljitev svojih verskih prepričanj poda izjave ali predloži dokumente o vsakem od teh elementov, ki so zajeti z izpostavljenim členom, pač pa mora prosilec svoje trditve v zvezi s svojo domnevno versko spreobrnitvijo ustrezno utemeljiti, pri čemer so zgolj izjave o verskem prepričanju ali pripadnosti verski skupnosti le izhodišče za postopek presoje dejstev in okoliščin iz člena 4 Kvalifikacijske direktive 2011/95.5 V okviru preizkusov, ki jih v skladu s členom 4 navedene direktive izvedejo pristojni organi, se lahko, kadar nekateri vidiki izjav prosilca za mednarodno zaščito niso utemeljeni z listinskimi ali drugimi dokazi, ti vidiki upoštevajo le, če so izpolnjeni kumulativno določeni pogoji iz člena 4(5), od (a) do (e) Kvalifikacijske direktive 2011/95. Med temi pogoji sta med drugim to, da se ugotovi, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s prosilčevim primerom, ter okoliščina, da je bila ugotovljena splošna verodostojnost prosilca. Po potrebi mora pristojni organ upoštevati tudi pojasnila, ki so bila posredovana v zvezi z neobstojem dokazov in verodostojnostjo prosilca na splošno.6 Sodišče EU izrecno izpostavi, da je treba v teh primerih poleg individualnega položaja in osebnih okoliščin prosilca med drugim upoštevati tudi njegova prepričanja v zvezi z veroizpovedjo in okoliščine, v katerih jih je dobil, način, kako razume in doživlja svojo vero ali ateizem, njegov odnos do doktrinarnih, obrednih ali predpisanih vidikov veroizpovedi, v zvezi s katero izjavlja, da ji pripada ali da se želi od nje oddaljiti, njegovo morebitno posebno vlogo pri posredovanju svoje vere ali pa tudi povezave med verskimi, identitetnimi in etničnimi dejavniki ter dejavniki glede spola.7 Sodišče EU v zadevi Fathi zaključi, da prosilcu v podporo svojim trditvam o svojih verskih prepričanjih ni treba podati izjav ali predložiti dokumentov o vseh elementih pojma „veroizpoved“, mora pa prosilec "te navedbe verodostojno utemeljiti tako, da predloži elemente, ki pristojnemu organu omogočajo, da se prepriča o njihovi resničnosti."

18. Že v svoji predhodni sodbi v zadevi Y in Z (C-71/11 in C-99/11 z dne 5. 9. 2012) pa je SEU navedlo, da »je verska svoboda eden od temeljev demokratične družbe in temeljna človekova pravica. Poseg v pravico do verske svobode je lahko tako resen, da ga je mogoče enačiti s primeri iz člena 15(2) EKČP, na katerega se člen 9(1) Direktive primeroma sklicuje za opredelitev dejanj, ki jih je treba šteti za preganjanje.“8 Da se določena dejanja štejejo za preganjanje, mora „obstajati huda kršitev svobode veroizpovedi, ki odločilno vpliva na posameznika“,9 kajti ni vsak poseg v pravico do verske svobode že preganjanje v smislu Kvalifikacijske direktive.10 Če je v zakonodaji izvorne države določena smrtna kazen ali zaporna kazen za spreobrnitev, potem mora pristojni organ oziroma sodišče ugotoviti, ali se ta zakonodaja uporablja v praksi.11 Na navedeno sodbo se sklicuje tudi Vrhovno sodišče v že omenjenem sklepu I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018. 19. V zadevi A. proti Švici ESČP ni ugotovilo kršitve 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v situaciji, ko so švicarski organi šteli, da prosilec iz Irana ni izkazal nedvomno pristne in trajajoče spremembe vere, v vsakem primeru pa bi bilo relevantno tveganje za kršitev pravice iz 3. člena EKČP podano le, če bi ta oseba v primeru vrnitve vero izražala na tak način, da bi jo iranske oblasti lahko obravnavale kot sovražno sistemu.12 Iz sodbe je mogoče tudi sklepati, da je ESČP sprejelo argumentacijo države, da se iranske oblasti zavedajo, da iranski državljani včasih poskušajo pridobiti azil na podlagi spremembe vere v tujini in to tudi upoštevajo, kar pomeni, da takšni osebi ne grozi resno tveganje mučenja oziroma nečloveškega ravnanja po vrnitvi v Iran.13 ESČP je tudi poudarilo razliko s situacijo v zadevi F.G. proti Švedski,14 kjer je sodišče predvsem ugotovilo, da bi prišlo do kršitve 2. in 3. člena EKČP, če bi bil pritožnik vrnjen v Iran brez ex nunc presoje nacionalnih organov posledic njegove spreobrnitve, v zadevi A. proti Švici pa so nacionalne oblasti takšno presojo opravile. Nadalje je ESČP v zadevi T.M. in Y.A. proti Nizozemski 15 prav tako v primeru dveh prosilcev iz Irana, katerima nizozemske oblasti niso verjele, da sta svojo vero spremenila pristno, odločilo, da so nacionalne oblasti v najboljšem položaju, da ocenijo kredibilnost prosilcev, ker imajo možnost neposredno videti, slišati in oceniti njihovo obnašanje, in da ne vidi razlogov, da bi odstopilo od zaključkov nacionalnih oblasti, ki so nekredibilnost izjav obeh prosilcev presojali natančno, neposredno in to tako na upravni kot na sodni stopnji.16

20. Nadalje iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da če se z zadostno zanesljivostjo ugotovi, da do spremembe vere dejansko ni prišlo zaradi verskih razlogov, potem vprašanja o tem, kako bi prosilec izražal svojo vero v izvorni državi, niso potrebna oziroma smiselna, in tudi v tej zvezi ni treba preverjati, kako bi bil prosilec preganjan v izvorni državi.17 Novejša odločitev Vrhovnega sodišča, tj. sklep I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018, pa tem že sprejetim stališčem dodaja, da je treba tudi v teh primerih obravnavati vprašanje, ali bi oblasti v izvorni državi lahko zavrnjenemu prosilcu za mednarodno zaščito, na primer zaradi prejema zakramenta krsta, pripisovale versko ali politično prepričanje, ki je sovražno državnemu sistemu (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1) in bi torej tožniku grozilo preganjanje na tej podlagi.18 To je bil tudi, kot že navedeno, glavni očitek Vrhovnega sodišča (pa tudi Upravnega sodišča v razveljavljeni sodbi v tej zadevi) toženi stranki, torej, da ni ugotovila, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj, in kakšna je možnost, da bi glede na tožnikove osebne okoliščine na enak način obravnavale tudi njega.19 To je torej eno izmed bistvenih vprašanj, ki jih mora sodišče razrešiti v tem upravnem sporu.

21. V zvezi s priporočili UNHCR je Upravno sodišče že izpostavilo,20 da je za potrebe odločanja o prošnjah za mednarodno zaščito na podlagi verskega prepričanja treba izhajati iz koncepta veroizpovedi, ki ima po izkušnjah UNHCR lahko tri temeljne dimenzije. Te tri dimenzije religioznosti za potrebe odločanja o mednarodni zaščiti so: religiozna pripadnost v smislu verovanja; religiozna pripadnost v smislu identitete oziroma občutka pripadnosti določeni skupnosti; religiozna pripadnost v smislu načina življenja.21 Od tega, katera dimenzija religioznosti pri prosilcu prevladuje oziroma je morebiti v prepletanju z drugo dimenzijo, je odvisna tudi natančnejša izbira vprašanj oziroma vsebinski potek zaslišanja, v vsakem primeru pa je potrebno začeti pri ocenjevanju (ne)verodostojnosti s splošnimi in odprtimi vprašanji, na katere je mogoče opisno odgovarjati. Če uvodna vprašanja razkrijejo, da na primer pri prosilcu prevladuje tretja dimenzija religioznosti v kombinaciji z drugo dimenzijo, in je tretja dimenzija prisotna v manjši meri, potem znanje prosilca o bogoslužju in verski doktrini ne bo nujno v korelaciji z resnostjo verskega prepričanja.22 Če pa gre za nevarnost oziroma problem pripisanega verskega prepričanja, je znanje prosilca o verski doktrini in bogoslužju nepomembno.23 V primeru, da je očitno, da je do spremembe vere prišlo po prihodu v državo, kjer je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, mora biti ugotavljanje pristnosti spremembe vere posebej rigorozno in podrobno - na primer - glede kakršnekoli povezave med novim in prejšnjim prepričanjem v državi izvora, glede nestrinjanja in nasprotovanja prvotni veri, glede načina, kako je prosilec izvedel za vrednote oziroma prednosti nove vere v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, glede izkušenj, ki jih ima prosilec z novo vero.24

22. Glede samega ugotavljanja verodostojnosti tožnikovih izjav sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni sledila shemi kriterijev za oceno verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 (v zvezi s členom 4(5) Kvalifikacijske direktive II 2011/95/EU25), ki jo je Upravno sodišče vzpostavilo v sodbi v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, in katerim je pravno relevantnost Vrhovno sodišče priznalo v sodbi v zadevi I Up 117/2014 z dne 10. 4. 2014. Uporabljeni kriteriji za oceno (ne)verodostojnosti prosilcev za azil se po vsebini ujemajo z aktualnimi priporočili UNHCR o tem, kako naj bi organi in sodišča ocenjevali (ne)verodostojnost prosilcev za azil,26 ki so bila izdana po sodbi Upravnega sodišča v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012 in publikaciji Evropskega azilnega podpornega urada,27 ki je namenjena usposabljanju sodnikov iz držav članic EU na podlagi 6. člena Uredbe 439/2010 o ustanovitvi tega urada.28

23. Gre za tri temeljne strukturne elemente oziroma kriterije ocene (ne)verodostojnosti: 1) notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav (znotraj enega intervjuja/pisne izjave, po fazah postopka ali primerjanje izjav več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine), 2) zunanja (ne)konsistentnost (primerjava izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom) in 3) odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (angl. (im)plausability), pri čemer se ponekod izrecno poudarja, da pri tem kriteriju ne gre za kriterij, da je konkretna uradna oseba prosilcu verjela (angl. being believed), ampak je v veljavi kriterij, da je mogoče prosilcu verjeti (angl. being believable), s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti subjektivnemu ocenjevanju. V okviru tega tretjega kriterija je treba upoštevati tudi dejavnike kot npr., da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje,29 da je navedel utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov,30 da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče,31 da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev32 in stopnja natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga poda prosilec.

24. Napako tožene stranke, ki te sheme kriterijev v izpodbijani odločbi ni uporabila, bo sodišče odpravilo v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, s svojo dokazno oceno, ki bo potrdila ali dopolnila dokazno oceno tožene stranke oziroma bo sodišče izpeljalo novo dokazno oceno, saj je prevzem in poglabljanje v novo vero lahko postopen proces, ki se s časom spreminja, in bi se torej dejansko stanje lahko v vmesnem času že bistveno spremenilo. Sodišče bo to storilo na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi, kjer je ob soglasju strank štelo za prebrane listine v sodnem in upravnem spisu, vključno z informacijami o stanju v izvorni državi, ki sta jih predložili obe stranki oziroma jih je pridobilo sodišče po uradni dolžnosti, poleg tega pa je sodišče izvedlo tudi dokaz z zaslišanjem tožnika.

25. Za presojo zakonitosti samega izpodbijanega akta je, kot je sodišče že zapisalo v prvotni sodbi v tej zadevi, tj. I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018, pomembno, da je tožnik svojo prošnjo sprva utemeljeval zgolj na podlagi svojega zanimanja za krščanstvo, po podaji prošnje pa se je krstil in uveljavljal mednarodno zaščito tudi na tej podlagi. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila predvsem na podlagi naslednjih zaključkov: (1) da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero (stran 9 izpodbijane odločbe); (2) da njegova kasnejša sprememba vere ni pristna in, s tem povezano, (3) da so imela tožnikova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite (str. 10, 11 in 12 izpodbijane odločbe). Prvi razlog se v bistvu nanaša na dogodke oziroma tožnikova dejanja, do katerih je prišlo v njegovi izvorni državi, preostala dva pa na okoliščine, ki so nastale po njegovem odhodu iz izvorne države oziroma prihodu v Republiko Slovenijo.

26. Glede prvega razloga za zavrnitev prošnje sodišče najprej opozarja, da je v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 do priznanja statusa begunca upravičena oseba, ki ima v primeru vrnitve v izvorno državo utemeljen strah pred preganjanjem. Gre torej za strah pred bodočim preganjanjem. Zgolj dejstvo, da oseba v izvorni državi ni bila izpostavljena dejanjem preganjanja, še ne pomeni, da oseba ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem. Takšno je tudi stališče Ustavnega sodišča,33 enako pa je razvidno iz določbe drugega odstavka 23. člena ZMZ-1, po kateri je dejstvo, da je bil prosilec že izpostavljen preganjanju ali da mu je bila že povzročena resna škoda ali da mu je preganjanje ali resna škoda neposredno že grozila, zgolj resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, ni pa torej takšno preteklo preganjanje, povzročena resna škoda oziroma pretekla neposredna grožnja pogoj za priznanje mednarodne zaščite.34 Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi izrecno opredelila zgolj do zatrjevanih dejanj preteklega preganjanja, presoja, ali tožniku kljub ugotovljenemu neobstoju preteklega preganjanja, grozi bodoče preganjanje oziroma povzročitev resne škode, pa je neupravičeno izostala.

27. Sodišče se glede prvega razloga za zavrnitev prošnje (tj., da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero), še vedno strinja z zaključki tožene stranke, da so navedbe tožnika glede podlage za preganjanje, ki naj bi obstajala v izvorni državi (seznanitev oblasti s tožnikovim opazovanjem določene cerkve in njegovo namero za spremembo vere), in preteklih dejanj preganjanja (zasledovanje s strani dveh moških) zelo neprepričljive. Tudi sodišče meni, da tožnik ni izkazal, da bi v svoji izvorni državi bil deležen dejanj preganjanja, in da bi mu zgolj zaradi njegovega zatrjevanega opazovanja cerkve grozilo bodoče preganjanje. Glede tega se sodišče lahko sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), dodatno pa je sodišče presodilo še tožbene ugovore, izpovedbo tožnika na glavni obravnavi in informacije o izvorni državi, ki prav tako ne spreminjajo tega zaključka sodišča, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

28. Tožbenemu ugovoru, da tožena stranka tožnika ni seznanila s kontradiktornostjo o trajanju posameznega opazovanja cerkev v Teheranu sicer sodišče lahko pritrdi, vendar hkrati ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da ta kontradiktornost ni bila ključna za presojo zatrjevanih dejanj in razlogov preganjanja, pač pa ugotovitev tožene stranke, da so tožnikove izjave neprepričljive ter malo ali celo neverjetne. Očitana kontradiktornost zato ni dejstvo, ki bi bilo pomembno za izdajo odločbe, in zato tudi ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), navedena kršitev pa tudi ni imela vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Tudi sicer je tožnik v tožbi in na zaslišanju imel možnost izjaviti se glede navedene nekonsistentnosti, pa tega ni storil. Na osebnem razgovoru je tožnik navedel, da je ponavadi čakal pred cerkvijo, od začetka maše do konca, ko so prihajali ljudje ven35, na istem razgovoru pa, da se je ustavil in gledal po tri do pet minut, saj si več ni upal, da ne bi bil sumljiv.36

29. Sodišče je že v prvotno izdani sodbi v tej zadevi I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018 izpostavilo, da tožnik tega neskladja ni pojasnil niti v tožbi, na zaslišanju na glavni obravnavi pa je tožnik ponovno navedel, da jo je opazoval le od 3 do 5 minut, ker je bila blizu ruska ambasada, zaradi česar je bila pod nadzorom cela ulica.37 Tožnik tako v celotnem sodnem postopku ni pojasnil, kako je lahko včasih cerkev opazoval daljši čas, če pa se je bal, da bo že po parih minutah opazovanja postal sumljiv. Tudi sicer pa ta nekonsistentnost za presojo sodišča ni odločilnega pomena. Sodišče namreč lahko sprejme, da je tožnik velikokrat oziroma dnevno hodil mimo te cerkve,38 bila je na poti med njegovo službo in domom, v njeni bližini je imel tudi poslovne stranke, velikokrat pa je tudi jedel v bližnjem lokalu. Cerkev je tožnik tudi umestil na zemljevid39 ter pravilno navedel, da je v bližini ruska ambasada ter lokal s hitro prehrano. Sodišče presoja, da je posledica vsakodnevne in večletne poti mimo te cerkve vsekakor lahko zavedanje, da je tam krščanska cerkev in poznavanje njenega izgleda,40 zato sodišče v ta del izpovedbe tožnika ne dvomi. Sodišče tudi še lahko sprejme za verjetno, da je tožnik med svojimi vsakodnevnimi potmi cerkev v kratkih časovnih intervalih opazoval (od 3 do 5 minut, kakor je sam navajal), ne prepriča pa sodišča izpovedba tožnika v delu, kjer trdi, da je zgolj iz takšnega opazovanja izšlo njegovo zanimanje za krščansko vero ter zasledovanje s strani dveh pripadnikov tajne policije.

30. Tožnikova izpovedba glede razlogov, zakaj je opazoval ravno to cerkev, zakaj jo je pričel opazovati ravno takrat (opazovati jo je pričel dve leti pred odhodom, tiskarno pa ima na istem naslovu že 5 let)41 in kaj ga je pri tem tako pritegnilo, da naj bi začel celo razmišljati o spremembi veroizpovedi oziroma sprejemu krščanske veroizpovedi, je namreč izredno pavšalna, skromna, nedoločna in zato neprepričljiva. Gre za tretji kriterij za oceno (ne)verodostojnosti, in sicer za neprepričljivost v smislu (pre)splošnih in (pre)skromnih navedb, pri čemer sodišče ocenjuje, da na tožnikovi strani niso obstajale ovire, da dogodkov, zaznavanj, prepričanj in občutenj ne bi mogel izraziti bolj določno in natančneje, in sicer tako, da bi bilo mogoče priznati, da obstaja dovolj visoka stopnja verjetnosti, da tožnikove izjave o njegovih prepričanjih in dogodkih odražajo resnično stanje.

31. Tožnik je tako na vprašanje, zakaj je ravno pred dvema letoma pričel z opazovanjem te cerkve (če naj bi že prej hodil mimo te cerkve), navedel, da je opazil ljudi, ki so bili kulturni, da mu je bilo to zanimivo primerjati z mošejami, ki da so zapor in ljudi tam zadržujejo.42 Ko ga je sodišče na glavni obravnavi prosilo, da te izjave nekoliko bolje pojasni, je tožnik navedel, da so ljudje, ki hodijo v džamijo, agresivni, se ne znajo obnašati, ljudje iz te cerkve pa so kulturni in veseli. Glede mošej kot zaporov, je tožnik pojasnil, da je imel v mislih versko policijo - basije, ki jo ima vsaka džamija. Na vprašanje na glavni obravnavi, kdaj je pričel opazovati to cerkev, tožnik ni odgovoril, pač pa je povedal, da je cerkev opazoval vsak dan na poti v službo, na vprašanje, zakaj je pričel z opazovanje cerkve ravno takrat, pa je izmikajoče ter nedoločno navedel, da "s časom, ko sem tam opazoval cerkev, ko sem videl kulturno razliko med ljudmi, me je začela zanimati krščanska vera".43 Tožnik tako po oceni sodišča ni znal povedati, zakaj točno je pričel opazovati cerkev ravno takrat, kot jo je, čeprav je že prej vsakodnevno opravljal isto pot, svoje zanimanje pa je tudi sicer utemeljeval zgolj z razliko med ljudmi, ki naj bi bila v tem, da kristjani so bili kulturni, muslimani pa ne. Na vprašanje, zakaj je opazoval to cerkev, je dogovoril le, da ker je bil šiit, v cerkev ni smel vstopiti,44 na nekoliko podrobneje zastavljeno podobno vprašanje pa je na osebnem razgovoru odgovoril le: "Nekako me je pomirilo ob pogledu cerkve. Čisto drug občutek, kot če si gledal našo mošejo". Sodišče ocenjuje, da tožnik ni znal konkretneje in bolj natančno pojasniti, zakaj je sploh pričel opazovati to cerkev in zakaj ravno to cerkev, zaradi česar so izjave o tem, da je izključno zaradi tega pričel razmišljati o spremembi vere, neprepričljive in neverjetne (tretji kriterij v shemi za oceno (ne)verodostojnosti).

32. Tožnik je sicer še navedel, da je v Iranu pričel gledati filme o krščanstvu, vendar ker njihovega jezika tožnik ni razumel in ni razumel "za kaj se gre", spomnil pa se tudi ni programov, na katerih je te filme gledal,45 sodišče dvomi, da je tožnik filme dejansko gledal, in tudi ne more slediti ponovno nedoločnim navedbam tožnika, da je iz teh filmov videl "razliko med našimi in krščanskimi filmi". Glede na to, da filmov niso mogli razumeti, je neprepričljiva tudi izjava tožnika, da je filme gledal skupaj z družino, ker je on želel gledati te filme, otroci in žena pa tega "niso nič komentirali" in so z njim pogledali tisto, kar je on želel.46 Veliko bolj verjetno je, da bi otroka - najstnika in žena komentirali ali imeli vprašanja glede gledanja filmov o krščanstvu v tujem jeziku, ki ga niso razumeli. Sodišče tako tožnikovih izjav, da se je že v Iranu zanimal za krščanstvo in to celo tako, da je bila po prihodu v Slovenijo njegova velika želja, da bi spremenil vero in se krstil, vse to pa izključno na podlagi njegove zaznave o razliki med obnašanjem med kristjani in muslimani,47 ne sprejema kot verjetnih in dovolj prepričljivih (tretji kriterij v shemi za oceno (ne)verodostojnosti). Sodišče zato zaključuje, da se tožnik v Iranu ni dovolj pristno niti dovolj intenzivno zanimal za krščanstvo, da bi lahko na tem gradil svojo željo po spremembi vere oziroma krstu po prihodu v Slovenijo.

33. Glede na to, da naj bi tožnik cerkev opazoval res zelo kratek čas (3-5min), da je bila to sicer njegova dolgoletna vsakodnevna pot v službo in do strank, da je tam večkrat tudi jedel v bližnjem lokalu, kar vse ne kaže na sumljivost njegove poti, da o zanimanju za krščanstvo ni povedal nikomur in da tožnik tudi sicer ni izkazal, kako bi oblast lahko postala nanj pozorna (na osebnem razgovoru je le ugibal, da so morda prebivalci okolice cerkve komu povedali, da se tam zadržuje, oziroma navajal, da naj bi bila cela ulica pod video nadzorom,48 čeprav iz zemljevida (priloga A4) ne izhaja, da bi bila ruska ambasada v takšni neposredni bližini, da bi bilo še verjetno, da video nadzor sega prav do neposredne okolice cerkve, poleg tega pa bi video nadzor v tem primeru izvajala Rusija in ne Iran) in kako je lahko predvideval, da gre za tajno policijo, ki ga zasleduje (na osebnem razgovoru je le rekel, da moška nista izgledala kot navadna državljana, da en je bil "natreniran", drugi pa je bil normalen),49 takšen strog nadzor nad zgolj potencialnimi spreobrnjenci pa ne izhaja niti iz informacij o izvorni državi (element zunanje konsistentnosti, torej drugi kriterij iz sheme za oceno (ne)verodostojnosti),50 sodišče ne more slediti tožnikovim navedbam o zasledovanju s strani tajne policije in ponovno zaključuje, da tožnik tudi v Iranu ni bil preganjan in tudi ni imel utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oziroma povzročitvijo resne škode.

34. Ker pa, kot že pojasnjeno, ugotovitev, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan oziroma ni imel utemeljenega strahu pred preganjanjem, še ne pomeni, da tožnik ne more imeti sedaj utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oziroma povzročitvijo resne škode, mora sodišče oceniti tudi, ali tožniku zaradi dejanj oziroma dogodkov, ki so se zgodili po njegovi zapustitvi Irana, grozi preganjanje oziroma nastanek resne škode ob njegovem povratku v Iran. To bi lahko tožniku grozilo, 1) če bi bila njegova sprememba vere dovolj pristna in bi njeno izkazovanje ali celo širjenje, ki bi moralo biti za tožnika tudi dovolj pomembno, z dovolj visoko stopnjo verjetnosti lahko prišlo na znanje iranskim oblastem, in/ali 2) če bi iranske oblasti lahko izvedele za tožnikovo spremembo vere oziroma krst in bi tožniku dejansko pripisale spremembo vere, ne glede na to, ali je bila ta pristna ali ne.

35. S tem v zvezi je naslovno sodišče v prvotni sodbi I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018 toženi stranki očitalo napačno uporabo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 in izpostavilo, da ta določba, ki pravi, da če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu, priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih, pomeni nepravilen prenos določbe člena 5(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU v slovenski ZMZ-1. Vsebina člena 5(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU je namreč naslednja: "Brez poseganja v Ženevsko konvencijo lahko države članice določijo, da se prosilcu, ki vloži naknadno prošnjo, načeloma ne prizna status begunca, če tveganje preganjanja temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države" (poudarilo Upravno sodišče). Direktiva torej dopušča le zavrnitev ponovne prošnje in le zavrnitev priznanja statusa begunca, ne pa tudi subsidiarne oblike zaščite, uporaba pa mora biti v skladu s Konvencijo o statusu beguncev in Protokolom o statusu beguncev (Ženevska konvencija51). V tožnikovem primeru pa gre za prvo prošnjo, s sklicevanjem na to določbo pa je tožena stranka zavrnila tudi status subsidiarne oblike zaščite.52

36. V sklepu, izdanem v tej zadevi, I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018, to (možno) neskladje med ZMZ-1 in pravom EU implicitno izpostavlja tudi Vrhovno sodišče, ko pravi, da je mogoče uporabiti tudi določilo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1, ko prosilec s povzročenimi dejavnostmi v času od odhoda iz izvorne države ustvari okoliščine za pridobitev mednarodne zaščite na nepristen način, ampak ustvari zgolj navidezno potrebo po mednarodni zaščiti. Vrhovno sodišče izpeljuje, da se tudi v takem primeru prošnja lahko zavrne, a ne iz razloga, ker bi bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 (saj bi bilo to v nasprotju z določilom člena 5(3) Kvalifikacijske direktive - opomba Upravnega sodišča), ampak „ker je organ ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.“53 Po mnenju Upravnega sodišča Vrhovno sodišče na ta način podaja razlago tako, da nakazuje na uporabo določila drugega odstavka 30. člena ZMZ-1, ki je lahko skladna z omenjenim določilom Kvalifikacijske direktive.

37. Ker tožena stranka določila drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 ni uporabila na takšen način, je s tem kršila materialno pravo, posledično pa je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Upravno sodišče sledi napotkom iz omenjenega sklepa Vrhovnega sodišča, izdanega v tej zadevi, ki je v ravnanju tožene stranke sicer prepoznalo le kršitev nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, in je z namenom dopolnitve in pravilne ugotovitve dejanskega stanja in ex nunc presoje dejanskih in pravnih vprašanj, opravilo glavno obravnavo, samo zaslišalo tožnika in po uradni dolžnosti pridobilo nove in relevantne informacije o izvorni državi.

38. Glede pristnosti spremembe vere po zapustitvi Irana je Upravno sodišče v že predhodno izdani sodbi v tej zadevi z dne 12. 3. 2018 zapisalo, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi na podlagi v času odločanja znanih dejstev in predloženih dokazov do neke mere prepričljivo obrazložila, zakaj meni, da tožnikova zatrjevana sprememba vere ni bila pristna oziroma resnična. V tožbi se tožnik sicer sklicuje na sodbo ESČP F.G. proti Švedski,54 kjer je sodišče presodilo, da bi prišlo do kršitve 2. in 3. člena EKČP, če bi bil prosilec vrnjen v Iran brez ex nunc presoje posledic njegove spreobrnitve, vendar iz nje ne izhaja, da bi bila pristnost sprememba vere pritožnika F.G. sporna oziroma to vsekakor ni bilo ključno vprašanje.55 Bistvo te zadeve je bilo vprašanje, ali je bila država dolžna, kljub temu da se tožnik sprva pri vložitvi prošnje ni skliceval na svojo spremembo vere, to upoštevati pri presoji okoliščin v zvezi z 2. in 3. členom EKČP in po uradni dolžnosti zbrati informacije o izvorni državi.56 Ta sodba torej sama zase ne pomeni, da mora sodišče v primeru zatrjevane spreobrnitve le še preveriti, kakšne bodo posledice spreobrnitve v izvorni državi, pač pa se mora sodišče najprej opredeliti do same pristnosti spreobrnitve.57 Kot rečeno, je sodišče že na podlagi izvedenega upravnega postopka, do določene mere lahko sledilo utemeljitvi tožene stranke, zakaj meni, da tožnikova sprememba vere ni pristna, dodatno pa je sodišče na glavni obravnavi tudi samo imelo priložnost neposredno zaznati in oceniti tožnikove izjave v zvezi s tem.

39. Sodišče je za neprepričljive že ocenilo tožnikove izjave, da se je že v Iranu zanimal za krščanstvo in to celo tako, da je bila po prihodu v Slovenijo njegova velika želja, da bi spremenil vero in se krstil. Ker pa je tožnik izkazal, da se je po prihodu v Slovenijo, natančneje dne 28. 2. 2016, dejansko krstil v evangeličanski cerkvi in da se od takrat redno udeležuje obredov in tedenskih bibličnih ur - preučevanja Svetega Pisma in krščanstva v skupini iranskih vernikov ter se "aktivno vključuje" v skupnost Evangeličanske cerkvene občine v Ljubljani,58 sprememba vere oziroma intenziteta verovanja pa sta lahko postopni, je sodišče za potrebe ex nunc presoje dejanskega stanja ocenjevalo predvsem izjave tožnika, ki jih je podal na zaslišanju na glavni obravnavi dne 29. 3. 2019. 40. V zvezi s tem je sodišče tožniku postavilo več vprašanj odprtega tipa o okoliščinah njegove zatrjevane spreobrnitve in seznanjanja njegovih bližnjih o tem dejstvu, o samem pomenu vere v njegovem življenju, o prakticiranju vere v Sloveniji in ob morebitni vrnitvi v Iran ipd. Tako je tožnik navedel, da je odraščal v muslimanski veri, takoj za tem pa, da ga islamskih običajev niso učili doma in da njegovi starši niso verni.59 Iz navedenega sodišče sklepa, da vera v tožnikovem življenju in tudi v njegovi primarni družini ni imela posebnega ali pomembnega mesta. Na nadaljnje vprašanje, kdaj je začutil, da ne veruje, je tožnik navedel, da približno dve leti preden je prišel v Slovenijo in ni več spoštoval svoje vere.60 To bi pomenilo, da je trenutek njegovega spoznanja, da ne veruje, zelo blizu obdobju, ko je pričel opazovati cerkev,61 kar ni posebej prepričljivo, saj iz nekaterih izjav tožnika, kot npr., da že svojih otrok ni vzgajal v veri,62 da ga motijo stroga pravila glede ramadana,63 izhaja vtis, da ni bil veren že dlje časa (notranja nekonsistentnost, tj. prvi kriterij v shemi za ocenjevanje (ne)verodostojnosti).

41. Glede trenutka, ko se je odločil za spremembo vere oziroma za krst, je tožnik povedal, da je bila njegova srčna želja, da bi spremenil vero; da se je odločil, da bo spremenil vero, ko je prišel sem, in sicer po tem, ko je opazil, kakšna je razlika med kristjani in muslimani in ko je videl razliko v obnašanju; ter da se je odločil za krst, torej postati kristjan in izbrisati vse svoje grehe, ko je ugotovil, da ga ne bodo vračali nazaj. Na vprašanje, kaj mu pomeni krst, je dodatno še odgovoril, da mu to pomeni novo življenje in živeti iz duha Jezusa Kristusa.64 Na osebnem razgovoru je glede trenutka odločitve za krst povedal, da se je zanj odločil, ker se je dobro, varno in mirno počutil in ker mu je bilo to všeč.65 Da se sodišču ne zdijo prepričljive izjave tožnika, da je že v Iranu razmišljal o spremembi vere izključno na podlagi zaznavne razlike v obnašanju med kristjani in muslimani, je sodišče že pojasnilo, iz povzetih izjav pa sodišče ugotavlja, da tudi sama odločitev tožnika za krst, ki se je zgodil v istem mesecu kot podaja prošnja, ni temeljila na drugačnih razlogih. Tožnik je dodatno navedel le, da je želel izbrisati vse svoje grehe in začeti novo življenje iz duha Jezusa Kristusa, sicer pa posplošeno navajal, da se je krstil, ker se je počutil dobro, varno in mirno. Glede na to, da vera v preteklosti v tožnikovem življenju očitno ni imela pomembne vloge, je nenavadno, da je bilo za tožnikovo odločitev, da se bo krstil in tako tudi formalno pridružil novi veri, ki je ni podrobno poznal, dovolj že zaznava razlike v obnašanju med verniki, da se je počutil dobro, mirno in varno, ter obljuba, da bodo s krstom izbrisani vsi njegovi grehi in da bo tako lahko začel novo življenje iz duha Jezusa Kristusa (element notranje konsistentnosti glede njegovega odnosa do vere v povezavi s tretjim kriterijem v shemi za oceno (ne)verodostojnosti, tj., ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (angl. (im)plausability), oziroma ali je mogoče prosilcu verjeti). Prav tako je neprepričljiv odgovor tožnika, da se je za krst odločil takrat, kot se je, ker je videl, da ga ne bodo vračali nazaj, saj takšen razlog ni povezan s samim verovanjem in tudi ni jasno, kako bi lahko tožnika na to, da ga ne bodo vračali nazaj, sklepal le tri tedne po podaji prošnje.

42. V tožbi je tožnik na novo izpostavil, da je na socialnem omrežju Facebook javno objavil slike, kjer je prikazan v evangeličanski cerkvi in ob krščanskih simbolih, na zaslišanju na glavni obravnavi pa je omenil tudi javni Instagram profil, ter da je o spremembi vere povedal svoji ženi, da so jo o njegovi spremembe vere že spraševali njeni sorodniki in na glavni obravnavi še dodatno izpovedal o komunikaciji o spremembi vere tudi z ostalimi sorodniki. Ker mora sodišče v skladu z določbo člena 46(3) Procesne direktive 2013/32 in v skladu s sodbo Sodišča EU v zadevi Alheto (C-585/16 z dne 25. 7. 2018) in sklepom Vrhovnega sodišča RS I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 upoštevati tudi relevantna dejstva, ki so nastala po izdaji izpodbijane odločbe, je sodišče presojalo tudi ta nova dejstva. Ta dejstva so namreč zelo pomembna, saj bi lahko bistveno vplivala na stopnjo verjetnosti, da bodo za tožnikovo spremembo vere oziroma krst izvedele iranske oblasti, pomembna pa so tudi za samo oceno o (sedanji) pristnosti spremembe vere, kakor bo sodišče obrazložilo v nadaljevanju.

43. Na osebnem razgovoru je tožnik navedel, da o spremembi vere ni povedal nikomur, niti svoji ženi ne.66 To dejstvo je torej lahko nastalo bodisi med osebnim razgovorom in izdajo izpodbijane odločbe bodisi po njej. Kdaj točno naj bi tožnik o spremembi vere povedal svoji ženi in zakaj ravno takrat, tožnik v tožbi ni pojasnil, na glavni obravnavi pa je glede tega bistvenega vprašanja podal izjemno splošne, skope, nekonkretizirane, izmikajoče in nelogične odgovore. Na vprašanje, ali lahko časovno opredeli, kdaj je za spremembo vere povedal svoji ženi, je tožnik odgovoril "Ko sem prišel v Slovenijo, ko sem izvedel, da me ne bodo vračali nazaj, sem začel širiti svojo vero in takrat sem povedal svoji ženi in svojim znancem in prijateljem sem povedal, da sem spremenil vero in jih tudi povabil k novi veri."67 Nekoliko kasneje je na isto vprašanje odgovoril: "Ko sem videl, da sem prepričan, da me ne bodo več vračali v Iran, takrat sem upal in sem povedal svoji ženi in svoji družini za spremembo vere." Na še kasneje zastavljeno vprašanje, naj pojasni, kdaj okvirno je to bilo, je tožnik odgovoril: "Med tem časom, ko sem prišel v Slovenijo, sem vedel, da me ne bodo več vračali v Iran in ko sem bil prepričan, da me ne bodo vračali v Iran, sem spremenil vero, ker imam ljubezen do Jezusa Kristusa".68 Na dodatno vprašanje, ali je bilo to v času podaje prošnje, torej v času, ko je opravljal osebni razgovor, je tožnik odgovoril: "V bistvu me čuva Jezus Kristus in zato sem ostal tu in zato sem tudi spremenil vero". Tožnik tako niti v tožbi niti v odgovorih na kar štiri konkretna in natančna vprašanja, dejansko ni odgovoril, kdaj je svoji ženi povedal za spremembo vero. Nasprotno, tožnik se je odgovoru ves čas izmikal in nelogično trdil, da je ženi (in ostalim sorodnikom in prijateljem) povedal, ko je videl, da ga ne bodo vračali v Iran, čeprav ni jasno, kdaj naj bi to bilo, oziroma, kako je tožnik lahko na kaj takšnega sklepal npr. po opravljenem osebnem razgovoru ali celo po izdani zavrnilni odločbi tožene stranke. Na koncu pa je celo popolnoma zavrnil odgovor na vprašanje, rekoč, da ga čuva Jezus Kristus in da je zato spremenil vero.

44. Na dve vprašanji o tem, kakšna je bila ženina reakcija, ko ji je povedal za spremembo vero, je tožnik odgovoril, da njegova žena z njim ni imela težav in da je tudi njo povabil, da postane kristjanka,69 ter kasneje, da ga je žena zelo presenetila, da je bila vesela in da je rekla, da islamska vera ni čista vera.70 Kljub temu, da sodišče sprejema, da vera očitno tudi v ženinem življenju ni imela pomembnega mesta, je kljub temu izredno težko verjeti, da žena s tem ni imela nikakršnih težav oziroma da je bila celo vesela, da je njen mož spremenil vero, po tem, ko je slednji brez slovesa pobegnil v Slovenijo ter ji šele mesece pozneje (zagotovo po osebnem razgovoru, ki je bil približno 7 mesecev po podaji prošnje in na katerem je tožnik še navedel, da ženi o spremembi vere še ni povedal) zaupal pravi razlog, zakaj je pobegnil, ter ji razkril spremembo vere, kar je v Iranu preganjano in lahko celo kaznovano s smrtjo.

45. Glede objav na Facebooku in posledično razkritja spremembe vere sorodnikom in prijateljem je tožnik na vprašanje, zakaj je te slike objavil, navedel, da ni želel reklamirati, želel je le razširiti svojo vero, na vprašanje, kdaj jih je objavil, je odgovoril, da misli, da pred približno dvema letoma, na vprašanje, zakaj ravno takrat, pa je ponovno izmikajoče in nelogično odgovoril, da je takrat postal kristjan (zakaj pred dvema letoma?) in da je želel pokazati svojim prijateljem, da je kristjan.71 Nadalje sodišče ugotavlja, da je iz posnetkov zaslona tožnikovega profila na Facebook-u pod A7 in A8, na katerih je tožnik fotografiran v cerkvi in ob verskih simbolih, mogoče razbrati, da je bila ena od fotografij objavljena 20. 10. 2016 (A7), iz posnetka zaslona objave preostalih štirih fotografij (A8) pa je razvidno, da je bil ta posnetek zaslona narejen le eno minuto po tem, ko so bile slike objavljene. Na obeh objavah se poleg časa objave nahaja tudi simbol z dvema človeškima postavama, ki pomeni, da je objava vidna le tožnikovim "Facebook prijateljem", ne pa vsem uporabnikom Facebook-a, zato je nerelevanten dokazni predlog pooblaščenke tožnika na glavni obravnavi, da se na mobilnem telefonu pregleda, da je tožnikov profil javen, saj sporne objave nedvomno niso javne, poleg tega pa je bil dokazni predlog dan "po potrebi", kar ne zadostuje, zato ga je sodišče zavrnilo.72 Glede na to, da je bila tožniku zavrnilna odločba tožene stranke vročena 18. 10. 2016, to pomeni, da so bile fotografije v prilogi A7 objavljene dva dni po prejemu zavrnilne odločbe, glede posnetka zaslona fotografij pod prilogo A8 pa sicer ni mogoče razbrati, kdaj so bile slike objavljene, vsekakor pa je bil, kot rečeno, posnetek zaslona napravljen le minuto po tem, ko so bile slike objavljene, torej je mogoče sklepati, da so bile objavljene prav z namenom, da se o njihovi objavi napravi listinski dokaz.

46. V tej luči sodišče ugotavlja, da iz predloženih dokazov (A7 in A8) ne izhaja potrditev tožnikovih navedb, da je s temi objavami želel zgolj razširiti svojo vero in pokazati svojim prijateljem, da je kristjan, saj je iz okoliščin njihove objave razvidno, da so bili dokazi sestavljeni zgolj za potrebe zatrjevanja, da naj bi bila tožnikova spreobrnitev sedaj javna. Tudi sicer se ne ujemajo tožnikove izjave (notranja nekonsistentnost) o tem, da je z objavo preko Facebook-a želel razširiti vest o svojem spreobrnjenju in krščanstvu, da to dela tudi preko Instagrama in da je z vsemi prijatelji in družino v stikih in jim veliko pove o svoji veri,73 na eni strani, z izjavami, da Facebook-a ne more uporabljati, ker je v Iranu prepovedan, da so v stikih le preko Instagrama, ki ga znajo sicer uporabljati le mlajši sorodniki, na vprašanja, kdo konkretno ve za njegovo spremembo vero, pa je tožnik ponovno izmikajoče odgovoril, da če bi omenjal imena, recimo Djavod, da pa ima pod takšnim imenom 10 prijateljev, zato naj pove le, da veliko ljudi ve za njegovo spremembo vere.74 Tožnikovi sorodniki in prijatelji torej sploh niso mogli izvedeti za tožnikovo spreobrnitev preko Facebook-a, saj ga ne uporabljajo, pa tudi tožnik sam je izpovedal, da ga je začel uporabljati šele pred dvema letoma in pol (torej ravno v času objave fotografij)75 in torej takšen kanal komuniciranja med tožnikom in njegovimi sorodniki in prijatelji iz Irana sploh nikdar ni obstajal. Tožnik je sicer na glavni obravnavi prvič izpovedal, da obstaja tudi javen Instagram profil skupnosti Irancev, ki se srečujejo v cerkvi, vendar o tem ni predložil nobenih dokazov, zato sodišče takšnega dejstva ne more šteti za dokazanega.

47. Na podlagi vsega navedenega sodišče ne more zaključiti, da je tožnik dejansko povedal svoji ženi in/ali sorodnikom ter prijateljem za svoj krst oziroma spremembo vere oziroma, da bi ti lahko za to izvedeli na kakšen drug način (npr. preko družabnih omrežij).

48. Glede notranjega doživljanja je tožnik v več odgovorih zelo posplošeno in skopo navedel, da se je na eni strani, kot je dejal, 100% spremenil, na drugi strani pa glede tega povedal le, da se dobro počuti, da je sproščen, bolj prijazen in miren,76 in da je zelo pomembno, da ima čisto srce.77 Glede na to, da naj bi se tožnik udeleževal tedenskih molitvenih srečanj z drugimi iranskimi verniki in da naj bi svojim sorodnikom veliko govoril o svoji veri,78 je sodišče utemeljeno pričakovalo, da bo lahko tožnik o tem, kaj je krščanstvo in kaj zanj pomeni krščanstvo, izpovedal bolj določno in obširno.

49. Glede samega poznavanja krščanske vere in svetega pisma sodišče lahko sprejme možnost, da je lahko v farsi jeziku, tako kot v mnogih drugih jezikih in kulturah, zabrisano razlikovanje med brati, bratranci, strici, botri, sosedi in podobno, ter da so lahko nekateri kraji v svetem pismu drugače poimenovani, zato sodišče v dvomu v korist prosilca sprejema za pravilne trditve tožnika npr. o dejstvu, da naj bi imel Jezus štiri brate, katerih imena je sicer nekoliko drugače poimenoval na osebnem razgovoru in na glavni obravnavi,79 ter, da naj bi bil Jezus rojen v kraju "Džestemani".80 Tožnik je tudi sicer izkazal določeno poznavanje krščanske oziroma evangeličanske vere, ko je navedel najpomembnejše praznike, ustanovitelja evangeličanske vere, da so s krstom izbrisani vsi grehi, o spočetju in kraju ter razlogu za križanje Jezusa Kristusa ter poznal molitev "oče naš"81 (element zunanje konsistentnosti, torej drugi kriterij v shemi za ocenjevanje (ne)verodostojnosti). Vendar po drugi strani sodišče ne more spregledati dejstva, da iz tožnikovih preostalih izjav ne izhaja, da bi se v vero prav posebej poglabljal, še posebej, ker tožnik istočasno trdi, da bere sveto pismo, moli, obiskuje bogoslužja in molitveno skupino (slednje je celo dokazal z listinskim dokazom).82

50. Na osebnem razgovoru je tožnik navedel, da se, kolikor je možno, poglablja v vero, da gre kadarkoli je potrt v cerkev in moli, da se uči evangeličanskih molitev in da se drugih molitev, razen "oče naš", v farsiju ne spomni in da se jih še uči.83 Na glavni obravnavi tožnik še vedno ni znal povedati nobene druge molitve razen "oče naš", na vprašanje glede prebiranja svetega pisma in če so mu kateri deli svetega pisma posebej blizu, pa je odgovoril le, da največ bere molitev "oče naš", pri čemer drugih molitev razen te ni poznal, naj pa bi se jih še vedno učil (kar je navedel že pred več kot dvema letoma na osebnem razgovoru).84 Tožnik že tri leta redno obiskuje bogoslužja v slovenščini, kljub temu pa ni znal povedati niti ene molitve ali celo samo verske fraze v slovenščini,85 in to kljub temu, da naj bi malo znal oziroma se učil slovenščine.86 Glede sodelovanja v cerkveni skupnosti je tožnik navedel, da čisti in pospravlja cerkev, pomiva posodo in skrbi za goste, glede neiranskih prijateljev - sovernikov, pa je najprej navedel, da jih ima, da se lahko z njimi osnovno pogovarja po slovensko, na vprašanje, naj našteje imena teh prijateljev, pa je izmikajoče odgovoril, da jih ne sprašuje veliko po imenu, da je morda eden Marko, vendar ni prepričan, in da imena pozabi.87 Navedene izjave tožnika ne potrjujejo njegovih trditev o tem, da bere sveto pismo, da se poglablja v veri ali da bi pri bogoslužju in/ali na splošno v cerkveni skupnosti sodeloval na način, ki bi od njega zahteval dejansko vključenost v skupnost ter spremljanje in poznavanje molitev ter vere.

51. Na podlagi vsega navedenega sodišče torej ne dvomi, da tožnik obiskuje bogoslužja in molitvene skupine ter da pozna nekatera dejstva o krščanski oziroma evangeličanski veri, vendar iz preostalih tožnikovih navedb ne izhaja, da bi imela (katerakoli) vera v njegovem življenju pomembno ali zaznavno mesto, da bi se v evangeličansko vero kakorkoli pristno poglabljal oziroma jo tako doživljal in še manj, da bi o krščanstvu in o svoji spremembi vere komur koli od svojih bližnjih dejansko povedal oziroma pripovedoval, kar prav tako kaže na to, da tožnik svoje vere dejansko ni spremenil pristno. Tožnik tako svojih trditev v zvezi s svojo spreobrnitvijo ni uspel ustrezno oziroma verodostojno utemeljiti, kar bi glede na sodbo sodišča EU v že omenjeni zadevo Fathi moral storiti.88 Sodišče je sledilo napotkom iz sodbe Fathi, saj je upoštevalo in presojalo tožnikove osebne okoliščine, njegovo preteklo in sedanje versko prepričanje in odnos do pretekle in sedanje vere, okoliščine, v katerih naj bi spremenil vero, prav tako pa tudi njegovo zatrjevano posredovanje vere svojim bližnjim sorodnikom in prijateljem.89 Prav tako je sodišče sledilo priporočilom že omenjenega priročnika UNHCR, da mora biti v primerih, ko je očitno, da je do spremembe vere prišlo po prihodu v državo, kjer je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito (saj je sodišče ugotovilo, tj., da tožnikovo zanimanje za krščanstvo v Iranu ni bilo dovolj pristno niti dovolj intenzivno, da bi lahko na tem gradil svojo željo po spremembi vere oziroma krstu po prihodu v Slovenijo), ugotavljanje pristnosti spremembe vere posebej rigorozno in podrobno - na primer - glede kakršnekoli povezave med novim in prejšnjim prepričanjem v državi izvora, glede nestrinjanja in nasprotovanja prvotni veri, glede načina, kako je prosilec izvedel za vrednote oziroma prednosti nove vere v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, glede izkušenj, ki jih ima prosilec z novo vero.90 Sodišče je ugotavljajo, kakšno mesto je imela oziroma ima vera v tožnikovem življenju, ocenilo okoliščine, ki naj bi ga privedle do zanimanja za novo vero (opazovanje cerkve in obnašanja vernikov), ocenilo okoliščine v zvezi s seznanjanjem svojih bližnjih s spremembo vere, in predvsem (ker pristnost in intenzivnost verovanja nista nujno statični in bi se v treh letih odkar je prišel v Slovenijo lahko tudi spremenili), kakšen je tožnikov trenutni odnos do krščanstva in kako ga prakticira.

52. Ker tožnikova sprememba vere ni pristna, sodišče zato tudi utemeljeno in logično pričakuje, da tožnik v primeru vrnitve v Iran krščanske vere ne bo izkazoval in prakticiral na kakršenkoli način, ki bi ga lahko ogrozil in pritegnil pozornost oblasti. Tožniku torej iz tega razloga v Iranu ne grozi preganjanje niti resna škoda.91

53. Po takšni ugotovitvi je treba v skladu s prvotnim stališčem sodišča iz (pozneje razveljavljene) sodbe I U 1551/2016 z dne 12. 3. 2018, ki ga je v tem obsegu potrdilo tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018 preveriti tudi, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran spornih verskih prepričanj ne izražajo oziroma ali obstaja utemeljeno pričakovanje, da bodo iranske oblasti prosilcu, ki se v tujini krstil, pripisale spremembo vere (deveti odstavek 27. člena ZMZ1) in ga na tej podlagi preganjale. To je treba ugotoviti tudi glede na prosilčeve subjektivne okoliščine.92

54. Za rešitev navedenih vprašanj je sodišče preučilo s strani strank in po uradni dolžnosti pridobljene informacije o izvorni državi. Te dejansko poročajo o preganjanju kristjanov, še posebej tistih, ki so se spreobrnili iz islama, vendar je istočasno treba upoštevati, da oblasti ne preganjajo prav vseh in tudi ne z enako intenziteto. Bolj so na udaru vodje hišnih cerkva, na začetku se spreobrnjence samo povabi na razgovor in nato izpusti na prostost, tisti, ki gledajo samo satelitsko televizijo, veljajo za manj nevarne, oblasti naj bi celo tolerirale, če oseba poseduje samo en izvod biblije oziroma če svojo vero prakticira v zasebnosti.93 Glede povratnikov, ki so se krstili v tujini, informacije navajajo, da se ti lahko svobodno potihoma vrnejo in ne bodo imeli nobenih težav, določeno tveganje obstaja le glede oseb, ki jih oblasti že spremljajo ali so jih spremljaje oziroma obravnavale še preden so zapustile Iran, povratnika lahko oblastem prijavijo sorodniki oziroma obveščevalci ali pa jih oblast odkrije preko prisluškovanja ali pregleda internetne komunikacije, vse informacije pa so si enotne, da so tveganju izpostavljeni v prvi vrsti spreobrnjenci, ki po vrnitvi svojo vero javno izražajo, se želijo udeleževati bogoslužja ali želijo ali se domneva, da bodo poskušali vero širiti.94

55. Organizacija Open Doors sicer navaja, da iranske oblasti ne preverjajo, ali je se je oseba verodostojno spreobrnila ali ne (tudi, če povratnikova spreobrnitev v državi, kjer se je spreobrnil, ni bila priznana kot verodostojna), pač pa to sprejmejo kot dejstvo. Kot posledico pa navajajo, da je neuspeli prosilec za azil prisiljen podpisati izjavo, s katero se bo zavezal, da bo znova sprejel islam, verjetno bi bil tudi pridržan in izpostavljen zasliševanju, vendar se način obravnavanja od mesta do mesta zelo razlikuje in ni nujno, da sploh pride do pridržanja.95

56. Poročilo avstralskega zunanjega ministrstva iz junija 2018 precej natančno navaja, da bodo v primerih, kjer je iranska diplomatska misija izdala začasne potne listine, oblasti vnaprej seznanjene, da se bo oseba kmalu vrnila v matično državo, da pa bodo po vrnitvi prostovoljnega povratnika tega državni organi običajno zaslišali samo, če so bili že prej pozorni nanj, na primer, če je izvršil kaznivo dejanje pred odhodom iz Irana. Navedeno ministrstvo ni seznanjeno z zakonskimi ali družbenimi preprekami, ki bi prostovoljnim povratnikom preprečevale iskanje zaposlitve ali zatočišča v Iranu, prav tako ne ve za nobene ovire, ki bi prostovoljnim povratnikom preprečevale vrnitev v svojo domačo veroizpoved. Nadalje po poročanjih mednarodnih opazovalcev iranske oblasti ne posvečajo veliko pozornosti prosilcem za azil, katerih vloga je bila zavrnjena in so se nato vrnili v Iran. Iranci so množično zapuščali Iran v obdobju od iranske revolucije iz leta 1979 in oblasti priznavajo tudi, da se mnogi selijo iz države v iskanju zaposlitve zaradi ekonomskih razlogov. Mednarodni opazovalci poročajo, da iranske oblasti ne posvečajo veliko pozornosti pregonu prosilcev za azil, katerih vloga je bila zavrnjena, zaradi njihovih dejavnosti zunaj Irana, vključno z aktivnostmi v okviru uveljavljanja zahtevkov za priznanje mednarodne zaščite. Sem spada tudi objavljanje do oblasti kritičnih komentarjev na družabnih omrežjih - zaradi obsežnega filtriranja internetnih vsebin teh komentarjev večina Irancev namreč ne bo nikoli videla – in spreobračanje v krščansko vero. Osebe visokega profila so lahko ob vrnitvi v Iran bolj izpostavljene tveganju pritegnitve pozornosti uradnih organov, še zlasti politični aktivisti.96

57. Zelo podrobno in aktualno je tudi skupno poročilo danskega Ministry of Immigration and Integration in nevladne organizacije Danish Refugee Council za naslovom Iran: House Churches and Converts iz februarja 2018, ki črpa iz več intervjujev različnih poznavalcev razmer v Iranu. Poročilo navaja vir, da se bodo spreobrnjenci, ki se vračajo iz Evrope, potem ko je bila njihova prošnja za azil zavrnjena, nato pa svojcem povedo, da so v svoji prošnji za azil kot razlog navedli spreobrnitev, verjetno znašli v težavah, čeprav oni sicer s tem verjetno ne bi seznanili oblasti. Če se v Iran vrneš krščen, se lahko znajdeš v težavah, če to javno naznaniš. Nadalje naj bi bilo za spreobrnjence v krščansko veroizpoved zelo pogosto, da se izrečejo kot muslimani, da bi se tako izognili težavam z oblastmi. Uradno velja, da če človek izgovori pričanje islamskega verovanja, bo obravnavan kot musliman. Če to zavrneš, tvegaš smrtno obsodbo; vendar pa v zadnjih 10 letih ni bila izrečena smrtna kazen zaradi spreobrnitve. Oblasti bolj budno spremljajo družabne medije in uporabo interneta. Poleg tega oblasti bolj budno spremljajo delovanje, ki ogroža uveljavljeni sistem. Glede iranskih prosilcev za azil v Evropi, ki so se spreobrnili v krščansko vero in so to objavili na družabnih medijih (na svojih Facebook profilih) je vir povedal, da bi težko z gotovostjo trdil, da bodo oblasti za to izvedele. Če so to spreobrnjenci obešali na velik zvon, jih lahko po vrnitvi v Iran aretirajo in zaslišijo. Poznejše faze postopka so odvisne od tega, kaj povratniki povedo uradnim osebam. Nadalje je vir iz zahodnega veleposlaništva povedal, da se pri prošnjah za azil dogaja, da oseba trdi, da se je spreobrnila v krščansko vero. Na vprašanje, ali je spreobrnitev iskrena, je zahodno veleposlaništvo navedlo, da spreobrnjenci to lahko brez težav zanikajo. Vir je povedal, da po njegovem mnenju posameznik ne bi bil kruto kaznovan, razen če bi šlo za visoko profiliranega posameznika ali če bi propagiral krščansko vero in dejavnosti, ki bi oblastem dajale vtis, da ogrožajo nacionalno varnost. Prav tako je vir nekega drugega veleposlaništva zahodne države povedal, da oblasti niso vlagale obtožnic zoper spreobrnjence in da v Iranu nihče ni bil aretiran zgolj zaradi spreobrnitve, če to ni vodilo do drugih dejavnosti, kot je širjenje vere. Po poročanju organizacije Amnesty International oblasti preganjajo tako vodje cerkva kot njihove pripadnike. Na vprašanje, ali je za oblasti pomembno, če je spreobrnjenec krščen ali ne, je vir Amnesty International povedal, da sam ne meni, da je glavni problem sam krst; verjetneje gre bolj za posameznikove povezave, tudi povezave s tujino. Isti vir je mnenja, da iranske oblasti zelo aktivno spremljajo Irance, tudi tiste v tujini, vendar je težko reči, kako oblasti ugotovijo, da se je oseba spreobrnila. Na vprašanje, kakšne situacije lahko pritegnejo pozornost oblasti in razkrijejo spreobrnitev, je isti vir povedal, da če se starši spreobrnejo in, na primer, učitelje v šoli prosijo, da njihovih otrok ne poučujejo o islamski veri, potem to pride na dan. V še enem primeru so spreobrnjenci potovali iz Irana v Turčijo, da bi se udeležili krščanskih delavnic. Pogosta potovanja v Turčijo lahko pritegnejo pozornost oblasti, zlasti v povezavi z drugimi aktivnostmi, na primer udeleževanja bogoslužja v hišnih cerkvah. Tretji primer, ki bi lahko bil sumljiv širši skupnosti, na primer na delovnem mestu, bi bil, če spreobrnjenec ne bi sodeloval pri islamskih verskih dogodkih. Islam je prisoten na vseh ravneh iranske družbe, z njim je povezanih veliko družbenih norm in kulturnih dejavnosti. Neudeležba na teh dogodkih postavi pod vprašaj tvojo versko pripadnost. Anonimni vir je povedal, da če je bil spreobrnjenec krščen v tujini, nato pa se je vrnil v Iran, zgolj krst sam po sebi ne pomeni nič. Če se spreobrnjenec ne izpostavlja in živi tiho življenje, potem njegovo spreobrnjenje ne predstavlja nobenih težav. Do težav pride, če spreobrnjenec začne poučevati druge. Isti anonimni vir navaja, da spreobrnjencev, ki ne širijo božje besede in niso pripadniki hišne cerkve, oblasti ne preganjajo, vendar se vseeno lahko znajdejo v težavnem položaju, če jih oblastem prijavi družinski član - na primer zato, ker je opazil, da bere Sveto pismo. Če oblasti zaznajo, da spreobrnjenec deluje zunaj svojega doma, tj. če začne širiti božjo besedo ali drugače širiti krščansko vero, ga bodo začeli spremljati. Oblasti ne bodo ukrepale, če spreobrnjenec zgolj bere Sveto pismo pri sebi doma. Kristjan ne bo tarča oblasti, dokler aktivno ne širi svoje vere. Iranske oblasti so seznanjene z različnimi konotacijami, povezanimi s spreobrnitvijo, in vedo tudi, da so se nekateri Iranci spreobrnili v krščanstvo, da bi dobili azil. Povedano je bilo, da ima Iran tudi v tujini agente, ki spremljajo iranske državljane. Pri tem ni jasno, do kakšne mere so iranske oblasti zmožne vse spremljati. Oblasti vseh ne spremljajo ves čas. Njihov cilj je med ljudmi razširiti občutek, da so ves čas pod nadzorom. Če je bil spreobrnjenec krščen v Turčiji in se je vrnil v Iran, potem pa se ne udeležuje nobenih krščanskih aktivnosti, je manj verjetno, da bo imel težave. Problem se bo pojavil le, če bo oseba svojo veroizpoved uveljavljala politično, na primer tako, da bo na družabnih omrežjih primerjala slabosti Islama s prednostmi krščanstva ali drugih religij. Pri tem je vir poudaril, da bi moral pri tem posameznik osebno analizirati obe religiji, saj uporaba splošnih floskul (»copy-paste« fraz) ne bi bila dovolj huda kršitev. Če bi oblasti izvedele za spreobrnjenje določene osebe, bi to lahko ob povratku zaslišale. Vir je pri tem sicer poudaril, da bi bilo za kaj takega treba pridobiti dodatne informacije o tej osebi, na primer, da je bil že prej pripadnik hišne cerkve v Iranu. Oblasti bi njegov primer obravnavale celovito. Vir je omenil, da bi, na primer v primeru objave fotografije na internetu, ki nakazuje na spreobrnjenje, oblasti to preučile v luči njegovega profila in aktivnosti. Vir je poudaril tudi, da če oseba pred odhodom iz matične države ni imela povezav s krščanstvom - na primer, če je njen Facebook profil zaprt za javnost in če so bile fotografije občasno objavljene v krajšem časovnem obdobju, pozneje pa izbrisane – in če se oseba po vrnitvi v Iran ne udeležuje drugih krščanskih aktivnosti, potem ji oblasti ne bodo posvečale posebne pozornosti. Mednarodna organizacija za migracije (IOM) navaja, da spreobrnjenci v krščansko vero ne tvegajo preganjanja, vse dokler to počnejo v zasebnosti. Vir je pojasnil, da mora biti spreobrnitev dokumentirana, na primer v obliki krstnega lista. V Iranu je veliko kristjanov in vse dokler tega ne razglašajo javno, ne bodo imeli težav. Glede družin oseb, ki v svojih vlogah za priznanje azilnega statusa zatrjujejo, da so se spreobrnili v krščansko vero, je vir povedal, da se njihovi svojci zavedajo, da bodo prosilci storili vse, da bodo dobili zakonit status v evropski državi. Vir iz organizacije Middle East Concern je navedel, da če si spreobrnjenec, imaš lahko težave, ko se vrneš v Iran. Enako imaš lahko težave tudi, če si že pred odhodom prepoznan kot kristjan. Če oblastem pred svojim odhodom nisi poznan, vrnitev v Iran ni problematična, vendar pa če se po vrnitvi v Iran začneš udeleževati cerkvenih dogodkov, boš pritegnil pozornost in lahko tudi postaneš tarča. Če si Iran zapustil nelegalno, potem država ne bo natančno vedela, kdaj si dejansko zapustil državo. Glede krsta je predstavnik organizacije MEC delegacijo seznanil, da ko kakšna cerkev krsti osebo, potem obstajajo trdni dokazi o spreobrnitvi v krščanstvo in izda se krstni list, pogosto obstajajo tudi fotografije itd. To bi lahko pritegnilo pozornost oblasti in je lahko problematično, ko se posameznik vrne v Iran. Če je kdo med bivanjem v tujini svojo krščansko vero oznanil na Facebooku, je zelo verjetno, da ga bodo preiskovale iranske oblasti. Vendar pa že samo to, da svojo spreobrnitev oznaniš na Facebooku, samo po sebi ne pomeni, da te bodo preganjali, ampak te bodo spremljali - če se vrneš v Iran. Če si svoje aktivnosti odkrito razglašaš, se prav lahko zgodi, da te bodo po povratku državni organi aretirali ali zasliševali. Vendar pa boš po vrnitvi v Iran izpostavljen tveganju, če oznaniš, da si kristjan.

58. To pravkar citirano poročilo, torej poročilo danskega Ministry of Immigration and Integration in nevladne organizacije Danish Refugee Council za naslovom Iran: House Churches and Converts iz februarja 2018, obširno citira tudi novejše poročilo avstrijskega ACCORD Iran: COI Compilation iz julija 2018, zato sodišče tega poročilo ponovno ne bo povzemalo.

59. Iz citiranih poročil sodišče sklepa, da za osebo, ki naj bi v tujini spremenila vero oziroma se krstila in ki ob vrnitvi tega ne naznani družini ali javno, ne obiskuje hišnih cerkva, vere ne širi in tudi na kakšen drug način nase ne opozori, ne obstaja nevarnost preganjanja. Sodišče meni, da je takšna oseba tudi tožnik. Tožnik že pred odhodom iz Irana za oblasti ni mogel biti nikakor sumljiv, o svoji spreobrnitvi oziroma krstu ni še nikomur povedal, utemeljeno pa sodišče verjame, da tega tudi ne bo storil, ker njegova sprememba vere ni pristna, poleg tega tudi objave na Facebooku niso bile javno dostopne (pač pa le tožnikovim "Facebook prijateljem", pri čemer Facebook v Iranu ni dostopen). Pa tudi če bi iranske oblasti, čeprav po oceni sodišča glede na informacije o izvorni državi izredno malo verjetno, izvedele za tožnikov krst in zatrjevano spreobrnitev v tujini, sodišče sklepa, da bi tožnik oblasti dovolj verjetno lahko prepričal, da spreobrnitev ni bila pristna, še posebej, ker niti pred odhodom iz Irana svoje vere ni prakticiral ne v družini ne javno, in mu zato ne bi grozilo nikakršno preganjanje. Sodišče še pripominja, da je tudi ESČP v zadevi A. proti Švici ESČP sprejelo argumentacijo države, da se iranske oblasti zavedajo, da iranski državljani včasih poskušajo pridobiti azil na podlagi spremembe vere v tujini in to tudi upoštevajo, kar pomeni, da takšni osebi ne grozi resno tveganje mučenja oziroma nečloveškega ravnanja po vrnitvi v Iran.

60. Tožnik je v tožbi tudi izpostavil, da bi ga lahko iranskim oblastem izdala njegova bivša sostanovalca, ki naj bi pobegnila nazaj v Iran in ki bi morda lahko bila celo pripadnika tajne policije, obema pa se je tožnik zameril in sta nasilna. Sodišče ugotavlja, da tožnik zgolj ugiba, da bi lahko bila pripadnika tajne policije, ne pojasni pa, na kakšni podlagi to sklepa. Nadalje tožnik špekulira, da bi ga ti dve osebi lahko izdali, da bi sebi rešili življenje, ker sta tudi sami spremenili vero, vendar tožnik ne pojasni, na kakšni podlagi bi iranske oblasti sploh postale pozorne na ta dva moška, saj iz citiranih informacij o izvorni državi ne izhaja, da je že zgolj krst v Evropi dovolj, da osebo oblasti preganjajo.

61. Glede ugovora, ki ga je tožnik podal v zadnji pripravljalni vlogi, da se je tožnik do sedaj "evropeiziral" in prevzel določena načela in vrednote, ki so drugačna od muslimanskih, zaradi česar naj bi bil v Iranu prav tako ogrožen, pa sodišče ugotavlja, da je navedba preveč pavšalna, da bi se sodišče do nje lahko opredelilo, saj tožnik ni pojasnil, kakšna so ta načela in vrednote niti ni pojasnil, na kakšen način bi ga to spravilo v nevarnost ob vrnitvi v Iran.

62. Na podlagi vsega navedenega torej sodišče zaključuje, da tožnik nima utemeljenega strahu pred preganjanjem v primeru v vrnitve v Iran niti mu ne grozi povzročitev resne škode, zato ne izpolnjuje pogojev niti za priznanje statusa begunca niti za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite.

63. Glede same zakonitosti izpodbijane odločbe je neutemeljen tudi tožbeni očitek o prekoračitvi roka iz prvega oziroma drugega odstavka 47. člena ZMZ-1. Gre za instrukcijski rok, poleg tega pa ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, saj ni jasno, kako bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), tega pa v svojih vlogah ne pojasni niti tožnik.

64. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sicer nepravilno uporabila materialno pravo, tj. drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, ter ni upoštevala določb 8., 9. in 10. alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, ker ni upoštevala splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi in ni izvedla ocene, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen preganjanju ali resni škodi, ne glede na to, da je presodila, da tožnikova sprememba vere ni pristna, oziroma, da so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito. Sodišče je tako spoznalo, da je bil v tem smislu postopek pred upravnim organom nezakonit, vendar je sodišče v svojem postopku to kršitev odpravilo (2. alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1) in sámo ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca oziroma subsidiarne oblike zaščite. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 63. člena ZUS-1).

1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Ur. l. EU L 180/60 z dne 29. 6. 2013. 2 Gre za priporočilo: UNHCR: Guidelines on International Protection no. 6, Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 28 April 2004, HCR7GIP/04/06. 3 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev), Ur. l. EU, L 337/9 z dne 20. 12. 2011. 4 C-56/17, Fathi, 4. 10. 2018, odst. 78 in tam citirana sodna praksa. 5 C-56/17, Fathi, 4. 10. 2018, odst. 82, 84. 6 Ibidem, odst. 86, 87 in tam navedena sodna praksa. 7 Ibidem, odst. 88. 8 C-71/11 in C-99/11, Y Z z dne 5. 9. 2012, odst. 57. 9 Ibid. odst. 59; C-56/17, Fathi, 4. 10. 2018, odst. 94. 10 C-71/11 in C-99/11, Y Z z dne 5. 9. 2012, odst. 58. 11 C-56/17, Fathi, 4. 10. 2018, odst. 96, 98. 12 A. v. Switzerland, app. no. 60342/16, 19. 12. 2017, odst. 41-46. 13 Ibidem, odst. 43. 14 F.G. v. Sweden, app. no. 43611/11, 23. 3. 2016. 15 T.M. and Y.A. v. Netherlands, app. no. 209/16, 28. 7. 2016. 16 Ibidem, odst. 23, 25-28. 17 Odločbe Vrhovnega sodišča I Up 264/2017 z dne 21. 2. 2018 (odst. 17), I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017 (odst. 19), I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017 (odst. 11), I Up 183/2017 z dne 23. 8. 2017 (odst. 14) in I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018 (odst. 14 in 15). 18 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018, odst. 17-19. 19 Ibidem, odst. 19. 20 Sodba I U 1289/2017 z dne 26. 11. 2018, odst. 91. 21 UNHCR: Guidelines on International Protection no. 6, Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 28 April 2004, HCR7GIP/04/06, točka II.A, 4-8. 22 Ibidem, točka III.b), 29. 23 Ibidem, točka III.B), 31. 24 Ibidem, točka III. c), 34. 25 Ur. l. EU, L 337, 20. 12. 2011. 26 UHCR, European Refugee Fund of the European Commission, 2013, Beyond Proof: Credibility Assessment in EU Asylum Systems, Brussels, May 2013. Gre za projekt, ki je bil financiran s strani Komisije EU, in v katerem je poleg UNHCR sodelovalo tudi mednarodno sodniško združenje IARLJ in nevladna organizacija Hungarian Helsinki Committee. 27 Gl. Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System, EASO Professional Development Series for members of courts and tribunals; produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, 2018. 28 Ur. l. EU, L 132/11 z dne 29. 5. 2011. 29 1. al. tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 30 2. al. tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 31 4. al. tretjega odstavka 21. čl. ZMZ-1. 32 3. in 4. al. prvega odstavka 52. čl. ZMZ-1. 33 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-50/08-16, Up-2177/08-16 z dne 26. 3. 2009, 12. odstavek: "Namen pridobitve statusa begunca je zaščititi posameznika pred bodočimi kršitvami človekovih pravic. Posamezna država z zaščito prepreči, da bi bil posameznik ob vrnitvi v svojo državo izpostavljen preganjanju. Zato pristojni organ vedno presoja, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti (ob vrnitvi v svojo državo) izpostavljen preganjanju. Ni pa namen pridobitve statusa begunca ugotoviti, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju. Ugotovitev pristojnega organa, da je bil posamezen prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja, je lahko le upošteven dokaz, da je strah prosilca pred preganjanjem res utemeljen." 34 Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 294/2016 z dne 16. 11. 2016 (odst. 9) navedlo, da je namen mednarodne zaščite „varstvo osebe pred bodočim preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. V tem okviru je že pretrpljeno preganjanje v smislu 26. in 27. člena ZMZ-1 ali že povzročena resna škoda iz 28. člena tega zakona, ali pa dejstvo, da je osebi preganjanje ali resna škoda že neposredno grozila, resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenim tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje uresničile (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1)." 35 Str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016. 36 Str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016. 37 Str. 5 zapisnika glavne obravnave z dne 29. 3. 2019. 38 Pogosto pa je v bližnjem lokalu s hitro prehrano tudi jedel (str. 4 in 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016). 39 S čimer se sodišče opredeljuje do tožnikovih tožbenih ugovorov, da mu tožena stranka ni dala priložnosti, da bi s pomočjo zemljevida konkretneje opisal lokacijo opazovane cerkve. Tožnik je to storil v tožbi na na zaslišanju na glavni obravnavi in sodišče o tem, da tožnik ve, kje se cerkev nahaja, ne dvomi. 40 Čeravno tožnik tudi glede poznavanja njenega izgleda ni bil prepričljiv, saj bi se od osebe, ki je približno dve leti vsakodnevno opazovala cerkev zagotovo pričakovalo, da bi na vprašanje, kakšne barve je bila fasada, znala prepričljivo odgovoriti, tako pa je na osebnem razgovoru tožnik navedel, da se tega ne spomni in da je morda bež barve (str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016). 41 Str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016. 42 Str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016 in str. 4 zapisnika glavne obravnave z dne 29. 3. 2019. 43 Str. 4 zapisnika glavne obravnave z dne 29. 3. 2019. 44 Str. 5 zapisnika glavne obravnave z dne 29. 3. 2019. 45 Str. 9 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016. 46 Str. 7 zapisnika glavne obravnave z dne 29. 3. 2019. 47 Str. 7 zapisnika glavne obravnave z dne 29. 3. 2019. 48 Str. 5 in 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016. 49 Str. 8 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016. 50 Iz v nadaljevanju citiranih informacij o izvorni državi nikjer ne izhaja, da bi iranske oblasti preko opazovanja ali preko nadzornih kamer preiskovale potencialne spreobrnjence v krščanstvo. Prav nasprotno, iz informacij izhaja, da je nadzor lahko le omejen, saj oblasti ne morejo nadzorovati vseh, in da mora oseba npr. obiskovati hišne cerkve in širiti vero, da oblasti nanjo sploh postanejo pozorne. 51 Uradni list FLRJ, MP, št. 7/60, Uradni list SFRJ, MP, 15/67, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92. 52 Zaradi drugih nepravilno prenesenih elementov določbe 5(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU se sodišču se na tem mestu ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali je sama določba drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 oziroma njena uporaba v neskladju z Ženevsko konvencijo, dodaja pa, da uveljavljeni avtorji navajajo, da bi preširoko razlaganje člena 5(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU pomenilo de facto razširjanje izključitvenih razlogov iz Ženevske konvencije o statusu beguncev, kar je prepovedano (Steve Peers, Violeta Moreno-Lax, Madeline Garlick and Elspeth Guild (eds) EU Immigration and Asylum Law (Text and Commentary): Second Revised Edition Volume 3: EU Asylum Law, Brill Nijhoff, 2015, str. 95). 53 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018, odst. 16. 54 Sodba Velikega senata ESČŠ F.G. proti Švedski, 43611/11, 23. 3. 2016. 55 V ločenem mnenju sodnice Jäderblom je razbrati, da verodostojnost prosilca ni bila vprašljiva. 56 ESČP je švedskim oblastem očitalo, da niso izvedli temeljite ocene pritožnikove spremembe vere in preverili resnosti njegovih prepričanj, načina izražanja krščanske vere na Švedskem ter tega, kako bo novo vero izražal v Iranu, če bi bil tja vrnjen (odst. 156). Vrhovno sodišče RS je v Sodbi I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017 (odst. 19) glede vprašanja o izražanju vere v izvorni državi navedlo, da če "ni prišlo do spremembe vere, kot izhaja iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, tudi niso smiselna morebitna vprašanja o tem, kako bi pritožnik novo vero izražal v Iranu." 57 Odločbe Vrhovnega sodišča I Up 264/2017 z dne 21. 2. 2018 (odst. 17), I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017 (odst. 19), I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017 (odst. 11), I Up 183/2017 z dne 23. 8. 2017 (odst. 14) in I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018 (odst. 14 in 15). 58 Potrdilo Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana z dne 25. 3. 2019 (priloga A15). 59 Str. 3 in 4 zapisnika glavne obravnave z dne 29. 3. 2019. 60 Str. 3 zapisnika glavne obravnave z dne 29. 3. 2019. 61 Str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016, kjer je tožnik navedel, da je cerkev pričel opazovati približno dve leti pred osebnim razgovorom. Tožnik je prošnjo sicer podal 8. 2. 2016. 62 Ibidem, str. 4. 63 Str. 7 prošnje z dne 8. 2. 2016. 64 Str. 7 zapisnika o glavni obravnavi z dne 29. 3. 2019. 65 Str. 10 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016. 66 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016, str. 10. 67 Str. 4 zapisnika glavne obravnave z dne 29. 3. 2019. 68 Ibidem, str. 13. 69 Ibidem, str. 4. 70 Ibidem, str. 10. 71 Ibidem, str. 10. 72 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, opomba 23 in tam navedena sodna praksa. 73 Ibidem, str. 10 in 11. 74 Ibidem, str. 11. 75 Str. 12 zapisnika glavne obravnave z dne 29. 3. 2019. 76 Ibidem, str. 11., zapisnik o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016 str. 11 in 12. 77 Str. 9 zapisnika glavne obravnave z dne 29. 3. 2019. 78 Ibidem, str. 10. 79 Str. 12 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016, str. zapisnika glavne obravnave z dne 29. 3. 2019, str. 10. 80 Str. 12 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016 81 Str. 12 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016, str. 9 zapisnika glavne obravnave z dne 29. 3. 2019. 82 Potrdilo Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana z dne 25. 3. 2019, priloga A15. 83 Str. 11 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 9. 2016 84 Zapisnik glavne obravnave z dne 29. 3. 2019, str. 9. 85 Str. 8 zapisnika glavne obravnave z dne 29. 3. 2019. 86 Str. 3 in 8 zapisnika glavne obravnave z dne 29. 3. 2019. 87 Str. 8 zapisnika o glavni obravnavi z dne 29. 3. 2019. 88 C-56/17 z dne 4. 10. 2018, odst. 82, 84. 89 Ibidem, odst. 88. 90 Gl. opomba 24. 91 Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča v odločbah: Up 264/2017 z dne 21. 2. 2018 (odst. 17), I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017 (odst. 19), I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017 (odst. 11), I Up 183/2017 z dne 23. 8. 2017 (odst. 14) in I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018 (odst. 14 in 15). 92 Sklep Vrhovnega sodišča I U 74/2018 z dne 13. 6. 2018, odst. 19. 93 Točke 18, 30, 31, 34, poročila danskega Ministry of Immigration and Integration in nevladne organizacije Danish Refugee Council za naslovom Iran: House Churches and Converts iz februarja 2018, točke 5.1.10, 5.1.11, 5.2.1, 5. 2. 5, 5. 2. 2 in 5. 3. 14 poročila UK Home Office: Country Policy and Information note - Iran: Christians and Christian converts, marec 2018, točka 3.35, 3.41, 34.3 poročila avstralskega Department of Foreign Affairs and Trade o Iranu, 7. junij 2018. United States Department of State v svojem poročilu International Freedom Report for 2017 za Iran omenja predvsem preganjanje konkretnih spreobrnjencev, pri čemer gre v večini primerov za vidnejše člane, ki so vero ne le prakticirali, ampak tudi širili, enako tudi poročilo United States Commission on International Religious Freedom v poročilu za leto 2018 v delu o Iranu. 94 Točki 8.1.1 in 8.1.2 poročila UK Home Office: Country Policy and Information note - Iran: Christians and Christian converts, marec 2018, točka 3.34 poročila avstralskega Department of Foreign Affairs and Trade o Iranu, 7. junij 2018. 95 Točka 8.1.3 poročila UK Home Office: Country Policy and Information note - Iran: Christians and Christian converts, marec 2018 96 Točki 5.24 in 5.25 poročila avstralskega Department of Foreign Affairs and Trade o Iranu, 7. junij 2018.