Jedro

Navajanje dejstev in predložitev dokazov iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki vplivajo na določitev preizkusnega obdobja, je prepuščeno predlagatelju odpusta obveznosti. Če dolžnik ne navede dejstev in predloži dokazov, ki vplivajo na določitev dolžine preizkusnega obdobja, mu sodišče lahko odmeri najdaljše preizkusno obdobje, ne da bi moralo predlagatelja pozivati, da relevantna dejstva navede in zanje predloži dokaze. Materialno procesno vodstvo v tem primeru ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se začne postopek odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku (1. točka izreka) in določilo preizkusno obdobje petih let od začetka postopka odpusta obveznosti, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče dne 27.5.2019 (2. točka izreka).

Zoper 2. točko sklepa se je pravočasno pritožil dolžnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je predlagal spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se določi preizkusno obdobje dveh let, podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dolžniku določilo najdaljše preizkusno obdobje po tem, ko je ugotovilo, da dolžnik v predlogu za odpust obveznosti ni navedel in izkazal okoliščin, ki bi zniževale trajanje preizkusnega obdobja, česar pritožnik ne zanika, navaja pa, da bi ga moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da vlogo dopolni.

Pri odločanju o začetku postopka odpusta obveznosti sodišče po prvem odstavku 400. člena ZFPPIPP presoja samo ovire glede predhodne kaznovanosti, in sicer na podlagi podatkov iz kazenske evidence, ter predhodnih odpustov obveznosti na podlagi podatkov iz evidence odpustov obveznosti. Predlog za odpust obveznosti zavrne, če obstaja katera od navedenih ovir (prim. drugi odstavek 400. člena ZFPPIPP).

Po določbi petega odstavka 400. člena ZFPPIPP sodišče določi preizkusno obdobje, ki ne sme biti krajše od dveh let in ne daljše od petih let od začetka postopka odpusta obveznosti. Iz četrtega odstavka istega člena izhaja, da sodišče določi preizkusno obdobje ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega stanja in drugih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost, dolžnik pa mora v predlogu za odpust obveznosti opisati okoliščine, ki so podlaga za določitev dolžine preizkusnega obdobja in predlogu priložiti dokaze o obstoju teh okoliščin (tretji odstavek 398. člena ZFPPIPP). Navajanje dejstev in predložitev dokazov iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki vplivajo na določitev preizkusnega obdobja, je prepuščeno predlagatelju odpusta obveznosti. Če dolžnik ne navede dejstev in predloži dokazov, ki vplivajo na določitev dolžine preizkusnega obdobja, mu sodišče lahko odmeri najdaljše preizkusno obdobje, ne da bi moralo predlagatelja pozivati, da relevantna dejstva navede in zanje predloži dokaze.

Višje sodišče v nasprotju s stališčem, zavzetim v sklepu III Cpg 493/2010 šteje, da materialno procesno vodstvo (iz 285. člena ZPP) v tem primeru ne pride v poštev (prim. III Cpg 617/2010). V predlogu za odpust obveznosti je dolžnik navajal le dejstva, iz katerih izhaja, da ni ovir za odpust obveznosti (399. člen ZFPPIPP), predloga glede določitve preizkusnega obdobja pa ni podal in ni navajal dejstev v zvezi z družinskimi razmerami, zdravstvenim in drugim osebnim stanjem ter razlogov za insolventnost, ki bi lahko vplivali na določitev preizkusnega obdobja. Sodišče prve stopnje je zato določilo preizkusno obdobje - upoštevajoč starost dolžnika in vrsto ter višino dolga - v okviru z zakonom predpisane dolžine preizkusnega obdobja glede na podatke, s katerimi je razpolagalo. Vse ostale pritožbene navedbe v zvezi z okoliščinami, ki so pomembne za določitev dolžine preizkusnega obdobja (četrti odstavek 400. člena ZFPPIPP), so pritožbene novote, ki jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, višje sodišče pa jih ni upoštevalo, saj dolžnik ni navedel, zakaj teh dejstev ni navajal že v postopku na prvi stopnji in tudi ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti v predlogu za odpust dolga (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Upoštevajoč navedeno je izpodbijani sklep pravilen. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).