Jedro

Ker je revident delovno nalogo odklonil zaradi subjektivnega mnenja, da je ne bo zmogel, je možen edino zaključek, da ni bilo zakonitega razloga za odklonitev dela, to pa tudi pomeni, da je šlo za dejanje, ki je imelo znake kršitve delovne obveznosti.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke (predlagatelja) na ugotovitev, da sta sklepa disciplinske komisije tožene stranke (udeleženca) z dne 29.9.1980 in delavskega sveta z dne 4.11.1980, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, nezakonita.

Drugostopenjsko sodišče je sprejelo dejanske ugotovitve in pravne zaključke prvostopenjskega sodišča in z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo je tožnik vložil pravočasno revizijo na podlagi določb 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka je sodišče zagrešilo zaradi protislovja med razlogi za izrek odločbe in razlogi v spisu, materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno zato, ker pri vodenju disciplinskega ukrepa ni bila upoštevana možnost, da tožnik dela ni zavrnil brez opravičenih razlogov. Pri tem sta bila oba revizijska razloga zagrešena zato, ker niso bile upoštevane pisne izjave prič oziroma niso bili izvedeni ustrezni dokazi, iz katerih bi bilo razvidno, da mu je bilo dodeljeno delo, ki je bilo težko in ga po svojem prepričanju ni zmogel. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sporne odločbe razveljavi in spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila revizijo na temelju določb prvega odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94). Tretji odstavek 73. člena tega zakona določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da sodišče samo ni dolžno paziti niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi glede na določbo 386. člena ZPP, niti na pravilno uporabo materialnega prava, mimo v reviziji zatrjevanih revizijskih razlogov.

Revizijsko sodišče ni našlo razlogov, ki bi potrjevali revidentovo stališče, da je bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi protislovja med razlogi za izrek odločbe in razlogi v spisu (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Obe nižji sodišči sta natančno obrazložili, zakaj sta prišli do zaključka, da revident ni imel opravičljivega razloga za odklonitev delovnega naloga. Ugotovili sta, da so zaslišane priče, ki so bile najodgovornejše za vodenje delovnega procesa v organizaciji, izjavile, da bi revident z dodeljeno delovno skupino delo lahko opravil. To še toliko prej, ker je celo po njegovi lastni izjavi podobne naloge na montaži opravljal že prej v nekaterih drugih krajih. Čeprav so montaže lahko različno težavne in čeprav so lahko različna tudi mnenja o revidentovi strokovni sposobnosti, je vendar sodišče pojasnilo, katere izjave in mnenja je lahko upoštevalo in zakaj ni bilo potrebe po izvajanju dodatnih dokazov, tako da ne more biti nobenega govora o tem, da si razlogi, na katerih temelji sporna odločba in razlogi v spisu, nasprotujejo. Kot sporno bi lahko, glede na revidentova navajanja, obravnavali le vprašanje dokaznega sklepa in dokazne ocene, kar vpliva na ugotovljeno dejansko stanje. Zato uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v nakazani smeri ni utemeljeno. Ugotovljeno dejansko stanje pa, niti če je zmotno niti če je nepopolno, po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ne more biti revizijski razlog.

Glede na to, da sta nižji sodišči ugotovili, da revident ni imel razloga za odklonitev delovne naloge, je neutemeljeno tudi navajanje zmotne uporabe materialnega prava v tej smeri. Res je sicer, kot trdi revident, da je tudi takrat veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77 do 18/88) poznal odklonitev dela, vendar samo v primerih, ko ni bilo zagotovljeno varno delo (118. člen) in če niso bili zagotovljeni ustrezni pogoji za nočno delo (119. člen). Vendar ta razloga v revidentovem primeru nista bila obravnavana, niti zatrjevana. Revident ne pojasni, kateri naj bi bili drugi, z zakonom določeni opravičljivi razlogi, za odklonitev delovne naloge. Zato je, ob upoštevanju dejstva, da je revident delovno nalogo odklonil zaradi subjektivnega mnenja, da je ne bo zmogel, možen edino zaključek, do katerega sta prišli tudi obe nižji sodišči, da ni bilo zakonitega razloga za odklonitev dela, to pa tudi pomeni, da je šlo za dejanje, ki je imelo znake obravnavane kršitve delovne obveznosti. Pot, po kateri sta sodišči prišli do takega zaključka, pa za odločanje v revizijskem postopku ni relevantna, saj je povsem odvisna od izvedenega dokaznega postopka in kasneje opravljene dokazne ocene. Vendar pa, kot je že bilo poudarjeno, zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).