Jedro

Zmotno je stališče, da je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen že zaradi tega, ker naj bi bil pomanjkljivo obrazložen, ker tožeča stranka v njem ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je terjatev verjetno izkazana, ampak se je sklicevala le na navedbe v tožbi. Predlog za izdajo začasne odredbe in tožba sta bila namreč vložena z isto vlogo. Enako velja za primer, če bi bila tožba in predlog vložena v dveh pisnih vlogah. Predlagatelju ni mogoče očitati pomanjkljivosti predloga, če se v predlogu sklicuje na navedbe v tožbi (in dokaze, predložene skupaj s tožbo) glede dejstev, na katera tožeča stranka opira zahtevek, ki v primeru, da je tožba sklepčna, zadostujejo in je že na tej podlagi praviloma mogoče presoditi, ali je terjatev verjetno izkazana ali ne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „Za zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke A.A., B., C., zoper toženo stranko: D. d.o.o., E., F., v znesku 7.700,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2015 dalje do plačila, na podlagi katere se izreče prepoved organizacijam za plačilni promet, da toženi stranki D. d.o.o., F., ali komurkoli drugemu po nalogu tožene stranke izplača iz njegovega računa, zlasti na transakcijskem računu: ..., G. d.d., znesek 7.700,49 EUR, povečanega za zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, za čas do pravnomočne razsodbe te pravde.“

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, vložen skupaj s tožbo zaradi plačila odpravnine, s katerim je v zavarovanje svoje bodoče terjatve predlagala izdajo začasne odredbe, saj zaradi finančnih težav tožene stranke obstaja nevarnost, da bodoča terjatev tožeče stranke ne bo poplačana. Sodišče je predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da niso podani razlogi za izdajo začasne odredbe, vendar je odločitev napačna. Naslovno sodišče je v 4. točki obrazložitve sklepa navedlo, da bi morala obstajati velika verjetnost, da bo tožeči stranki uspelo s tožbenim zahtevkom, kar bi posledično pripeljalo do nastanka terjatve in da verjetnost terjatve tožeče stranke ni izkazana, ker naj sodna praksa ne bi bila enotna glede vprašanja upravičenosti do dvakratnika odpravnine, kar je tudi temelj tožbenega zahtevka. Med primeri iz sodne prakse je sodišče navedlo tudi odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 109/2012-38 z dne 23. 10. 2014. Ustavno sodišče RS se je v tej odločbi opredelilo glede istega problema, kot ga ima tožeča stranka t.j. do odpravnine, do katere so upravičeni invalidi, katerim je bila odpravnina izračunana na osnovi povprečja zadnjih treh plač za polovični delovni čas, čeprav so bili pred invalidnostjo več let zaposleni za polni delovni čas. V primeru, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče RS, je sodišče (prve oz. druge stopnje) glede dveh strank odločilo, da nista upravičeni do polne odpravnine, glede na določbe ZDR, po katerih je treba za izračun osnove za odpravnino upoštevati povprečje treh zadnjih mesečnih plač, ki pa so v njunih primerih bile izračunane le za polovični delovni čas. Ustavno sodišče RS je navedlo, da bi morala sodišča pri odločanju glede tega problema paziti na 14. člen Ustave RS, ki urejajo pravico enakosti pred zakonom in da je sodišče z odločitvijo, da strankama ne pripada dvakratnik odpravnine, kršilo prav ta člen ustave. Nadalje navaja, da se morajo določbe ZDR tolmačiti v skladu z ustavo in da je za ustavno skladno razlago 109. člena ZDR (sedaj 108. člen ZDR-1), tudi glede pravice do odpravnine, treba uporabiti drugi odstavek 66. člena ZDR (sedaj 67. člen ZDR-1), ki se po mnenju Ustavnega sodišča RS nanaša tudi na odpravnino zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je mnenja, da ni velike verjetnosti, da bo terjatev nastala in zaradi tega ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 270. člena ZIZ. Tožeča stranka je prav nasprotnega mnenja in trdi, da je naslovno sodišče pri tem popolnoma napačno ugotovilo dejansko stanje. Glede na vse navedeno in v kolikor bo sodišče, ki bo obravnavalo tožbeni zahtevek tožeče stranke, upoštevalo hierarhijo med ustavo in zakoni, obstaja velika verjetnost, da bo tožnica v sporu uspela oziroma ni verjetnosti, da ne bo dosojeno v prid tožene stranke. Sodišče pri sprejemu izpodbijanega sklepa ni upoštevalo hierarhije ustave nad zakonom. Pri svojem odločanju je napačno uporabilo materialno pravo in kršilo 125. člen Ustave RS oz. 153. člen Ustave RS, saj je bilo mnenja, da sodišče v konkretnem primeru ne bo dosodilo v prid tožeči stranki. Pri svoji odločitvi je upoštevala razlago 108. člena ZDR-1 in 67. člena ZDR-1 v nasprotju s 14. členom Ustave RS.

Tudi glede drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nevarnosti, da bo poplačilo terjatve oteženo, ki jo mora izkazati predlagatelj začasne odredbe, je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve zavzelo napačno stališče, da ni podana nevarnost, da terjatev ne bo poplačana in da s tem ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Tožeča stranka je v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe izpostavila slabo finančno stanje in predstavila bilančno izgubo podjetja za obdobje 2011-2014, ki je dokaz, kako zelo podjetje slabo posluje in kako zelo je zadolženo. Poleg prikaza izgube je tožeča stranka v svojem predlogu izkazala tudi čisti poslovni izid tožene stranke, ki za posamezna leta niti ne dosega višine tožbenega zahtevka tožeče stranke. Glede na to, kako velika je bilančna izguba in kako majhen je vsakoletni čisti dobiček (številke so predstavljene v predlogu) ter za kakšen namen se mora prioritetno uporabiti čisti dobiček, je jasno, da obstaja velika verjetnost, da terjatev tožeče stranke ne bo poplačana. Ker je terjatev verjetno izkazana, izkazana pa je tudi nevarnost, da je poplačilo izkazane terjatve ogroženo in sta izpolnjena oba pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in posledično ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

3. V odgovoru na pritožbo upnice dolžnica v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam upnice in predlaga, da drugostopno sodišče pritožbo upnice v celoti zavrne in potrdi izpodbijani prvostopni sklep. Upnici je bila dne 12. 3. 2015 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, 80-dnevni odpovedni rok pa se je iztekel 31. 5. 2015, ko ji je delovno razmerje prenehalo. Ob prenehanju delovnega razmerja je bila upnici izplačana tudi odpravnina v višini 4.640,20 EUR, s katero pa se upnica ne strinja. Izračun odpravnine, kot ga podaja upnica, je napačen, saj je v skladu s 108. členom ZDR-1 osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec, ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Zato je bilo potrebno kot osnovo za obračun odpravnine upoštevati plače za mesece februar 2015, januar 2015 in december 2014, ne pa plač za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja. Osnova za izračun odpravnine znaša 453,76 EUR in ne 578,47 EUR, kot je izračunala upnica (na podlagi plač za mesec marec, april in maj 2015). Glede na navedeno je odpravnina, ki jo je prejela upnica, povsem pravilna in pravična. Izračun upnice ni pravilen tudi zato, ker je kot osnovo za odmero odpravnine upoštevala tudi poračun, ki ga je upnica prejela z zadnjo plačo in se nanaša na sorazmerni del neizkoriščenega dopusta za 9 dni oziroma 72 ur ter 2,30 ure iz naslova več opravljenih ur, saj se poračun ne more upoštevati pri izračunu osnove.

Prav tako pa upnici ne pripada odpravnina v višini, kot če bi delala polni delovni čas. Pravice delavcev, ki delajo krajši delovni čas, ureja zakon posebej. Po drugem odstavku 67. člena ZDR-1 so upnici zagotovljene vse pravice, kot če bi delala polni delovni čas (ima pravico do plače, odmora, letnega dopusta, regresa, odpravnine, itd.), vendar se ji te pravice odmerijo po dejanski delovni obveznosti.

Delavcem, ki delajo krajši delovni čas, so zagotovljene enake materialne pravice in imajo pravico do enakega plačila za enakovredno delo, ni pa jim zagotovljen enak materialni položaj oziroma enaka višina le teh. Enaka obravnava delavca, ki dela krajši delovni čas z delavcem, ki dela polni delovni čas, pomeni, da se obema pri odmeri odpravnine upošteva plača, ki sta jo prejela ali bi jo prejela, če bi delala v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo ob upoštevanju let dela pri delodajalcu, ki odpoved daje. Takšno stališče sta zavzeli Vrhovno sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. Pdp 301/2009 z dne 3. 11. 2009 in Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani v sodbi opr. št. Pdp 543/2009 z dne 3. 12. 2009, to stališče pa je skladno tudi s Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, ki kot osnovo za odmero odpravnine določa le delovno dobo in povprečno mesečno plačo delavca. Ugodnejšega obravnavanja delavca invalida, ki dela s krajšim delovnim časom od polnega, pa Konvencija pri odmeri odpravnine ne predvideva. Tudi 40. člen ZZRZI, na katerega se sklicuje tožena stranka, ne ureja konkretnega primera. Enako se je izreklo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 724/2014 z dne 4. 9. 2014. ZIZ izrecno določa, kdaj je podan element nevarnosti, in sicer če dolžnik odtujuje, skriva ali drugače razpolaga s premoženjem, zaradi česar bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnica ni z ničemer izkazala okoliščin, na podlagi katerih bi se dalo sklepati o nevarnosti ali o dolžnikovem aktivnem razpolaganju s premoženjem. Okoliščin ni konkretizirala in niti ni zatrjevala, da bi dolžnik odtujeval, skrival ali kako drugače razpolagal s premoženjem, zaradi česar je ali bi lahko bila ogrožena njena terjatev. Opisuje le njegovo slabo finančno stanje, ki pa ni eden od načinov, ki jih zakon določa kot dejanja, ki izkazujejo nevarnost. Pa še to ni dokazano. Dolžnik pojasnjuje podatke iz portala BIZI.si. Po razpoložljivih podatkih je podana bonitetna ocena, da poslovni subjekt nima težav s tekočim poslovanjem in slabše posluje. Glede na vse navedeno dolžnik predlaga, da sodišče pritožbo upnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je, kljub deloma zmotni pravni presoji, tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker pogoji za njeno izdajo niso izpolnjeni, čeprav deloma iz napačnih razlogov, ki pa na pravilnost odločitve niso vplivali. Pri odločanju o predlogu se je utemeljeno oprlo na 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) in na določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), ki opredeljujejo pogoje za izdajo začasne odredbe in vrste začasnih odredb, ki se nanašajo na zavarovanje denarne terjatve. Pogoji za izdajo začasne odredbe so navedeni v 270. členu ZIZ, vrste začasnih odredb pa so primeroma navedene v 271. členu ZIZ.

7. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da je predlog neutemeljen že zaradi tega, ker naj bi bil pomanjkljivo obrazložen, ker tožeča stranka v njem ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je terjatev verjetno izkazana, ampak se je sklicevala le na navedbe pod točko II tožbe. Predlog za izdajo začasne odredbe in tožba sta bila vložena z isto vlogo, zato takšnemu stališču sodišča prve stopnje ni mogoče pritrditi. Enako pa velja za primer, če bi bila tožba in predlog vložena v dveh pisnih vlogah. Predlagatelju ni mogoče očitati pomanjkljivosti predloga, če se v predlogu sklicuje na navedbe v tožbi (in dokaze, predložene skupaj s tožbo) glede dejstev, na katera tožeča stranka opira zahtevek, ki v primeru, da je tožba sklepčna, zadostujejo in je že na tej podlagi praviloma mogoče presoditi, ali je terjatev verjetno izkazana ali ne.

8. Zmotna je tudi presoja sodišča prve stopnje glede prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, da terjatev tožeče stranke ni verjetno izkazana, ker naj ne bi bilo enotne sodne prakse glede trditve, da je tožeča stranka (ki je bila kot invalid zaposlena pri toženi stranki za krajši - polovični delovni čas, prejela odpravnino, izračunano po osnovi, ki jo predstavlja povprečna izplačana plača za zadnje tri mesece), upravičena do odpravnine, kot če bi delala polni delovni čas. Prvostopenjsko sodišče je do takšnega zaključka prišlo z vpogledom v sodne odločbe, objavljene v bazi sodne prakse, ki so jih predložile stranke, in sicer odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča (opr. št. Pdp 543/2009 z dne 3. 9. 2012, Pdp 724/2014 z dne 4. 9. 2014), Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (opr. št. VIII Ips 301/2009 z dne 3. 11. 2009) ter Ustavnega sodišča Republike Slovenije (opr. št. Up 109/2012 z dne 23. 10. 2014), vendar jih je po mnenju pritožbenega sodišča napačno interpretiralo, zato je pritožba tožeče stranke v tem delu utemeljena. Res je sicer, da so bila stališča sodišč v preteklih letih v zvezi z vprašanjem pravice do odpravnine v primerih, ki so podobni obravnavanemu, različna. V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo v več primerih v letih 2008 in 2009 (in prej) v zvezi z navedenim vprašanjem zavzeto stališče, da je delavec, ki je bil zaradi invalidnosti delno upokojen za štiri ure in mu delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga neposobnosti, upravičen do odpravnine, pri odmeri katere se kot osnova upošteva dvojni znesek dejansko prejete plače kot plača, ki bi jo prejel, če bi delal polni delovni čas (odločbe VDSS, opr. št. Pdp 679/2008 z dne 15. 10. 2008, Pdp 680/2008 z dne 26. 3. 2009 – objavljene v bazi Ius Info in na Spletni strani VS RS). Enako stališče je bilo na pritožbenem sodišču zavzeto v odločbi opr. št. Pdp 1574/2007 z dne 21. 10. 2008, vendar je v tej zadevi Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. Dsp 8/2009 z dne 12. maja 2009 odločilo, da se dopusti revizija (na pritožbo tožene stranke zoper sklep pritožbenega sodišča o nedopustitvi revizije, izdan skupaj s sodbo opr. št. Pdp 1574/2007 z dne 21. 10. 2008) (navedeni sklep ni objavljen v bazi – seznamu dopuščenih revizij, ker vsebuje le sklepe, izdane od septembra 2009 dalje!). V nadaljnjem postopku je revizijsko sodišče odločilo o reviziji tožene stranke s sodbo opr. št. VIII Ips 301/2009 z dne 3. 11. 2009 in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo razlike v odpravnini (do višine ob upoštevanju osnove, ki bi veljala, če bi tožnica delala polni delovni čas). Zaradi navedene odločitve VS RS je bila spremenjena praksa VDSS in v nadaljnjem obdobju so bili zahtevki za plačilo razlike v odpravnini (dvakratnik odpravnine) v podobnih primerih kot je obravnavani, zavrnjeni, kot izhaja tudi iz odločb pritožbenega sodišča, ki jih je vpogledalo sodišče prve stopnje (opr. št. Pdp 543/2009 z dne 3. 12. 2009, Pdp 724/2014) in iz drugih odločb, ki so objavljene v bazi (med drugimi tudi sodbe VDSS, izdane v letu 2011, ki so bile skupaj s sklepi Vrhovnega sodišča RS o nedopustitvi revizije predmet odločanja o ustavnih pritožbah, o katerih je bilo odločeno s sklepom Ustavnega sodišča Up-109/12 z dne 23. 1. 2014 in z odločbo Up-109/12 z dne 23. 10. 2014, na katero se sklicujeta sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, tožeča stranka pa v pritožbi). Odločitve VDSS, s katerimi so bili tožbeni zahtevki za plačilo dvakratnika odpravnine v podobnih primerih zavrnjeni, so bile sprejete, preden je Ustavno sodišče RS izdalo navedeno odločbo, kar velja tudi za odločbo opr. št. Pdp 724/2014 z dne 4. 9. 2014, na katero se je tudi v odgovoru na pritožbo sklicevala tožena stranka in jo je sodišče prve stopnje vpogledalo.

Pri presoji, ali je v obravnavanem primeru terjatev verjetno izkazana, je odločilnega pomena vsebina navedene odločbe Ustavnega sodišča RS (opr. št. Up-109/12 z dne 23. 10. 2014). Pritožba utemeljeno opozarja, da je v navedeni odločbi (deloma pa že v sklepu o sprejemu ustavne pritožbe treh pritožnic v obravnavo) zavzeto jasno stališče Ustavnega sodišča RS do pravnega vprašanja, ki je bistveno za rešitev zadeve v obravnavanem individualnem delovnem sporu, ki ga je sprožila tožnica in v katerem je podala predlog za izdajo začasne odredbe. Obrazloženo je zlasti v točkah 8 do 19, iz odločbe Ustavnega sodišča RS pa je tudi razvidno, da gre za povsem enak primer kot v primeru tožnice. Zlasti ob upoštevanju vsebine citirane odločbe Ustavnega sodišča RS je mogoče zaključiti, da je stališče sodišča prve stopnje o neenotni sodni praksi, ki temelji na vpogledu odločb, izdanih pred odločitvijo Ustavnega sodišča RS, napačno, saj je Ustavno sodišče RS dalo povsem konkreten odgovor na vprašanje, ki je za odločitev bistveno. Sodišča morajo upoštevati odločitve Ustavnega sodišča RS, vsebina navedene odločitve pa kaže na to, da argumenti v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki je predmet tega individualnega delovnega spora, nedvomno prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Zato ni nobenega dvoma, da je terjatev verjetno izkazana, najmanj do višine dvakratnika odpravnine, ki je bila tožnici že izplačana glede na plačo za krajši delovni čas od polnega.

9. Prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe je torej izpolnjen, glede drugega pogoja po 2. odstavku 270. člena ZIZ, to je verjetno izkazane nevarnosti, pa je stališče sodišča prve stopnje pravilno, zato je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe.

10. Skladno z določbo 2. odstavka 270. člena ZIZ mora namreč upnik za utemeljenost začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve poleg verjetnega obstoja terjatve verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti pa upnik ni dolžan dokazovati v primeru, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (člen 270/3 ZIZ). Že po samem zakonu se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini (člen 270/4 ZIZ). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni verjetno izkazal, da bo njegova terjatev onemogočena ali precej otežena, saj v tožbi ni niti zatrjeval aktivnega ravnanja dolžnika (odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem), zaradi katerega bi obstajala nevarnost, da bo terjatev tožnika do tožene stranke onemogočena oziroma precej otežena. Navedel je le, da je delodajalec nesolventen in se skliceval na slabo finančno stanje tožene stranke, oziroma na to, da tožena stranka že več let slabo posluje. Glede na to je povsem pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da s takšnimi trditvami tožeča stranka ni verjetno izkazala nevarnosti, da bo zaradi ravnanja tožene stranke uveljavitev terjatve onemogočena. Tudi v pritožbi tožeča stranka le pojasnjuje slabe poslovne rezultate (večletno izgubo) tožene stranke, ne navaja pa ničesar novega, kar bi utemeljevalo verjetno izkazanost pogoja iz 2. odstavka 270. člena ZIZ, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154., 165. člen ZPP), odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, zato tudi tožena stranka sama krije stroške odgovora (155., 165. člen ZPP).