Jedro

Drži torej, da na razlago izjave o pripoznavi zastarane obveznosti v večji meri vplivajo interesi izjavitelja, vendar pa ne absolutno, tako da bi jih lahko razlagali le upoštevaje njegove (trenutne) interese in iztrgano iz konteksta vseh okoliščin ob podaji (pisne) izjave. Treba jo je treba razlagati v mejah zapisa in okoliščin ob njeni podaji. Ravno to je storilo sodišče prve stopnje, ko je ob dokazni oceni zaslišanja prič, ki so bile prisotne na sestanku, in gramatikalni razlagi izjave na zapisniku ugotovilo, da je tožena stranka pripoznala dolg iz naslova dodatnih del za gradnjo objekta za šolanje službenih psov.

Pritožbene navedbe tožene stranke, da bi morali imeti udeleženci na sestanku pisno pooblastilo uprave DARS d.d. za pripoznavo dolga, ni sprejemljivo. Iz zapisnika namreč izhaja, da so se udeleženci na strani naročnika, torej tožene stranke, predstavljali kot naročnik, torej kot DARS d.d. in navedli, da se dodatna dela prizna v znesku, kot bo dogovorjen s poravnavo. Glede na izpovedbe obeh prič je bil tak način obravnave zahtevkov za plačila običajna praksa med pravdnima strankam in nikoli ni bilo izpostavljeno vprašanje pooblastil za potrjevanje tega, kar so se dogovorili.

Določba šestega odstavka 33. člena ZDDV-1 določa, da v primeru, če račun ni izdan, blago pa je bilo dobavljeno oziroma storitev opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. Glede na vse navedeno je sodišče druga stopnje pravilno zavrnilo del tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki se je nanašal na obračun 22 % stopnje DDV, ker je v času nastanka davčne obveznosti, to je do konca leta 2008, ko je opravila storitev, veljala 20 % stopnja DDV.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnici sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 97223/2014 z dne 17. 7. 2014 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka sklepa za glavnico v višini 158.289,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 7. 2014 do plačila in v tretjem odstavku izreka sklepa za izvršilne stroške v višini 346,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 7. 2014 do dne plačila ter v četrtem odstavku izreka sklepa (I. točka izreka izpodbijane sodbe). V preostalem delu je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.042,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka do plačila (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in kršitev pravic do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani razveljavi v celoti in zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Zoper del, v katerem ni uspela (II. točka izreka izpodbijane sodbe), se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila tožeča stranka in navedla, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Obe stranki sta na pritožbo druge stranke odgovorili.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba za opravljanje strokovno svetovalnih storitev za potrebe nacionalnega programa izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji za odsek avtocest Š. št. 788/2000 z dne 14. 12. 2000 in aneks z dne 12. 7. 2004 ter še ena pogodba št. 1387/07 z dne 28. 12. 2007. Tožena stranka je bila naročnik, tožeča pa izvajalec - inženir. Tožena stranka je tožeči stranki poravnala stroške po prvi pogodbi, po drugi pogodbi pa obveznosti do tožeče stranke niso bile plačane. Le-te se nanašajo na objekt novega kompleksa ..., ki ga je Ministrstvo za notranje zadeve iz odseka, kjer se je gradila avtocesta v P., preselilo na naslov G. v Ljubljani. Po prvotni pogodbi (št. 788/2000) je šlo le za manjšo selitev, kasneje z novo pogodbo (št. 1387/07) je bila dogovorjena selitev celotnega objekta v približni velikosti 3500 m2. 7. Med pravdnima strankama se je kot sporno izkazalo predvsem to, da naj bi zahtevek tožeče stranke zastaral, da naj bi ga ne pripoznala oseba, ki bi bila s strani tožene stranke za to pooblaščena in da tožeči stranki ne pripada takšen DDV in zakonske zamudne obresti, kot jih je zahtevala. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnic pravilno ugotovilo, da so bila dela za izgradnjo kompleksa v G. opravljena, po mnenju tožene stranke pa je napačno ugotovilo, da je bil dolg pripoznan in da iz tega razloga ni zastarala pravica terjati plačilo in da tožena stranka za te storitve tožeči ni že v celoti plačala.

Pritožba tožene stranke

8. Tožeča stranka se glede ugovora zastaranja tožene stranke sklicuje na pripoznavo dolga tožene stranke z dne 23. 3. 2012. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi tožeča stranka lahko izstavila zadnjo situacijo za dela na objektu G. 5. 2. 2008 in je takrat pričelo teči zastaranje. Dne 23. 3. 2012 je bila terjatev tožeče stranke že zastarana, zato je treba uporabiti pravilo iz 341. člena Obligacijskega zakonika (OZ), iz katerega izhaja, da pisna pripoznava zastarane obveznosti šteje za odpoved zastaranju. Sodišče prve stopnje je tudi povzelo stališče sodne prakse glede načina pripoznave po tej določbi OZ.

9. Nima prav tožena stranka, ko navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna zato, ker je iskalo skupni namen strank. Upnikovi interesi pri odpovedi zastaranja niso več pomembni, saj je povsem v dolžnikovi sferi, ali bo pripoznal zastarano obveznost. Vse navedeno sicer drži, vendar ni pomembno glede na ugotovljena dejstva, da je tožena stranka svoj (zastaran) dolg pisno na zapisniku z dne 23. 3. 2012 pripoznala. Tožena stranka tudi navaja, da predstavniki tožene stranke niso imeli pooblastila za zavezujočo izjavo o pisni pripoznavi dolga.

10. Sodišče prve stopnje je upoštevaje določilo 341. člena OZ pripoznavo dolga utemeljilo na zapisniku o izvedbi postopka s pogajanji brez predhodne objave po 29. členu ZJN z dne 23. 3. 2012 na DARS d.d. (priloga spisa A12), kjer je navedeno, da je tožeča stranka želela obravnavo zahtevka v zvezi z nadomestno zgradbo za šolanje službenih psov v G. v količini 3459 delovnih ur, da pa predstavniki tožene stranke niso hoteli obravnavati tega dela zahtevka (niso pa ga zavrnili kot zastaranega ali že plačanega), saj naj bi ugotavljanje dejstev v tej v zvezi bilo povezano s pravdo med DARS d.d. (naročnik - v tej zadevi tožena stranka) in Ministrstvom za notranje zadeve pred Okrožnim sodiščem v Celju. Naročnik - tožena stranka se je namreč odločil, da se počaka na možno poravnavo v mediacijskem postopku, kjer preko pravne službe DARS d.d. sodeluje tudi inženir - tožeča stranka in da se jim prizna dodatna dela v znesku, ki bodo dogovorjena s poravnavo v tistem postopku. Inženir - tožena stranka je soglašala, da se finančna realizacija časovno veže na zaključek sodnega postopka v zadevi Okrožnega sodišča v Celju II Pg 529/2011. 11. Pritožnica v nadaljevanju pritožbe navaja, da je bilo ravnanje tožene stranke na sestanku tako, da ni želela pripoznati dolga in da naj bi to jasno izhajalo iz izpovedbe priče A. A., ki je bila tudi navzoča na tem sestanku. Vendar po mnenju višjega sodišča to iz njenega zaslišanja ne izhaja, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožnica sicer poskuša prikazati, da je priča A. A. potrdila, da dolga tožena stranka ni pripoznala, vendar takšno sklepanje ne izhaja iz zapisnika zaslišanja priče (l. št. 161 do 163). Po mnenju sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstvo, da je tožena stranka na sestanku podala izjavo o odpovedi zastaranju. Tožena stranka v pritožbi citira 10. točko obrazložitve sklepa VS RS II Ips 1048/2008 z dne 25. 3. 2010 le deloma, ne pa v celoti, kot se glasi: "Učinek pripoznave zastarane obveznosti je drugačen. Ker take terjatve upnik pred podajo izjave ni mogel več sodno uveljaviti, je bila povsem v dolžnikovi sferi odločitev o tem, ali bo obveznost izpolnil ali ne. Na razlago izjave o pripoznavi zastarane obveznosti zato lahko v večji meri vplivajo interesi izjavitelja. Ker izjava učinkuje (vsaj) od trenutka, ko je prispela k naslovniku, pa so ti interesi lahko upoštevni le v mejah, ki jih omogoča razlaga zapisa izjave, in ob upoštevanju okoliščin ob podaji izjave.1" Drži torej, da na razlago izjave v večji meri vplivajo interesi izjavitelja, vendar pa ne absolutno, tako da bi jih lahko razlagali le upoštevaje njegove (trenutne) interese in iztrgano iz konteksta vseh okoliščin ob podaji (pisne!) izjave. Treba jo je treba razlagati v mejah zapisa in okoliščin ob njeni podaji. Ravno to je storilo sodišče prve stopnje, ko je ob dokazni oceni zaslišanja prič, ki so bile prisotne na sestanku dne 23. 3. 2012, in gramatikalni razlagi izjave na zapisniku (kjer tudi ni navedeno, da tožena stranka ugovarja zastaranje ali kaj podobnega), ugotovilo, da je tožena stranka pripoznala dolg iz naslova dodatnih del za gradnjo objekta za šolanje službenih psov v G. po pogodbi šr. 1387/07. 12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so na omenjenem sestanku na strani tožene stranke sodelovale osebe, ki so lahko veljavno izrazile voljo tožene stranke o pripoznavi, čemur tožena stranka v pritožbi nasprotuje. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo trditvene podlage za zaslišanje priče B. B. glede obstoja pooblastila, saj je tožeča stranka v vlogi z dne 15. 11. 2016 pod točko IX. to izrecno navajala (l. št. 99) in se sklicevala na predlagani dokaz z zaslišanjem priče B. B. 13. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da so predstavniki DARS d.d. C. C., A. A. in D. D. sodelovali pri pogajanjih in potrjevanjih glede plačil, kar je bilo tudi natančno povedano ob zaslišanju prič A. A. in B. B. (l. št .145, 146, 160, 162) in je sodišče prve stopnje povzelo v svojo obrazložitev. Pritožbene navedbe tožene stranke, da bi morali imeti udeleženci na sestanku pisno pooblastilo uprave DARS d.d. za pripoznavo dolga, ni sprejemljivo. Iz zapisnika namreč izhaja, da so se udeleženci na strani naročnika, torej tožene stranke, predstavljali kot naročnik, torej kot DARS d.d. in navedli, da se dodatna dela prizna v znesku, kot bo dogovorjen s poravnavo. Glede na izpovedbe obeh prič (l. št. 145 in 146 ter 160 in 162) je bil takšen način obravnave zahtevkov za plačila običajna praksa med pravdnima strankam in nikoli ni bilo izpostavljeno vprašanje pooblastil za potrjevanje tega, kar so se dogovorili. Tožena stranka v pritožbi citira sodno prakso povezano s pripoznavo dolga s strani računovodje, ki ni bil pooblaščen za zastopanje d.o.o., kar ni primerljivo dejansko stanje glede na že zgoraj navedeno ustaljeno poslovno prakso med pravdnima strankama.

14. Tožena stranka je pritožbi priložila dodatne dokaze in sicer prvi ter tretji osnutek zapisnika sestanka z dne 23. 3. 2012, pri tem pa ni navedla, zakaj teh dokazov in trditev ni navedla pravočasno. Ti dokazi so torej prepozni ter nedovoljeni (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer tožena stranka v pritožbi navede, da teh dokazov ni predložila pravočasno pred glavno obravnavo, ker je bila priča B. B. zaslišan šele na zadnjem naroku in da je prepis zvočnega posnetka dobila po končnem naroku. To tožene stranke ne opravičuje, da je te dokaze prepozno predložila, saj jih je imela v posesti že od 23. 3. 2012, ko se je sporni zapisnik pripravljal oziroma najkasneje od 27. in 29. 3. 2012, ko je bilo poslano elektronsko sporočilo z njim v zvezi. Poleg tega so bile trditve v zvezi s tem zapisnikom postavljene že mnogo pred prvim narokom. Glede na navedeno pritožbeno sodišče teh dokazov ni smelo upoštevati.

15. Na navedbe tožene stranke, da je že plačala zahtevano terjatev in sicer na podlagi pogodbe št. 788/2000 in da po pogodbi št. 1387/2007 tožeča stranka ni izdala nobene situacije, pa je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, da s predloženimi situacijami toženi stranki ni uspelo dokazati tega, da je zahtevani znesek plačala. Zato ni postavila ne konkretnih trditev, ne konkretnih dokazov. Predložila je le obsežno dokumentacijo situacij, ki zajemajo različna gradbišča in različne ure del, ki se nanašajo potrditvah obeh pravdnih strank in ugotovitve sodišča prve stopnje na pogodbo št. 788/2000, ne pa na pogodbo št. 1387/07, ne dokažejo pa, da je bil zahtevek tožeče stranke plačan. Lahko bi to dokazovale, če bi tožeča stranka postavila bolj konkretne in izrecne trditve glede posameznih postavk izstavljenih situacij, torej če bi točno navedla, katera situacija in katera postavka dokazuje plačilo iz tožbenega zahtevka. S tem, ko je tožena stranka navajala, da naj bi se to dejstvo ugotavljalo z izvedencem finančne stroke, je predlagala nedovoljen informativen dokaz. Najprej mora stranka zatrjevati dejstva (torej iz katere situacije izhaja plačilo in podobno) in šele potem lahko to z dokazom (listino, po potrebi izvedencem ustrezne stroke) potrdi. Tega bremena tožena stranka ni zmogla, zato ni uspela dokazati, da je dolg do tožeče stranke poravnala. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je nenavadno, da tako velik in pomemben gospodarski subjekt, kot je toženka, ne zmore sodišču predložiti nedvoumnega dokaza, ki bi potrjeval njeno plačilo izvedenih del tožeče stranke.

16. Razlogi pritožbe tožene stranke glede pomena izpisa odprtih postavk so v nasprotju z obstoječo sodno prakso. To, da je tožeča stranka potrdila izpis odprtih postavk, odprte postavke, ki so bile na tej listini, potrjuje, ne more pa potrjevati tega, da so to vse odprte postavke in da ni morebiti še nekaterih drugih.

17. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so bile za odločitev bistvene (prvi odstavek 260. člena ZPP). Ni se izrekalo o dodatnih pritožbenih trditvah glede prenehanja dolga, o izvedenih dokazih v zadevi Okrožnega sodišča v Celju II Pg 529I11, o podrobnih trditvah glede ocene zaslišanja priče A. A. in glede očitkov, da se je sodišče prve stopnje oprlo na okoliščine, ki po mnenju tožene stranke niso pravno relevantne za presojo pisne pripoznave dolga.

18. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Glede pritožbe tožeče stranke

19. Storitve, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, so bile opravljene najkasneje do pridobitve uporabnega dovoljenja 10. 1. 2008. Takrat je veljal DDV po 20 % stopnji. Tožeča stranka neutemeljeno sodbi sodišča prve stopnje očita protislovnost, da se obračun DDV opravi upoštevaje ureditev iz leta 2008, terjatev pa zapade v plačilo leta 2014. Nastanek davčne obveznosti po ZDDV-1 in zapadlost terjatve ter s tem nastanek zamude dolžnika sta različni stvari. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, saj drugi odstavek 32. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) določa, da obveznost obračuna DDV nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi je plačilo lahko odloženo. Določba prvega odstavka 33. člena ZDDV-1 določa, da obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene. Določba šestega odstavka 33. člena ZDDV-1 pa določa, da v primeru, če račun ni izdan, blago pa je bilo dobavljeno oziroma storitev opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek. Glede na vse navedeno je sodišče druga stopnje pravilno zavrnilo del tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki se je nanašal na obračun 22 % stopnje DDV, ker je v času nastanka davčne obveznosti, to je do konca leta 2008, ko je opravila storitev, veljala 20 % stopnja DDV. Višja 22% stopnja je pričela veljati šele z Zakonom o izvrševanju proračuna republike Slovenije za leti 2013 in 2014. 20. Pritožnica ne more uspeti z drugačnimi razlogi glede zapadlosti terjatve, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej da naj bi zapadla z dnem 10. 1. 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je s tem, ko je tožeča stranka kot upnica pristala na plačilo po zaključku pravdnih postopkov pred Okrožnim sodiščem v Celju II Pg 529/2011, kar izhaja iz že citiranega zapisnika na prilogi A 12, na ta čas vezala tudi zapadlost lastne terjatve in zamudo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka prišla v zamudo 19. 3. 2014, to je prvi naslednji dan po pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v Celju in je od tega dne dolžna plačati zakonske zamudne obresti.

21. Glede na vse navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena.

22. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da sta pritožbi obeh pravdnih strank neutemeljeni. Ker sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbi obeh strank zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

23. Pravdni stranki sta priglasili stroške pritožbenega postopka. Nobena izmed njiju s svojo pritožbo ni uspela, zato sami nosita svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Stroški odgovora za pritožbi pa niso bili potrebni, zato jih sodišče ni priznalo (155. člen ZPP).

1 Prim. Dolenc, Napake volje pri sklepanju pravnih poslov, Cankarjeva založba, 2003, str. 35-36.