Jedro

Zapisnik o zaslišanju ne sodi med listine (pisno dokazno gradivo), ki ga je sodišče skladno z določbo 1. odstavka 8. člena ZKP dolžno prevesti. Vendar pa bi lahko obsojenec glede na pravico, da sme zaslišanec prebrati zapisnik o zaslišanju ali zahtevati, da se mu ta prebere (82. člen ZKP), zahteval, da mu tolmač prebere (prevede) vsebino celotnega ali dela zapisnika in bi na njegovo vsebino smel tudi ugovarjati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega G.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega G.A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, mu izreklo kazen sedem let zapora ter stransko kazen izgona tujca iz države za čas desetih let ter hkrati odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz razlogov po 420. členu ZKP" in predlagal obsojenčevo oprostitev obtožbe ali pa razveljavitev pravnomočne sodbe.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka K.U.K. (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Zagovornik s kritiko dela prevajalca za nemški jezik in z zatrjevanjem, da je sodišče napravilo napačne zaključke zaradi nepravilnega prevoda, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ne kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ne strinja se tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti, da je bil obsojenec obsojen samo na podlagi izjave, ki jo je prevedel sodni tolmač. Sodišče je upoštevalo tudi številne druge okoliščine objektivne narave, iz katerih je zaključilo, da je obsojenec v avtomobilu, ki ga je vozil iz P. v M., vozil mamilo heroin (23,5 kg) in da je tudi vedel, da gre za mamilo. Tudi očitek izpodbijani sodbi, da nima zaključkov o tem, da je obsojenec heroin prenašal z namenom predaje neugotovljeni osebi v M., nima podlage v spisu, saj je obsojenec sam povedal, da je bil s tovorom namenjen v M., v avtomobilu pa je bila najdena tudi karta mesta M. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter 8. člena ZKP, kar naj bi "bistveno vplivalo na zakonitost tega postopka". Kršitvi utemelji z navedbami, da obsojencu v postopku ni bila zagotovljena pravica do uporabe svojega jezika, ker naj bi bilo prevajanje iz nemškega jezika izredno nekvalitetno in v nasprotju s pravili stroke, kar je privedlo do razlik v vsebini obsojenčevega zagovora. Navaja, da obsojenec v preiskavi ni izjavil, "da naj bi vedel, da prevaža drogo, da pa ni vedel, za kakšno vrsto droge gre". Po njegovem mnenju gre očitno za nepravilen prevod in zapis obsojenčeve izjave, ki je bistvena in edini pravi razlog za obsodilno sodbo. V tej zvezi tudi navaja, da mu pri preiskovalnem sodniku ni bila dana možnost, da bi zapisnik prebral v nemščini, torej v svojem jeziku.

Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP (v zvezi z 8. členom ZKP), na katero se sklicuje zagovornik, je med drugim podana, če je bil obdolženec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek (8. člen).

Iz podatkov spisa izhaja, da je bila obsojencu v preiskavi in na glavni obravnavi ves čas zagotovljena temeljna ustavna in zakonska pravica do uporabe svojega jezika, saj je v postopku ves čas sodeloval tolmač za nemški jezik, ki ga obsojenec razume, ker je njegov materni jezik (62. člen Ustave in 8. člen ZKP). Zato v tem primeru ni mogoče govoriti o obsojenčevem prikrajšanju v pravici do uporabe svojega jezika.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe odgovorilo na ugovore obrambe, da naj bi do napačnega zapisa obsojenčevega zagovora v preiskavi prišlo zaradi slabega (netočnega) prevoda iz nemškega v slovenski jezik. Poudarilo je, da takšnega očitka ne sprejema, ker med postopkom na delo prevajalca obramba ni imela nobenih pripomb, v primeru slabega prevajanja pa bi gotovo intervenirala. Ugotovilo je, da je obsojenec med postopkom spreminjal svoj zagovor glede vŠdenja, kaj prevaža in da je bil njegov zagovor v preiskavi, ko je povedal, da je vedel, da prevoz ni legalen, da pa ni vedel, za katero vrsto droge gre, pravilno preveden in zapisan. Zato ga je, poleg vrste drugih navedenih okoliščin, upoštevalo pri ugotavljanju obsojenčeve krivde. Višje sodišče je obrazloženo zavrnilo pritožbene trditve zagovornika, da obsojenec zagovora ni spreminjal in sprejelo razloge prvostopenjske sodbe ter poudarilo, da tudi po njegovem mnenju pomembnih razlik v obsojenčevem zagovoru, kot izhajajo iz zapisnika o njegovem zaslišanju, ni mogoče pripisati nekorektnemu prevajanju. Če zagovornik trdi, da obsojenec takšnega zagovora ni podal, s tem posredno izpodbija zanesljivost dokaza, glede katerega pravnomočna sodba ugotavlja njegovo verodostojnost; uveljavlja torej razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zatrjevanih kršitev tudi ni mogoče utemeljiti z navedbami, da obsojencu ni bila dana možnost, da bi zapisnik v preiskavi prebral v svojem jeziku, kar naj bi mu zagotavljala določba 8. člena ZKP.

Iz določbe 8. člena ZKP izhaja, da je sodišče dolžno zagotoviti prevajanje pri opravljanju procesnih dejanj, kamor nedvomno sodi tudi zaslišanje obsojenca. Po vsakem takem dejanju, ki se opravi v kazenskem postopku, se praviloma sproti sestavi zapisnik (1. odstavek 79. člena ZKP) kot dokaz o opravljenem dejanju, za katerega velja (izpodbojna) domneva o resničnosti zapisane vsebine. Verodostojnost zapisnika o opravljenem procesnem dejanju med drugim zagotavljajo tudi določbe 82. člena ZKP, po katerih ima zaslišanec (in drugi našteti procesni subjekti) pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, da se mu prebere, na kar ga mora opozoriti tisti, ki opravlja procesno dejanje (ta pravica ne velja za zapisnik o glavni obravnavi, členi 314. do 317 ZKP). Ustavno nedopustno bi bilo pravico do branja zapisnika (82. člen ZKP) priznati zgolj osebam, ki znajo jezik, v katerem teče postopek, ne pa tudi tistim, ki tega jezika ne razumejo.

Z nobeno od ustaljenih metod razlage ustavnih (62. člen) in zakonskih določb (7. in 8. člen ZKP), ki določajo pravico do uporabe svojega jezika v postopku, ni mogoče pritrditi stališču zagovornika, da je bilo sodišče dolžno zagotoviti, da se obsojencu v preiskavi zapisnik o njegovem zaslišanju prevede v nemščino, torej v njegov jezik.

Takšno zagovornikovo stališče je utemeljeno zavrnilo že sodišče druge stopnje in pravilno poudarilo, da zapisnik o zaslišanju ne sodi med listine (pisno dokazno gradivo), ki ga je sodišče skladno z določbo 1. odstavka 8. člena ZKP dolžno prevesti. Glede na že navedeno pravico zaslišanca, da sme prebrati ali zahtevati, da se mu prebere zapisnik o zaslišanju, pa bi obsojenec v preiskavi nedvomno smel zahtevati, da mu tolmač prebere (prevede) vsebino celotnega ali dela zapisnika in bi na njegovo vsebino tudi smel ugovarjati. Vendar pa iz zapisnika izhaja (list. št. 58), da se je obsojenec tej pravici potem, ko je bil o njej poučen, odrekel in zapisnik podpisal kot točen, enako pa je ravnal tudi zagovornik. Zaradi navedenega zatrjevane kršitve niso podane.

Po zagovornikovih navedbah naj bi nižji sodišči kršili tudi določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 7. odstavkom 364. člena ZKP, ker nista pojasnili, zakaj kot podlago sodbe jemljeta obsojenčev odgovor na vprašanje državnega tožilca, da ni vedel, za katero vrsto droge gre, ne pa njegove prve izjave pred preiskovalnim sodnikom, da ni vedel, da prenaša mamila, niti za kakšno količino gre. Izpodbijana sodba naj bi bila tudi nejasna oziroma nelogična, kolikor ugotavlja, da je "obsojenec ob prvem zaslišanju govoril resnico, bolj ko se je bližal konec postopka na prvi stopnji, pa je postopoma začel spreminjati svoj zagovor"; obsojenčeva prva izjava pred preiskovalnim sodnikom je bila po navedbah zagovornika namreč takšna kot njegova končna izjava.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe vsebinsko in kronološko korektno povzelo obsojenčev zagovor pred preiskovalnim sodnikom dne 25.7.2003, tako kot ga navaja tudi vložnik zahteve. Opozorilo je tudi na ostale razlike v zagovoru pri nadaljnjih zaslišanjih, nato pa ocenilo, da obsojencu že zaradi takšnega spreminjajočega zagovora, pa tudi zaradi drugih okoliščin, ne verjame, da ni vedel, kaj je prevažal oziroma, da je pri prvem zaslišanju (torej pred preiskovalnim sodnikom) govoril resnico, ko je tudi sam priznal, da je vedel, da gre za mamilo, ne pa tudi, za kakšno vrsto in količino. Ugotoviti je torej treba, da so razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z oceno obsojenčevega zagovora jasni in popolni in da kršitve, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podane.

Pravnomočna sodba tudi naj ne bi imela razlogov o odločilnem dejstvu, da je obsojenec mamilo prevažal zaradi nadaljnje prodaje oziroma, da je nameraval mamilo v M. predati neugotovljeni osebi, ki bi poskrbela za njegovo nadaljnjo prodajo. Navedeno po mnenju zagovornika v postopku tudi naj ne bi bilo z ničemer izkazano. S takšnimi navedbami zagovornik utemeljuje "nepravilno uporabo kazenskega zakona" ter kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (2. in 3. odstavek na četrti strani sodbe), z njegovimi razlogi pa se je strinjalo tudi višje sodišče, da je že "sama količina heroina (23,298 g) dokaz, da je obsojenec mamilo prenašal zaradi prodaje. O nameravani predaji heroina v M. pa je govoril obsojenec sam v svojem zagovoru, ki ga je sodišče sprejelo, razen v tistem delu, ko je zatrjeval, da ni vedel, da v skritih delih avtomobila prenaša heroin. Izpodbijana sodba ima razloge tudi glede zatrjevanega prevažanja mamila z namenom prodaje, ki je zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, zadostne razloge. Kolikor zagovornik trdi, da takšen obsojenčev namen ni z ničemer izkazan, v nasprotju z zakonom (2. odstavek 420. člena ZKP) izpodbija dejansko stanje.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti po navedenem ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (2. odstavek 420. člena ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa.