Jedro

V postopkih, v katerih se investitorjem dovoljujejo posegi v prostor oziroma v objekt, lahko po mnenju sodišča sosedje oziroma lastniki sosednjih nepremičnin varujejo le svoje pravice in pravne koristi, ne morejo pa uspešno uveljavljati golega dejanskega interesa. V postopkih izdaje upravnega dovoljenja, s katerim se dovoljuje poseg v prostor, prav tako sosedje oziroma lastniki sosednjih nepremičnin ne morejo z uspehom uveljavljati ugovorov, ki zadevajo varovanje javnega interesa, saj so slednjega dolžni varovati upravni organi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo sedanjih tožečih strank zoper enotno dovoljenje za gradnjo, ki ga je izdala Upravna enota A, Izpostava B z dne 8. 8. 2000, s katerim je bila stranki z interesom v tem postopku AAA, d.d., A, dovoljena gradnja petega niza osmih vrstnih atrijskih hiš na zemljiščih s parc. št. 384/158, 626/25, 384/140, 384/141, 384/142, 384/143, 384/144, 384/145, 384/147 in na parc. št. 384/72 vse k.o. C pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka svojo odločitev opira na določbo 33. a člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO) in med drugim navaja, da je bilo v zvezi z lokacijskimi pogoji v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da je investitor k svojemu zahtevku za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo predmetnih atrijskih hiš med drugim predložil tudi lokacijsko dokumentacijo, ki jo je izdelal urbanistični zavod BBB d.d. iz novembra 1981 in je bila dne 7. 12. 1999 še dopolnjena, potrjena pa je bila tudi s strani Mestne občine A, Mestne uprave, Oddelka za urbanizem in okolje (v nadaljevanju MOL) z dne 14. 12. 1999. Lokacijska dokumentacija je po oceni tožene stranke skladna z Odlokom o sprejetju Zazidalnega načrta za območje RS 1 - RS 2 - Rudnik (Uradni list SRS, št. 26/78), ki je veljal v času vložitve zahtevka v spornem primeru. Pred izdajo izpodbijane odločbe pa je navedeni zazidalni načrt prenehal veljati, za območje obravnavnega in predlaganega posega pa je stopil v veljavo Odlok o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto V1 Rudnik (Uradni list SRS, št. 6/88, 18/88 in Uradni list RS, št. 40/92, 9/95, 11/95, 63/99 in 29/00; v nadaljevanju PUP). Prvostopni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne navaja, v katero območje urejanja spadajo zemljišča, ki so predmet posega, in iz katerih razlogov je šteti, da je poseg skladen z določbami PUP, zato glede teh okoliščin ugotovitev o dejanskem stanju dopolnjuje tožena stranka, saj upravni spisi za to nudijo dovolj podlage. Citirani prostorski izvedbeni akt obravnavno območje uvršča v območje urejanja VS 1/4 Galjevica, morfološka enota 2B/8, kjer je dopustna organizirana individualna gradnja višjega standarda, vertikalnega gabarita P (45. b člen) in je torej gradnja 8 pritličnih vrstnih atrijskih hiš v skladu s cit. določbo PUP in načeloma dopustna. Ker gre oblikovno za nadaljevanje vzorca obstoječih nizov atrijskih vrstnih hiš, je s tem zadoščeno tudi pogojem iz cit. PUP, ki se nanašajo na oblikovanje objektov (24. člen). V skladu s temi pogoji je namreč treba nove objekte prilagoditi objektom in ureditvam v območju po zasnovi izrabe funkcionalnega zemljišča, odmiku od sosednjih objektov, sestavi osnovnih stavbnih mas, višini in gradbeni črti, naklonu streh in slemen ipd. Prej navedena lokacijska dokumentacija je izdelana sicer po določbah zazidalnega načrta, ki je veljal v času njene izdelave, drži pa tudi, da je izdelana tako, da je z njo zadoščeno pogojem iz PUP, saj se v tem delu dopustnost posegov v odnosu na konkretno območje ni spremenila, kar je potrjeno tudi s strani MOL. Da je obenem zadoščeno požarnovarnostnim in sanitarno higienskim normativom, je razvidno tudi iz pozitivnih soglasij pristojnih inšpekcijskih služb, investitor pa je izkazal, da ima pravico graditi na zemljiščih posega. Tožena stranka v nadaljevanju navaja, da je bil glede na specifičnost obravnavanega območja ter vprašanja stabilnosti tal in vpliva nadaljnje gradnje na obstoječo zazidavo v zvezi s tem pridobljen načrt temeljenja objektov na pilotih (izdelovalec CCC d.o.o. - specializirano podjetje za temeljenja objektov). Načrt temeljenja je izdelan julija 1999, iz njega pa je med drugim razvidno, da je bila zaradi plitvo temeljenih objektov v bližini (1.4., objekt št. 8-51) posebna pozornost posvečena takšni izvedbi temeljenja in gradnje novih objektov (objekti št. 60-67), ki bo zagotovila, da ne bo prišlo do nikakršnega negativnega vpliva na obstoječe objekte. Zato je ob izvedbi oziroma gradnji novega niza treba upoštevati pogoje, ki so v načrtu navedeni in izpisani v izrek izpodbijane odločbe, ki jih je investitor dolžan pri gradnji objektov dosledno upoštevati, saj bi v nasprotnem lahko ukrepala pristojna inšpekcija. Navedeni načrt je bil ustrezno revidiran, z njim pa je soglašal tudi prof. dr. AA, ki je sicer avtor projekta temeljenja obstoječih objektov, svoje strinjanje pa je potrdil tudi s svojim podpisom na potrdilu o opravljeni reviziji načrtov. Glede na navedeno po mnenju tožene stranke v obravnavanem primeru z lokacijskega vidika ni zadržkov za izdajo enotnega dovoljenja, saj so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za tak poseg določa Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN). Iz zapisnika iz ustne obravnave z dne 14. 3. 2000 je nadalje, v nasprotju s trditvami iz pritožbe, razvidno, da je bila tedaj pritožnikom dana na ogled tudi projektna dokumentacija. Projektant temeljenja BB je podal obširno obrazložitev projektne dokumentacije ter hkrati pojasnil predvideni način temeljenja na betonskih pilotih po novi tehnologiji, pri čemer se skliceval na podano soglasje projektanta temeljenja obstoječih objektov prof. dr. AA in na revizijo projekta. Zapisnik je bil s strani prisotnih tožnikov oziroma pooblaščencev podpisan, zato ugovor, da tožniki niso bili seznanjeni z načrtom temeljenja, ni utemeljen. Ob tem tožena stranka glede na podatke v zadevi ugotavlja, da so projektantu AA, ki je tudi avtor temeljenja obstoječih objektov, glede temeljenja v primeru nadaljevane gradnje, poklonili svoje zaupanje sami tožniki, saj v pritožbi izpostavljajo njegove dvome v zvezi z gradnjo novega niza, ki jih je izrazil v svojih mnenjih. S svojim soglasjem na potrdilu o reviziji načrta temeljenja pa je omenjeni strokovnjak potrdil, da pod pogoji, navedenimi v načrtu temeljenja, ni pričakovati negativnega vpliva izvedbe temeljenja na obstoječe objekte. Prav ti pogoji pa so del izreka upravne odločbe ravno iz razloga, da se prepreči morebitni negativni vpliv gradnje, o čemer so se izjasnili že navedeni strokovnjaki, zato pritožbeni organ ne vidi razloga za dvom v strokovno izdelavo načrta temeljenja kot tudi ne v revizijo oziroma v soglasje avtorja temeljenja obstoječih objektov. Opremo za izvedbo pilotov in gradbeni material je mogoče dostaviti do parcel z južne strani in bo ravno toliko oddaljen od gradbenih parcel, kot če bi ga dostavljali iz servisne poti zadnjega že zgrajenega niza, s tem pa bo oddaljenost od slednjega toliko večja. Iz tehničnega poročila projektne dokumentacije izdelovalca DDD d.o.o. iz julija 1999 tudi izhaja, da je področje komunalno opremljeno, saj je izvedena glavna cesta in pešpoti med nizi kakor tudi komunalne naprave sekundarne rabe med obstoječimi nizi. Izvesti je treba le še meteorni in fekalni kanal na južni strani predlaganega niza ter isto tam tudi del javne razsvetljave, kar je vse dovolj oddaljeno od obstoječega niza hiš, hišni priključki plina, vodovoda, meteorne kanalizacije pa po oceni tožene stranke niso problematični, saj je treba izvesti le pravokotne priključke na sicer že zgrajeno sekundarno omrežje, medtem ko se za telefonske priključke niti ne bo posegalo v tla, za električne priključke pa bo izvedba potekala na severni strani tik ob novih objektih. Z vsemi v izreku navedenimi pogoji, ki se nanašajo na oblikovanje, temeljenje ter izvedbo komunalnih priključkov, je tako po mnenju tožene stranke tudi dovolj natančno določena ureditev okolice in gradbišča. Glede prometne ureditve je iz upravnih spisov razvidno, da so parkirišča za predvideni niz že zgrajena ter kot taka predvidena za predlaganih osem atrijskih hiš in osebne ocene pritožnikov glede potrebnega števila parkirnih mest ni mogoče upoštevati. V zvezi z dokončanjem zunanje ureditve je tudi sicer pogoj v izpodbijani odločbi, da se uporabno dovoljenje za objekte izda šele, ko se dela, ki se nanašajo na prometno in zunanjo ureditev, zaključijo. Nenazadnje pa je v izreku izpodbijane odločbe oziroma zadnjem odstavku poglavja "komunalni in energetski priključki in naprave" kot del posega predvidena postavitev nadstrešnice za zbirno mesto komunalnih odpadkov na delu zemljišča parc. št. 384/1 k.o. C, katerega lastnik je Mestna občina A. Le-ta je s soglasjem z dne 23. 9. 1999 dovolila postavitev nadstrešnice pod pogoji, navedenimi v odločbi in je šteti, da je investitor ustrezno izkazal upravičenost razpolaganja z zemljiščem v tem določenem delu. Tožena stranka glede na navedeno meni, da je neutemeljena zahteva tožnikov, da se za ugotovitev dejanskega stanja glede načina in izvedbe temeljenja v postopek pritegne dodatnega izvedenca, neupoštevni pa so tudi ugovori, ki se nanašajo na predloge krajanov, ki vsebujejo alternativne posege na zemljiščih posega, kot npr. garaže, zelenice ali otroško igrišče, v predpisih pa tudi ni podlage za upoštevanje ugovora o predkupni pravici sosedov za ta zemljišča. Tudi zatrjevana škoda se po oceni tožene stranke ne pričakuje, ob izpolnjenih pogojih, ki so navedeni v izreku upravnega dovoljenja. Glede vprašanja iz pritožbe, kdo bo v primeru nastanka tako škodo povrnil, pa tožena stranka meni, da je to v pristojnosti drugih organov.

Tožniki se z odločitvijo tožene stranke ne strinjajo. V obširni tožbi med drugim navajajo, da vlagajo to tožbo le zaradi tega, ker v upravnem postopku kljub njihovemu vztrajanju v postopek ni bil pritegnjen izvedenec, ki bi dodatno ocenil ustreznost temeljenja predvidenih objektov petega niza vrstnih atrijskih hiš. Nesporno je, da se pri predvideni gradnji dovoljuje nov način temeljenja objektov. Prof. dr. AA je v svojih dopisih v letih 1992 - 1994, ki se že nahajajo v upravnih spisih, poudarjal, da lahko kakršenkoli nestrokovni poseg v zemeljski prostor v bližini objektov tožnikov povzroči spremembo oziroma dodatno posedanje, kar lahko povzroči nedopustne nagibe zgradb. Torej je pri temeljenju nadaljnjega niza vrstnih hiš potrebno najprej ugotoviti dejansko stanje dosedanjega posedanja. Tega pa v upravnem postopku ni nihče ugotavljal. Zato so tudi predvidevanja, na katerih temelji projekt temeljenja za niz petih vrstnih hiš, zgolj ugibanja, ki lahko izvirajo iz ocene velikosti usedanja, ki je bila ugotovljena pred pričetkom gradnje s pomočjo računalniškega programa ELPOST. Ta ocena je bila 7 cm z opozorilom, da bo končna vrednost usedkov znana šele po daljšem obdobju po končani gradnji (nad 100 let). Že vmesna merjenja v času od leta 1990 do 1994 so pokazala usedanja do 27,3 cm, kar je razvidno iz priloženih meritev vertikalnih premikov v J poti (IV lamela), ki so bile opravljene po nalogu tedanjega investitorja EEE. Posedanja so torej že v letih 1990-1994 močno presegla pričakovanja. Velika razlika med dejanskimi in napovedanimi posedki kaže na popolno nepredvidljivost obnašanja hiš na konkretnem barjanskem zemljišču in zbuja hud dvom v zanesljivost dostopnih metod in njihovo zmožnost napovedati prihodnje dogajanje z ustrezno natančnostjo. Tožniki nikakor ne pristanejo na sodelovanje pri eksperimentu, pri katerem bi bila lahko ogrožena njihova eksistenca zaradi nezanesljivosti strokovnega predvidevanja. Zaradi zgoraj navedenih dvomov bi bilo nujno pred pripravo projekta novega načina temeljenja najprej ugotoviti zatečeno stanje posedanja. To je prav gotovo zelo pomembno predvsem iz razlogov, ker izvajalci gradnje hiš tožnikov niso gradili tako, kot bi po projektih morali. Na to je opozorila tudi Tehniška fakulteta v D, ki je spremljala gradnjo. Verjetno je zaradi nepravilnosti tudi prišlo do bistveno povečanih usedanj od predvidenih. Tožniki poudarjajo, da vlagajo pravna sredstva iz strahu, da bo zaradi novogradnje prišlo do nepopravljivih poškodb na njihovih hišah. Potrebujejo le mnenje nevtralnega strokovnjaka izvedenca, ki bo po ugotovitvi dejanskega stanja njihovih hiš dal zagotovilo, da predvideni posegi ne bodo vplivali na posedanje in varnosti njihovih hiš. Poleg tega nikakor ne zadostuje, da projektant zagotavlja, da ne bo prišlo do vplivov na njihove objekte ob pogoju, da se izvajalci dosledno držijo pogojev, navedenih v enotnem dovoljenju za gradnjo, saj bodo v nasprotnem primeru ukrepali pristojni inšpektorji. Če bo prišlo do močnega posedanja hiš tožnikov, bo za njih nastala škoda, katero investitor tudi slučajno ne bo sposoben nadomestiti. Sledil bo torej stečaj investitorja, tožniki pa bi v skrajnem primeru ostali brez svojih hiš. Skeptični so tudi do novogradnje prav zaradi opozorila prof. dr. AA, da lahko ogrozijo hiše četrtega niza tipične napake, do katerih lahko prihaja med gradnjo, kot so prevelike obremenitve tal v neposredni bližini konstrukcije, izkopi gradbene jame (pod nivo obstoječega temeljenja, črpanje vod ipd.). Navajanje teh napak izvira iz dejanske ugotovitve, da so se te napake pojavljale že med gradnjo prvih štirih nizov, kar je samo povečalo občutljivost temeljenja. Tožniki v nadaljevanju navajajo, da verjetno ni spora, da gre v konkretnem primeru za ugotovitev oziroma presojo dejstev, ki so zelo pomembna za rešitev stvari in za katero je potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga. Torej je potrebno opraviti dokaz z izvedencem ustrezne stroke. Tožnica CC je že na ustni obravnavi zahtevala zagotovilo oziroma garancijo, da novogradnja ne bo imela negativnega vpliva na obstoječe objekte. Na ta poziv ni nihče od pristojnih odgovoril in na to vprašanje ni bilo odgovorjeno tudi v nadaljnjih postopkih. Negativni vpliv na sosednje objekte po oceni tožnikov lahko povzročijo tudi izvajalci gradnje, saj je nesporno, da bo gradbeni material potrebno dovažati do parcel, na katerih je predvidena gradnja. Kamioni bodo pripeljali po I štradonu z J ceste. Takoj, ko bodo kamioni zavili na južno dostopno pot (širina cca. 2,5 m), se bodo z nje lahko umaknili samo tako, da bodo peljali naprej in zavili na pot nad 4. in 5. nizom vrstnih hiš. Torej na pot, kjer je po 9. točki tehnologije temeljenja prepovedan dostop. Dostop do gradbišča naj bi bil po dovozni cesti med 5. in 6. nizom (širina cca. 3 m), pri čemer ni upoštevano, da je polovico parcel južneje od te poti že pozidanih z dvema večjima več stanovanjskima objektoma, ki sta locirana na samo mejo te dostopne poti. Torej kakršno koli manevriranje (razen vzvratno) ne bo mogoče. Glede na obrazloženo so navedeni pogoji iz enotnega dovoljenja za gradnjo takšni, da jih bo mogoče izpolnjevati le ob stalnem nadzoru. Poleg navedenega tožniki še navajajo, da bi bilo treba po minimumu, ki ga kot standard pri izdaji soglasij k lokacijski dokumentaciji uporablja pristojni organ MOL, za kvadraturo nad 50 m2 stanovanjske površine zagotoviti 2 parkirni mesti. Tožnikom se prav tako zdijo nedoločni in nerazumljivi pogoji iz 54. in 55. točke enotnega dovoljenja za gradnjo. Vztrajajo še pri ugovoru, navedenem v 4. točki obrazložitve pritožbe, na katerega tožena stranka ni ustrezno odgovorila. Ta se namreč nanaša na dejstvo, da iz izreka enotnega dovoljenja za gradnjo ne izhaja, da bo predvidena gradnja nadstrešnice na parceli št. 384/1 k.o. C, sploh pa je vprašljiva razpolagalna pravica za navedeno parcelo, ki je investitor v postopku ni izkazal. Tožniki sodišču v zvezi z navedenim predlagajo, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Stranka z interesom v tem postopku AAA, d.d., prereka vse ugovore tožnikov in med drugim navaja, da ni potrebe po postavitvi nevtralnega izvedenca, kot to predlagajo tožniki, ki bi dal dodatno zagotovilo, da ne bo negativnega vpliva na njihove hiše, glede na v postopku podana mnenja strokovnjakov (projektanta in ostalih). Ni namreč pričakovati, da bo katerikoli še bolj nevtralni izvedenec lahko dal drugačno mnenje, kot je že bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Ugotovljeno je namreč bilo, da ob doslednem upoštevanju pogojev, ki so del izreka upravne odločbe, ni nevarnosti za poslabšanje obstoječih objektov, ki so last tožnikov. Stranka z interesom oz. investitor se v celoti v tem delu pridružuje ugotovitvi upravnega organa in ne razume tožnikov v njihovi trditvi, da iz pogojev temeljenja izhaja, da nevarnosti niso odpravljene. Iz smisla te navedbe ter v povezavi z ostalimi povzetki bi bile nevarnosti po mnenju tožnikov odpravljene le v primeru, če sploh ne bi bilo potrebno postavljati pogojev. Hkrati pa kasneje navajajo, da gre za barjanska tla, ki zahtevajo posebne pogoje deponiranja itd. Tožniki v tožbi ne postavljajo kakšnih novih utemeljenih ugovorov pravne narave, ki bi utegnili vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, temveč dejansko stanje in pravni interes izražajo z retoričnimi vprašanji v stilu, "ali se lahko zgolj z navajanjem pogojev v dovoljenju za gradnjo prepreči negativni vpliv gradnje". Na to je treba seveda odgovoriti pritrdilno, saj je prav z navajanjem teh pogojev mogoče preprečiti negativni vpliv gradnje in ne kako drugače. Tožniki tudi z ničemer ne utemeljujejo svojih navedb, zakaj na primer je že zdaj jasno, da teh pogojev, ki se nanašajo na izvajalce, ne bo mogoče izvajati. Za navedene trditve ni prav nobene podlage v upravnih spisih in se tozadevne njihove navedbe ob pomanjkanju drugih argumentov pokažejo kot ugovori, ki nimajo nobene pravno relevantne osnove. Prav tako v tem postopku izdaje dovoljenja za gradnjo upravni organ ne more odgovoriti na vprašanja tožnikov, kako to, da je kljub stalnem nadzoru prišlo do pomanjkljivosti pri gradnji hiš, ki so last tožnikov, saj to ni bila stvar tega upravnega postopka. Če so bile v postopku gradnje hiš tožnikov storjene kakršnekoli napake in nepravilnosti, zaradi katerih pri nepremičninah v lasti tožnikov zdaj prihaja do posedanja, to ne more biti razlog, da se investitorju ob ugotovitvi, da sicer izpolnjuje zakonsko določene pogoje, odreka pravica do gradnje na zemljišču, katerega lastnik je. Stranka z interesom v zvezi z navedenim sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki v upravnih sporih zastopa javni interes, je prijavilo udeležbo v tem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla dejansko in pravno podlago, ki utemeljuje zakonitost izdaje spornega dovoljenja za gradnjo. Njene dejanske ugotovitve so skladne s podatki iz predloženih upravnih spisov, pravni zaključki pa oprti na v času izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo veljavne določbe ZGO (Uradni list SRS, št. 34/84, 29/89 in RS, št. 40/94, 69/94, 29/95, 59/96 in 45/99), ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) ter PUP (Uradni list SRS, št. 6/88, 18/88 in Uradni list RS št. 40/92, 9/95, 11/95, 63/99 in 29/00). Po presoji sodišča je tožena stranka glede na ugotovljene dejanske okoliščine primera določbe ZGO, ZUN in PUP uporabila pravilno, zato se sodišče z njenimi stališči strinja in jih na tem mestu ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS), sprejema pa tudi razloge tožene stranke za zavrnitev pritožbenih ugovorov. K tem ugovorom, ki jih tožniki deloma ponavljajo tudi v tožbi, pa sodišče še dodaja: Iz ugovorov v tožbi je razvidno, da tožniki dejanskega stanja glede predpisanih pogojev niti ne izpodbijajo in tudi ne navajajo ničesar, kar bi kazalo na to, da upravno dovoljenje ne bi bilo v skladu s predpisanimi pogoji (razen ugovora, da ni izkazana razpolagalna pravica za zemljišče s parc. št. 184/1 k.o. C, ki pa je v tem postopku neupošteven) in soglasji, niti ne navajajo okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bodo po izgradnji predvidenih objektov kršene kakšne njihove pravice ali pravne koristi, ki bi jih bilo treba upoštevati v postopku izdaje spornega upravnega dovoljenja. Sicer pa v postopkih, v katerih se investitorjem dovoljujejo posegi v prostor oziroma v objekt, lahko po mnenju sodišča sosedje oziroma lastniki sosednjih nepremičnin varujejo le svoje pravice in pravne koristi, ne morejo pa uspešno uveljavljati golega dejanskega interesa. To pa posledično pomeni, da tožniki tudi v spornem primeru ne morejo vplivati na odločitev o dovolitvi gradnje spornih objektov z ugovori, ki ne zadevajo njihovih pravic in pravnih koristi, temveč utegnejo izražati zgolj njihov dejanski interes v smislu, da se s predvideno gradnjo okolje bistveno ne bi spremenilo. Med take ugovore, ki so tudi sicer pavšalni, je v obravnavanem primeru šteti ugovore, ki se nanašajo na vprašanja bodočega poteka gradnje predvidenih objektov kot so: dovoz gradbenega materiala do gradbišča, poti, po katerih naj bi se v času gradnje prevažal potrebni gradbeni material, vprašanje nadzora nad izvrševanjem pogojev iz enotnega dovoljenja za gradnjo itd. Navedeni ugovori se namreč po svoji vsebini nanašajo na okoliščine, katere so dolžni, v skladu z določbami ZGO, v projektnih rešitvah upoštevati projektanti in drugi strokovnjaki, ki sodelujejo pri načrtovanju konkretne gradnje. Sicer pa so bile navedene okoliščine, ki jih tožniki navajajo kot problematične, v spornem primeru upoštevane tako, da so v načrtu temeljenja določeni pogoji, pod katerimi se mora izvajati temeljenje predvidenih objektov, te pogoje pa je v izrek upravnega dovoljenja, poglavje "tehnologija temeljenja", povzel tudi organ prve stopnje.

V postopkih izdaje upravnega dovoljenja, s katerim se dovoljuje poseg v prostor, prav tako ne more biti sporno, da sosedje oziroma lastniki sosednjih nepremičnin ne morejo z uspehom uveljavljati ugovorov, ki zadevajo varovanje javnega interesa, saj so slednjega dolžni varovati upravni organi. Dejstvo je, da so praviloma vsi posegi v prostor prav zaradi varovanja javnega interesa, s strani države regulirani. Upravni organi morajo pri dovoljevanju teh posegov v okviru svojih pristojnosti, določenih s prostorskimi in drugimi predpisi, po uradni dolžnosti preverjati, ali je predvidena gradnja po veljavnih predpisih mogoča in pod kakšnimi pogoji. Navedeno pa ne pomeni, da so upravni organi v postopkih izdaje upravnega dovoljenja pristojni posegati oziroma preverjati strokovne rešitve v predloženih projektih za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD), kot to zmotno menijo tožniki. Navajajo namreč, da bi bilo treba pred izdajo dovoljenja ponovno preveriti, in to z izvedencem, ali so rešitve v PGD take, da gradnja in objekti potem, ko bodo zgrajeni, ne bodo vplivali na statiko (posedanje, nagib itd.) že zgrajenih objektov v lasti tožnikov. Ker je tudi stabilnost in varnost novih objektov, poleg njihovih vplivov na okolico, prav tako v javnem interesu, je zakonodajalec z novelo ZGO (Uradni list RS, št. 59/96) še zaostril odgovornost projektantskih podjetij in izvajalcev za varnost graditve, vključno z nedeljeno individualno odgovornostjo oseb, ki sodelujejo pri projektiranju in graditvi, kar izhaja tudi iz obrazložitve predloga novele ZGO (Poročevalec št. 14 iz leta 1996). Navedena odgovornost je med drugim opredeljena tudi v določbah 26. a, 26. f, 30. in 31. člena ZGO. Upravni organi pred izdajo upravnih dovoljenj strokovnih rešitev v PGD niso dolžan preverjati, tudi ne z izvedencem, glede na to, da sami praviloma nimajo potrebnih znanj, kar pravilno ugotavljajo že tožniki. So pa upravni organi dolžni pred izdajo upravnega dovoljenja v skladu z določbami ZGO med drugim preveriti tudi: ali imajo projekti za pridobitev gradbenega dovoljenja sestavne dele iz 19. člena ZGO, ali je dovoljenje v skladu s pogoji in soglasji po posebnih predpisih oziroma s pogoji, kot jih določajo prostorski izvedbeni akti (41. člen ZGO), ali so projekti za pridobitev gradbenega dovoljenja ustrezno overjeni (26. a člen ZGO), ali je pridobljeno soglasje projektantske organizacije iz 26. č člena ZGO in ali predložena dokumentacija vsebuje tudi dokazilo o opravljeni notranji reviziji. Tožena stranka v zvezi s temeljenjem novih objektov izrecno navaja, da je bil ta načrt ustrezno revidiran, z njim pa je soglašal tudi prof. dr. AA, ki je sicer avtor projekta temeljenja obstoječih objektov, kar je potrdil tudi s svojim podpisom na potrdilu o opravljeni reviziji. Navedeno dejstvo med strankama niti ni sporno, potrdilo, na katerega se sklicuje tožena stranka, pa je sestavni del načrta temeljenja, ki ga je izdelal CCC d.o.o A v juliju 1999. Iz navedenih razlogov so torej ugovori tožnikov, ki se nanašajo na statični vpliv novih objektov na njihove objekte, neutemeljeni, neutemeljeno pa se pri tem sklicujejo tudi na mnenje prof. dr. AA. Ta je namreč svoje prvotno mnenje glede temeljenja predvidenih objektov spremenil, kar potrjuje že to, da je po izdelavi projekta soglašal s predvidenim načinom temeljenja.

Neupoštevni so v obravnavanem primeru ugovori tožnikov, ki se nanašajo na parkirna mesta za potrebe bodočih objektov, pri čemer se sklicujejo na minimalne standarde, ki naj bi jih upoštevala Mestna občina A pri soglasjih k lokacijski dokumentaciji. Dejstvo namreč je, da noben organ, pa tudi ne lokalna skupnost, ne more uporabljati nekih standardov in v zvezi z njimi investitorjem postavljati pogoje, če za določanje slednjih nima pooblastila v ustreznem predpisu. Tega tožniki niti ne zatrjujejo, ni pa niti sporno, da je v obravnavanem primeru MOL dala soglasje k lokacijski dokumentaciji, ne da bi bili postavljeni pogoji glede parkirnih mest za predvidene objekte.

Imajo pa tožniki prav, ko v tožbi navajajo, da s spornim enotnim dovoljenjem za gradnjo ni dovoljena gradnja nadstrešnice na parc. št. 384/1 k.o. C, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka, saj navedena parcela ni našteta med parcelami, ki so predmet posega. Če pa bo to kljub temu potrebno, glede na projekt 11/99 (zadnji odstavek poglavja komunalni in energetski priključki), bo treba za tak poseg pridobiti potrebno upravno dovoljenje. Sodišče pa ne soglaša z navedbo tožnikov, da sta 54. in 55. točka izreka prvostopne odločbe nerazumljivi. Nanašata se namreč na zunanjo in prometno ureditev, za kar je soglasodajalec lokalna skupnost. Ob tem ne more biti sporno, da je za upravljanje z lokalno infrastrukturo pristojna lokalna skupnost, to pa posledično pomeni tudi, da je pristojna odrejati pogoje za priklop objektov investitorjev na obstoječo infrastrukturo (na cesto, na kanalizacijo, na vodovod itd.), s katero upravlja sama ali po gospodarski javni službi. Pogoje lokalna skupnost določa praviloma v obliki soglasja, ki ga bo na predlog investitorja izdala tudi v spornem primeru in za katerega bo moral zaprositi pred začetkom izvajanja del na javnih površinah (prekopi cest, zelenic ipd.).

Ker je tožena stranka v zadevi pravilno ugotovila dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabila materialne predpise, in ker tožniki v tožbi ne navajajo ničesar, kar bi lahko vplivalo na odločitev o stvari, je zato sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.