Jedro

Sodišče v sporih majhne vrednosti v okviru materialno procesnega vodstva na področju dejanskih navedb ne sme napeljati stranke, da popolnoma spremeni svoje prvotne navedbe, do česar pa bi uporaba materialno procesnega vodstva v obravnavanem primeru privedla, kar ni dopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 211014/2013 z dne 24. 12. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka za glavnico 333,97 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 75,00 EUR od 8. 2. 2013 dalje do plačila, od 258,97 EUR od 3. 8. 2013 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 54,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi vzdrži v veljavi. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zavzelo materialnopravno zmotno stališče, da pravno podlago zahtevka predstavlja določilo 190. člena OZ, saj je tožnica svoj zahtevek utemeljevala na Pogodbi o upravljanju, in sicer 10. členu pogodbe (v zvezi s tč. IV na 5 strani in tč. V na 9 strani pogodbe), ki jasno določa, da upravnik, tožnica, na objektu tožene stranke izvaja tudi ogrevanje in dobavlja energente ter obračuna stroške ogrevanja. Na to kaže tudi Sporazum o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stavbi z več posameznimi deli, na podlagi katerega je tožnica obračunavala stroške ogrevanja, česar sodišče ni upoštevalo in je tako spregledalo pravno podlago, na kateri tožnica uveljavlja svoj zahtevek. Trditev o obstoju pogodbe o upravljanju pa toženka ni prerekala. Ker je sodišče kot odločilno ugotovilo neresnično dejstvo (da tožnica ni podala trditev, ki bi utemeljevale njeno aktivno legitimacijo) in nanj oprlo svojo odločitev, je s takšnim ravnanjem zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nedvomno pa tudi kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi če bi pritožbeno sodišče štelo, da trditve v zvezi s temeljem zahtevka niso bile dovolj jasne, bi moralo sodišče v skladu z načelom materialno procesnega vodstva pozvati tožnico na dopolnitev odločilnih dejstev. Ker tako ni ravnalo, je izpodbijana sodba za tožnico presenečenje in predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti, ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik s tožbenim zahtevkom vtožuje plačilo obratovalnih stroškov, pri čemer svojo aktivno legitimacijo utemeljuje na podlagi pogodbe o upravljanju. V takem primeru pa je, kot je materialnopravno pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, aktivna legitimacija upravnika podana v primeru prenosa materialnopravnih upravičenj etažnih lastnikov na upravnika ali na podlagi posebnega naročila etažnih lastnikov, če so bili stroški plačani iz namensko zbranih sredstev ali pa, če je upravnik stroške založil iz lastnih sredstev (190. člen OZ)(1), česar pa tožnica v postopku ni zatrjevala. Zavrnitev tožbe kot nesklepčne je materialnopravno pravilna.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo trditve tožnice, s katerimi je utemeljevala svojo legitimacijo, in sicer s sklicevanjem na pogodbo o upravljanju, ne držijo. Obstoj pogodbe o upravljanju, ki med strankama ni bil sporen, je sodišče prve stopnje ugotovilo, vendar, kot že rečeno, zgolj sklenjena pogodba o upravljanju tožnici ne daje aktivne legitimacije za izterjavo stroškov obratovanja, temveč zgolj legitimacijo za izterjavo stroškov upravljanja v ožjem smislu. Pogodbena določila, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica (10. člen pogodbe, tč. IV na 5 strani in tč. V. na 9 strani pogodbe), ji ob pomanjkanju trditev, aktivne legitimacije za izterjavo stroškov obratovanja, ne podeljujejo. Ker pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo obstoj pogodbene podlage tožničinega zahtevka, ne drži. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o zagrešeni bistveni kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni očitek bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožnica uveljavlja povsem nekonkretizirano. Za tako kršitev gre v primeru nepravilnega prenosa odločilnega dejstva iz listine v sodbo, pritožba pa s tem očitkom meri na zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z vprašanjem aktivne legitimacije tožnice.

8. Sodišče v sporih majhne vrednosti v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) na področju dejanskih navedb ne sme napeljati stranke, da popolnoma spremeni svoje prvotne navedbe(2), do česar pa bi uporaba materialno procesnega vodstva v obravnavanem primeru privedla, kar ni dopustno. Poleg tega pa je tožnica s trditvami in dokazi, ki jih ni predlagala že v tožbi, v skladu z določilom 451. člena ZPP, tudi prekludirana. Zato ni upravičen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z neutemeljeno opustitvijo načela materialnega procesnega vodstva zagrešilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je posledično sodba za tožnico presenečenje.

9. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP ni utemeljen, saj so razlogi sodišča prve stopnje jasni in razumljivi in si niso sami s sabo v nasprotju.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi njenih pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

12. Na podlagi petega odstavka 366. a člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

Op. št. (1): primerjaj VS RS sodba II Ips 126/2001 Op. št. (2): N. Betetto: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 594