Tožena stranka je napačno uporabila člen 12 Uredbe Dublin III, saj ni ugotovila elementov, ki jih ta materialnopravna norma zahteva za določitev pristojne države članice.
I.Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2078/2025/11 (1221-06) z dne 20..10..2025 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-2078/2025/11 (1221-06) z dne 20..10..2025.
1.O izpodbijanem sklepu
2.S sklepom št. 2142-2078/2025/11 (1221-06) z dne 20..10..2025 (v nadaljevanju:izpodbijani sklep) je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III1, odgovorna država članica za obravnavanje prošnje (2. točka izreka).
3.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik, ki trdi, da je A. A., državljan Nepala, dne 18..6..2025 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik ni predložil nobenega izvirnika osebnega dokumenta, zato njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena.
4.Iz ugotovitev tožene stranke sledi, da je na podlagi prstnih odtisov tožnika 18..6..2025 iz Centralne evidence EURODAC2 pridobila podatek, da prosilec v evidenco še ni bil vnesen. Na podlagi izjav tožnika in slike osebnega dokumenta, ki jo je predložil, je tožena stranka 16..7..2025 pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s četrtim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Dne 17..9..2025 je prejela odgovor, da Hrvaška sprejema pristojnost za obravnavo prosilca, skladno z določili navedene določbe.
5.V skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III je tožena stranka dne 13..10..2025 s tožnikom opravila osebni razgovor s pomočjo tolmača za hindi jezik. Seznanila ga je s potekom dublinskega postopka z Republiko Hrvaško in mu pojasnila, da je treba preveriti ali obstajajo kakšne okoliščine, zaradi katerih njegova predaja Republiki Hrvaški ni mogoča.
6.Na osebnem razgovoru je tožnik izjavil, da se na Hrvaško ne želi vrniti. Tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako nima izkušenj s hrvaškim sistemom nastanitve prosilcev ali sistemom odločanja o mednarodni zaščiti. Tam je delal v gradbeništvu 14 mesecev, osem ur na dan za plačilo 650 EUR na mesec. Živel je v hiši s 14 sostanovalci. Ko ga je prijela policija Republike Slovenije, je izvedel, da lahko tu zaprosi za mednarodno zaščito.
7.Tožena stranka je ocenila, da si prosilec pri določanju odgovorne države članice ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč to določajo merila iz Uredbe Dublin III. Prosilec se ne želi vrniti na Hrvaško, ker mu je tam poteklo dovoljenje za prebivanje in ker si želi oditi naprej v kakšno drugo državo EU.
8.Tožena stranka je ugotovila, da pristojni evropski organi niso izdali dokumentov, v katerih bi bil sistem odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Hrvaškem obravnavan kot kritičen. Sklicevala se je na sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katerimi je bilo zavrnjeno pritožbe zoper predaje Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan.
9.Iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi imel kakršnekoli izkušnje s hrvaškim sistemom nastanitve prosilcev ali sistemom odločanja o mednarodni zaščiti. Hrvaško je zapustil izključno zato, ker je tam ostal brez službe. Navaja tudi, da je šele ob vstopu v Republiko Slovenijo izvedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito.
10.Tožena stranka je po presoji vseh izjav tožnika ugotovila, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen na Hrvaško. Sklepno je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi na Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Predaja se bo izvedla v skladu z zakonodajo Republike Slovenije, kakor hitro bo to izvedljivo, vendar najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve (17. 9. 2025). Bistvene navedbe strank v upravnem sporu Tožbene navedbe in predlog za izdajo začasne odredbe
11.Tožnik se z odločitvijo in obrazložitvijo tožene stranke ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).
12.Opozarja, da je po njegovem mnenju prišlo do napačne uporabe materialnega prava oz. meril za določanje pristojnosti. Izpodbija pravno podlago izpodbijane odločbe. Trdi, da njegov primer ne spada pod 1. pododstavek četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, temveč pod 2. pododstavek četrtega odstavka 12. člena te uredbe, po katerem je pristojna država Slovenija.
13.Navaja, da je imel na Hrvaškem vizo, ki je potekla več kot 6 mesecev preden je vstopil v Slovenijo in v njej zaprosil za mednarodno zaščito. Zato je po njegovem mnenju pravilna pravna podlaga 2. pododstavek četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da je v takem primeru odgovorna država članica tista, v kateri je vložena prošnja za mednarodno zaščito, torej Slovenija. Sklicuje se na sodbo Mehrdad Ghezelbash v Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, C-63/15 (Sodba Sodišča EU, 7..6..2016), kjer je bilo odločeno, da se lahko prosilec za azil sklicuje na napačno uporabo merila o odgovornosti iz poglavja III Uredbe Dublin III, zlasti merila glede izdaje vizuma iz člena 12 te uredbe.
14.V nadaljevanju tožnik nasprotuje presoji, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti, in prilaga poročila o stanju v tej državi.
15.Sodišču predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Navaja, da bi mu v primeru izvršitve sklepa pred odločitvijo o glavni stvari nastala težko popravljiva škoda, saj bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Zato predlaga, da se izpodbijanega sklepa ne izvrši pred pravnomočnostjo sodbe. Hkrati s tožbo vlaga predlog za izdajo začasne odredbe.
Navedbe tožene stranke
16.Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri izpodbijanem sklepu. Iz izjav tožnika je razvidno, da je na Hrvaškem bival na podlagi dovoljenja za prebivanje, ne na podlagi vize. Tožnik je navedel, da je na Hrvaško stopil leta 2022 in tam delal 14 mesecev. Upravičeno je sklepati, da je njegova viza potekla več kot šest mesecev pred vstopom v Slovenijo, enako upravičeno pa je tudi sklepati, da je na Hrvaškem bival 14 mesecev na podlagi veljavnega dovoljenja za prebivanje, ki je poteklo manj kot dve leti pred vložitvijo prošnje v Sloveniji. Hrvaška šele od 1..1..2023 vnaša podatke v VIS in SIS sistem, zato dovoljenj, izdanih pred tem, ni mogoče preveriti.
17.Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 37/2024, I Up 42/2024, I Up 155/2023 in I Up 81/2023. Dodaja še, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in kot polnopravna članica EU spoštuje evropski pravni red. Na podlagi javno dostopnih virov ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bila predaja v to državo nedopustna.
Tožnikove navedbe v pripravljalni vlogi
18.Tožnik v pripravljalni vlogi ugovarja, da takšno sklepanje tožene stranke ni utemeljeno. Ob odhodu iz Nepala 14. 2. 2022 in 14 mesecih bivanja na Hrvaškem je do vložitve prošnje v Sloveniji (18. 6. 2025) preteklo več kot 18 mesecev, kar bi pomenilo, da bi lahko dovoljenje poteklo že pred rokom dveh let iz drugega pododstavka četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III. Brez točnega podatka o koncu veljavnosti dokumentacije ni mogoče ugotoviti, ali je dokumentacija res potekla manj kot dve leti pred vložitvijo prošnje.
19.Sklicuje se na sodbo Sodišča EU v zadevi Ghezelbash (C-63/15), iz katere izhaja, da mora določanje pristojne države potekati na podlagi dokazov in meril iz poglavja III Uredbe Dublin III, ne zgolj na podlagi zaupanja v odgovor druge države članice. Sodišče mora neodvisno preveriti pravilnost uporabe meril za določitev odgovornosti.
20.Glede sistemskih pomanjkljivosti predloži poročila o ravnanju hrvaških organov s prosilci za azil.
Dokazovanje
21.Sodišče je na naroku za glavno obravnavo dne 12..11..2025 v dokaznem postopku pregledalo listine sodnega in upravnega spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka. Ostalih dokazov, s katerimi stranki dokazujeta svoje navedbe o sistemskih pomanjkljivostih (priloge sodnega spisa od A3 do A6 in B2), zaradi njihove pravne nepomembnosti ni izvedlo. V obravnavani zadevi je namreč v prvi vrsti sporna uporaba meril o odgovornosti iz poglavja III Uredbe Dublin III. Obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški je zatrjevan podredno.
Sodna presoja
K I. točki izreka:
Tožba je utemeljena.
V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica.3
Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III, pri čemer iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, ali na podlagi prvega ali drugega pododstavka tega odstavka.
Sodišče EU (SEU) je v sodbi Ghezelbash (C-63/15, točke 42-44, 54)4 sprejelo stališče, da je država članica, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, tista, ki se določi glede na merila iz poglavja III Uredbe Dublin III. Sodišče, ki obravnava pravno sredstvo zoper odločitev o predaji, mora preveriti, ali so bila merila o odgovornosti iz poglavja III Uredbe Dublin III pravilno uporabljena. Prosilec mora imeti možnost izpodbijati pravilno uporabo teh meril. Zato v obravnavanem primeru sprejem odgovornosti s strani Hrvaške ni odločilen. Ključno je, ali je tožena stranka pravilno uporabila merila iz poglavja III Uredbe Dublin III za določitev odgovorne države članice.
Člen 12 navedene uredbe (spada pod poglavje III) določa odgovorno državo članico v primerih, ko ima prosilec za mednarodno zaščito veljaven ali potekel dokument za prebivanje ali veljaven ali potekel vizum. Kadar prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je dokument izdala (prvi odstavek 12. člena). Kadar prosilec poseduje veljaven vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala, razen če je bil vizum izdan v imenu druge države članice v skladu z ureditvijo zastopanja, kot je določena v členu 8 Uredbe (ES) št. 810/2009. V takem primeru je zastopana država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (drugi odstavek 12. člena). Četrti odstavek 12. člena5 v prvem pododstavku določa, da je za preučitev prošnje odgovorna država članica, ki je izdala dovoljenje za prebivanje, ki je še veljavno ali je poteklo manj kot dve leti pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito, oziroma ki je izdala vizo, ki je potekla manj kot šest mesecev pred vložitvijo prošnje. V drugem pododstavku določa, da če dovoljenje za prebivanje poteče več kot dve leti pred vložitvijo prošnje ali viza več kot šest mesecev pred vložitvijo prošnje, je odgovorna država članica, v kateri je prošnja vložena. Določitev pristojne države po tem merilu torej zahteva ugotovitev vrste dokumenta, datuma njegovega poteka ter uporabo ustreznega pododstavka.
Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni ugotovila vseh elementov, ki jih člen 12 Uredbe Dublin III zahteva za določitev pristojne države članice. Izpodbijani sklep sicer omenja, da je tožniku "poteklo dovoljenje za prebivanje", vendar ne vsebuje ugotovitev o tem, ali je imel vizo, dovoljenje za prebivanje ali oboje, kdaj je dokument potekel ter kateri pododstavek četrtega odstavka 12. člena se zato uporabi. Brez teh ugotovitev ni mogoče pravilno uporabiti člena 12 Uredbe Dublin III. Člen 12 objektivno določa pristojno državo glede na vrsto dokumenta in čas njegovega poteka. Če organ teh dejstev ne ugotovi, ne more pravilno uporabiti člena 12 Uredbe Dublin III.
V tem pogledu niso upoštevna dodatna pojasnila tožene stranke v odgovoru na tožbo, v katerih tožena stranka navaja, da je tožnik "na Hrvaškem bival na podlagi dovoljenja za prebivanje, ne na podlagi vize" in da je "upravičeno sklepati", da je dovoljenje poteklo manj kot dve leti pred vložitvijo prošnje. Dodatna pojasnila v odgovoru na tožbo ne morejo nadomestiti pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa. V upravnem sporu je predmet presoje zakonitost sklepa v času njegove izdaje. Če sklep ne vsebuje potrebnih ugotovitev za uporabo člena 12 Uredbe Dublin III, člen ni bil pravilno uporabljen, ne glede na poznejša pojasnila. Ob tem sodišče še dodaja, da navedbe, da je "upravičeno sklepati", ne ustrezajo standardu dokazanosti, ki ga za določitev pristojne države zahteva Uredba Dublin III. Merila iz poglavja III te uredbe je treba uporabiti na podlagi ugotovljenih dejstev in dokazov, ne sklepanj. Te navedbe, kot že pojasnjeno, predstavljajo nedopustne novote.
1.Na podlagi gornjih ugotovitev sodišče ugotavlja, da je tožena stranka napačno uporabila člen 12 Uredbe Dublin III. Člen 12 Uredbe Dublin III je materialnopravna norma, ki določa pristojno državo članico glede na vrsto dokumenta (viza, dovoljenje za prebivanje) in čas njegovega poteka. Pravilna uporaba tega člena zahteva, da organ ugotovi vsa relevantna dejstva, jih subsumira pod ustrezno določbo člena 12 ter na tej podlagi določi pristojno državo. V obravnavanem primeru tožena stranka teh dejstev ni ugotovila, zato ni mogla pravilno uporabiti merila iz člena 12 Uredbe Dublin III. Brez ugotovitve, ali gre za primer iz prvega ali drugega pododstavka četrtega odstavka 12. člena, ni mogoče zakonito določiti pristojne države članice. Tožnik v tožbi utemeljeno opozarja, da je nejasno, na katero določbo člena 12 se sklep opira, in trdi, da bi morala biti pristojna Slovenija po drugem pododstavku četrtega odstavka. Iz izpodbijanega sklepa tega ni mogoče preveriti. Sodišče EU je v zadevi Ghezelbash (C-63/15, točke 54, 58) poudarilo, da mora sodišče preveriti pravilnost uporabe meril iz poglavja III Uredbe Dublin III. Tega sodišče v obravnavanem primeru ne more storiti, ker organ ni ugotovil dejstev, potrebnih za uporabo teh meril. Člen 12 razlikuje med različnimi situacijami, od katerih vsaka določa drugo pristojno državo, kar dodatno potrjuje napačno uporabo.
1.Sklepno
2.Tožena stranka je napačno uporabila člen 12 Uredbe Dublin III, saj ni ugotovila elementov, ki jih ta materialnopravna norma zahteva za določitev pristojne države članice. Zato je podana kršitev iz 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1.
3.Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka določno in v skladu z načelom materialne resnice (8. člen ZUP) opredeliti razloge v zvezi z veljavnostjo dokumenta za prebivanje ali vizuma in nato na podlagi vseh meril v 12. členu Uredbe Dublin III določiti pristojno državo članico.
4.Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se do preostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo.
K točki II izreka :
Presoja predloga za izdajo začasne odredbe
5.ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti tretji odstavek Uredbe Dublin III, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, Ghezelbash, namreč glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe Dublin III razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).
6.Glede na navedeno za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta predlagatelju prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi. Predlagatelj mora konkretno navesti vse okoliščine in s stopnjo verjetnosti izkazati, da je škoda težko popravljiva. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.
7.V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Uredba Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena) Zato težko popravljive škode ne izkazujejo tožnikove navedbe glede morebitne izvršitve izpodbijanega sklepa pred odločitvijo sodišča.
8.Vendar pa je po presoji sodišča nujnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi izkazana vsaj s potrebno stopnjo verjetnosti, saj tožena stranka ni prerekala tožnikovih navedb glede težko popravljive škode, ki jo bo utrpel, ker bo v Republiki Hrvaški izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Zato se te navedbe štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati, kot take pa izkazujejo nevarnost kršitve pravice iz 4. člena Listine, ki je absolutne narave.
9.Tožena stranka tudi ni navedla nobenih dejstev, ki bi utemeljevala prevladujoč javni interes. Skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (I Up 109/2022) mora tožena stranka navesti dejstva, ki bi ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes ali drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe. Tožena stranka ni pojasnila, kako bi kratkotrajen odlog izvršitve sklepa do pravnomočne odločitve konkretno škodoval javni koristi. Sodišče ob tem sodi, da kratkotrajen odlog izvršitve ne povzroča bistvene škode javni koristi.
10.Ker je predlagatelj izkazal, da mu bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težko popravljiva, tožena stranka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.
-------------------------------
1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
2Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev; nadaljevanju Uredba EURODAC).
3V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.
4Sodišče je pri presoji upoštevalo sodbo Mehrdad Ghezelbash v Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, C-63/15 (Sodba Sodišča EU, 7. 6. 2016), po kateri mora imeti prosilec možnost izpodbijati pravilno uporabo meril za določitev odgovorne države članice.
5Člen 12 Uredbe Dublin III, naslovljen "Izdaja dokumentov za prebivanje ali vizumov", v četrtem odstavku določa:"Kadar prosilec poseduje samo enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemelj držav članic, uporabijo odstavki 1, 2 in 3. (1. pododstavek)Kadar prosilec poseduje enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj (pravilno več) kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj (pravilno več) kot šest mesecev pred tem, in če ni zapustil ozemelj držav članic, je odgovorna država članica, v kateri je vložena prošnja za mednarodno zaščito." (2. pododstavek).
6Sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).
7Odločba Ustavnega sodišča U-I-59/17-27 z dne 18. 9. 2019 (29. točka obrazložitve).