Jedro

Presoja ugovora zastaranja odškodninske terjatve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v stroškovnem delu (II. točka izreka) tako spremeni, da se znesek 6.273,57 EUR nadomesti z zneskom "4.896,57 EUR".

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžan toženec tožniku plačati znesek 5.121.408,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2005 dalje do plačila. Tožniku je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 6.273,57 EUR.

Pritožbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, napadeno sodbo izpodbija v celoti, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča, po katerem je tožnikova terjatev zastarala, saj gre za judikatno terjatev, ki je bila ugotovljena z arbitražno odločbo Stalne arbitraže pri GZS leta 2002. Tožnik za materialno škodo tako ni izvedel že leta 1998, ker je bila ta dokončno ugotovljena šele s predmetno arbitražno odločbo. V razlogih sodbe je povzet napačen datum pravnomočnosti arbitražne odločbe, na več mestih pa tudi napačen datum vložitve tožbe. Sodišče šteje zastarano tudi terjatev iz naslova nepremoženjske škode, ki naj bi jih tožnik trpel že leta 1995, čeprav so se nadaljevale tudi kasneje in sicer še v letu 2002, pa tudi še danes. Toženec je tisti, ki je povzročil, da dolg do tožnikovega podjetja ni bil plačan, zato je tožnik prišel na slab glas, ker ni mogel poravnavati dolgov, posledično pa je bila izbrisana tudi njegova družba. Dejstvo, da je toženec kasneje družbo S. I. d.d. zapustil, na to dejstvo ne more vplivati. Pritožnik napada tudi izrek o stroških, ki so bili za odgovor na tožbo, prvo pripravljalno vlogo in zastopanje na prvem naroku dosojeni višje, kot to priznava Odvetniška tarifa (v nadaljevanju: OT).

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbenim navedbam, da tožnikova terjatev iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode ni zastarala, ni mogoče pritrditi. V zvezi s premoženjsko škodo se tožnik opira na arbitražno odločbo iz leta 2002 (ta je postala pravnomočna 19.8.2002), s katero pa je bila ugotovljena prerekana terjatev do stečajne mase S. I. d.d. in ne do toženca. Zato ni mogoče govoriti o judikatni terjatvi, ki bi po določbi prvega odstavka 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) zastarala v 10 letih. Odškodninska terjatev zastara v treh letih odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR, enako 352. člen OZ). Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila tožniku premoženjska škoda znana najkasneje v letu 1998, saj je šlo za škodo, ki mu je (oziroma njegovi družbi) nastajala zaradi neplačevanja začasnih situacij in računov v letih od 1995 do 1998. Zato je najkasneje tedaj tožnik moral in mogel poznati njen obseg kot tudi povzročitelja. Nenazadnje je tožnik sam izpovedal, da bi mu morala vtoževani znesek družba S. I. d.d. izplačati sukcesivno do leta 1998. Upoštevajoč dejstvo, da je bila tožba vložena 12.9.2005, gre ugotoviti, da je do tedaj potekel tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok.

Enak zaključek velja sprejeti tudi v zvezi z zatrjevano nepremoženjsko škodo. Tožnik smiselno navaja, da mu je bila povzročena negmotna škoda z razžalitvijo dobrega imena in časti (200. člena ZOR), ki mu jo je z nepriznanjem terjatev povzročil toženec, posledično pa je to vplivalo na njegov ugled pri delavcih, kooperantih in dobaviteljih. Duševne bolečine je sicer trpel že leta 1995, vendar pa trdi, da trajajo še danes, zato predmetna terjatev še ni mogla zastarati. Pri ugotavljanju začetka teka zastaralnega roka za nepremoženjsko škodo, je odločilno ugotoviti, kdaj se je škoda ustalila (prim. II Ips 60/2008). Zato je treba odgovoriti pritožniku, da glede na to, da tožnik nastanek negmotne škode povezuje s premoženjsko škodo, ki naj bi mu nastajala v letih 1995 do 1998, pa tudi izbrisom njegove družbe leta 2001, je mogoče zaključiti, da se je najkasneje tedaj njegova škoda iz naslova razžalitve dobrega imena in časti ustalila, s tem pa je začel teči tudi zastaralni rok za njeno uveljavitev. Tedaj je bila škoda tožniku znana, prav tako tudi njen povzročitelj. Ker pa je bila tožba vložena šele 12.9.2005, je subjektivni (3 letni) zastaralni rok po določbi prvega odstavka 376. člena ZOR do tedaj že iztekel. Pritožbeno sodišče pa se pridružuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da ni niti podana vzročna zveza med protipravnostjo ravnanja toženca (četudi bi ga tožnik dokazal) in zatrjevano škodo. Duševne bolečine iz naslova kršenja dobrega imena in časti, ki naj bi jih tožnik trpel še danes, niso adekvatna posledica neplačilu terjatev, ki bi morale biti poravnane v letih 1995 do 1998 oziroma izbrisu tožnikove družbe skoraj deset let nazaj (leta 2001). Pravno priznana je tista vzročnost, ki običajno pripelje do zatrjevane posledice oziroma škode.

Pritožba pa utemeljeno opozarja na previsoko odmerjene pravdne stroške tožene stranke. Po Tarifni številki 18 (Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 67/2003, 70/2003) znaša maksimalna vrednost tožbe, enako tudi prve pripravljalne vloge in zastopanja na prvem naroku za glavno obravnavo v civilnih sporih 2.000 (in ne 3.000) odvetniških točk. Zato je pritožbeno sodišče za navedene postavke prisojeni znesek pravdnih stroškov znižalo za skupaj 3.000 odvetniških točk oziroma 1.377,00 EUR. Tako mora tožeča stranka toženi povrniti 4.896,57 EUR prvostopenjskih pravdnih stroškov.

Odločitev sodišča druge stopnje temelji na peti alineji 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), odločitev o stroških pa na določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tako je pritožnik dolžan kriti svoje pritožbene stroške, saj je z njo uspel le s sorazmerno majhnim delom, tožena stranka pa stroške odgovora na pritožbo, ker ti niso prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).