Jedro

Kljub temu, da je bila tožnica v spornem obdobju prijavljena v evidenco brezposelnih oseb, v tem obdobju zaradi zaposlitve oziroma delovnega razmerja v Avstriji, ki je po načelu izenačevanja dejstev iz 5. člena Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti enakovredno zaposlitvi v Sloveniji, ni mogla biti brezposelna oseba po ZUTD in zato ni mogla izpolnjevati obveznosti brezposelnih oseb. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica kljub zaposlitvi v Avstriji izpolnjevala obveznosti brezposelne osebe, saj bi jo sicer Zavod RS za zaposlovanje izbrisal iz te evidence, zato ni pravilno. Predmet tega postopka ni izbris iz evidence brezposelnih oseb, temveč presoja pogojev za izplačevanje nadomestila za invalidnost, določenih v 162. členu ZPIZ-1. Ti pogoji pa iz navedenih materialno pravnih razlogov niso izpolnjeni. Izpodbijani del upravnih aktov toženca oziroma odločitev, da se tožnici priznano nadomestilo za invalidnost v spornem obdobju, ne izplačuje, je zato pravilna in zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 20. 11. 2014 in 1. odstavka izreka odločbe št. ... z dne 30. 9. 2014 v zvezi s sklepom o popravi pomote št. ... z dne 3. 10. 2014 ter izplačevanje nadomestila za invalidnost od 1. 9. 2012 do 31. 3. 2013 in od 1. 5. 2014 do 31. 5. 2014, se stroškovno zavrne.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ... z dne 20. 11. 2014 in št. ...(1) z dne 30. 9. 2014 v zvezi s sklepom o popravi pomote št. ... z dne 3. 10. 2014 (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici povrne 504,10 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudni obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka, oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. V 162. členu ZPIZ-1 sta pogoja prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjevanja obveznosti brezposelnih oseb določena kumulativno. Tožnica je bila v spornih obdobjih v delovnem razmerju v Avstriji, v zvezi s čimer opozarja, da se delovno razmerje v Avstriji šteje kot dejstvo, enakovredno dejstvu delovnega razmerja v Sloveniji. Obrazec avstrijskega nosilca zavarovanja točno opredeljuje obdobja zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, in sicer po mesecih, ne pa po dnevih. Po 8. členu ZUTD se za brezposelno osebo šteje le oseba, ki ni v delovnem razmerju, zato ni mogoče šteti, da je tožnica izpolnjevala obveznosti brezposelnih oseb. V kolikor je sodišče dvomilo o vprašanju zaposlitve v spornem obdobju, bi moralo to razčistiti, saj zgolj sklepa, zakaj Zavod RS za zaposlovanje tožnice ni izbrisal iz evidence brezposelnih oseb.

Tožnica od 13. 6. 2014 dalje sploh ni bila vpisana v evidenco brezposelnih oseb, kar izhaja iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje, zato je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z materialnim pravom. Poleg tega je tožnica s postavljenim tožbenim zahtevkom izplačevanje nadomestila za invalidnost uveljavljala zgolj do 31. 5. 2014, zato je sodišče odločilo mimo postavljenega zahtevka, oziroma ga je prekoračilo. Ni namreč imelo podlage za odpravo 2. točke izreka izpodbijane odločbe. Tega sodišče prve stopnje niti ni obrazložilo, zato je zagrešilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo. Poleg tega je, kot utemeljeno opozarja pritožba, prekoračilo tožbeni zahtevek.

K prekoračitvi tožbenega zahtevka

5. Po 2. členu ZPP odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Kadar sodišče tožniku prisodi nekaj drugega ali več, kot je zahteval, gre za prekoračitev tožbenega zahtevka. Po sodni praksi to pomeni absolutno bistveno kršitev procesnih pravil, vendar pritožbeno sodišče nanjo ne pazi po uradni dolžnosti, temveč samo na zahtevo stranke (3. odstavek 350. člena ZPP). Če ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje po 357. členu ZPP glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu po potrebi vrne zadevo v ponovno sojenje.

6. Z izpodbijano sodbo sta bili odločbi z dne 20. 11. 2014 in odločba z dne 30. 9. 2014, popravljena s sklepom z dne 3. 10. 2014, odpravljeni v celoti. Tožnica pa v tem postopku, kot izhaja iz postavljenega tožbenega zahtevka(2) , ki se glasi na odpravo odločbe z dne 20. 11. 2014 in z dne 30. 9. 2014 ter priznanje pravice do nadomestila za invalidnost za obdobje od 1. 9. 2012 do 31. 1. 2013 in od 1. 5. 2014 do 31. 5. 2014, ter upoštevaje navedbe v tožbi in na naroku 1. 2. 2016, izpodbija le 1. odstavek izreka prvostopenjske odločbe, to je glede prenehanja izplačevanja nadomestila za invalidnost v navedenem obdobju. Z 2. odstavkom izreka odločbe z dne 30. 9. 2014 je bilo s 13. 6. 2014 ustavljeno izplačevanje nadomestila za invalidnost.(3) Tožbenega zahtevka na izplačevanje nadomestila tudi od 13. 6. 2014 dalje tožnica ni postavila, poleg tega s tem v zvezi tudi ni podala nobene trditvene podlage. Kljub temu je sodišče prve stopnje obe odločbi odpravilo v celoti, torej tudi v neizpodbijanem 2. odstavku izreka odločbe z dne 30. 9. 2014 v zvezi z ustavitvijo izplačevanja nadomestila za invalidnost od 13. 6. 2014 dalje in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek.

Dejanske okoliščine obravnavanega primera

7. V tej zadevi se spor nanaša na izplačevanje nadomestila za invalidnost. Predmet presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe z dne 20. 11. 2014 in 1. točke izreka odločbe z dne 30. 9. 2014 v zvezi s popravnim sklepom z dne 3. 10. 2014. Toženec je s 1. odstavkom izreka prvostopenjske odločbe v zvezi s popravnim sklepom odločil, da tožnica nima pravice do nadomestila za invalidnost od 1. 9. 2012 do 31. 3. 2013 in od 1. 5. 2014 do 31. 5. 2014. Po tej odločbi se torej tožnici, ki ima kot invalid III. kategorije s priznano pravico do premestitve od 14. 2. 2007 dalje(4) , s pravnomočno odločbo z dne 8. 8. 2012 pa priznano tudi pravico do nadomestila za invalidnost od 3. 8. 2012 dalje, nadomestilo za invalidnost v spornem obdobju ne izplačuje. Že z odločbo o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost z dne 8. 8. 2012 je bilo posebej izrečeno, da se izplačuje za čas prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjevanja obveznosti po predpisih o zaposlovanju.(5) Toženec je ugotovil, da je bila tožnica od 1. 9. 2012 do 31. 3. 2013 in od 1. 5. 2014 do 31. 5. 2014 sicer prijavljena v evidenco brezposelnih oseb, vendar hkrati vključena v obvezno zavarovanje v Avstriji na podlagi delovnega razmerja, zato ne izpolnjuje zakonskih pogojev za izplačevanje nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bila tožnica v Avstriji zaposlena, ker pa ni bila izbrisana iz evidence brezposelnih oseb je štelo, da je tudi v obdobju zaposlitve izpolnjevala obveznosti brezposelnih oseb. Takšno stališče je materialnopravno zmotno in zato nesprejemljivo.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je po prehodni določbi 389. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Nadomestilo za invalidnost se po 161. členu ZPIZ-1 izplačuje v primerih iz 2. in 3. alineje 1. odstavka 94. člena tega zakona od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne zaposli, oziroma vključi v obvezno zavarovanje, oziroma od pričetka dela na drugem delovnem mestu, dokler ima zavarovanec sklenjeno delovno razmerje, oziroma je obvezno zavarovan. Skladno z 162. členom ZPIZ-1 se nadomestilo za invalidnost v primeru iz 3. odstavka 159. člena, 160. člena in 161. člena ZPIZ-1 izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju.

Pritožba pravilno poudarja, da sta pogoja prijave pri Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti po predpisih o zaposlovanju v 162. členu ZPIZ-1 za izplačevanje nadomestila za invalidnost brezposelnim invalidom določena kumulativno. Pomeni, da morata biti izpolnjena oba hkrati in mora torej brezposelni invalid ob prijavljenosti pri Zavodu RS za zaposlovanje izpolnjevati tudi obveznosti brezposelnih oseb, kot jih določajo Zakon o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami) in na njegovi podlagi sprejeti podzakonski akti. Kdo se šteje za brezposelno osebo, je določeno v 8. členu ZUTD. Bistven pogoj iz te določbe je, da oseba ni v delovnem razmerju. Za brezposelno osebo se po tem zakonu šteje le oseba, ki se prijavi pri zavodu (10. člen ZUTD). Oseba, ki je v delovnem razmerju, seveda ne more biti brezposelna in zato tudi ne more izpolnjevati obveznosti, določenih za brezposelne osebe.

9. Čeprav je bila tožnica v času od 1. 9. 2012 do 31. 3. 2013 in od 1. 5. 2014 do 31. 5. 2014 prijavljena v evidenco brezposelnih oseb(6) , v tem obdobju zaradi zaposlitve oziroma delovnega razmerja v Avstriji, ki je po načelu izenačevanja dejstev iz 5. člena Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 4 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L 166 z dne 30. 4. 2004)(7) enakovredno zaposlitvi v Sloveniji, torej ni mogla biti brezposelna oseba po ZUTD in zato tudi ni mogla izpolnjevati obveznosti brezposelnih oseb. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica kljub zaposlitvi v Avstriji izpolnjevala obveznosti brezposelne osebe, saj bi jo sicer Zavod RS za zaposlovanje izbrisal iz te evidence, zato ni sprejemljivo. Predmet tega postopka ni izbris iz evidence brezposelnih oseb, temveč presoja pogojev za izplačevanje nadomestila za invalidnost, določenih v 162. členu ZPIZ-1. Ti pogoji pa iz navedenih materialno pravnih razlogov niso izpolnjeni. Izpodbijani del upravnih aktov toženca oziroma odločitev, da se tožnici priznano nadomestilo za invalidnost od 1. 9. 2012 do 31. 3. 2013 in od 1. 5. 2014 do 31. 5. 2014, ne izplačuje, je zato pravilna in zakonita.

Odločitev pritožbenega sodišča

10. Glede na predhodno navedeno je sodišče pritožbi ugodilo in kljub prekoračitvi tožbenega zahtevka, kar je sicer razlog za razveljavitev sodbe, ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo na temelju 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 4/2004) spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Torej tožbeni zahtevek na odpravo odločbe z dne 20. 11. 2014 in 1. odstavka izreka odločbe z dne 30. 9. 2014 v zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 3. 10. 2014 ter izplačevanje nadomestila za invalidnost od 1. 9. 2012 do 31. 3. 2013 in od 1. 5. 2014 do 31. 5. 2014 zavrnilo.

11. Ob spremenjeni prvostopenjski sodbi tožnica v sporu ni uspela, zato v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje krije sama.

(1) Pravilno št. ....

(2) Tožbeni zahtevek se v socialnem sporu glasi na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, izdanih v predsodnem postopku, in hkrati na odločitev o pravici, pravni koristi oziroma obveznosti, o kateri je bilo v predsodnem postopku odločeno.

(3) Tožnica se je 13. 6. 2014 odjavila iz evidence brezposelnih oseb.

(4) Odločba z dne 23. 8. 2007. (5) 2. odstavek izreka odločbe z dne 8. 8. 2012. (6) Potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 26. 11. 2014 v spisu na prilogi A/3. (7) 5. člen Uredbe št. 883/2004 določa, da kadar ima po zakonodaji pristojne države članice prejemanje dajatev iz socialne varnosti in drugih dohodkov določene pravne učinke, se ustrezne določbe te zakonodaje uporabljajo tudi za prejemanje enakovrednih dajatev, pridobljenih po zakonodaji druge države članice, ali za dohodek, pridobljen v drugi državi članici (točka (a)) ter kadar se po zakonodaji pristojne države članice nekaterim dejstvom in dogodkom pripišejo pravni učinki, ta država članica upošteva podobna dejstva in dogodke, ki nastopijo v katerikoli državi članici, kot da so nastopili na njenem ozemlju (točka (b)).