Jedro

Glede ne ugotovitve izvedenca, izpovedbo tožnice ter starost tožnice, ki je ob škodnem dogodku bila stara 55 let, trajanje in intenzivnost bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodnino v višini 4.320,00 EUR dosodilo nekoliko prenizko. Upoštevajoč izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje v nezadostni meri upoštevalo trajanje tožničinih bolečin. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je tožnica močne bolečine, ki jih je blažila z nesteroidnimi antirevmatiki in opiatskimi analgetiki trpela vse do operacije, ki je bila 18. 2. 2018. V tem času je bila povsem odvisna od drugih zaradi bolečin, nakar se ji je 2 do 3 mesece po operaciji močna bolečina vrnila, saj je imela zelo boleče noge, krče, bolečine v kolkih, kolenih in gležnjih. Zaradi intenzivnosti bolečin je morala zraven jemati še pomirjevala, opiate, zdravila proti krčem in druge analgetike. Iz izvedenskega mnenja tako izhaja, da je skupna doba trajanja hudih bolečin bila skoraj eno leto.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v:

- točki I. izreka znesek 8.720,00 EUR nadomesti z zneskom 16.000,00 EUR,

- točki III. izreka delež 23,56% nadomesti z deležem 43,24% in delež 76,44 % nadomesti z deležem 56,76% .

V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 168,03 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožnice in toženki naložilo, da ji v roku 15 dni plača 8.720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 10. 2020 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter sklenilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti 23,56% njenih potrebnih pravdnih stroškov, tožnica pa toženki 76,44% njenih potrebnih pravdnih stroškov.

2.Zoper zavrnilni del odločitve in odločitev o stroških se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni na način, da v celoti ugodi njenemu zahtevku oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo čas trajanja zdravljenja, neustrezno odmerilo višino odškodnine ter ubralo napačno metodo pri stroškovni odločitvi, ko uspeha pravdnih strank ni ugotavljalo ločeno, tj. po temelju in višini.

3.Tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da naj bi sprožilni dejavnik deloval le v času od 10. 4. 2017 pa do 11. 4. 2018, vse težave po tem datumu pa naj ne bi bile v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Tudi po 11. 4. 2018 je imela bolečine in nevšečnosti, veliko zdravniških pregledov, kontrol, rtg in MR slikanj, fizioterapij, prav tako je prejemala različno medikamentozno terapijo. Njeno zdravljenje je bilo zaključeno z zadnjim naročilom na fizioterapijo, tj. 8. 10. 2020. Izvedenec je pojasnil, da so bolečine v hrbtenici in operativni poseg posledica hernije, ki jo je utrpela v škodnem dogodku ter še, da je trpela strah srednje intenzitete vse do julija 2019. Pomeni, da so težave in zdravljenje tudi po 11. 4. 2018 v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Izvedenec je navedel tudi, da je v posledici škodnega dogodka prišlo do zmanjšanja njene življenjske aktivnosti, saj še vedno ne zmore izvajati nobenih športnih aktivnosti, čiščenja oken, dela na lestvi, večjih nakupov, prav tako težko hodi v hrib. Pri presoji utemeljenosti višine zahtevka sodišče prve stopnje ni upoštevalo ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS), da neme degenerativne spremembe, tj. take, zaradi katerih oškodovanec pred škodnim dogodkom ni trpel neugodnih posledic, niso pravnolerevanten (so)vzrok nastali nepremoženjski škodi. Ni upoštevalo v novejši sodni praksi sprejete doktrine Egg-shell Skull, po kateri mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takšnega kot je, v okvir takšnega stanja pa sodijo tudi pred škodnim dogodkom nastale degenerativne spremembe, ki oškodovancu niso povzročale nobenih težav, je pa zaradi njih, v povezavi s škodnim dogodkom, obseg škode večji. Iz zdravstvene dokumentacije tožnice izhaja, da pred škodnim dogodkom ni imela nobenih neobičajnih težav s hrbtenico ter je vsa športna in druga opravila opravljala brez težav. Obrazložitev sodišča prve stopnje je sama s seboj v nasprotju, ko po eni strani zaključi, da naj bi zdravljenje trajalo zgolj do 11. 4. 20018, nato pa v 31. točki obrazložitve navede, da je tožnica hude bolečine prestajala eno leto (od 10. 4. 2017 do 10. 4. 2018) nato pa srednje hude bolečine do konca zdravljenja, kar naj bi bilo 11. 4. 2018. V tej točki sodišče namreč zapiše še, da naj bi zdravljenje trajalo 798 dni. Odmerjena višina odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, predstavlja le tri povprečne mesečne neto plače, kar je glede na 70 opravljenih pregledov pri osebnem zdravniku, 28 pregledov pri različnih specialistih, rtg in MR slikanjem, 3x po 8 fizioterapij, operativni poseg v splošni anesteziji, tri dni hospitalizacije, dve leti in pol bolniškega staleža, trpljenju hudih telesnih bolečin eno leto, nato pa srednje hude, nedvomno prenizka, nepravična in neprimerna odškodnina. Enako prenizko je odmerjena odškodnina za prestani strah, saj je izvedenec ugotovil, da je tožnica trpela strah predvsem pred operativnim posegom ter strah zaradi težav po operaciji, ki je trajal vse do julija 2019, še vedno pa jo je strah zaradi prihodnosti, prenizka je tudi odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica dodaja še, da bi sodišče prve stopnje pri izračunu stroškov moralo uporabiti metodo ločenega uspeha, po temelju in višini, saj je pretežni del dokaznega postopka bil namenjen dokazovanju temelja.

4. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). V nadaljevanju bo sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene pritožbeno izpostavljene niti uradoma upoštevne procesne kršitve, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, je pa sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnica s tožbo zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela 10. 4. 2017, stara 55 let, ko je pri delodajalcu dvignila težek paket. V škodnem dogodku je utrpela hernijo diska na nivoju L 4 - L 5 levo.

9. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju tožnici za nepremoženjsko škodo odmerilo skupno odškodnino v višini 8.720,00 EUR, od tega 4.320,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti, 400,00 EUR za prestani strah ter 4.000,00 EUR iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, vendar je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode tako prisojena denarna odškodnina delno neustrezna in ni v skladu v skladu z določili 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). 179. člen OZ določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni ter, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. 182. člen OZ pa, da sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

10. Sodišče druge stopnje uvodoma zavrača pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta določba sankcionira kršitve postopka, ki na ustavni ravni predstavljajo kršitev pravice do enakega varstva oziroma pravice do poštenega sojenja (22. člen Ustave RS). Gre za kršitev relativne narave, katera ni upoštevna po uradni dolžnosti, zatorej mora pritožnik v pritožbi konkretizirano navesti v čem se kršitev kaže oziroma nezakonito postopanje sodišča ali njegovo neenako obravnavanje strank v postopku. Tožnica konkretnih trditev v tej smeri ni podala, zato pritožbeni preizkus ni bil možen. Enako neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, izrecen očitek o podanem nasprotju glede trajanja zdravljenja tožnice, ko naj bi sodišče prve stopnje po eni strani zapisalo, da je tožničino zdravljenje trajalo do 11. 4. 2018 (1 leto in 1 dan), nato pa v 31. točki obrazložitve navedlo, da je njeno zdravljenje trajalo 798 dni, pa ne predstavlja nasprotja med razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo tožničine navedbe glede trajanja telesnih bolečin in nevšečnosti in ne gre za ugotovitve oziroma zaključke sodišča. Nadalje pritožba uveljavlja relativno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša le na napačen prenos podatkov glede odločilnih dejstev iz natančno določene listine v spisu, česar pa pritožba konkretno ne opisuje in zgolj navaja, da je sledeča kršitev podana iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja izvedenca, kar ni zadostno za očitek o protispisnosti.

11. Pravni standard pravične denarne odškodnine upošteva sodišče tako, da upošteva okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje telesnih bolečin, strahu oziroma duševnih bolečin, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine (zadoščenje) in da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pri tem sodišče upošteva načelo individualizacije (vsak posameznik specifično doživlja svojo duševno celovitost) in posege vanjo in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (razen materialnih možnosti družbe je treba upoštevati okvirje, ki jih je začrtala sodna praksa s presojo odškodnin v podobnih primerih). Pri določitvi višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je v ospredju vrednotenje in ne matematični pristop.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožničino zdravljenje tudi po 11. 4. 2018 bilo v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Sodišču druge stopnje se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je prepričljiva in življenjsko sprejemljiva ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev na izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev, saj iz njiju izhaja jasna razmejitev, v kolikšni meri so tožničine zdravstvene težave posledica škodnega dogodka in v kolikšni meri posledica že prej prisotnih (in tudi novih) degenerativnih sprememb.

prav tako so različne slikovne preiskave po škodnem dogodku (rtg, MR in EMG) pokazale obsežne degenerativne spremembe, kar je bolezen in ne poškodba. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja še, da so vse tožničine bolečine in nevšečnosti po 11. 4. 2018 posledica degenerativnih sprememb ledvene hrbtenice in ne v posledici škodnega dogodka, poklicna rehabilitacija pa ji je bila ponujena zaradi bolezni in ne obravnavane poškodbe.

12.Utemeljeno pa tožnica opozarja, da ji je bila odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti, odmerjena nekoliko prenizko. Glede ne ugotovitve izvedenca, izpovedbo tožnice ter starost tožnice, ki je ob škodnem dogodku bila stara 55 let, trajanje in intenzivnost bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odškodnino v višini 4.320,00 EUR dosodilo nekoliko prenizko. Upoštevajoč izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje v nezadostni meri upoštevalo trajanje tožničinih bolečin. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je tožnica močne bolečine, ki jih je blažila z nesteroidnimi antirevmatiki in opiatskimi analgetiki trpela vse do operacije, ki je bila 18. 2. 2018.

13.V tem času je bila povsem odvisna od drugih zaradi bolečin, nakar se ji je 2 do 3 mesece po operaciji močna bolečina vrnila, saj je imela zelo boleče noge, krče, bolečine v kolkih, kolenih in gležnjih. Zaradi intenzivnosti bolečin je morala zraven jemati še pomirjevala, opiate, zdravila proti krčem in druge analgetike. Iz izvedenskega mnenja tako izhaja, da je skupna doba trajanja hudih bolečin bila skoraj eno leto. Sodišče prve stopnje pri svoje oceni sicer ni navedlo nobene primerljive sodne prakse, zato je to storilo sodišče druge stopnje ter ugotovilo, da se v podobnih primerih odmerja nekoliko višja odškodnina in zato sodišče druge stopnje zaključuje, da je primerna odškodnina iz naslova trajanja in intenzivnosti bolečin ter nevšečnosti tekom zdravljenja v višini 9.000,00 EUR oziroma dobrih 6 neto povprečnih plač.

14.Prav tako nekoliko prenizko ji je bila odmerjena odškodnina pretrpljeni strah. Strah je posebna oblika pravno priznane škode, če se ugotovi, da je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Pogoju intenzitete je zadoščeno, ko je zaskrbljenost takšne stopnje, da pri oškodovancu ustvarja posebno duševno stanje in poruši njegovo duševno ravnovesje do take mere, ki presega doživljanje zaskrbljenosti povprečne stopnje. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožničin strah vse do slikovne diagnostike, ki je potrdila hernijo diska sicer ni bil intenziven, se je pa intenziviral po sprejetju odločitve, da je potrebna operacija in se je vse do operativnega posega stopnjeval. Tožničin sekundarni strah, ki je bil srednje intenzitete in v vzročni zvezi s poškodbo, je tako trajal vse do 11. 4. 2018. Tožničin strah je bil zadosti intenziven, prav tako je trajal dlje časa, zato pravilno in pravično odmerjena odškodnina zanj predstavlja 1.000,00 EUR.

15.Tudi za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je bila tožnici dosojena prenizka odškodnina. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre pri tožnici za trajno zmanjšanje njene življenjske aktivnosti (l. št. 247 spisa), pri čemer pred poškodbo ni bila omejena pri nobenem delu ali aktivnosti. Vse do maja 2018 je potrebovala pomoč pri vseh življenjskih aktivnostih, še vedno pa ne zmore hoje, hodi s pohodnimi palicami do 1,5 km s počitki, ne plava, ne rola, ne kolesari, še vedno ne zmore čiščenja oken, dela na lesti, večjih nakupov, zelo težko hodi v hrib, v posledici česar je opustila tudi družabno življenje. Vse navedeno pa je bilo potrjeno tudi z njeno izpovedbo. Na drugo delovno mesto, pa je bila razporejena zaradi degenerativne bolezni in ne poškodbe, zato to ni v zvezi z njenim zatrjevanim duševnim trpljenjem. Glede na primerljivo sodno prakso, sodišče druge stopnje ocenjuje, da ji, glede na starost ob škodnem dogodku, gre pravična odškodnina v višini 6.000,00 EUR. S tem so v zadostni meri in pravilno upoštevane tožničine omejitve.

16.Skupaj je po oceni sodišča druge stopnje iz naslova nepremoženjske škode pravično odmerjena odškodnina tožnici v višini 16.000,00 EUR, kar predstavlja dobrih 11 povprečnih neto plač, prav tako je znotraj razpona odmerjenih odškodnin v primerljivih zadevah, kjer so oškodovancem bile odmerjene odškodnine od 5 povprečnih neto plač pa vse do 30. Tako odmerjena je skladna s težo škodnega dogodka, upošteva načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, prav tako je v okvirih sodne prakse v primerljivih zadevah.

17.Neutemeljeno pa je pritožbeno naziranje, da je tožnica po temelju uspela v višini 100 %, zato bi bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati uspeh po temelju v deležu 100 %, uspeh po višini pa v deležu 23,56 % ter ugotoviti skupen uspeh v pravdi v deležu 61,78 %. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da novejša sodna praksa opušča pristop drobljenja pravdnega uspeha na temelj in višino in ga uporabi le v primerih, ko mora stranka veliko napora vložiti v dokazovanje temelja zahtevka, kar povzroči nastanek znatnih pravdnih stroškov. Vsak denarni zahtevek ima namreč svojo podlago (temelj), uspeh s temeljem pa je nujen predpogoj, da tožeča stranka (v celoti ali delno) uspe z zahtevkom po višini. V obravnavanem primeru pa znatno višji stroški z ugotavljanjem temelja zahtevka niso nastali, ne glede na to, da je bilo s strani pravdnih strank več pripravljalnih vlog namenjenih za dokazovaje temelja. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da so tudi za ugotavljanje višine zahtevka nastali veliki stroški, morda še večji, saj je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani izdelala izvedensko mnenje z njegovo dopolnitvijo (kar se je nanašalo tudi na temelj zahtevka), in za kar so ji bili skupaj priznani stroški in nagrada v višini 2.414,04 EUR, sodnemu izvedencu iz varstva pri delu, A. A. pa za izvedensko mnenje z njegovo dopolnitvijo skupna nagrada in stroški v višini 971,59. Zaključiti je torej, da očitno nesorazmerje v stroških med dokazovanjem temelja in dokazovanjem višine, ni podano, zato je sodišče prve stopnje uspeh v pravdi pravilno ocenilo zgolj po višini.

18.Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank, je sodišče druge stopnje na novo odločilo, v kakšnem deležu je dolžna katera od strank nasprotni stranki povrniti njene potrebne pravdne stroške. Tožnica je s svojim zahtevkom sedaj uspela v deležu 43,24 %, toženka pa v deležu 56,76 %.

19.V posledici vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v obsegu razvidnem iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20.Tožnica je delno uspela s pritožbo, zato ji je toženka dolžna povrniti pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP) v višini 25,74% (od pritožbeno spornih 28.280,00 EUR, je uspela v višini 7.280,00 EUR). Sodišče druge stopnje ji je priznalo naslednje stroške: 875 točk za pritožbo (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife), 2% za materialne stroške in 22% DDV, kar skupaj znese 652,81 EUR. Glede na uspeh ji je toženka dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 168,03 EUR. Rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP. Ta rok sicer predstavlja paricijski rok, to je rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka pa je ta rok tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Če zavezanec stroškov postopka v tem roku ne povrne, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

1Če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

2Tožnica na obe izvedenski mnenji pripomb ni imela.

3Str. 32 izvedenskega mnenja z dne 23. 11. 2021 oziroma l. št. 114 spisa.

4Več kot 10 mesecev od škodnega dogodka.

5VSL sodba in sklep I Cp 3079/2012 z dne 19. 6. 2013: tožnik (starost ni navedena) je v nezgodi utrpel zlom prvega do tretjega ledvenega vretenca, strganino dolge upogibalke palca levice, nateg vratnih mišic, udarnino hrbta, v posledici nezgode pa se je pojavila tudi simptomatika diskus hernije. Zdravljenje je skupaj trajalo 12 mesecev, tožnik je trpel številne nevšečnosti med zdravljenjem, trpel pa je tudi bolečine in sicer 3 dni hude, 3 tedne srednje hude, 6 tednov lahke ter bolečine v križu pri določenih gibih in ob klinični manifestaciji diskus hernije še nadaljnjega pol leta, to je do 20. 12. 2007 . Za telesne bolečine in nevšečnosti mu je bila odmerjena odškodnina v višini 13.000,00 EUR oziroma skoraj 13 povprečnih neto plač.

6Prim. že zgoraj naveden judikat VSL sodba in sklep I Cp 3079/2012 z dne 19. 6. 2013, tč. 18. Tožniku, ki je utrpel tudi primarni strah v trajanju 10 min in sekundarni strah podobne intenzitete kot naša tožnica, mu je bilo dosojeno 2.000,00 EUR oziroma slabi 2 takratni povprečni plači odškodnine iz tega naslova.

7Že zgoraj naveden VSRS II Ips 1173/2008 (oškodovanka, ki je utrpela podobne poškodbe kot naša tožnica, stara med 20 in 25 let, je opustila rekreativno športno udejstvovanje, ki je zahtevalo hitre gibe z vratom, slabša gibljivost vratne hrbtenice jo ovira pri delu in vsakodnevnih opravilih. Težje se koncentrira zaradi glavobolov ima manj inspiracije pri delu. Za duševne bolečine ji je bila dosojena odškodnina v višini 5.260,00 EUR).

8Ter tudi VSL sodba in sklep II Cp 2662/2016 z dne 21. 12. 2016: Tožniku se zaradi posledic nezgode ni bilo potrebno popolnoma odpovedati športu. Zanj je neugoden le boks in kontaktni športi z nenadnimi in sunkovitimi gibi v ramenskih sklepih ter nekontroliranimi doskoki in poskoki (npr. judo, igre z žogo). Lahko se ukvarja z ostalimi športi in s fitnesom. Ravno tako lahko vozi težak motor. Malo več truda mora vložiti le pri dvigovanju motorja s tal. Dosojeno mu je bilo 1.500,00 EUR oziroma 1,5 povprečne neto plače.

9Povprečna neto mesečna plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje znašala 1.441,96 EUR.