Jedro

Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na postopek sprejemanja prostorskega akta in na podlagi tega možno legalizacijo objekta, na odločitev v stvari ne vplivajo, saj se zakonitost inšpekcijskega ukrepa presoja glede na dejansko in pravno stanje v času izdaje odločbe na prvi stopnji, navedena postopka pa sta sicer ločena od inšpekcijskega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7.6.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote M. z dne 21.4.2000. S citirano odločbo je bilo tožniku, kot investitorju naloženo, da mora do 15.7.2000 odstraniti objekt brunarice tlorisnih dimenzij cca 6,0 m x 4,0 m, ki jo je postavil na severnem delu zemljišča s parc. št. 961/3 k.o. H., ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Za navedeni objekt veljajo prepovedi iz 76.c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 29/95 in 44/97 v nadaljevanju: ZUN). Tožniku je bilo nadalje naloženo, da v kolikor ne bo opravil naloženega dejanja, bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške; stroške postopka, nastale z morebitno izvršbo bo plačal tožnik na podlagi posebnega sklepa; pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve.

Sodišče prve stopnje soglaša z razlogi, s katerimi je tožena stranka v izpodbijani odločbi odgovorila na pritožbene navedbe, in ker jih tožnik v tožbi ponavlja, se sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 67. člena ZUS sklicuje na razloge iz izpodbijane odločbe. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik za gradnjo brunarice ni pridobil ustreznega upravnega dovoljenja, zato je bil ukrep urbanističnega inšpektorja, izdan na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUN, utemeljen.

Tožnik pritožbo vlaga zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Posebej navaja, da je sporno leseno brunarico postavil na zemljišču, na katerem je pred nekaj leti stala stara stanovanjski hiša, zato mu je nerazumljivo, zakaj se po sedaj veljavnem prostorskem planu sporno zemljišče šteje za kmetijsko zemljišče oziroma gozd. Očitno je pri sestavljanju prostorskega akta pristojne lokalne skupnosti prišlo do pomote, ki se sedaj popravlja s predlogom za spremembo prostorskega akta. V obravnavanem primeru ni utemeljenega razloga za zavrnitev predlagane spremembe, zato je le vprašanje časa, kdaj bo ta sprememba formalno veljavna, s tem pa tožnikova nezakonita gradnja legalizirana. Čeprav tožnik v tem trenutku nima in ne more pridobiti potrebnih upravnih aktov, ki bi legalizirali njegovo gradnjo, meni, da bi sodišče moralo upoštevati tudi okoliščine dejanskega stanja v naravi in ne le formalno presojati zadeve na podlagi izostanka potrebnih upravnih odločb. Glede na navedene okoliščine je izrečeni ukrep prestrog, neživljenjski in nesorazmeren s stopnjo očitane kršitve.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik posegel v prostor brez ustreznega pravnomočnega upravnega dovoljenja, ki bi ga glede na določbe 50. in 51. člena ZUN moral imeti. V ZUN je namreč uveljavljena ureditev, po kateri je za vsak poseg v prostor potrebno ustrezno upravno dovoljenje. Če pa se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali odločbe o dovolitvi priglašenih del, na podlagi 1. odstavka 7-3. člena ZUN organ urbanistične inšpekcije odredi, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo postopek sprejemanja prostorskega akta in na podlagi tega možno legalizacijo objekta, na odločitev v stvari ne vplivajo, saj se zakonitost inšpekcijskega ukrepa presoja glede na dejansko in pravno stanje v času izdaje odločbe na prvi stopnji, navedena postopka pa sta sicer ločena od inšpekcijskega postopka. Neutemeljeni so tudi ugovori, da je izrečeni ukrep odstranitve objekta prestrog, neživljenjski in nesorazmeren s stopnjo očitane kršitve. Če urbanistični inšpektor ugotovi, da se gradi ali drugače posega v prostor brez ustreznega upravnega dovoljenja, je po 1. odstavku 73. člena ZUN dolžan odrediti, da se nedovoljeni poseg odstrani in vzpostavi prejšnje stanje. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so bili izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 1. odstavka 73. člena ZUN.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.