Jedro

Po 118. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe kupec prevzame vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, če ni v tem zakonu drugače določeno. Med pravicami, ki so posebej urejene v SZ, je tudi pravica lastnika zahtevati izselitev nezakonito vseljenih oseb iz svojega stanovanja.

SZ ne vsebuje prepovedi odkupa stanovanja s strani imetnika stanovanjske pravice, če pravice do odkupa ne izkoristi oseba, ki ji je bila privolitev dana.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženki nezakonito zasedata stanovanje v lasti tožnice na C. v M. ter jima zato naložilo, da morata nerazdelno izprazniti navedeno stanovanje ter ga prostega oseb in stvari prepustiti tožnici. Obsodilo ju je še na nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 99.010,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1996 dalje do plačila. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponavlja svoje trditve iz prvostopnega in drugostopnega postopka. Tožnica je zlorabila pravico pokojnega razvezanega moža, da odkupi stanovanje. Za svojo privolitev v njegov odkup je prejela 14.000 DEM. Ko je mož umrl, je sama kupila stanovanje po pogojih iz Stanovanjskega zakona. Toženki res nista vložili tožbe na razveljavitev te pogodbe, vendar menita, da je že sama privolitev imetnika stanovanjske pravice za nakup stanovanja okoliščina, ki zadostuje za neutemeljenost tožbenega zahtevka. Sicer pa bo tožena stranka vložila tožbo na razvezo oz. razveljavitev kupoprodajne pogodbe. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je pogodba za nakup stanovanja veljavna in da je zato tožbeni zahtevek utemeljen. Toženki zato predlagata, da vrhovno sodišče reviziji ugodi in tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta tožbenemu zahtevku ugodili.

Po 118. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe kupec prevzame vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, če ni v tem zakonu drugače določeno. Med pravicami, ki so posebej urejene v SZ, je tudi pravica lastnika zahtevati izselitev nezakonito vseljenih oseb iz svojega stanovanja. V 58. členu je določeno, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, uporablja stanovanje nezakonito. Lastnik lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri rednem sodišču. Med postopkom je bilo ugotovljeno, da toženi stranki nimata nobene pravne podlage za bivanje v spornem stanovanju. Toženi stranki nimata sklenjene najemne pogodbe, nista lastnici spornega stanovanja, ter tudi nista dedinji po pokojnem V. P. Ugotovljeno je tudi bilo, da sta se v stanovanje vselili nasilno po njegovi smrti. Slednja ugotovitev je dejanska ugotovitev, ki je na revizijski stopnji ni več dovoljeno preizkušati (3. odstavek 385. člena ZPP), revidentki pa je tudi ne izpodbijata več.

Toženki očitata tožnici zlorabo pravice do odkupa zato, ker je po smrti V. P. sama odkupila stanovanje, pri čemer sami trdita, da je to storila kot imetnica stanovanjske pravice. Menita torej, da privolitev v odkup, tudi če ni bila izkoriščena, pomeni izgubo pravice do odkupa tistega, ki je privolitev dal. Vrhovno sodišče s takšnim stališčem toženk ne soglaša. Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da SZ ne vsebuje prepovedi odkupa stanovanja s strani imetnika stanovanjske pravice, če pravice do odkupa ne izkoristi oseba, ki ji je bila privolitev dana.

Če pa je tako, so vse ostale navedbe toženk o tem, kako in zakaj je tožnica sporno stanovanje kupila, za odločitev brez pravnega pomena. Toženki neutemeljeno opozarjata, da je tožnica od pokojnega B. P. prejela 14.000 DEM zato, da je privolila v njegov odkup stanovanja. Morebitni povračilni zahtevek zaradi neupravičene pridobitve tega zneska bi lahko imel le dedič B. P., to pa je njegov (in tožničin) sin. Na odločitev tudi ne more vplivati grožnja z zahtevkom na "razvezo oziroma razveljavitev" kupoprodajne pogodbe za sporno stanovanje z dne 11.10.1994, saj toženki nista bili stranki pogodbe, poleg tega pa tudi ne sodita v krog oseb, ki bi lahko stanovanje odkupil na podlagi privatizacijskih določb SZ. Toženki bi utemeljeno ugovarjali tožbenemu zahtevku le, če bi bivali v spornem stanovanju na podlagi pogodbe ali drugega pravnega temelja, ki bi preprečeval tožnici, da zahteva njuno izselitev. Da pravnega temelja ni, je bilo med postopkom materialnopravno pravilno ugotovljeno.

Zaradi vsega navedenega revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.