Jedro

Po 49. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Ker te pravice, obveznosti in pravne koristi določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna pravna področja, se po teh predpisih presoja vprašanje, kdo ima lahko lastnost stranke v upravnem postopku. Materialni predpis, ki določa pravice in obveznosti, o katerih se odloča v carinskem postopku, je CZ in ne zakon o obligacijskih razmerjih, na katerega se zmotno sklicuje tožeča stranka (771. člen ZOR). Stranka, ki je na UCD označena kot carinski zavezanec, položaj carinskega zavezanca obdrži tudi v primeru naknadnega obračuna carinskih dajatev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v točki 1 izreka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo družbe A., d.o.o., zoper odločbo Carinarnice B z dne 27. 7. 1998, pod točko 2 izreka pa zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper isto odločbo. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno obračunal carinski dolg iz naslova carine in posebne kmetijske dajatve v skupnem znesku 2,620.610,00 SIT za blago - 20.088,80 kg neto svežih svinjskih šunk, ki ga je A. d.o.o. uvozila za tožečo stranko kot uporabnika po uvozni carinski deklaraciji (UCD) številka 2733 z dne 30. 1. 1995 Carinske izpostave C, po kateri je ob uvozu je uveljavila uporabo 49. člena tedaj veljavnega Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 21/90, dalje: CZ) in 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitve carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1995 (Uradni list RS, št. 80/94 in 2/95 - dalje: uredba) in predložila tudi pisno izjavo uporabnika blaga - tožeče stranke, da bo uvoženo blago v celoti uporabil za izdelavo trajnih, poltrajnih in kraških izdelkov ter mešanih konzerv, celotna vrednost izvoženega blaga pa bo za najmanj 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga, pri čemer bo blago v predelanem stanju izvoženo najkasneje v roku 1 leta od dneva prehoda čez carinsko črto, torej najkasneje do 30. 1. 1996, ker je ugotovil, da ta izvozna obveznost ni bila realizirana. Po presoji tožene stranke je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je v postopku kot carinskega zavezanca obravnaval A. d.o.o., ki ima v postopku položaj stranke. Carinski zavezanec in stranka v carinskem postopku je oseba iz 24. člena CZ, ki je kot carinski zavezanec vpisana v uvozni carinski deklaraciji, ne pa tudi uporabnik blaga, katerega izjava, da bo blago v celoti uporabljeno za proizvodnjo blaga za izvoz, carinskemu zavezancu sicer omogoča uveljavitev pravice do uvoza po 5. členu uredbe. Ker tožeči stranki - uporabniku blaga na podlagi določb CZ položaja stranke v carinskem postopku ni mogoče priznati, je tožena stranka pritožbo tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 239. člena ZUP zavrgla kot vloženo po neupravičeni osebi.

Tožeča stranka izpodbija odločbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in sicer 3. točke 3. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu, napačne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev, zaradi katerih meni, da je izpodbijani akt ničen. Tožeča stranka je v svoji vlogi z dne 2. 9. 1998 nesporno izkazala svojo stvarno legitimacijo, to je razmerje do konkretne carinske zadeve, saj se je odločalo o njenih pravicah in obveznostih iz naslova uvoza blaga. Tožena stranka pa ji kljub temu ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožena stranka bi namreč morala o priznanju lastnosti stranke odločiti s posebnim sklepom, zoper katerega je dovoljena posebna pritožba. Dokler ni izdana odločba o pritožbi zoper tak sklep, s katerim se lastnost stranke ne priznava, pa ni mogoče dokončno odločiti v konkretni upravni zadevi. Bistvena kršitev določb upravnega postopka je podana tudi s tem, ko tožena stranka odločitev utemeljuje na določilih materialnega predpisa, ki z odločbo obravnavanega razmerja sploh ne ureja in svojo odločitev zgolj pavšalno utemelji s "carinskimi predpisi". Ne pove, kateri so tisti carinski predpisi, ki določajo, da je dolžan plačati carinske dajatve le carinski zavezanec in ne tudi uporabnik blaga. Ker izpodbijana odločba ni izrecno in pravilno utemeljena, je v celoti nična. Tožečo stranko pa je organ prve stopnje obravnaval kot carinskega zavezanca, kar izhaja tako iz prijave terjatev v postopku prisilne poravnave nad tožečo stranko z dne 9. 4. 1996 kot tudi iz zapisnika z dne 4. 4. 1996, kjer je carinska inšpekcija navedla, da je opravila kontrolo dokumentacije pri "carinskem dolžniku in uporabniku blaga B.". Tožeča stranka je z družbo A. d.o.o. sklenila pogodbo, po kateri je omenjena družba za tožečo stranko opravljala uvozne posle kot njen komisionar. Tožena stranka je zato nepravilno uporabila materialno pravo, ko je ugotovila, da je zavezanec za plačilo po spornih carinskih deklaracijah uvoznik, ne pa tožeča stranka kot uporabnik. Tudi 24. člen CZ je tožena stranka nepravilno uporabila. Po navedenem določilu je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje države ali ga od tod odnaša kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih z zakonom, dolžan plačati carino. Tožeča stranka meni, da je glede na navedeno zakonsko določbo potrebno upoštevati tudi določbe 238., 239., 240. in 242. člena CZ, na podlagi česar jasno izhaja, da je tožeča stranka po vseh predloženih listinskih dokazih zavezanka za plačilo carine. Zgolj trditev tožene stranke, da je v rubriki 8 zadevne carinske deklaracije kot carinski zavezanec navedena družba A. d.o.o., je pravno neupoštevna. Določbe materialnega prava, ki jih tožena stranka navaja kot podlago svoje odločitve so s 1.1.1996 prenehale veljati. Tožeča stranka pa ugovarja izpodbijani odločbi tudi po višini naloženih carinskih obveznosti ter navaja, da je treba upoštevati realizirani del izvoza ter dejstvo, da je bila nad njo 31. 5. 1996 potrjena prisilna poravnava, ki je postala pravnomočna 23. 7. 1996, in s katero se je zavezala upnikom izplačati v postopku prisilne poravnave ugotovljene terjatve v za 40% zmanjšanih zneskih in pod posebnimi pogoji. Predlaga, da sodišče opravi javno glavno obravnavo in izpodbijano odločbo izreče za nično oziroma jo odpravi ter samo odloči o stvari, ali jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži tudi plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Po 49. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Ker te pravice, obveznosti in pravne koristi določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna pravna področja, se po teh predpisih presoja vprašanje, kdo ima lahko lastnost stranke v upravnem postopku. Materialni predpis, ki določa pravice in obveznosti, o katerih se odloča v carinskem postopku, je CZ in ne zakon o obligacijskih razmerjih, na katerega se zmotno sklicuje tožeča stranka (771. člen ZOR). V obravnavanem primeru je bil postopek uvoza zaradi izvoza uveden v času veljavnosti starega CZ, zato je carinski organ vprašanje carinskega zavezanca in vprašanje pravice tožeče stranke udeleževati se postopka kot prizadeta stranka, utemeljeno presojal na njegovi podlagi. Po določbi 1. odstavka 24. člena CZ je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na območje Slovenije ali ga od tod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu, dolžan plačati carino. Po določbi 8. točke 4. člena Pravilnika o vlaganju listin v carinskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 71/80) se v rubriko 8 uvozne carinske deklaracije (carinski zavezanec) vpišeta ime in naslov osebe, ki je po 24. členu CZ carinski zavezanec. V zadevi je nesporno ugotovljeno, da je v uvozni carinski deklaraciji številka 2733 z dne 30. 1. 1995 v rubriki 8 kot carinski zavezanec vpisana družba A. d.o.o., kot uporabnik blaga pa v polju 53 tožeča stranka. Ob upoštevanju navedenih dejstev je tudi po presoji sodišča organ prve stopnje, ob pravilni uporabi 24. člena CZ, carinsko obveznost utemeljeno naložil carinskemu zavezancu A. d.o.o.. Sodišče se v celoti strinja z obrazložitvenimi razlogi tožene stranke in se, da bi ne prišlo do ponavljanja, nanje v celoti sklicuje. Stranka, ki je na UCD označena kot carinski zavezanec, namreč položaj carinskega zavezanca obdrži tudi v primeru naknadnega obračuna carinskih dajatev. Neutemeljeno je stališče tožeče stranke, da je z izpodbijano odločbo odločeno o njenih pravicah in obveznostih iz naslova uvoza blaga. Z odločbo prve stopnje je bila carinska obveznost naložena drugi pravni osebi - carinskemu zavezancu. Glede na obrazloženo tožeča stranka kot uporabnica uvoženega repromateriala uveljavlja zgolj svoj dejanski, ne pa tudi pravni interes. Na presojo tega vprašanja tudi ne more vplivati dejstvo, da je A. d.o.o. nastopala v carinskem postopku samo kot komisionar tožeče stranke. Pravice in obveznosti pogodbenih strank iz sklenjene komisijske pogodbe predstavljajo le na notranje razmerje med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. in ne morejo vplivati na položaj, ki jima ga v carinskem postopku, ob upoštevanju pravno relevantnih dejstev, določa CZ. Po presoji sodišča tožena stranka tudi ni kršila določb procesnega zakona, ko o priglasitvi tožeče stranke kot stranke v carinskem postopku ni izdala posebnega sklepa. Tožena stranka je namreč pritožbo tožnice zoper odločbo prvostopnega organa zavrgla kot vloženo po neupravičeni osebi, in s tem odločila tudi o njeni pravici udeleževati se postopka. Kolikor se tožeča stranka sklicuje na določbo 139. člena ZUP, pa sodišče pojasnjuje, da je po navedeni določbi dolžan postopati upravni organ prve stopnje pred izdajo odločbe o upravni stvari, ne pa tudi tožena stranka kot pritožbeni organ. Obrazložitev izpodbijane odločbe obsega v postopku ugotovljeno dejansko stanje, materialne predpise, ki so bili podlaga za odločitev kot tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejeto odločitev narekujejo in s tem vse elemente, ki so potrebni za preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. Sodišče pa tudi ni našlo razlogov za njeno ničnost, ki jo zatrjuje tožeča stranka. Sklicevanje tožeče stranke na okoliščino, da je organ prve stopnje terjatev carinarnice prijavil v postopku prisilne poravnave, po presoji sodišča ne more vplivati na odločitev glede njenega statusa v tem postopku. Določbe 238., 239., 240. in 242. člena CZ, na katere se tožeča stranka sklicuje, nimajo vpliva na določitev carinskega zavezanca ter položaj tožeče stranke kot uporabnika blaga v carinskem postopku. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi 1. odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97,70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. O zadevi je odločalo na nejavni seji, ker so bila v postopku za izdajo upravnega akta vsa tista dejstva, ki so pomembna za odločitev, pravilno, popolno in med strankami tudi nesporno ugotovljena. Hkrati s tožbo je sodišče zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ker tedaj, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, tako pa je odločalo tudi v obravnavanem primeru, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka sama (3. odstavek 23. člena ZUS).