Jedro

Menična blanketa, ki nista pravilno izpolnjena, nista menici. Ne gre za lastni menici, ker pri njej izdajatelj menice (trasant) sam obljubi, da bo plačal menico („plačam“ ali „bom plačal“ali „plačali bomo“), zato ni trasata, v konkretnem primeru pa je kot trasat navedena družba M. d. d. Ne gre za trasirani menici, ker nimamo tristranega razmerja med trasantom, trasatom in remitentom, ampak je trasant in trasat ista oseba, tj. družba M. d. d., poleg tega je plačilo po odredbi („plačajte za to“), ki je bistvena sestavina trasirane menice, prečrtano in nadomeščeno z obljubo plačila. Ne gre niti za trasirani lastni menici, za katero je značilno, da se glasi na plačilo po odredbi, kljub temu da se v eni osebi združi vloga trasanta in trasata.

Če se obrazec trasirane menice uporabi za lastno menico, se mora spremeniti besedilo „plačajte za to“ v obljubo plačila „plačali bomo“.

Pri trasirani menici gre za posebno vrsto nakazila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 3.821.170,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožnici naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica je zahtevala plačilo odškodnine, ker je toženka neupravičeno odklonila unovčitev dveh menic, zaradi česar je tožnici nastala škoda.

2. Tožnica zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne strinja se z zaključkom sodišča, da tožnica ni pravilno izpolnila meničnih blanketov in da predloženi listini posledično nista menici. Pri lastni menici izdajatelj menice sam obljubi, da bo plačal menico, zato ni ne trasata ne akceptanta. Če se obrazec trasirane menice uporablja za lastno menico, se praviloma tudi besedilo »plačajte za to« spremeni v besedilo »plačam, bom plačal, plačamo, bomo plačali« ipd. Tožnica je torej predložena menična blanketa izpolnila kot trasirani lastni menici, kar je označila s tem, da je prečrtala besedilo »plačajte za to« in ga nadomestila z besedilom »plačali bomo«, poleg tega pa je navedla kot trasata in trasanta isto osebo. Sodišče prve stopnje si prihaja samo s sabo v nasprotje v delu glede vsebine meničnega pooblastila, saj najprej ugotavlja, da je bila na njegovi podlagi upravičena menični blanket izpolniti na katerikoli način, ki bo menično pravno zavezoval, pri čemer ni bil naveden tip menice, nato pa navede, da ni dobila pooblastila, da zapisano besedilo popravlja, prečrtuje oz. nadomešča z drugačnim besedilom. Glede na menično pooblastilo je bila tožnica upravičena izpolniti menična blanketa na katerikoli način, tudi s popravkom besedila doseči nastanek trasirane lastne menice. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj prihaja samo s sabo v nasprotje – najprej navaja, da gre za trasirani lastni menici, kasneje pa, da sploh ne gre za menici. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice o tem, da že Zakon o plačilnih storitvah in sistemih (ZPlaSS) v 138. členu določa primere, kdaj lahko ponudnik plačilnih storitev zavrne unovčitev menice. Toženka je neupravičeno zavrnila unovčitev menic, saj mora v skladu z 42. členom Splošnih pogojev SPP03/2010 toženke izvršiti plačilno transakcijo, če je v menici zapisana domicilna klavzula ali če toženka od imetnika menice prejme vse podatke za unovčenje menice, kar je bilo podano. Prvostopenjska sodba je zaradi očitanih neopredelitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. Splošni pogoji so v nasprotju z zakonskimi določbami, zato velja zakonska ureditev, v skladu z njo pa unovčevanje menic ni omejeno zgolj na trasirane menice. Pa tudi sicer Splošni pogoji urejajo notranje razmerje med izdajateljem menice, družbe M. d. d., in toženo stranko, ne pa razmerja do tožeče stranke. Skladno s 43. členom Splošnih pogojev sta bili menici pravočasni, ker sta bili toženki posredovani na unovčenje na dan dospelosti oz. na enega od dveh delavnikov takoj po dospelosti, do česar pa se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo in gre za bistveno kršitev določb postopka. Sodišče bi ob zaključku, da predloženi listini nista menici, moralo presojati, ali je toženka upravičeno zavrnila unovčenje listin z vidika nakazila po pravilih Obligacijskega zakonika (OZ). Prvostopenjsko sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga tožnice, in sicer za angažiranje izvedenca ustrezne stroke in za predložitev podatkov o prometu na transakcijskem računu družbe M. d. d. na sporne dneve ob dospelosti menic) s strani toženke, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Drugostopenjskemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša tudi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožnica ob dospelosti 15. 10. 2011 poslala toženki izpolnjen menični blanket družbe M. d. d. v višini 1.410.043,48 EUR (A11) in 18. 10. 2011 drug izpolnjen menični blanket v višini 2.411.127,33 EUR (A12); da je toženka menici istega dne, kot ju je prejela, vrnila tožnici; da sredstva s transakcijskega računa družbe M. d. d. niso bila prenesena na transakcijski račun tožnice; da je kot trasat in trasant na menicah navedena ista oseba, in sicer družba M. d. d., pri zapisu „plačajte za to“ pa je navedeni zapis prečrtan in je namesto njega napisano „plačali bomo“.

6. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da listini, predloženi v unovčitev toženki, nista menici, ker tožnica ni pravilno izpolnila meničnih blanketov. Ne gre za lastni menici (107. člen Zakona o menici, ZM), ker pri njej izdajatelj menice (trasant) sam obljubi, da bo plačal menico („plačam“ ali „bom plačal“ali „plačali bomo“), zato ni trasata, v konkretnem primeru pa je kot trasat navedena družba M. d. d. Ne gre za trasirani menici (1. člen ZM), ker nimamo tristranega razmerja med trasantom, trasatom in remitentom, ampak je trasant in trasat ista oseba, tj. družba M. d. d., poleg tega je plačilo po odredbi („plačajte za to“), ki je bistvena sestavina trasirane menice, prečrtano in nadomeščeno z obljubo plačila. Ne gre niti za trasirani lastni menici, za katero je značilno, da se glasi na plačilo po odredbi, kljub temu da se v eni osebi združi vloga trasanta in trasata. (1) Pritožba sicer pravilno navaja, da se v primeru, če se obrazec trasirane menice uporabi za lastno menico, mora spremeniti besedilo „plačajte za to“ v obljubo plačila „plačali bomo“, vendar v konkretnem primeru ne more nikakor iti za lastni menici, ker je naveden trasat. 7. Toženka ni bila dolžna unovčiti predloženih ji listin niti na podlagi določb OZ glede nakazila (asignacije). Na podlagi 1035. člena OZ gre pri nakazilu za izjavo nakazovalca, s katero pooblašča drugo osebo - nakazanca, ki je nakazovalčev dolžnik, da ta na njen račun izpolni tretji osebi - prejemniku, tega pa pooblašča, da v svojem imenu sprejme to izpolnitev. Za nakazilo bi lahko šlo kvečjemu v primeru trasirane menice (2), pri kateri gre za tristrano razmerje med trasantom, trasatom in remitentom, te vloge pa so primerljive (navedeno po istem vrstnem redu) vlogi nakazovalca, nakazanca in prejemnika. V obravnavani zadevi imamo dejansko le dve osebi, ker je družba M. d. d., hkrati navedena pod rubriko trasanta in trasata. Na prvi pogled se zdi, kot da imamo tri osebe: družbo M. d. d., v vlogi nakazovalca, toženko kot nakazanca in tožnico kot prejemnika, vendar se takšno sklepanje izkaže za zmotno. Toženka v razmerju do družbe M. d. d., ni dolžnica (3), temveč na podlagi pogodbe o odprtju in vodenju transakcijskega računa (le) banka, pri kateri ima, M. d. d., odprt račun in ki izvršuje plačilne transakcije z računa komitenta. Povedano vodi do zaključka, da razmerje nakazila ne obstoji in posledično tudi ne obveznost plačila s strani toženke.

8. Glede na navedeno se ponuja enak zaključek, kot ga je napravilo prvostopenjsko sodišče, in sicer, da je toženka upravičeno odklonila unovčenje predloženih listin, saj menična obveznost izhaja lahko zgolj iz menic. Zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do ostalih tožničinih trditev v zvezi s toženkinim protipravnim ravnanjem, in sicer glede pravočasnosti poskusa unovčitve menice, o upravičenosti zavrnitve unovčitve menic s strani toženke v skladu z ZPlaSS in s Splošnimi pogoji toženke in o tem, ali je unovčitev omejena zgolj na trasirane menice. Iz istega razloga tudi pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene očitke v zvezi z naštetim. Ob ugotovitvi, da ena izmed štirih predpostavk odškodninske odgovornosti - protipravnost toženkinega ravnanja - ni podana, je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Izpodbijana sodba pa po navedenem vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožbeni očitek o tem, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, ker naj bi neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za postavitev izvedenca ustrezne stroke in za predložitev podatkov o prometu na transakcijskem računu družbe M. d. d., je neutemeljen. Sodišče namreč presoja višino odškodnine šele, ko ugotovi, da je zahtevek utemeljen po temelju. Temelj v konkretni zadevi ni podan, zato sodišče ni bilo dolžno izvesti dokazov, ki sta bila predlagana za izkazovanje višine škode - stanja sredstev na transakcijskem računu družbe M. d. d. 10. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o tem, da si sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prihaja samo s sabo v nasprotje v delu glede vsebine meničnega pooblastila. Najprej zapiše, da je bila tožnica na njegovi podlagi upravičena blanketa izpolniti na katerikoli način, nato pa, da ni dobila pooblastila, da bi besedilo popravila, prečrtala oz. nadomestila besedilo. Sodišče se torej jasno opredeli, da je tožnica lahko izpolnila prazne prostore na obrazcu za trasirano menico, ni pa smela prečrtati besedila. Pritožbeno sodišče še dodaja, da vsebina pooblastila, ob ugotovitvi, da ne gre za menici, niti ni relevantna.

11. Ker niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Pravdni stranki nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je s tožbo propadla, toženkin odgovor pa za odločitev v zadevi ni bil potreben, saj ni bistveno prispeval k presoji pritožbenega sodišča. (1) Primerjaj npr. sklepa VSL I Cpg 878/2012 z dne 11. 9. 2012 in I Cpg 1263/2012 z dne 13. 11. 2012. Enako tudi J. Žiberna, Š. Ivanjko, Menica in ček, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1993, str. 50 in 173. (2) Pri trasirani menici gre za posebno vrsto nakazila. Tako Š. Ivanjko, Zakon o menici (ZM) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 48; M. Juhart, Menica kot instrument zavarovanja plačil, Podjetje in delo, št. 6-7/2011, str. 1151. (3) V kolikor bi šlo pri listinah za menici, bi bila toženka domiciliat, tj. oseba, pri kateri naj bo menica plačana. Slednja ni menični dolžnik, temveč samo posrednik med trasatom in imetnikom menice. Domiciliat navadno plača iz kritja, ki ga je prejel od trasata. Razmerje med domiciliatom in trasatom je civilno pravne narave in ne menično pravne narave.