Jedro

Ker je bil zavarovanec toženke, kot to pravilno prvostopenjsko sodišče zaključuje v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, zgolj tožnikov pomočnik in je tožnik tisti, ki je delal nepravilno, je tudi po oceni pritožbenega sodišča mogoče toženki zaradi ravnanja njenega zavarovanca pripisati odgovornost za nastali škodni dogodek zgolj v višini 30 %, v večjem delu, 70 %, pa je k nastali škodi soprispeval tožnik sam (171. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se znesek 583,50 EUR nadomesti z zneskom 525,15 EUR, znesek 259,62 EUR pa nadomesti z zneskom 232,66 EUR, v ostalem se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 59,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 583,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2011 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 259,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Prvostopenjsko sodišče je v presežku od prisojenih 583,50 EUR do vtoževanih 3.192,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper takšno prvostopenjsko sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. V pritožbi poudarja, da se strinja z višino odškodnine, ki mu jo je po posamičnih postavkah priznalo sodišče prve stopnje, ne strinja pa se z odločitvijo o njegovem 70 % soprispevku za nastanek samega škodnega dogodka.

Tožnik tako meni, da je pravočasno pojasnil vlogo zavarovanca toženke pri delu, ki sta ga opravljala, saj je bil ta na delovišču izključno zaradi držanja profilov in premikanja le teh na mesto rezanja. Tudi mnenje v postopku postavljenega izvedenca mag. M.K. potrjuje pravočasne trditve tožnika in zavarovanca toženke. Prvostopenjsko sodišče je tako na eni strani spregledalo pravočasno in jasno trditveno podlago tožnika, po drugi strani pa je nekritično ocenilo nasprotne trditve toženke, ki ni ugovarjala nastanku nesreče na način, kot to razlaga prvostopenjsko sodišče, saj tekom postopka ni trdila, da tožnik dela ni opravljal varno, da enoročna uporaba kotne brusilke ni primerna in da je takšna uporaba kotne brusilke privedla do situacije, da je tožnik posegel v področje delovanja kotne brusilke. Sodišče prve stopnje bi zato moralo v sodbi najprej jasno oceniti, kaj je toženka pravočasno zatrjevala, kakšne dokaze je glede svojih trditev predlagala in kaj je v sferi pravočasne trditvene podlage uspela dokazati.

Rezanje profilov je po sodni praksi nevarno opravilo in do nesreče je prišlo izključno zaradi nenapovedane in nepremišljene poteze zavarovanca toženke, ko je zamaknil profil, kar je glede na to, da je v tem trenutku tožnik v roki držal nevarno stvar, malomarno in neodgovorno početje, na to početje pa tožnik ni mogel vplivati, ali ga preprečiti, saj z njegovo namero ni bil seznanjen, zato je do nesreče prišlo izključno zaradi dejanja zavarovanca toženke.

Prvostopenjsko sodišče pa v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe delo tožnika ocenjuje kot nezadostno skrbno, ker je držal profil v bližini mesta rezanja, čeprav je tožnik že v pravočasnih vlogah jasno pojasnil, da ga je bilo potrebno dodatno prijeti, saj če tega ne bi storil, bi prišlo ob rezanju do premikanja profila. Če zavarovanec toženke ne bi storil nenadnega premika, tožnik nikoli ne bi prišel v situacijo, da bi se porezal. Navedeno po mnenju tožnika izkazuje izključno odgovornost zavarovanca toženke za nastalo škodo.

Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi v celoti in toženki naloži v plačilo pravdne stroške tožnika oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

4. Zoper obsodilni del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da med pravdnima strankama ni sporno, da je z zavarovalno pogodbo dogovorjena 10 % odbitna franšiza, vendar ne manj kot 50,00 EUR in ne več kot 500,00 EUR. To odbitno franšizo bi moralo prvostopenjsko sodišče pri dosojeni odškodnini upoštevati in od zneska 583,50 EUR odšteti znesek 58,35 EUR, kar znese 525,15 EUR, česar pa ni storilo. Posledično tožnikov uspeh v pravdi ni v deležu 18,3 %, ampak 16,4 %, zato bi sodišče, ki je tožniku priznalo 1.418,68 EUR pravdnih stroškov, glede na uspeh v pravdi moralo toženki naložiti, da je tožniku dolžna plačati 232,66 EUR pravdnih stroškov.

Toženka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da njenim pritožbenim navedbam ugodi in sodbo sodišča prve stopnje skladno s tem spremeni. Toženka uveljavlja tudi povrnitev stroškov, nastalih ji v pritožbenem postopku.

5. Tožnik in toženka na pritožbi drug drugega nista odgovorila.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

7. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. Sodišče druge stopnje prav tako ugotavlja, da je bilo v postopku na prvi stopnji v celoti in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje in za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva, sodišče prve stopnje pa je prav tako pravilno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na ugotovljeni 70 % soprispevek tožnika k nastanku škode. Sodišče prve stopnje pa pri odmeri odškodnine ni upoštevalo odbitne franšize na podlagi Splošnih pogojev za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov etažnih lastnikov PG-dom-02 (v nadaljevanju Splošni pogoji), v skladu s katerimi je zavarovanec toženke sklenil polico za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov etažnih lastnikov s toženko, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. V obravnavani zadevi tožnik od toženke zahteva odškodnino za nastalo mu nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 14. 9. 2010, ko si je s kotno brusilko porezal prste leve roke, za kar je odgovoren zavarovanec toženke, ki je tožniku pomagal rezati kovinske profile in kateri je zaradi nepazljivosti obdelovanec prestavil - zamaknil v trenutku, ko je tožnik želel prerezati kovinski profil, zaradi česar se je tožnik s kotno brusilko porezal po prstih leve roke. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem postopku toženki naložilo, da je dolžna plačati tožniku 583,50 EUR odškodnine za nastalo mu nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter mu povrniti 259,62 EUR pravdnih stroškov.

O pritožbi tožnika:

9. Pritožbena graja, da tožnik k nastanku škodnega dogodka ni prispeval v obsegu 70 %, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je iz ugotovljenih dejstev, navedenih v točkah 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, pravilno sklepalo in pravilno uporabilo materialno pravo, ki se nanaša na ugotovljeni 70 % soprispevek tožnika k nastali škodi. Takšnega prepričanja ne morejo omajati pritožbene navedbe, ki jih v zvezi s tem pritožnik navaja v pritožbi, s katerimi utemeljuje prepričanje, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi krivde zavarovanca toženke.

10. Sodišče prve stopnje ne problematizira, da tožnik vlogo zavarovanca toženke v delovnem procesu natančneje opredeljuje šele po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu tako, da navaja, da je bila njegova vloga ravno v tem, da je nadomeščal napravo za vpetje profila. Sledilo je pravočasni trditveni podlagi, da je vzrok za nastanek poškodb iskati v aktivnem početju zavarovanca toženke, ki je zaradi nepazljivosti obdelovanec prestavil - zamaknil, v trenutku, ko je tožnik želel prerezati kovinski profil, torej v njegovem nepazljivem aktivnem dejanju.

11. Toženka je očitek tožnika prerekala, saj je že v odgovoru na tožbo navajala, da je poškodba leve roke s kotno brusilko tipična samopoškodba, katere vzrok je potrebno iskati v neprevidnem rokovanju s kotno brusilko. Splošno znano je, da poškodbe prstov na levi roki pri rokovanju s kotno brusilko nastanejo zaradi lastne neprevidnosti in ne zaradi odgovornosti drugih.

12. Sodišče prve stopnje je sledilo dokaznemu predlogu tožnika po postavitvi izvedenca iz varstva pri delu, kateri je v izvedenskem mnenju poudaril, da je kotno brusilko po pravilih varnega dela vedno potrebno trdo držati za oba ročaja oziroma z obema rokama in da bi togo in fiksno vpetje obdelovanca in držanje kotne brusilke z dvema rokama pomenilo manjšo stopnjo tveganja za nezgodo pri delu. Izvedenec pritrjuje tožniku, da je lahko prišlo do poškodbe na način, kot ga opisuje tožnik, toženki pa, da se je tožnik samopoškodoval, saj je on opravljal delo s kotno brusilko in si poškodoval svojo roko. Vzrok nastanka te situacije je po navedbah izvedenca lahko premik železnega profila s strani zavarovanca toženke in neprevidno rokovanje s kotno brusilko, kot na primer držanje brusilke z eno roko in držanje ene roke preblizu nevarnega območja.

13. Izhajajoč iz navedene podlage tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno tožniku očita, da je delo z brusilko, ki je zaradi svojih lastnosti lahko izjemno nevarna, opravljal brez zadostne, celo vsaj minimalne skrbnosti, ko je kljub vsemu še sam držal z eno roko profil v bližini mesta rezanja, čeprav je vsakemu povprečno razumnemu človeku jasno, da takšno ravnanje predstavlja veliko tveganje za poškodbe. Ker je bil zavarovanec toženke, kot to pravilno prvostopenjsko sodišče zaključuje v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, zgolj tožnikov pomočnik in je tožnik tisti, ki je delal nepravilno, je tudi po oceni pritožbenega sodišča mogoče toženki zaradi ravnanja njenega zavarovanca pripisati odgovornost za nastali škodni dogodek zgolj v višini 30 %, v večjem delu, 70 %, pa je k nastali škodi soprispeval tožnik sam (171. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

14. Iz navedenih razlogov zato pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi toženke:

15. Toženka utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo od skupno dosojene odškodnine v višini 583,50 EUR odšteti odbitno franšizo, ki jo določajo Splošni pogoji toženke, v skladu s katerimi je zavarovanec toženke sklenil zavarovalno pogodbo, kar je bilo med pravdnima strankama nesporno, kot navaja prvostopenjsko sodišče v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. V skladu s 17. členom Splošnih pogojev (priloga B2 spisovnega gradiva) je tako potrebno upoštevati odbitno franšizo v obsegu 10 % in od prisojenega zneska 583,50 EUR odšteti znesek 58,35 EUR, kar znese 525,15 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. Spremenjena odločitev o glavni stvari ima za posledico spremembo odločitve o pravdnih stroških, saj je potrebno zaradi spremenjenega uspeha pravdnih strank v pravdi o stroških postopka na prvi stopnji ponovno odločiti v smislu drugega odstavka 165. člena ZPP. Uspeh tožnika je sedaj 16,40 %. Glede na v prvostopenjskem postopku tožniku priznane stroške v znesku 1.418,68 EUR je zato toženka dolžna tožniku plačati 232,66 EUR pravdnih stroškov.

17. Ker je toženka s pritožbo v celoti uspela, ji pripada tudi povračilo njenih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka v pritožbi priglaša povrnitev sodne takse za pritožbo po odmeri sodišča in povrnitev materialnih stroškov v znesku 20,00 EUR (fotokopiranje, poštnina po tarifi Pošte Slovenije d.d.). Pritožbeno sodišče je toženki priznalo povrnitev sodne takse za pritožbo po tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), glede na s pritožbo izpodbijani znesek 58,35 EUR, 54,00 EUR in za materialne stroške 5,00 EUR. Pritožbeno sodišče toženki materialnih stroškov v celotnem priglašenem znesku 20,00 EUR ni priznalo, ker stroškov za fotokopiranje in za poštnino ni podrobneje konkretizirala. Tožnik je tako dolžan toženki povrniti pritožbene stroške v znesku 59,00 EUR, v 15 dneh po prejemu te sodbe, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.