Jedro

Dejstvo vpisa nerazlaščenih nepremičnin v zemljiško knjigo kot javno dobro ne predstavlja niti relevantnega škodnega dogodka niti ni šlo za premik premoženja iz sfere tožeče stranke v sfero prvotožene brez podlage ali podlage, ki je kasneje odpadla.

Dolžnost prvotožene stranke, da izvede razlastitev in izplača odškodnino, je nastopila že ob sprejemu prostorskih in ureditvenih aktov, ki so določili traso ceste preko spornih parcel, najkasneje pa ob dejanskem odvzemu teh parcel iz posesti tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko za plačilo zneska 142.776,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2002 do plačila, zavrne; v izpodbijani V. točki izreka pa se spremeni tako, da se tožeči stranki naloži, da je dolžna prvo toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.369,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti tudi pritožbene stroške v višini 1.696,20 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 142.776,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2002 do plačila (II. točka izreka), in jo obsodilo na plačilo pravdnih stroškov v višini 12.047,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). V presežku, za zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska 142.776,55 EUR od 30. 6. 1999 do 7. 2. 2002, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka), prav tako je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko (IV. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (II. in V. točka izreka) se je pravočasno pritožila prvo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Predmet tožbenega zahtevka je odškodnina za zemljišča, ki v naravi predstavljajo cesto (parcela št. 3745/120 k. o. X., parcela št. 3770/3 in 3770/4 k. o. X.), na katerih je imela tožeča stranka pravico uporabe. S sklepom Okrajnega sodišča v Sežani opr. št. Dn. št. 522/97 z dne 10. 2.1997 so se navedene parcele vpisale kot javno dobro na podlagi 137. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95, v nadaljevanji ZZK) v zvezi z 85. členom Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št. 29/97, v nadaljevanju ZJC). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do vpisa parcel kot javno dobro v zemljiško knjigo prišlo na podlagi zakonskega določila (137. člen ZZK), ki ga je Ustavno sodišče z odločbo U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002 razveljavilo. Tožeči stranki je prisodilo odškodnino za odvzeta zemljišča, ker prvotožena stranka ni izvedla razlastitvenega postopka in tožeči stranki tudi ni izplačala nadomestila za odvzeta zemljišča. 5. Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov v pravilnost zgoraj navedenih zaključkov prvostopnega sodišča, ki jih tudi pritožba prepričljivo ne izpodbija. Vendar pa utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava pri preizkusu ugovora zastaranja, ki ga je prvotožena stranka uveljavljala v postopku na prvi stopnji. K temu je pripomogla tudi napačna interpretacija odločbe Ustavnega sodišča RS o razveljavitvi 137. čl. ZZK in 85. čl. ZJC, ki ji je prvostopno sodišče pridalo pomen, ki ni odločilen.

6. Ustavno sodišče RS je s citirano odločbo z dne 9. 5. 2002 razveljavilo 85. člen takrat veljavnega ZJC in 137. člen ZZK, ker sta omogočala, da so se zemljišča, ki so bila uporabljena za gradnjo ali rekonstrukcijo cest, vpisala v zemljiško knjigo kot javno dobro po samem zakonu ne glede na to, ali je investitor pridobil zemljišča s pravnim poslom oziroma predlagal razlastitveni postopek ali ne. Zavzelo je stališče, da zakon ne more imeti neposrednih razlastitvenih učinkov in da je takšna ex lege razlastitev v nasprotju z 69. členom Ustave RS. Okrajno sodišče je s sklepom dne 10. 2. 1997 sporne parcele res vpisalo v zemljiško knjigo kot javno dobro na podlagi kasneje razveljavljenih zakonskih določil. Vendar pa je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da o razmerju, na katerega je razveljavitev citiranih zakonskih določil učinkovala, z dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati (9. 5. 2002), še ni bilo pravnomočno odločeno. Razveljavitev 137. člena ZZK in 85. člena ZJC bi namreč lahko v skladu z 44. čl. Zakona o ustavnem sodišču (UL RS št. 15/94) učinkovala le na dne 9.5. 2002 še nepravnomočno zaključene postopke vpisa (nerazlaščenih) nepremičnin kot javno dobro v zemljiško knjigo. V konkretni zadevi pa je sklep Okrajnega sodišča v Sežani z dne 10. 2.1997 nesporno postal pravnomočen v letu, v katerem je bil izdan. Zato razveljavitev zakonskega določila, na podlagi katerega je bil izdan, na veljavnost in zakonitost tega sklepa ne učinkuje.

7. Sicer pa tožeča stranka s tožbo niti ne zahteva (povratne) spremembe zemljiškoknjižnega stanja in torej ne zasleduje cilja, ki ji je bil odvzet na podlagi razveljavljenih zakonskih določil. Tudi, če bi ga lahko, ji ne bi prav nič koristil. Formalno bi sicer spet postala zemljiškoknjižna lastnica parcel, ki pa so, ker so bile uporabljene za gradnjo ceste, po zakonu (ZJC) javno dobro in izven pravnega prometa ne glede na to ali so kot javno dobro vpisane v zemljiško knjigo ali ne. Tožeča stranka lastninskopravnega zahtevka oz. zahtevka na izročitev spornih parcel v posest ni imela ne pred ne po razveljavitvi zakonskih določb, ki so vpis javnega dobra v zemljiško kjnigo brez predhodne razlastitve omogočale. Citirana ustavna odločba je prepovedala samo ex lege vpis javnega dobra v zemljiško knjigo, ni pa spremenila njegovega materialnopravnega statusa javnega dobra. Edino upravičenje tožeče stranke je pravica zahtevati plačilo odškodnine oziroma nadomestilo vrednosti za odvzete nepremičnine. Njena aktivna legitimacija je podana zato, ker je bila prvotožena stranka dolžna izvesti razlastitveni postopek in plačati odškodnino za odvzeta zemljišča tako po prejšnji kot z ustavno odločbo spremenjeni zakonski ureditvi, pa tega ni storila. Dejstvo vpisa nerazlaščenih nepremičnin v zemljiško knjigo kot javno dobro ne predstavlja niti relevantnega škodnega dogodka niti ni šlo za premik premoženja iz sfere tožeče stranke v sfero prvotožene brez podlage ali podlage, ki je kasneje odpadla (učinkovanje odločb ustavnega sodišča za nazaj ureja 44. člen zakona o ustavnem sodišču in ne 190. čl. OZ), in tudi ni odločilno za presojo trenutka seznanjenosti tožeče stranke z razlastitvijo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8. O odgovornosti prvotožene stranke zaradi opustitve dolžnega ravnanja (izvedbe razlastitvenega postopka in plačila odškodnine) se je že izreklo Vrhovno sodišče RS v sodbi III Ips 59/2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča VSL I Cpg 869/2009. Zavzelo je stališče, da ravnanje razlastitvenega upravičenca, ki z neizvedbo razlastitvenega postopka onemogoča izpolnitev procesnih predpostavk, da bi razlaščenec sploh prišel do sodnega varstva (glede plačila in višine odškodnine), predstavlja takšno nedopustno ravnanje, ki utemeljuje odgovornost razlastitvenega upravičenca po določbah o splošni odškodninski odgovornosti po ZOR oziroma OZ. Protiustavna določitev spornih parcel za javno dobro in opustitev razlastitvenega upravičenca, da bi uporabil zakonsko možnost za odpravo te protiustavnosti, ima vse elemente civilnega delikta.

9. Terjatev tožeče stranke, ki jo uveljavlja v tem postopku, je torej po zgoraj navedenem stališču Vrhovnega sodišča odškodninske narave. Vendar pa niti v primeru, če bi sledili prvostopnemu sodišču, da gre za obogatitveni temelj, trenutek vpisa javnega dobra v zemljiško knjigo ni odločilen za začetek teka zastaralnih rokov te terjatve. Dolžnost prvotožene stranke, da izvede razlastitev in izplača odškodnino je namreč nastopila že ob sprejemu prostorskih in ureditvenih aktov, ki so določili traso ceste preko spornih parcel (Odlok o lokacijskem načrtu za avtocesto Razdrto-Fernetiči, UL SRS št. 23/89 , Uredba o spr. in dop. Odloka o lokacijskem načrtu za avtocesto Razdrto Fernetiči, UL RS št, 73/94 , Odlok o zazidalnem načrtu Suhozemni terminal Sežana v Sežani), najkasneje pa ob dejanskem odvzemu teh parcel iz posesti tožeče stranke. Ker je iniciacija razlastitvenega postopka v izključni domeni razlastitvenega upravičenca, in razlaščenec nima na voljo pravnih sredstev, s katerimi bi ga lahko k izvedbi razlastitvenega postopka prisilil, nastopi oz zapade njegova pravica zahtevati odškodnino takrat, ko postane glede na okoliščine primera jasno, da razlastitveni upravičenec svoje obveznosti (uvedbe postopka razlastitve) prostovoljno ne bo izpolnil. To pa po mnenju pritožbenega sodišča postane jasno najkasneje takrat, ko z odvzemom posesti izvede dejansko razlastitev. V konkretnem primeru je ta trenutek nastopil z gradnjo javne infrastrukture na njegovih parcelah.

10. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ oziroma 376. člena ZOR). Nedvomno je bila tožeča stranka seznanjena, da ji je bila odvzeta posest in raba nepremičnine, najkasneje z začetkom del za izgradnjo ceste. Podatkov o tem, kdaj se je začela graditi avtocesta oziroma kamionska cesta na odvzetih parcelah, v spisu res ni, vendar pa se je vsekakor pred 10.2.2007. Glede na dejavnost pravnega prednika tožeče stranke je mogoče s precejšnjo gotovostjo sklepati, da je bil z gradnjo ceste, oz. s protipravnim odvzemom spornih parcel brez razlastitvenega postopka seznanjen bistveno že pred 11.12.1996, kot izhaja iz njenega dopisa drugotoženi stranki (priloga B 7a). Ne nazadnje so bile sporne parcele preparcelirane v sedanji obseg in v zemljiški knjigi poočitane kot cesta po naznanilnem listu Geodetske uprave občine Sežana s sklepom Temeljnega sodišča v Kopru Dn. št. 704/92 že dne 17.6.1992, o čemer je bil pravni prednik tožeče stranke obveščen (priloga B24). Subjektivni zastaralni rok za odškodninsko (3 leta po 1. odst. 352. čl. OZ) ki jo tožeča stranka uveljavlja v tem postopku do prvotožene stranke, je do vložitve tožbe v letu 2002 že potekel. Potekel je tudi splošni 5 letni zastaralni rok po 2. odstavku 352. čl OZ od nastanka škode.

11. Četudi za odločitev o pritožbi ni več odločilno, pa pritožbeno sodišče še pripominja, da je presoja pravnih položajev subjektov, ki uveljavljajo pravice in upravičenja, pridobljena pred spremembo družbenoekonomskega sistema v Republiki Sloveniji, nekoliko specifična in terja poglobljeno obravnavo. Ni namreč pravno nepomembno, da je bila tožeči stranki odvzeta pravica uporabe na družbeni lastnini in ne lastninska pravica. Kljub zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (UL RS št. 44/97- ZLNDL), ki je pravico uporabe enoznačno prevedel v lastninsko pravico, je treba upoštevati, da pravica uporabe ni imela niti iste vsebine niti istih upravičenj kot lastninska pravica. Ne nazadnje sta v prejšnjem sistemu koeksistirali ločeno druga od druge in zaradi ZLNDL tudi nista postali identični. Na njuno sistemsko nezdružljivost in vsebinsko različnost je bilo v sodni praksi že večkrat opozorjeno (npr. sklep VS RS II Ips 262/2009 z dne 9.11.2009). Ker podrobnejša analiza obeh pravic presega potrebe tega spora, pritožbeno sodišče zgolj v razmislek opozarja na določilo 45. člena takrat veljavnega Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (ZRPPN, Ur. l. SRS, št. 5/80 z nad. spremembami in dopolnitvami), po katerem je bila prvo tožena stranka v obravnavanem primeru dolžna izvesti „razlastitev“, natančneje prisilni prenos nepremičnin v uporabi pravnega prednika tožeče stranke. V skladu z citiranim določilom je imela „družbena pravna oseba za odvzeto kmetijsko in stavbno zemljišče, gozd in gozdno zemljišče ter drugo naravno bogastvo pravico do odškodnine le do višine vrednosti vloženega dela in sredstev v to zemljišče; če je zemljišče ali drugo naravno bogastvo pogoj za njeno delo, pa pravico do odškodnine, ki ji zagotavlja, da se ta pogoj ne bo poslabšal. Odškodnina po prejšnjem odstavku ne more zajemati kakršnihkoli oblik vrednosti, ki so rezultat posebno ugodnih pogojev ali prejšnjih družbenih vlaganj v zemljišče“.

12. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi zoper prvotoženo stranko zavrnilo. V posledici spremenjene sodbe je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških tako, da je na podlagi uspeha prvotožene stranke v pravdi tožeča stranka le tej dolžna povrniti nujne in potrebne pravdne stroške. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v višini 1500 točk za odgovor na tožbo, 1500 točk za prvi narok, 3 x 375 točk za tri naroke, 750 točk za narok dne 2. 4. 2013, 1125 za pripravljalno vlogo z dne 28. 4. 2011 in 1125 točk za pripravljalno vlogo dne 22. 5. 2011. Skupaj znašajo tako odmerjeni stroški 7.125 odvetniških točk, z upoštevanjem 1 - 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV pa 8.647,2 točk, kar pomeni ,da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 3.369,00 EUR pravdnih stroškov. Zaradi uspeha s pritožbo je dolžna povrniti tudi pritožbene stroške v višini nagrade za postopek 1.676,20 EUR in pavšalni znesek za povračilo materialnih stroškov.