Jedro

Pritožbeno sodišče sme razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje samo glede odločbe o kazni, ne da bi hkrati posegalo v odločbo o krivdi.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojene Z.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 16.8.2007 obsojeno Z.Z. spoznalo za krivo kaznivega dejanja poskusa umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in drugim odstavkom 16. člena KZ ter ji izreklo z uporabo omilitvenih določb 1. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ kazen 2 leti zapora. V to kazen ji je vštelo čas, ki ga je od 28.11.2006 od 10. ure dalje prebila v priporu. Po 69. členu KZ je bila odvzeta zasežena sekira, s katero je bilo storjeno kaznivo dejanje. Po prvem in četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna povrniti eno polovico stroškov kazenskega postopka, oprostilo pa jo je plačila povprečnine, hkrati pa tudi odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 16.10.2007 deloma ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenki izrečeno kazen zvišalo na 4 leta zapora. V ostalem je pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenko je oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega s pritožbenim postopkom.

Zagovorniki so zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve določb prvega in petega odstavka 394. člena ZKP (očitno iz prvega in petega odstavka 392. člena v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP), ker je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da dejanje obsojenke pravno opredeli po tretjem odstavku 127. člena KZ ter ji izreče kazen 2 leti zapora, podrejeno pa se zavzemajo za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti. Po njegovem stališču o okoliščinah iz tretjega odstavka 127. člena KZ, ki z vidika zakonskega okvira za odmero kazni predstavljajo odločilna dejstva, v vseh dosedanjih sodbah niso navedeni razlogi, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V tem delu pritrjuje zahtevi prav tako glede navedb, da so posebne olajševalne okoliščine v novi prvostopenjski sodbi vsebinsko zajete, niso pa ocenjene z vidika uporabe kazenskopravne norme.

Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojenki in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da so podane takšne posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo pravno opredelitev obsojenkinega dejanja po tretjem odstavku 127. člena KZ, zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Sklicuje se na okoliščine, iz katerih izhaja, da je oškodovanec z obsojenko že vsaj desetletje grdo ravnal. Obstoj posebnih olajševalnih okoliščin je zagovornica zatrjevala že v pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje. Te trditve sodišče druge stopnje ni presodilo in obrazložilo v razveljavitvenem sklepu, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi izrek tega sklepa je pomanjkljiv, ker ne vsebuje odločitve o pritožbi zagovornice. V izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na odmero kazni, niso navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, nekateri razlogi so nejasni, sodišče druge stopnje pa je postopalo tudi v nasprotju s prvim in petim odstavkom 392. člena ZKP, ker je samo ugotavljalo obteževalne okoliščine, in sicer okoliščino, da se je obsojenkino duševno stanje v kritičnem času poslabšalo, ker je samovoljno opustila jemanje antipsihotične terapije.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 15.3.2007 obsojenko spoznalo za krivo kaznivega dejanja poskusa umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in drugim odstavkom 16. člena KZ ter ji z uporabo omilitvenih določb izreklo kazen 2 leti zapora. Kot je razvidno iz obrazložitve te sodbe, je sodišče prve stopnje pri uporabi omilitvenih določb upoštevalo obsojenkino starost in obžalovanje dejanja ter odgovornost oškodovanca, ki je vzpodbujal ljubosumnost pri obsojenki in njegovo željo, da se vrne. Izbiro in odmero kazni pa je utemeljilo z obsojenkino nekaznovanostjo, težo kaznivega dejanja, njeno osebnostjo in z ugotovljeno stopnjo kazenske odgovornosti.

Okrožna državna tožilka je zoper to sodbo vložila pritožbo zaradi odločbe o kazni, zagovornica pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji. V okviru graje prvostopenjske odločitve o višini kazni je pritožba med ostalim navajala, da je obsojenka pravzaprav samo dejanje storila v posebnih olajševalnih okoliščinah, ki terjajo kvalifikacijo po tretjem odstavku 127. člena KZ. Gre za okoliščine, da je oškodovanec že vsaj 10 let žalil obsojenko, jo zaničeval in kljub psihični bolezni pri njej vzpodbujal in podpihoval ljubosumje, da je alkoholik ter da je verjetno prav njegovo žaljivo in zaničevalno obnašanje do obsojenke vzrok, da je okolica ni sprejela. Pritožba je predlagala višjemu sodišču, da obsojenki zaporno kazen zniža. S sklepom z dne 5.6.2007 je višje sodišče ob reševanju pritožb obsojenkine zagovornice in državne tožilke pritožbi slednje deloma ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji ter stroških kazenskega postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je presodilo navedbe, s katerimi je pritožba zagovornice problematizirala vprašanje obsojenkine prištevnosti in se zavzemala za pritegnitev drugega izvedenca psihiatrične stroke. Glede na odločitev se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi navedbami.

V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje po znova izvedenem dokaznem postopku razsodilo enako, obsojenko je spoznalo za krivo obravnavanega kaznivega dejanja in ji znova izreklo kazen 2 leti zapora. Prvostopenjsko sodbo (z dne 16.8.2007) je s pritožbo zaradi odločbe o kazni izpodbijala le okrožna državna tožilka. Sodišče druge stopnje je tej pritožbi deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenki kazen dveh let zapora zvišalo na 4 leta zapora. Presodilo je, da v izrečeni kazni niso prišle dovolj do izraza teža in posledice kaznivega dejanja. Po oceni pritožbenega sodišča ima svojo težo tudi intenzivnost obsojenkinega ravnanja, ki jo je utemeljilo z okoliščinami, povezanimi s številom udarcev v vitalne dele oškodovančevega telesa, upoštevalo pa tudi dejstvo, da se je obsojenkino duševno stanje v kritičnem času poslabšalo, ker je samovoljno opustila jemanje antipsihotične terapije.

Zahteva navaja okoliščine, ki imajo po njeni presoji lastnost posebnih olajševalnih okoliščin v smislu določbe tretjega odstavka 127. člena KZ. Po tej določbi je mogoče kaznivo dejanje umora pravno opredeliti, če so podane takšne pri njegovi izvršitvi spremljajoče okoliščine, ki mu dajejo milejšo obliko. Glede na razlago te določbe (mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba Ljubljana 2002) je kot posebno olajševalno okoliščino mogoče šteti tudi izvršitev umora zakonca, ki več let muči in ustrahuje družino. To pomeni, da gre za provokacijo oziroma dejanja žrtve, ki v medsebojnih odnosih bistveno odstopajo od običajnega ravnanja. Če so podane takšne okoliščine, ki privilegirajo kaznivo dejanje umora, ga je mogoče pravno opredeliti po tretjem odstavku 127. člena KZ. Te okoliščine spadajo na področje ugotavljanja dejanskega stanja in morajo biti kot kvalifikatorni znak zajete v opisu dejanja.

V obravnavani zadevi je sodišče uporabilo omilitvene določbe 1. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ ter obsojenki izreklo kazen pod najmanjšo mero kazni, predpisane za kaznivo dejanje umora. Pri določitvi višine kazni je upoštevalo kot olajševalno okoliščino oškodovančevo ravnanje (soodgovornost oškodovanca, ki je vzpodbujal ljubosumnost pri obsojenki). V ponovljenem sojenju pred sodiščem prve stopnje je sicer zagovornica navajala, da je obsojenka storila dejanje v posebnih olajševalnih okoliščinah, ki „bi celo terjale kvalifikacijo po tretjem odstavku 127. člena KZ“ (beseda strank, l. št. 284), vendar je predlagala „omilitev najnižje predpisane kazni na najnižjo možno mero“. Obramba sodbe sodišča prve stopnje s pritožbo ni izpodbijala. V takem položaju je sodišče druge stopnje odločalo le o pritožbi državne tožilke, v ostalem pa prvostopenjsko sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti glede kršitev, predpisanih v prvem odstavku 383. člena ZKP. Utemeljilo je, da teh kršitev ni ugotovilo. V nastali procesni situaciji to pomeni, da je sodišče, ki je sledilo očitku obtožbe, v skladu z opisom kaznivega dejanja presodilo, da je obsojenka storila kaznivo dejanje poskusa umora po prvem odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom in drugim odstavkom 16. člena KZ. Okoliščine, na katere opozarja zahteva, je presodilo kot takšne, ki so vplivale le na višino izrečene kazni, ne pa na drugačno pravno opredelitev kaznivega dejanja. Zato sodbama sodišč prve in druge stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, čeprav izrecno ne navajata razlogov, vezanih z navedeno pravno opredelitvijo.

V starejši sodni praksi in teoriji je veljalo stališče, da pritožbeno sodišče ne more razveljaviti sodbe samo zaradi odločbe o kazni, potrditi pa jo v krivdnem delu, temveč jo mora razveljaviti v celoti. V nasprotju s tem se avtor komentarja Zakona o kazenskem postopku (dr. Živko Zobec, Komentar Zakona o kazenskem postopku s sodno prakso, ČGP Delo – Ljubljana 1985) zavzema za nasprotno stališče, ki ga utemeljuje s skrbjo za pravilno in primerno odmero kazni, povezano s sistematičnim ter poglobljenim načinom ugotavljanja olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Tudi v novejši literaturi (Berislav Pavišič, Komentar Zakona o kaznenom postupku, tretja izdaja PF Univerze na Rijeki 2002) je zastopano enako stališče, in sicer da sme pritožbeno sodišče razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje samo glede odločbe o kazni, ne da bi hkrati posegalo v odločbo o krivdi. Čeprav procesni zakon na to vprašanje ne daje direktnega odgovora, razlogi učinkovitega sodnega varstva (15. člen ZKP) in navedeni vsebinski razlogi dopuščajo takšen način odločanja. Zato odločitev višjega sodišča ni nezakonita.

V obrazložitvi odločbe o kazni, ki jo vsebuje sodba sodišča druge stopnje, ne gre za pomanjkljivosti, ki jih navaja zahteva za varstvo zakonitosti in prav tako ne za postopanje, ki je v nasprotju s prvim in petim odstavkom 392. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje je odločbo o kazni preizkusilo, ker jo je s pritožbo izpodbijala državna tožilka. V obrazložitvi sodbe je navedlo okoliščine, ki po njegovi presoji narekujejo zvišanje kazni. Res je, da razlogi ne vsebujejo navedbe olajševalnih okoliščin, vendar so le-te ugotovljene in navedene v obrazložitvi prvostopenjske sodbe, sodišče druge stopnje pa jih je upoštevalo in tudi presodilo, saj je v zaključku utemeljilo, da zvišana kazen odraža ravnotežje med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami na strani obsojenke. Slednje pomeni, da je sodišče druge stopnje drugače kot prvostopenjsko sodišče vrednotilo okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni.

Okoliščina, da se je obsojenkino duševno stanje v kritičnem času poslabšalo, ker je samovoljno opustila jemanje antipsihotične terapije, je ugotovljena z zaslišanjem izvedenke prof. dr. M.T. pred sodiščem prve stopnje. V okviru ugotavljanja, ali je podana podlaga za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (64. člen KZ), je sodišče prve stopnje tudi ocenilo obsojenkin negativen odnos do zdravljenja v bolnici, nanj pa je opozorila tudi pritožba državne tožilke. Ne gre za okoliščino, ki jo je sodišče druge stopnje na novo ugotavljalo, temveč jo je le ob upoštevanju pritožbenih navedb v okviru odločanja o višini kazni ocenilo. Zato ni postopalo v nasprotju z določbami, navedenimi v zahtevi.

Drugostopenjska sodba tudi ni pomanjkljiva, ker po navedbi zahteve ne vsebuje obrazložitve, zakaj ne bi bila primerna nižja kazen od štirih let glede na obstoj vrste olajševalnih okoliščin ter ob upoštevanju izvedenkine ocene v zvezi s potrebnim časom za odklonitev nevarnosti ponovne opustitve jemanja antipsihotične terapije. Odločitev, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje, in njena obrazložitev dajeta že sama po sebi odgovor na tako zastavljeno vprašanje.

V obsegu, v katerem se zahteva zavzema za spremembo izrečene kazni in drugačno presojo ugotovljenih okoliščin, ki vplivajo na njeno odmero, nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahteve. Zato je zahtevo zagovornikov obsojene Z.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz istih razlogov, kakor sodišče druge stopnje, je tudi Vrhovno sodišče obsojenko oprostilo plačila povprečnine, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 98. člena ZKP).