Jedro

Če ni dokazano nasilje okupatorja proti staršem, ni podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku teh staršev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 1.7.2003. Tožena stranka je z njo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote M. z dne 21.11.2001. Prvostopni organ je z njo odločil, da se zahtevku tožeče stranke ne ugodi in se ji ne prizna statusa žrtve vojnega nasilja, otroka rojenega staršem v času begunstva. V razlogih sodbe sodišče navaja, da je po 1. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 2. členu ZZVN se med žrtve vojnega nasilja štejejo tudi begunci. Begunec je po tem členu oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem ter oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. V obravnavani zadevi je torej bistveno vprašanje, ali je tožnikova družina, predvsem mati, pobegnila v N., ker ji je neposredno grozilo vojno nasilje in ali zato obstajajo zadostni dokazi. Po presoji sodišča prve stopnje navedene okoliščine pri tožniku oziroma pri tožnikovih starših niso izkazane. V postopku se je izkazalo (tožnik pa tega niti ne zanika), da je tožnikova mati odšla za očetom v N. prostovoljno, s propustnico, katero ji je izdal okupator in da ji v času, ko je odpotovala v N., torej v času izselitve, s strani okupatorja ni grozilo nobeno neposredno vojno nasilje. Splošna grožnja nasilja, ki je pač bila prisotna zaradi vojnih razmer, pa ni zadosten razlog za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca. Ker torej v predmetnem postopku ni izkazano, da bi tožnikova mati v Srbijo (N.) pobegnila zaradi utemeljene grožnje z vojnim nasiljem v smislu določb ZZVN, niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca, posledično pa tudi ne za tožnika kot otroka, rojenega staršem v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

V pritožbi tožnik navaja da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj se njegova družina ni samoiniciativno odselila zaradi boljšega življenjskega standarda. Pritožnikova družina ni želela zapustiti svojega doma v Sloveniji, temveč so se odselili v N. z namenom, da dobesedno preživijo, da si rešijo življenje pred okupatorjevim nasiljem.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, saj je bilo na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče je pravilno odgovorilo na vse tožbene ugovore. V obravnavani zadevi ni izkazano okupatorjevo nasilje ali ukrep zoper tožnikovo družino, ki je odšla za očetom v N. Ugotovitvi, da je tožnikova mati odšla za očetom v N. prostovoljno s propustnico, ki ji jo je izdal okupator, iz česar izhaja da ji ni grozilo nobeno neposredno vojno nasilje, pritožnik ne ugovarja. V pritožbi le vztraja, da je bila njegova družina izpostavljena prisilnemu ukrepu okupatorja, vendar pa pri tem ne navaja kakšnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da je okupator zoper tožnikovo družino že izvajal kakšno nasilje ali pa da bi to neposredno grozilo. Tožnik v pritožbi navaja le splošno bojazen pred vojnim nasiljem, kar pa v smislu določb ZZVN ni dovolj za priznanje statusa. Pritožbeno sodišče se povsem strinja s stališčem, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje, da po ZZVN gre status begunca osebam, ki so zaradi svojih konkretnih okoliščin imele še posebej utemeljene razloge za to, da so se počutile bolj ogrožene kot večina prebivalstva in so zato pobegnile. Takih okoliščin pa v tem primeru tožnik niti ni navajal. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.