Jedro

Dela, s katerimi je bila tožeči stranki povzročena škoda, predstavljajo enoten projekt oz. enkratno, a trajajoče dejanje. Šele ko je tako dejanje v celoti zaključeno, začne teči zastaranje odškodninskih zahtevkov v zvezi z dejanjem. Tudi za uveljavitev pobotnega ugovora se zahteva, da stranka navede dejstva in ponudi dokaze za utemeljitev protiterjatve.

Izrek

Pritožbi se d e l n o u g o d i in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i v naslednjem delu (2.odstavek točke I izreka izpodbijane sodbe): "V pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v znesku 270.000,00 SIT ne obstoja." Glede preostalega izpodbijanega dela (1.odstavek točke I izreka) se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdi . Stroški odgovora na pritožbo bremenijo tožečo stranko.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 398.218,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.1998 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z ustreznimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (1.odstavek točke I izreka). Odločilo je, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v znesku 270.000,00 SIT ne obstaja (2.odstavek točke I izreka). S sklepom je zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks (točka II izreka). Sodišče je presodilo, da je tožena stranka dolžna povrniti škodo zaradi uničenja ribjega življa, povzročeno zaradi del na strugi vodotokov, ki so pod upravo tožeče stranke. Ugovor pobota pa je zavrnilo zaradi nelikvidnosti v pobot uveljavljanih terjatev. Tožena stranka se je zoper takšno sodbo pritožila, uveljavljala vse pritožene razloge in predlagala spremembo oz. razveljavitev sodbe. Navajala je, da še vedno vztraja, da v tej pravdi ni pasivno legitimirana. Dejanski naročniki in plačniki del na strugi so bili kmetje, ki so vsi plačevali izvajalcu na roko, le eden je imel naročilnico tožene stranke. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo ugovor zastaranja. Za obseg škode je tožeča stranka izvedela že dne 27.11.1986 in dne 8.12.1986 ob ogledu reguliranega potoka. V zapisniku je jasno zapisano, da je bilo tedaj reguliranih 400 do 500 m potoka, torej je v tem obsegu zahtevek zastaral, ker je do vložitve tožbe preteklo več kot tri leta. In ker je priča F. Z. povedal, da so bila dela zaključena že 15.12.1986, je zastaral tudi ostali obseg škode. Sodišče je prav tako zmotno zaključilo, da ni možen pobot medsebojnih terjatev, ker je ta nelikvidna, češ da jo tožeča stranka ni priznala. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa za pobot ne zahteva soglasja obeh strank. Prvostopno sodišče bi moralo ugotoviti obstoj v pobot postavljene terjatve tožeče stranke in zatem ugotoviti medsebojni pobot terjatve. Prvostopno sodišče pa tudi ni preizkusilo trditve, da pred regulacijo potoka v pretežno še ni bilo, kjer je bil viden, pa je bil dosti ožji in je obseg škode torej znatno manjši. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, poudarila pravilnost izpodbijane sodbe, ter predlagala zavrnitev pritožbe. Pritožba je delno utemeljena. Pravna podlaga za odločanje o zahtevku tožeče stranke je določba 16.člena Zakona o sladkovodnem ribištvu (ZSladR), ki jo je citiralo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, in ki pravi, da kdor povzroči škodo na ribah in ribolovni vodi, je ribiški organizaciji, ki upravlja ribolovno vodo, odgovoren za dejansko škodo. K temu sodišče druge stopnje dodaja še, da so po določbi 1.odstavka 2.člena istega zakona vse sladke vode v S. (reke, potoki, mrtvice, jezera, ribniki, akumulacije itd.) ribolovne vode. Glede pasivne legitimacije tožene stranke sodišče druge stopnje nima pomislekov. Vsa ugotovljena dejstva kažejo na to, da je bila tožeči stranki storjena škoda zaradi izvršitve posla, katerega nosilec je bil pravni prednik tožene stranke. Le-ta je izvajalcu izdal naročilnice, mu plačal račune, in se pred pravdo s tožečo stranko dogovarjal o sanaciji škode in ji v tem okviru poravnal tudi račun za intervencijski odlov rib. Vse to kaže, da je bil pravni prednik tožene stranke nosilec projekta - urejanja strug. Priča Z., ki ga omenja pritožba, je jasno izpovedal, da so kmetje pri pravnemu predniku tožene stranke povedali, da potrebujejo naročilnico za določeno število ur dela, in ko je bila ta vsota izčrpana, so šli po novo naročilnico, res pa so včasih strojniku delo plačali neposredno. Kljub temu pa je pasivna legitimacija tožene stranke podana, ker to potrjujejo tudi drugi dokazi npr. izpoved priče Gajška, ki je povedal, da je po zemljiščih kmetov poplavljalo, zato so sklenili ustni dogovor z zadrugo, da kmetom priskrbijo stroje za ureditev potoka. Iz izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se je tako dejansko tudi zgodilo. Nadalje tudi po presoji sodišča druge stopnje ugovor zastaranja ni utemeljen. Tožba je bila vložena dne 26.12.1989. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožeča stranka dobila podatke o obsegu škode šele 16.1.1987, ko je Z. r. d. C. izdelala mnenje o povzročeni škodi na vodotoku, ter da je zato tožba vložena pravočasno, pred pretekom treh let, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (zastaralni rok za odškodninsko terjatev po 1.odstavku 376.člena ZOR). Pritožba želi uveljaviti trditev, da je škoda, ki izvira iz regulacije vodotokov, zastarala postopoma v določenih obsegih, pač v skladu s tem, kako je tožeča stranka zaznavala potek (obseg) del oz. reguliranja struge. Po presoji sodišča druge stopnje pa taka razlaga 376.člena ZOR ni pravilna. Dela, s katerimi je bila tožeči stranki povzročena škoda, je potrebno obravnavati kot enoten projekt, kot enkratno, a trajajoče dejanje. Šele ko je tako dejanje v celoti zaključeno,začne teči zastaranje odškodninskih zahtevkov v zvezi z dejanjem. Zastaralni rok začne po enakem načelu teči od konca škodnih dejanj, tudi če gre npr. za ponavljajoča dejanja, ko si več zaključenih (škodnih) dejanj sledi zaporedoma v krajšem časovnem obdobju. In ravno iz listine - mnenja o povzročeni škodi, na katero se opira sodišče prve stopnje, je razvidno, da je bilo mnenje opravljeno na podlagi ogleda terena dne 8.1.1987, in da je bilo takrat ugotovljeno, da pravni prednik tožene stranke dela na strugi travniškega potoka še opravlja in da celo namerava dela nadaljevati na naslednjem bližnjem pritoku C. potoka. Podatkom iz tega zapisnika v pritožbi navajana trditev priče Z. ne nasprotuje, saj tudi pritožba ne trdi, da priča takrat ni govorila o tem, kdaj so se izvajala dela le na njegovem zemljišču. Reguliranje vodotokov pa se je opravljalo na območju zemljišč več lastnikov. Ob ogledu torej dela še niso bila dokončno zaključena in obseg nastale škode še ni bil dokončno določljiv (kljub predhodno opravljenem intervencijskem odlovu rib zaradi ugotavljanja sestave in količine rib v poškodovanih vodotokih). Tožba pa je bila vložena prej kot v treh letih od zabeleženega ogleda in zato očitno tudi prej kot v treh letih po dokončnem zaključku del na vodotokih pod upravo tožeče stranke. Zato odškodninski zahtevek tožeče stranke ni zastaran. Na to nima vpliva dejstvo, če tožeča stranka nato zahteva povračilo le dela v celoti nastale škode. Obseg škode pa je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ugotovitev izvedenskega mnenja, ki ga tožena stranka ni izpodbijala. Likvidnost (tj. takojšna dokazljivost) ni zakonski pogoj za uveljavljanje pobotnega ugovora v pravdi. S pobotnim ugovorom pa toženec uveljavlja svoj nasprotni zahtevek. Ne gre sicer za tožbo, ampak za pravno varstvo posebne oblike, s katerim toženec vendarle uveljavlja nek zahtevek, le da kot obrambno sredstvo. Vendar, kljub temu, da zahtevek ni vsebovan v določeni procesni obliki (tožbi), mora tisti, ki ga uveljavlja, le-tega določno opredeliti, navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek in predložiti dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. Če sodišču ne predloži navedenih podatkov,sodišče nima o čem razpravljati. Tožena stranka je v konkretni zadevi v pobot uveljavljala protiterjatve, ki so jih nanjo prenesli kmetje, po vsebini pa se nanašajo na škodo na kmetijskih površinah ob reguliranem potoku, nastalo zadnja tri leta pred regulacijo. To pa so tudi edini podatki, ki jih je tožena stranka navedla v utemeljitev v pobot uveljavljane terjatve. Ker ni podatkov o kraju in obsegu zemljišč, kjer je bila košnja onemogočena, niti o količini in kakovosti preprečene košnje, sodišče prve stopnje sploh ne bi moglo naložiti izvedencu, kaj konkretno naj ugotovi (v dokaz protiterjatve je tožena namreč predlagala izdelavo izvedenskega mnenja). Tožena je nato v dokaz predlagala še zaslišanje prič, ni pa navedla konkretno, katerih in kaj bi te priče povedale. Iz tega je jasno, da tožena stranka ni navedla niti dejstev, in nato niti dokazov za v pobot uveljavljano terjatev. Če bi pravdna stranka zahtevek na takšen način postavila v tožbi, bi jo sodišče moralo pozvati na dopolnitev vloge in v skrajnem primeru tožbo zavreči. Če pa stranka zahtevek na takšen način uveljavi kot pobotni ugovor, sodišče nima pooblastil, da bi jo pozivalo na dopolnitev vloge. Po drugi strani pa nima podatkov, ki bi sploh omogočali obravnavanje ugovora. V takem primeru sodišče ne more ravnati drugače, kot da nepopolnega ugovora pač ne upošteva (to pomeni: ne odloči o njem v izreku, kot mu za odločanje o pobotnem ugovoru sicer nalaga določba členov 333/3 oz. 338/3 Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77) in razloge za to navede zgolj v obrazložitvi. In tako bi moralo ravnati sodišče prve stopnje v tej zadevi. V vsakem primeru pa v takem slučaju o ugovoru ne odloča meritorno (ker ga sploh ni vsebinsko obravnavalo). V skladu z navedenim je sodišče druge stopnje odločilo, da se pritožbi tožene stranke ugodi tako, da se izpodbijana sodba v delu, kjer je bil zavrnjen njen pobotni ugovor, razveljavi (369.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99). Zadeve ni vrnilo v ponovno sojenje, ker zaradi navedene nedoločnosti pobotnega ugovora sodišče prve stopnje ne bi imelo o čem razpravljati. V preostalem izpodbijanem obsegu je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, ker je bila pritožba neutemeljena, napak, na katere se pazi uradoma, pa ni bilo (368.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99). Tožeča stranka sama nosi stroške za odgovor na pritožbo, ker ta ni bil potreben za odločanje pred sodiščem druge stopnje (155. in 166.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99).