12. 2. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., v priporu v Ž., ki ga zastopajo dr. B. B., C. C., Č. Č., D. D., E. E. E., F. F. in G. G., odvetniki v Z., na seji senata dne 28. januarja 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 379/2002 z dne 24. 12. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zoper pritožnika je bil v postopku izročitve tuji državi odrejen pripor na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP) iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena zahteva za varstvo zakonitosti pritožnikovih zagovornikov zoper pravnomočno odločbo o priporu.

2.V ustavni pritožbi pritožnik opisuje dogodek z "nemško televizijsko ekipo", ki se je zgodil v Hotelu V. v Ljubljani in zatrjuje kršitev 13., 20. in 29. člena Ustave. V zvezi s tem navaja, da pogoja za pripor in izročitev pritožnika iz 3. in 7. točke prvega odstavka 522. člena ZKP nista podana. Če pa naj bi bili ti pogoji že podani, je po mnenju pritožnika naloga sodišča ta, da ugotovi njihov obstoj in izvede dokaze, ki jih v zvezi s tem predlaga obramba. Izpodbijani sodbi pritožnik očita, da je nerazumljiva. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo obravnava prednostno in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.ZKP uvršča postopek izročitve obdolžencev in obsojencev med posebne postopke. V tem postopku sodišče ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca tuji državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni, določeni v domačem in mednarodnem pravu. Namen pripora v postopku izročitve je zagotoviti navzočnost tujca v postopku odločanja o izročitvi in s tem možnost njegove dejanske izročitve. Da bi bilo to zagotovljeno, se v postopku izročitve smiselno uporabljajo določbe, ki urejajo ukrepe za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v postopku. Eden izmed ukrepov je tudi pripor. Ta je bil zoper pritožnika v postopku izročitve tuji državi odrejen na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP iz razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (begosumnost).

4.Pritožnik navaja, da zakonska pogoja (kaznivost dejanja po domačem zakonu in dovolj dokazov za utemeljenost suma) za odreditev pripora v postopku izročitve nista podana ter da so sodišča napačno presodila obstoj okoliščin ter pogojev za odreditev pripora in izročitev pritožnika. S takšnim navajanjem izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, pravno presojo sodišča in zmotno uporabo prava. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah o ustavnih pritožbah že večkrat poudarilo, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe prava samih po sebi. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118).

Pritožnikov primer ni tak.

5.Po določbi 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in v po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

6.Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je utemeljenost suma, da je tujec, katerega izročitev se zahteva, storil določeno kaznivo dejanje, temeljni pogoj za odreditev pripora tudi na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP. V zvezi s tem je ugotovilo, da je preiskovalna sodnica natančno naštela dokaze, navedene v prošnji države prositeljice, iz katerih izhaja stopnja utemeljenosti suma, potrebna za odreditev pripora.

7.Vrhovno sodišče tudi samo ocenjuje, da takšni oceni v pravnomočnem sklepu ni mogoče odreči razumne presoje. Glede na navedeno izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da ne vsebuje relevantnih konkretnih okoliščin v zvezi z ugotavljanjem stopnje utemeljenosti suma. Izpodbijano stališče z vidika varstva človekovih pravic ni nesprejemljivo, saj je sodba glede okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega suma obrazložena in utemeljena na pravni podlagi. Takšni odločitvi torej ni mogoče odreči razumne presoje. Zato očitno ni podana kršitev določbe 20. člena Ustave, s tem pa tudi ne kršitev pravice do osebne svobode iz 19. člena Ustave.

8.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Ta pravica naj bi bila kršena, ker naj bi sodišče dokazov obrambe (pred notarjem overjene izjave prič) ne hotelo izvesti. Iz izpodbijane sodbe izhaja stališče, da je preiskovalni sodnik dolžan predlagane dokaze izvesti v obsegu, določenem v prvem odstavku 526. člena ZKP. Preiskovalni sodnik je dolžan tudi v ekstradicijskem postopku izvesti dokaz, čigar vsebina je taka, da bi utegnila v tolikšni meri omajati utemeljenost suma, da bi to narekovalo odpravo pripora. Izpodbijano stališče ni v neskladju s pravico do izvajanja dokazov v korist obdolženca. Zato kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave očitno ni podana.

9.Kolikor bi bilo mogoče očitke pritožnika glede obstoja kaznivosti dejanja po domačem zakonu (3. točka prvega odstavka 522. člena ZKP) razumeti kot smiselno zatrjevanje kršitve 28. člena Ustave, to ne more biti predmet presoje v tej ustavni pritožbi. Glede te zatrjevane kršitve ni podana materialna izčrpanost pravnih sredstev, saj je pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal.

10.Člen 13 Ustave, ki naj bi ga bila izpodbijana sodba prav tako kršila, na načelni ravni določa enakost pravic tujcev v Sloveniji. V postopku odločanja o ustavni pritožbi Ustavno sodišče presoja, ali so bile z izpodbijanim posamičnim aktom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Ker 13. člen ne vsebuje takih določb, se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo obstoja te zatrjevane kršitve.

11.Glede na fazo postopka, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, in glede na navedbe pritožnika je treba pojasniti, da se v postopku odločanja o priporu na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP še ne ugotavlja, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev ali ne. Do tega pride šele v kasnejši fazi postopka, ko o tem na podlagi 527. člena ZKP odloča zunajobravnavni senat.

12.Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in na podlagi šeste alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer