Jedro

Vprašanje, ali je tožena pravilna stranka, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (utemeljenosti tožbenega zahtevka), ne pa preizkus, ali je podana procesna predpostavka za pravdo. Če tožba ne zajema vseh nujnih sospornikov, ne pride v poštev poprava tožbe.

Čeprav tožnik zahtevi sodišča prve stopnje na popravo tožbe ni sledil, sodišče prve stopnje ni bilo upravičeno uporabiti določbe 4. odst. 108. čl. ZPP, ki jo v obrazložitvi navaja kot podlago za zavrženje tožbe. Zavrženje tožbe je torej procesna napačno, vendar je v primerjavi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka (po materialnem pravu bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti) tožniku le v korist.

Izrek

Pritožba zoper sklep z dne 24.2.2005 se zavrne in se sklep potrdi.

Pritožbi zoper sklep z dne 3.3.2005 se delno ugodi in se sklep spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti stroške v znesku 105.600,00 SIT, v preostalem nespremenjenem delu, pa se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom 24.2.2005 na podlagi 4. odstavka

108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrglo tožbo. S sklepom z dne 3.3.2005 je tožniku naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 132.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje.

Proti sklepoma se je pritožil tožnik in predlagal njuno razveljavitev. V pritožbi proti sklepu 24.2.2005 navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zahtevalo, da tožbo dopolni. Ne strinja se, da je treba "razširiti" množico toženih strank.

Ugotavlja, da gre za kršitev pravice do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja Ustava v svojem 25. členu. Vztraja pri stališču, da je upravičen tožiti le Občino R.. V pritožbi proti sklepu 3.3.2005 ponavlja iste razloge kot v pritožbi proti sklepu 24.2.2005. Dodaja, da je Občina R. kršila tudi druga določila in predpise kot organ lokalne skupnosti in kot nosilec javnih pooblastil in da ji ni dolžan povrniti njenih pravdnih stroškov. Zaključuje, da je dobil obvestilo Policijske uprave K. o zaključku policijske preiskave suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po 261. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije in vztraja pri stališču, da je le Občina R. lahko tožena stranka.

Pritožba proti sklepu 24.2.2005 je neutemeljena, pritožba proti sklepu z dne 3.3.2005 je delno utemeljena.

O pritožbi proti sklepu z dne 24.2.2005 Tožnik s tožbenim zahtevkom uveljavlja razvezo pogodbe, sklenjene

11.4.2001, med Občino R. (tožena stranka) in M. L. (stransko intervenientko). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da glede na to, da tožnik, kot toženo stranko navaja le Občino R., ne pa tudi druge pogodbene stranke (M. L.), ni tožena prava stranka. Gre za nujna sospornika v smislu 196. člena ZPP, saj je spor mogoče rešiti le enotno za obe pogodbeni stranki in se zato pogodbenika štejeta za enotno pogodbeno stranko. Drugačno pritožbeno razlogovanje tožnika je pravno zmotno. Pritrditi pa je treba pritožniku, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zahtevalo, da tožbo dopolni. Tožba, s katero ni tožena prava stranka, ni nepopolna, kot je očitno zmotno ocenilo sodišče prve stopnje, ko je s sklepom 14.12.2004 od tožnika zahtevalo njeno popravo oziroma dopolnitev v smislu 108. člena ZPP. Posledično, čeprav tožnik zahtevi sodišča prve stopnje ni sledil, sodišče prve stopnje tudi ni bilo upravičeno uporabiti določbe 4. odstavka 108. člena ZPP, ki jo v obrazložitvi navaja kot podlago za zavrženje tožbe.

Nepravilna uporaba 4. odstavka 108. člena ZPP predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je sodišče druge stopnje ne upošteva po uradni dolžnosti.

Tožnik v pritožbi uveljavlja smiselno le nepravilno uporabo 108. člena ZPP, pri čemer ne pojasni, kako naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

Vprašanje, ali je tožena pravilna stranka, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (utemeljenosti tožbenega zahtevka), ne pa preizkus, ali je podana procesna predpostavka za pravdo. Če tožba ne zajema vseh nujnih sospornikov, ne pride v poštev poprava tožbe.

Pravilna uporaba materialnega prava bi zato narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožniku je treba pojasniti, da bi kot nepogodbena stranka lahko uveljavljal le ničnost pogodbe (ne razvezo kot v tožbenem zahtevku) in je zato tožba tudi nesklepčna. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, kar na podlagi 2. odstavka 318. člena ZPP narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

Glede na vse navedeno tožbeni zahtevek tožnika ni utemeljen po materialnem pravu, zaradi česar bi ga bilo treba zavrniti. Ker pa je zavrženje tožbe iz drugih razlogov (2. odstavka 319. člena ZPP) lahko tožniku le v korist (v primerjavi z zavrnitvijo zahtevka), v tako odločitev sodišče druge stopnje ni posegalo.

O pritožbi proti sklepu z dne 3.3.2005 Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke zavrglo, tožena stranka na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP upravičeno zahtevala povrnitev pravdnih stroškov.

Tožnik obrazloženo stroškovne odmere ne izpodbija, zato je sodišče druge stopnje opravilo le preizkus po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje materialno pravo ni uporabilo pravilno, saj bi, glede na označeno vrednost spornega predmeta (1,840.000,00 SIT) ob upoštevanju tarifne številke 18 Zakona o sodnih taksah moralo odmeriti nagrado od 400 točk in ne 500 točk, kot je ravnalo sodišče prve stopnje na podlagi priglašenega stroškovnika tožene stranke. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tožena stranka upravičena do 800 točk (sestava odgovora na tožbo, sestava pripravljalne vloge), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 88.000,00 SIT. Ob upoštevanju 20% DDV (17.600,00 SIT), znašajo potrebni stroški tožene stranke

105.600,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 3. točke

365. člena ZPP izpodbijani sklep ustrezno spremenilo.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožeča stranka ni priglasila.