Jedro

ZD določb o (ne)veljavnosti nepristne oporoke nima. Nepristnost (neavtentičnost, ponarejenost) oporoke pomeni nenastanek oporoke. Na podlagi take oporoke zato ni mogoče dedovati. Ker ZD specialnih določb o (ne)veljavnosti nepristne oporoke nima, pravno podlago za presojo veljavnosti v takem primeru predstavljajo splošna pravila OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v II. in III točki izreka) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se pisna oporoka pred pričami z dne 9. 11. 2009 pokojnega A. A., roj. ... 1933 in umrlega … 2011, z zadnjim stalnim prebivališčem, razveljavi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da navedena pisna oporoka pred pričami ne obstoji (II. točka izreka) in odločilo, da je toženec dolžan povrniti prvo in drugotožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.516,32 EUR in tretjetožeči stranki v znesku 1.915,77 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da zavrne tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja zapustnikove oporoke, podrejeno, da sodbo v II. in III. točki razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev sodišča, da oporoka pokojnega A. A. ne obstoji, je nepravilna. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kolikor so navedeni, so razlogi nejasni. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče se v 14., 15. in 16. točki obrazložitve sodbe s selektivno izbranimi povzetki podatkov spisa trudi vzbuditi dvom v pristnost zapustnikove oporoke, vendar ne zmore konkretne utemeljitve z navedbo razloga, zakaj v sporni oporoki ni vsebovane zapustnikove volje. Sodišče navaja, kako naj bi tožena stranka za zapustnika opravljala določena opravila, za kar naj bi zapustnik toženi stranki na prazne liste papirja dajal tudi svoje pripise in jim pripisoval določene tekste, tožena stranka pa naj bi kasneje vpisovala na takšne podpisane liste določeno vsebino. Glede sporne oporoke sodišče v nobenem delu obrazložitve sodbe ne navede na kakšen način naj bi nastal zapis konkretne oporoke in se do samega načina zapustnikove oporoke ne opredeli jasno v obrazložitvi sodbe. Sodišče se tudi ni opredelilo do pričevanja B. B. V postopku je treba kot zapustnikovo oporoko upoštevati predvsem del, ki je zapisan z ročno pisavo s kemičnim svinčnikom in se začne z besedilom „moja oporoka“. O tem delu sodišče nima obrazložitve, kako je zapis tega dela nastal, kdo, kje in kdaj ga je zapisal. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih. V spisu se nahaja tudi izjava C. C. z dne 9. 5. 2012. Sodišče te izjave ni prebralo. Ne gre za primer iz 236.a člena ZPP in ni ovir, da sodišče izjave C. C., ki jo je sam posredoval sodišču, sedaj pa je že pokojni, ne bi prebralo. Ker sodišče tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo vseh dokazov, kar je vplivalo na pravilnost sodbe. Že zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je treba sodbo razveljaviti. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je tožena stranka pojasnila, zakaj je bila oporoka z dne 9. 11. 2009 predložena sodišču z izkazanim časovnim zamikom od zapustnikove smrti. Sodišče toženi stranki nekritično pripisuje njene sposobnosti pisanja raznih vlog in pravnega svetovanja, kar povezuje z možnostjo oblikovanja in sestave sporne oporoke kot ponaredka, konkretno pa se ne opredeli, na kakšen način je dejansko prišla do zapisa sporne oporoke. Opozarja, da je iz izpovedbe tožene stranke, pričevanja priče B. B. in pisne izjave oporočne priče C. C. jasno izhaja, da je bil zapis oporoke z dne 9. 11. 2009 narejen v prisotnosti oporočitelja in obeh oporočnih prič. Za zapisom vsebine zapustnikove oporoke je lastnoročni zapis zapustnika z vsebino: „Zgoraj zapisano zapisala priča B. B. po mojem narekovanju“. Na koncu oporoke je zapustnik tudi sam lastnoročno napisal: „Novo mesto, 9. 11. 2009“. Ta dejstva izključujejo namige sodišča, da naj bi bila oporoka zapisana na prazen list papirja, na katerega bi predhodno zapustnik dal svoj podpis. Lastnoročni zapisi zapustnika in njegova podpisa na mestih, kjer se na oporoki nahajata, dokazujejo, da je zapustnik te zapise zapisal na oporoki, ko je bila ta s strani B. B. že napisana. Navedena vsebina zapustnikove oporoke izključuje vsak dvom v pristnost te oporoke. Opozarja, da je pričevanje D. D., da je bil skupaj s toženo stranko pri zapustniku zaradi pooblastil in je tožena stranka dala zapustniku podpis več praznih listov papirja, ki jih je zapustnik podpisal, vsebina pooblastil pa se je zapisala kasneje pri tožnikih doma, v nasprotju z izpovedbo prvotožeče stranke, ki je izpovedala, da je pooblastila zapisal E. E. in so bila sestavljena v DSO. Sodišče se do te izpovedbe ni opredelilo. Tožena stranka izrecno zanika, da bi zapustnik kadarkoli podpisoval prazne liste papirja. Glede pogreba v zapisu oporoke toženi stranki ni naložena nobena obveznost. Z zapustnikom je tožena stranka v času zapustnikovega življenja imela osebne stike, zapustnik je očitno v toženo stranko imel zaupanje, sicer je ne bi angažiral pri določenih opravilih. Z zapustnikom se je tožena stranka družila in pričevanja prič glede tega ne morejo imeti nobene teže. Nesprejemljivo, zmotno in v nasprotju s podatki spisa je stališče v sodbi, da ni najti motiva za oporočiteljevo oporočno razpolaganje izključno v toženčevo korist. Iz podatkov spisa izhaja, da zapustnik ni bil v dobrih odnosih s svojim sorodstvom, to izhaja že iz zapisa sporne oporoke. Nerazumljivo je stališče sodišča, da je družinska povezanost obeh oporočnih prič nenavadna. Pri sestavi oporoke sta lahko priči tudi dve naključni osebi. Zakaj naj bi okoliščine, kako se je toženec sestal z oporočnima pričama in kako so vsi skupaj prišli v Dom starejših občanov, zbujale močan dvom v pristnost oporoke, iz obrazložitve sodbe ne izhaja in je sodba brez razlogov, potrebnih za njeno utemeljitev. Neutemeljeno je v sodbi primerjanje vsebine oporoke z zapustnikovim pooblastilom z dne 2. 11. 2011 in vsebina tega pooblastila ne more biti podlaga za sklepanje o volji oporočitelja v njegovi oporoki. Okoliščina, da prihod oporočnih prič ni zabeležen v recepciji DSO, ne more predstavljati nobene podlage za morebitni zaključek, da oporočnih prič tega dne pri sestavi oporoke v DSO ni bilo. Razlogi in podatki spisa ne morejo predstavljati podlage za zaključek, da zapustnikova oporoka ne vsebuje zapustnikove volje. Sodišče je določene selektivne podatke spisa povzelo nekritično, brez ocene z ostalimi izvedenimi dokazi, kot bi moralo storiti v skladu z določilom 8. člena ZPP in je sprejelo nepravilne zaključke glede dejanskega stanja. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Oporočitelj je B. B. narekoval vsebino oporoke, ta jo je zapisala, zapis je bil narejen v prisotnosti oporočne priče C. C. Po zapisu oporoke je njen podpis potrdil zapustnik z lastnoročnim podpisom in v prisotnosti oporočnih prič oporoko podpisal, podpisali sta jo tudi oporočni priči. Gre za pravno veljavno oporoko in nobenega dokaza ni, da zapustnikova oporoka ne bi bila sestavljena na naveden način. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka izpostavlja še dejstvo, da iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti, na kateri pravni podlagi in iz katerih dejanskih razlogov je sodišče odločilo, da zapustnikova oporoka ne obstoji. Glede na odločitev o pritožbi je treba drugače odločiti tudi o pravdnih stroških in so tožeče stranke dolžne toženi povrniti vse pravdne stroške. Tožena stranka se podrejeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Primarni tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Za odločitev o tem delu zahtevka so bila opravljena določena procesna dejanja, celoten prvostopni postopek pred prvotno razveljavitvijo sodbe in tudi del ponovljenega postopka. Ker tožeče stranke s primarnim tožbenim zahtevkom niso uspele, je odločitev sodišča, da jim mora tožena stranka povrniti vse pravdne stroške, nepravilna. Sodišče bi moralo najmanj odločiti, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. K pritožbi je kot sestavni del priloženo pojasnilo same tožene stranke.

3. Tretjetožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba navaja, da iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti, na kateri pravni podlagi in iz katerih dejanskih razlogov je sodišče odločilo, da zapustnikova oporoka ne obstoji. Sodišče prve stopnje materialnopravne podlage za svojo odločitev res ni navedlo, čeprav zgolj to dejstvo ni razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe. V konkretni zadevi je tožeča stranka poleg zahtevka za razveljavitev oporoke, o katerem je zdaj že pravnomočno odločeno, postavila tudi zahtevek na ugotovitev, da zapustnikova oporoka ne obstoji. Zatrjevala je, da je oporoka lažna oziroma nepristna. Zakon o dedovanju (ZD) določb o (ne)veljavnosti nepristne oporoke nima. Nepristnost (neavtentičnost, ponarejenost) oporoke pomeni nenastanek oporoke. Na podlagi take oporoke zato ni mogoče dedovati. Ker ZD specialnih določb o (ne)veljavnosti nepristne oporoke nima, pravno podlago za presojo veljavnosti v takem primeru predstavljajo splošna pravila Obligacijskega zakonika (OZ).

6. Utemeljena je navedba, da izpodbijana sodba glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje sicer soglaša z razlogi sodišča prve stopnje o dvomu v pristnost zapustnikove oporoke, vendar dvom v pristnost za ugoditev tožbenemu zahtevku še ne zadošča. Konkretno se je treba opredeliti o nastanku oporoke in njeni nepristnosti, dokazno breme pa je na tožeči stranki.

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče do pričevanja B. B. glede nastanka oporoke ne opredeli, saj le posredno navede, da priča B. B. v določenem delu ni povsem prepričala sodišča. Tudi o izpovedi te priče v relevantnem delu se mora sodišče izrecno opredeliti.

8. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, s katero pritožba izpodbija ravnanje sodišča v zvezi z izjavo priče C. C., ki je že pokojen, saj je le-tega kot pričo predlagala tožeča in ne tožena stranka, zato s takšno pritožbeno navedbo tožena stranka ne more biti uspešna.

9. Pritožba utemeljeno navaja, da dokazna ocena, ki jo je glede podrejenega tožbenega zahtevka napravilo sodišče prve stopnje, ni skladna z 8. členom ZPP. Sodišče ni ustrezno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Pritožba opozarja, da je npr. izpoved prve tožnice nasprotna z izpovedjo drugega tožnika (o tem, da je tožena stranka dala zapustniku v podpis več praznih listov papirja). Sodišče bi se tako moralo opredeliti tudi do izpovedi prve tožnice F. F. Pritožba opozarja, da je ta izpovedala, da naj bi bila pooblastila sestavljena v DSO, o čemer se sodišče ni opredelilo (čeprav zanemari, da je priča izpovedala tudi, da ji podrobnosti o tem, na kakšen način so pooblastila nastala, niso poznane).

10. Iz že opisanega razloga, ko se torej sodišče prve stopnje do določenih izpovedi ni opredelilo in ni napravilo analitično sintetične dokazne ocene, kot jo terja 8. člen ZPP ter ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih za neobstoj oporoke, je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v tem delu v nov postopek. Odločitev o razveljavitvi sodbe temelji na 354. členu ZPP. Sodišče druge stopnje je sodbo razveljavilo, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ni moglo odpraviti samo.

11. Ker je bila razveljavitev sodbe potrebna iz že navedenega razloga, na pritožbene navedbe v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem ni treba odgovarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Po oceni sodišča druge stopnje nova glavna obravnava ne bo potrebna, pač pa bo zadoščalo, da storjene kršitve določb postopka sodišče prve stopnje odpravi z novim pisanjem sodne odločbe. Pri pisanju sodbe naj sodišče upošteva že izpostavljene pomanjkljivosti ter napravi celovito dokazno oceno in v sodbi navede razloge o vseh odločilnih dejstvih.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.